Kako na najboljši način zmanjšati proračunski primanjkljaj?

[Besedilo je iz britanske spletne izdaje  Narobe ekonomija: zakaj je varčevanje napačno zdravilo (False Economy - Why the cuts are the wrong cure). Prevod in priredba L.O.]

Prva stvar, ki jo moramo storiti, je zavrniti primerjavo, da je nacionalno gospodarstvo podobno družinskem.Vsakič, ko vam politik govori, da moramo z nacionalnimi financami ravnati tako, kot vesten gospodar ravna s svojim tekočim računom, na katerem noče imeti minusa, nehajte poslušati. Govori namreč nesmisel.

Prvi razlog, zakaj finančni minister ni »tak kot jaz ali vi, le z večjim tekočim računom«

V gospodinjstvu lahko sprejemamo odločitve, koliko bomo porabili, koliko se bomo zadolžili in kako hitro bomo odplačevali dolg, da ne bi imel prevelikega učinka na naš dohodek.

Toda to preprosto ne drži za državo. Če država  troši manj, to istočasno negativno vpliva na njene davčne prihodke. Ta učinek lahko celo izniči učinek varčevanja zaradi proračunskih rezov.

Če  gospodinjstvo manj porabi za svoje nakupe v veleblagovnici, mu ni treba skrbeti, kaj se bo zgodilo z veleblagovnico.

Če se nasprotno država odloči, da bo bolj varčna in zato odloži gradnjo novih šol ali bolnišnic, učinek  tega ne bo zgolj  prihranek. Pojavili se bodo številni neželeni stranski učinki, ki se za državo lahko izkažejo kot bolj škodljivi od koristi proračunskih rezov za javne finance.

Raziščimo zakaj. Zmanjšanje naročil pomeni, da gradbena podjetja delujejo z manjšim dobičkom in plačajo manj davkov. Prav tako kupijo manj opek.  Gradbeno podjetje in opekarna morata zato odpustiti del zaposlenih. Ti na novo nezaposleni bodo zato spet plačevali manj davkov. Prav tako bodo manj trošili v veleblagovnici, kar bo prizadelo veleblagovnico in povzročilo, da bo državi plačala manj davka. Ostali davkoplačevalci bodo obremenjeni z dodatnim stroškom za nadomestila za brezposelne … itn.

Gospodinjstvu ni treba skrbeti, kaj njegove odločitve o trošenju pomenijo za druge ljudi ali za širše gospodarstvo. Za državo pa je to, nasprotno, prav najbolj pomemben premislek.

Drugi razlog, zakaj finančni minister ni »tak kot jaz ali vi, le z večjim tekočim računom«

Ko politiki govoričijo o svojem idealnem gospodarju, predpostavijo, da je  on (sumimo, da  imajo v mislih moškega) polno zaposlen – da torej ne more preprosto delati več, da bi poplačal svoj minus na tekočem računu.

Toda za našo državo [VB] to ne velja. Mi nismo polno zaposleni. Imamo visoko stopnjo brezposelnosti in veliko število ljudi, ki so delno zaposleni, a si želijo, da bi bili polno zaposleni. Če izvajamo politike, ki ljudem omogočajo zaposlenost in dobre, ekonomsko produktivne službe, se primanjkljaj zmanjša, saj se zmanjšajo stroški nezaposlenosti in povečajo proračnski prihodki iz dohodnine – in to ne da bi spremenili kakršno koli davčno stopnjo.

Pravilen način, kako razumeti primanjkljaj

Če torej minus na tekočem računu ni pravilen način, kako razmišljati o primanjkljaju, kateri je potem pravi? Najbolj pravilno si primanjkljaj predstavljamo, da sestoji iz dveh delov.

1. Največji del primanjkljaja je povzročila gospodarska kriza in recesija. Nezaposleni ne delajo in ne plačujejo davka. Podjetja ne ustvarjajo dobička in ne plačujejo davka. Tovarne vseh svojih strojev ne izrabljajo učinkovito. … Končati recesijo pomeni uporabiti vse te proste resurse. To poveča davčne prihodke in zmanjša breme socialnih transferjev, ter posledično zmanjša primanjkljaj.

2. Toda obstaja še drugi del primanjkljaja. Vzrok gospodarskega zloma je bil napihnjen finančni mehurček, ki se je izkazal za utvaro. Mislili smo, da gre za resnično bogastvo, toda bila je le njegova utvara. To pomeni, da tudi tedaj, ko bo gospodarstvo spet pričelo delovati, ne bo tako produktivno, kot smo si nekoč predstavljali, da je, in stopnje rasti ne bodo tako velike.

Ta drugi del primanjkljaja je mnogo manjši kot prvi, vendar bo ostal z nami še dolgo po tem, ko bomo spet dosegli pravo gospodarsko rast in bo gospodarstvo spet učinkovito delovalo. Zaradi tega se imenuje strukturni  primanjkljaj (structural deficit). Spopadanje z njim terja zapletene in težke odločitve, ki vključujejo davke in trošenje države. Toda nihče ne more natančno vedeti, kakšna bo velikost tega strukturnega primanjkljaja enkrat, ko bo gospodarstvo spet delovalo v redu.

Prioriteta mora biti zagotovitev  ponovne gospodarske rasti in služb za brezposelne, da bi zapolnili večji (prvi) del primanjkljaja, ki ga je povzročila recesija. Ta se imenuje ciklični primanjkljaj (cyclical deficit) natančno zato, ker bo izginil, ko bo gospodarstvo spet steklo.

Nevarnost varčevalnih ukrepov ali dvigovanja davkov, kot je DDV, v tem trenutku, je v tem, da bodo zmanjšali rast. V najslabšem primeru lahko recesijo še poglobijo. Kar je gotovo, je to, da bodo varčevalni ukrepi upočasnili gospodarsko rast.

Zato je najboljši način za zmanjšanje deficita spodbujanje rasti. To za vlade običajno ni prav preprosta stvar, a primer so lahko izzivi, povezani z okoljem. Za prehod v nizkoogljično družbo bomo morali stimulirati ogromen investicijski program  za nove oblike energije in energetske učinkovitosti v domovih in v industriji. To je že samo po sebi stvar, ki jo moramo storiti, a bo istočasno ustvarila delovna mesta, pomagala podjetjem in zmanjšala primanjkljaj.