[Besedilo je iz britanske spletne izdaje Narobe ekonomija: zakaj je varčevanje napačno zdravilo (False Economy - Why the cuts are the wrong cure). Prevod in priredba L.O.]
Prva stvar, ki jo moramo storiti, je zavrniti primerjavo, da
je nacionalno gospodarstvo podobno družinskem.Vsakič, ko vam politik govori, da moramo z nacionalnimi
financami ravnati tako, kot vesten gospodar ravna s svojim tekočim računom, na
katerem noče imeti minusa, nehajte poslušati. Govori namreč nesmisel.
Prvi razlog, zakaj
finančni minister ni »tak kot jaz ali vi, le z večjim tekočim računom«
V gospodinjstvu lahko sprejemamo odločitve, koliko bomo porabili, koliko se bomo zadolžili in kako hitro bomo odplačevali dolg, da ne bi imel prevelikega učinka na naš dohodek.
Toda to preprosto ne drži za državo. Če država troši manj, to istočasno negativno vpliva na njene davčne prihodke. Ta učinek lahko celo izniči učinek varčevanja zaradi
proračunskih rezov.
Če gospodinjstvo manj porabi za svoje nakupe v veleblagovnici, mu ni treba skrbeti, kaj se bo zgodilo z veleblagovnico.
Če se nasprotno država odloči, da bo bolj varčna in zato odloži
gradnjo novih šol ali bolnišnic, učinek tega
ne bo zgolj prihranek. Pojavili se bodo
številni neželeni stranski učinki, ki se za državo lahko izkažejo kot bolj
škodljivi od koristi proračunskih rezov za javne finance.
Raziščimo zakaj. Zmanjšanje naročil pomeni, da gradbena
podjetja delujejo z manjšim dobičkom in plačajo manj davkov. Prav tako kupijo
manj opek. Gradbeno podjetje in opekarna
morata zato odpustiti del zaposlenih. Ti na novo nezaposleni bodo zato spet
plačevali manj davkov. Prav tako bodo manj trošili v veleblagovnici, kar bo
prizadelo veleblagovnico in povzročilo, da bo državi plačala manj davka. Ostali
davkoplačevalci bodo obremenjeni z dodatnim stroškom za nadomestila za
brezposelne … itn.
Gospodinjstvu ni treba
skrbeti, kaj njegove odločitve o trošenju pomenijo za druge ljudi ali za širše
gospodarstvo. Za državo pa je to, nasprotno, prav najbolj pomemben premislek.
Drugi razlog, zakaj
finančni minister ni »tak kot jaz ali vi, le z večjim tekočim računom«
Ko politiki govoričijo o svojem idealnem gospodarju,
predpostavijo, da je on (sumimo, da imajo v mislih moškega) polno zaposlen – da torej
ne more preprosto delati več, da bi poplačal svoj minus na tekočem računu.
Toda za našo državo [VB] to ne velja. Mi nismo polno
zaposleni. Imamo visoko stopnjo brezposelnosti in veliko število ljudi, ki so
delno zaposleni, a si želijo, da bi bili polno zaposleni. Če izvajamo politike,
ki ljudem omogočajo zaposlenost in dobre, ekonomsko produktivne službe, se primanjkljaj
zmanjša, saj se zmanjšajo stroški nezaposlenosti in povečajo proračnski
prihodki iz dohodnine – in to ne da bi spremenili kakršno koli davčno stopnjo.
Pravilen način, kako
razumeti primanjkljaj
Če torej minus na tekočem računu ni pravilen način, kako
razmišljati o primanjkljaju, kateri je potem pravi? Najbolj pravilno si primanjkljaj predstavljamo, da sestoji
iz dveh delov.
1. Največji del primanjkljaja je povzročila gospodarska kriza
in recesija. Nezaposleni ne delajo in ne plačujejo davka. Podjetja ne
ustvarjajo dobička in ne plačujejo davka. Tovarne vseh svojih strojev ne
izrabljajo učinkovito. … Končati recesijo pomeni uporabiti vse te proste
resurse. To poveča davčne prihodke in zmanjša breme socialnih transferjev, ter
posledično zmanjša primanjkljaj.
2. Toda obstaja še drugi del primanjkljaja. Vzrok
gospodarskega zloma je bil napihnjen finančni mehurček, ki se je izkazal za
utvaro. Mislili smo, da gre za resnično bogastvo, toda bila je le njegova
utvara. To pomeni, da tudi tedaj, ko bo gospodarstvo spet pričelo delovati, ne
bo tako produktivno, kot smo si nekoč predstavljali, da je, in stopnje rasti
ne bodo tako velike.
Ta drugi del primanjkljaja je mnogo manjši kot prvi, vendar
bo ostal z nami še dolgo po tem, ko bomo spet dosegli pravo gospodarsko rast in
bo gospodarstvo spet učinkovito delovalo. Zaradi tega se imenuje strukturni primanjkljaj (structural deficit). Spopadanje
z njim terja zapletene in težke odločitve, ki vključujejo davke in trošenje
države. Toda nihče ne more natančno vedeti, kakšna bo velikost tega
strukturnega primanjkljaja enkrat, ko bo gospodarstvo spet delovalo v redu.
Prioriteta mora biti zagotovitev ponovne gospodarske rasti in
služb za brezposelne, da bi zapolnili večji (prvi) del primanjkljaja, ki ga je
povzročila recesija. Ta se imenuje ciklični
primanjkljaj (cyclical deficit) natančno zato, ker bo izginil, ko bo
gospodarstvo spet steklo.
Nevarnost varčevalnih ukrepov ali dvigovanja davkov, kot je
DDV, v tem trenutku, je v tem, da bodo zmanjšali rast. V najslabšem primeru
lahko recesijo še poglobijo. Kar je gotovo, je to, da bodo varčevalni ukrepi
upočasnili gospodarsko rast.
Zato je najboljši način za zmanjšanje deficita spodbujanje rasti.
To za vlade običajno ni prav preprosta stvar, a primer so lahko izzivi,
povezani z okoljem. Za prehod v nizkoogljično družbo bomo morali stimulirati
ogromen investicijski program za nove
oblike energije in energetske učinkovitosti v domovih in v industriji. To je že
samo po sebi stvar, ki jo moramo storiti, a bo istočasno ustvarila delovna
mesta, pomagala podjetjem in zmanjšala primanjkljaj.