Na seji SZT v sredo pa je premier Borut Pahor poskušal prepričati člane sveta, da jih vlada prav zdaj »krvavo potrebuje«, vendar ne za dolgotrajno pripravo razvojnih dokumentov, temveč za takojšnjo pripravo predlogov, s katerimi konkretnimi ukrepi bi lahko že v kratkem času povečali inventivnost našega gospodarstva, pritegnili tuja perspektivna podjetja in tako Sloveniji zagotovili položaj v skupini razvojno perspektivnih držav Unije. Čeprav je Pahorja v poznejši razpravi podprlo kar nekaj članov sveta, pa očitno ni prepričal avtorjev razvojnih referatov. Predsednik SZT Marko Jaklič je premiera poučil, da je odločanje naloga politike, in ne sveta, zato SZT tudi nihče ne more siliti k naglici.
Tisti, ki že vrsto let spremljamo vladni odnos do domače znanosti in tehnologije, sicer dobro vemo, da se še nobena vlada ni branila vtisa, da njeni razvojni dokumenti temeljijo na znanosti. Toda verjetno ne tvegamo veliko, če rečemo, da še noben predsednik vlade ni, tako kot zdaj Pahor, zagotovil, da bodo vsi vladni resorji upoštevali tisto, kar jim bo naročila znanost. Tako rekoč sanjski scenarij pa ima – pa s tem ne trdimo, da je bil prav to razlog za Jakličevo zaviranje Pahorja – veliko pomanjkljivost. Znanost bi tako postala soodgovorna za vladno razvojno politiko. Kaj pa, če se bi nazadnje pokazalo, da predlagani ukrepi ne bi prinesli želenih razvojnih sprememb? Je pa uglednežem iz SZT že bolje še naprej pisati dolgoročno naravnane razvojne predloge in se jeziti na slabe politike, naše neustrezne predpise in zakone ali pa na lizbonsko strategijo.
/.../ Znanstveniki imajo zdaj priložnost, da res naredijo nekaj velikega, ne da bi se jim bilo zato treba neposredno vključiti v visoko politiko. Dati morajo samo to, kar jim menda gre najbolje – nove ideje. Tveganje pa bodo tako ali tako delili z vsemi nami.
Oznake: S.D.