Gostujoči komentar
dr. Marko Fonović, vodja laboratorija za proteomiko na Inštitutu Jožef Stefan
Podoktorsko izpopolnjevanje v tujini je eden izmed osnovnih mehanizmov pretoka znanja med državami. Pri takšnem izpopolnjevanju znanstvenik po doktoratu odide v drugo državo, kjer nekaj let opravlja raziskovalno delo. Med svojim delom osvoji nova znanja in nove tehnologije, s katerimi po vrnitvi obogati znanje in tehnološko razvitost svoje države. Takšna izmenjava znanja zato koristi vsem vpletenim stranem: država, ki raziskovalca sprejme požanje sadove njegovega dela, domovina v katero se raziskovalec vrne pa pridobi znanje, katerega je ta v tujini osvojil. Za samega raziskovalca pa je podoktorsko izpopolnjevanje tudi nekakšen zrelostni izpit, ko mora prvič samostojno raziskovati v zahtevnem kompetitivnem okolju tujih raziskovalnih institucij.
Preko podoktorskega izpopolnjevanja manj razvite države tako brez stroškov pridobijo izkušene visokošolane strokovnjake. Lep primer hitrega tehnološkega razvoja, omogočenega z znanjem, pridobljenim iz tujine, je Kitajska, ki že desetletja pošilja svoje doktorante na izpopolnjevanje v države, kot so ZDA, Japonska in Nemčija, potem pa jih s številnimi vzpodbudami privabi nazaj in jih vključi v svoje akademske institucije in gospodarske družbe.
Tudi v Sloveniji so podoktorska izpopolnjevanja običajen del kariere večine raziskovalcev. Izpopolnjevanje običajno traja od enega do treh let in je obvezno za strokovno napredovanje na večini slovenskih univerz in raziskovalnih inštitutov. Viri financiranja podoktorskih raziskovalcev so različni. Nekateri dobijo štipendijo, večino pa financirajo kar institucije držav, v katere odhajajo. Država Slovenija s takšnimi raziskovalci zato nima nobenih stroškov. Glede na vse povedano bi pričakovali, da bo Slovenija vsestransko podpirala takšno usposabljanje svojih znanstvenikov. Še posebej zato, ker vsaka vladna garnitura rada poudarja pomen tehnološkega napredka za državo. Žal je resničnost popolnoma drugačna.
Slovenija je leta 2005 sprejela davčno zakonodajo, po kateri mora vsak slovenski davčni rezident, ki pridobiva dohodek iz tujine, Sloveniji plačati razliko v obdavčitvi med slovensko davčno stopnjo in davčno stopnjo države, iz katere dohodek izhaja. V praksi to pomeni, da je Slovenec na začasnem delu v tujini obdavčen tako kot da bi živel v Sloveniji, čeprav so življenjski stroški v tujini praviloma višji.
Slovenski strokovnjak, ki recimo odide na podoktorsko izpopolnjevanje v eno izmed elitnih univerz kot sta Harvard ali Stanford, bo zaslužil približno 30 000 Eur neto na leto (toliko mu bo ostalo po plačilu davkov in ostalih dajatev državi v kateri prebiva in dela). Od tega dohodka mu potem Slovenija z davkom na svetovni dohodek odvzame približno tretjino in mu s tem finančno onemogoči bivanje in preživetje v tujini.
Za slovenske razmere je 30 000 Eur na leto zelo visok osebni dohodek, toda ker so stroški življenja v tujih univerzitetnih središčih praviloma visoki, bo večino tega denarja porabil za hrano, obleko in najemnino. Če ga spremlja družina, bo moral plačati še zdravstveno zavarovanje za družino, varstvo za otroka itd. Za orientacijo lahko navedem, da je v okolici San Francisca, kjer se nahajajo univerze Stanford, Berkeley in UCSF zelo težko najeti enosobno stanovanje, za manj kot 1500 Eur na mesec. Če raziskovalec na mesec zasluži 2500 Eur, mu tako po plačilu najemnine ostane 1000 Eur. Potem ko plača davek še državi Sloveniji (cca 800 Eur) mu za hrano, obleko, zdravstvene storitve (mnoge so v ZDA plačljive kljub zdravstvenemu zavarovanju) ostane borih 200 evrov na mesec. Znanstvenik je tako potisnjen pod prag revščine.
Plačilu davka na svetovni dohodek se je mogoče izogniti le z odjavo slovenskega davčnega rezidentstva, kar pa v praksi ni tako enostavno kot se sliši, včasih pa je tudi neizvedljivo. Davčnemu uradu je potrebno namreč dokazati, da sta se »osebni in ekonomski interes« raziskovalca premaknila v tujino. To pomeni, da mora prekiniti vse stike s Slovenijo (ne sme imeti nepremičnin, družino mora odpeljati s seboj, zapreti mora bančne račune, odjaviti naročnino za časopise, itd.).
S takšno zakonodajo Slovenija svoje mlade strokovnjake prisilili, da v tujino ne odhajajo začasno, ampak da odhod izpeljejo kot da odhajajo za vedno in tako dejansko postanejo emigranti. In če znanstvenik prekine vse vezi s Slovenijo, potem to ni več podoktorsko izpopolnjevanje v tujini ampak beg možganov. To potrjuje tudi statistika, ki po uveljavitvi sporne davčne zakonodaje leta 2005 beleži skokovit porast odselitev slovenskih državljanov. V štirih letih po uveljavitvi davka na svetovni dohodek se je število odseljenih državljanov potrojilo, glede na primerljivo obdobje pred tem:
Vir: Delo 6.10.2012
Država Slovenija tako nespametno izganja visoko izobražene in motivirane ljudi, ki bi lahko bili nosilci družbenega in tehnološkega razvoja države. Še huje: odpoveduje se jim po tem, ko je za njihovo izobraževanje porabila milijone evrov. Na javni tribuni »Brez prihodnosti?«, ki je bila v ZRC SAZU 21. 11. 2015, je predstavnik ministrstva za znanost zagotovil, da so finančno ministrstvo opozorili na ta problem.
Čeprav je po poročilih medijev finančno ministrstvo razmišljalo celo o ukinitvi najvišjega davčnega razreda, pa ni videti, da bi bil problem obdavčitve podoktorskih raziskovalcev visoko na njihovi prioritetni listi. Slovenski vladi bi moralo biti jasno, da je davčna politika mnogo več kot golo nabiranje denarja. Davčna politika v veliki meri usmerja razvoj države. Če bodo znanstvene in tehnološke dejavnosti za prebivalce Slovenije finančno neugodne, se le ti z njimi ne bodo ukvarjali ali pa bodo Slovenijo zapustili. Kdo bo potem poskrbel za tako zaželeni tehnološki razvoj in »visoko dodano vrednost« naše družbe?
dr. Marko Fonović
Vodja laboratorija za proteomiko
Inštitut Jožef Stefan