Pred časom sem že pisal o knjigi matematično logičnih ugank Dennisa Shashe,
ko sem se pridušal o tem, kako je avtor ob logičnih razmislekih pozabil na življenjsko logiko zastavljenih problemov o dirkah bikov. Tedaj sem knjigo kmalu odložil na stran, sedaj pa jo ponovno vzel v roke ...
... in zelo kmalu spet naletel na dve problematični uganki, pri katerih je avtor nemara zgrešil tudi čisto po logični, ne samo življenjski plati.
Tako dlakocepstvo nemara ne bo zanimalo
čisto vseh bralcev Kvarkadabre. A če je na katerem blogu moč najti ljubitelje logičnih ugank, potem imam prav s Kvarkadabro še kar dobre možnosti.
Torej, pojdimo k prvemu primeru / uganki:
Gre za pošiljanje sporočil s petimi različnimi "toni": A, B, C, D in E. Po zgodbi naj bi jih uporabljali v ameriški mornarici za kodirano prenašanje sporočil jedrskim podmornicam, pri čemer naj bi bil najbolj pogosto uporabljan ton B, najmankrat ton E, ostali trije pa nekako enako.
Zaplete se z ugotovitvijo, da se toni lahko pri sprejemu tudi napačno razumejo: in sicer je ton A lahko sprejet kot ton A, lahko pa tudi kot ton B, ton B se lahko sprejme kot ton B ali ton C, ton C se lahko sprejme kot ton C ali ton D, ton D pa kot bodisi ton D bodisi ton E. Edino ton E je vedno sprejet kot ton E.
Da bi se izognili zapletom, ko bi podmornice kako sporočilo razumele narobe (in, neizogibno, začele svetovno vojno), je treba razviti kodni sistem, ki bo vsak ton zakodiral v neko določljivo zaporedje in s tem preprečil zamenjavo. Če bi denimo ton A zakodirali (pošiljali) kot ton A (ki pa se ob sprejemu lahko sliši tudi kot ton B), potem tona B ne moremo zakodirati (pošiljati) kot ton B, saj bi v tem primeru med njima lahko prišlo do zamenjave. Pri tem je seveda zaželeno, da bi bil sistem čim bolj učinkovit, da torej ne bi po nepotrebnem vseboval daljših kod, kot pa je to nujno potrebno.
Kakšen je torej najbolj učinkovit sistem kodiranja (brez vloge za presledke), ki ne dopušča nobenih možnosti zamenjave?