V komentarju k objavi o vprašanju potrebnosti/smiselnosti finančnih elit je
Maja zapisala komentar, ki me je spomnil na neko anekdoto izpred več let, za katero so mi tedaj zatrdili, da naj bi bila resnična, šla pa je nekako takole:
--
V šestdesetih letih so se mladi uprli materializmu svojih staršev in se postavili po robu s potrošništvom in zaslužkarstvom obremenjenemu življenju. "
Zakaj ste sužnji svojih služb in materialnih potreb?" so drzno spraševali svoje starše, ko so ti dan za dnem v kravatah in urejenih oblekah v svojih službah puščali večino časa in energije. "
Osvobodite se že tega razsipništva in lova za prestižem! Vse, kar potrebujete, je malo stanovanje, hrana na mizi, spodoben poceni avto in mali glasbeni stolp."
Nekaj desetletij kasneje naj bi neka televizijska oddaja izsledila več nekdanjih voditeljev tega (hipijevskega ali kakršnegakoli že) gibanja in jih v več primerih našla - v kravatah in urejenih oblekah, kako so vsako jutro hodili v službe in se iz njih vračali pozno proti večeru. "
Kaj se je zgodilo?" so vprašali enega izmed njih. "
Ste se s potekom časa spremenili, izneverili svojim mladostnim stališčem?"
"
Niti ne," jim je ta odgovoril. "
Še vedno se mi zdi, da človek ne potrebuje drugega kot malo stanovanje, hrano na mizi, spodoben poceni avto in mali glasbeni stolp. Le da se je vmes izkazalo, da je že do tega preklemano težko priti."
--
Maja gre sicer dlje in odsvetuje tudi pehanje za stanovanjem (nemara v smislu želje oziroma zaznane potrebe po
nakupu nepremičnine, čeprav je stanovati seveda nekje treba in tudi najemnina ni mačji kašelj), a osnovna poanta je nemara podobna: vsekakor je večina ljudi praviloma preveč obremenjenih z iskanjem prestiža in nadstandarda; po drugi strani pa že človeka spodobno življenje brez nepotrebne navlake zahteva veliko truda (stanovati je nekje treba, tudi če zgolj kot najemnik, jesti tudi, če v to računico dodate še dostojno skrb za par otrok, vključno z zdravstvenim varstvo in socialno varnostjo družine, pa je tudi pred skromno družino kar nekaj bivanjskih izzivov). Delno je problem, kako visoko je letvica postavljena (=kaj
nujno potrebujemo), a tudi pri nižji letvici bo še vedno obstajal velik del ljudi, ki sistemu ob pehanju za nujnostmi ne bodo zmogli (docela) ubežati.