Trajnostnega razvoja si zato ni mogoče predstavljati zgolj v Evropi. Samo dejstvo revščine in neenakomerne razvitosti sveta je ključen element netrajnostnega razvoja. Zdaj je v okoljski znanosti zelo aktualen koncept planetarnih meja. Predstavlja razvoj ideje o mejah rasti, ki je nastala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Švedski okoljski znanstvenik Johan Rockström identificira planetarne meje na desetih področjih. Ne gre zgolj za podnebje, ampak za izgubo biodiverzitete, kemično onesnaženje, povečanje koncentracije dušika v zemlji, fosforja v vodah, zakisljevanje morja, razpoložljivost pitne vode ali obdelovalne zemlje. To je deset pragov nelinearnih in ireverzibilnih sprememb okolja, ki bi v sistemu človek-okolje pomenile povsem novo in nepredvidljivo situacijo. Prav približevanje tem mejam človeštvo povezuje v celoto.
...
Poglejmo denimo v ZDA. Skušajo nas prepričati, da je bil spor glede višine zadolževanja zgolj nepomembna, površinska bitka. Vendar se po mojem v tem kaže nekaj ključnega: nemogoče je bilo doseči povečanje davčne obremenitve najbogatejših. Popolnoma, na vsej ravni je bilo blokirano. Vendar zakaj? Podatki o premoženjski neenakosti v ZDA so znani: zgornjih deset odstotkov ljudi ima, denimo, v rokah devetdeset odstotkov celotnega finančnega in nepremičninskega premoženja. Dohodek zgornjega enega odstotka gospodinjstev je enak dohodku šestdesetih odstotkov gospodinjstev na spodnji strani lestvice. Odpor sistema torej ni abstrakten, ampak ima svoje subjekte. Subjekt so najbogatejši, ki se konkretno borijo za svoje privilegije. Noro je, da jim je v tem trenutku v ZDA bitka tudi uspela. Dejansko smo priča razrednemu boju, z blaznim odporom najbogatejših elit proti kakršnimkoli spremembam.
...
Vse socialdemokratske in socialistične stranke so v zadnjih dvajsetih letih naredile strašen korak nazaj. Čas je, da stopijo spet naprej. V določenih strujah, denimo pri britanskih laburistih, je tako že opaziti, da se vrača stranka delavstva, ki zastopa delavce v neenakem boju proti bogatim elitam. V Sloveniji je trenutna niša za inteligentne politične programe gotovo neka avtentična oblika socialistične politike.
...
Z izrazom "noro" pa sem pravzaprav izrazil osuplost nad poskusom finančnih elit, da bi nas prepričale, da se moramo sami odpovedovati, da bi reševali zadrego, v kateri so se znašle. Da bo nastopil konec sveta, če ne bomo s svojim odpovedovanjem reševali težav finančnih elit. Če si ne znižamo plač, nam bo bonitetna agencija podelila "minus". Nor je politik, ki meni, da je to dobra politična motivacija za skupni družbeni napor, ki pa je dejansko v tem času nujno potreben. Prvi in evidenten korak je vprašanje, ali resnično potrebujemo to finančno elito. Kakšno družbeno funkcijo ima? Če je pravzaprav nekoristna in parazitska, zakaj jo vzdržujemo?
...
Mislim, da lahko predvsem zavest o nepotrebnosti finančnih elit in razbitje tabuja, da varujejo sveti gral stabilnosti sveta, v veliki meri oslabi njihovo moč.
...
Politični kanali so različni. Danes demokracija deluje po zelo različnih poteh, ki jih ne smemo več obravnavati strogo hierarhično. Že zgolj medijska politika ima lahko veliko večji vpliv od politike v parlamentu. Obstaja tudi politika aktivizma, politika skupin ljudi, ki nimajo niti želje po tem, da bi svoj interes izražali prek parlamenta. Javno mnenje se ustvarja prek novih medijev, prek interneta. Kanalov, prek katerih ljudstvo artikulira svojo politično moč, je veliko in to niso samo volitve.
Oznake: S.D.