Kot odgovor na prejšnji Sašotov blog dodajam svojih pet zelo konkretnih predlogov za spremebe v univerzitetno/raziskovalni sferi, ki bi jih bilo mogoče dokaj hitro izvesti in bi po mojem mnenju zelo hitro prinesli pozitivne spremembe. Zanimajo me komentarji in dodatni predlogi bralcev in soustvarjalcev tega bloga.
1. Zmanjšanje obvezne pedagoške obremenitve pedagoških delavcev na univerzi in dodati več obremenitve z raziskovalnim delom. Na ta način bi dobili večje število kadrov (visokošolskih učiteljev), kar bi lahko pomenilo konkurenco. Hkrati pa bi se (lahko) izboljšala kvaliteta študija, delno zaradi tega ker zagotovo več predavateljev dvigne kvaliteto znanja, ki ga študentje dobijo, pedagoški delavci pa bi imeli več časa za raziskovanje in bi lahko študentom dejansko predavali stvari iz prakse (raziskovalne), kar je bilo nekoč davno poslanstvo univerz, danes pa so predavanja profesorjev pogosto na nivoju srednješolskega izobraževanja – podajanje snovi iz učbenikov, ne pa izkušenj iz lastnega raziskovalnega znanja (to bi bilo povsem mogoče storiti s prerazporeditvijo sredstev programskih skupin brez nekega novega denarja).
2. Uvesti striktno povsem neodvisne komisije (to pomeni nobenih ožjih sodelavcev/prijateljev tistih, ki so “predvideni” za določeno delovno mesto) za razpise za delovna mesta od docenta naprej, komisijo bi morali po mojem mnenju sestavljati obvezno člani z drugih fakultet (ne matične, na kateri poteka razpis) in po možnosti z vsaj enim obveznim tujcem v komisiji. Vem, da bom takoj dobil ugovore, da to zaradi slovenske majhnosti ni možno, a vseeno mislim, da za vsako področje znanosti v Sloveniji pa vendarle obstajata vsaj dva strokovnjaka, ki lahko ocenita nekega kandidata.
3. Sprememba sistema točkovanja, tako da bo nagrajeval uspešne raziskovalce, ne pa jih kaznoval tako kot to počne zdaj, ko z nekim sistemom uravnilovke spodbuja objavljanje v manj pomembnih znanstvenih publikacijah. Glavni poudarki bi morali biti – tukaj poudarjam, da govorim samo za znanosti o življenju ker drugih področij ne poznam dovolj dobro – upoštevanje faktorja vpliva brez normiranja ali pa najti nek sistem, ki bo normiranju dal veliko manjšo težo kot jo ima zdaj. Absolutno je potrebno ukiniti normiranje citiranosti in povečati število točk za prvega in zadnjega avtorja.
4. Uvesti res neodvisno ocenjevanje raziskovalnih projektov (in uvedba kvalitete kontrole – da bo nekdo na ARRS nadziral, kaj napišejo ocenjevalci in če so pisne ocene skladne s številčnimi ocenami, da ne bo prišlo do absurdov, do kakršnih prihaja zda)j.
5. Upoštevanje vloženih sredstev v raziskovalca oziroma njegovo raziskovalno skupino ob vrednotenju rezultatov – zdaj se enako ocenjuje raziskovalca, ki je vodja skupine 50 ali 60 ljudi, ki ga vsi pišejo na članke (pri katerih nedvomno ni mogel pri vseh pomembno sodelovati) ali raziskovalca, ki ima v raziskovalni skupini 2 ali 3 raziskovalca (verjetno je vsakomur jasno, da učinek obeh raziskovalcev ne more biti enak, saj so tudi vložena sredstva s strani financerja neprimerljivo različna, vendar sta taka raziskovalca ob ocenjevanju v zdajšnjem sistemu ovrednotena povsem enakovredno. Npr, pri projektu National institute of Health (Ameriške agencije za zdravje, največjega svetovnega financerja biomedicinskih raziskav) se smatra za zadovoljivo uspešnost, če si v petih letih trajanja projekta objavil vsako leto en soliden članek (na en projekt, če imaš več projektov in tako več zaposlenih, se pričakuje seveda ustrezno večje število člankov). Pri ARRS s tako bero člankov (ki so na našem področju večinoma v soavtorstvu zaradi česar se točke zelo drobijo) ne bi imel tak raziskovalec nobenih možnosti, da bi dobil nov projekt.
Oznake: G.M.