Slovenski znanstveniki, ki odhajajo na podoktorsko izobraževanje v tujino, morajo, ne glede na praviloma višje življenjske stroške v svojem novem (začasnem) okolju, plačati takšen davek, kot bi vse te prihodke zaslužili v Sloveniji. Temu se lahko izognejo samo tako, da se odjavijo kot davčni rezidenti, kar pomeni, da morajo s Slovenijo pretrgati vse vezi: tukaj ne smejo imeti družine, nepremičnine, (delne) zaposlitve, ki jo običajno ohranijo na matični ustanovi, transakcijskega računa, celo najetega skladišča ne. V nasprotnem jim namreč finančna uprava zaračuna razliko med slovensko davčno stopnjo in davčno stopnjo države, kjer dohodek prejemajo.
Vodja laboratorija za proteomiko na Inštitutu Jožefa Stefana (IJS) dr. Marko Fonović je nepravičnost takšnega sistema izkusil na lastni koži. Tri leta je bil na podoktorskem izobraževanju na prestižni ameriški univerzi Stanford. Tja se je preselil skupaj z družino, kar pomeni, da je poleg drage najemnine in hrane plačeval tudi zdravstveno zavarovanje za vse družinske člane in vrtec. Ves zaslužek je porabil za tekoče stroške. »Tudi sicer so prihodki podoktorskih raziskovalcev običajno takšni, da ravno zadostujejo za normalno preživetje,« dodaja sogovornik.
Ker ga je v tujino napotil matični inštitut, pri katerem je tudi ohranil določen obseg zaposlitve, ga je finančna (takrat davčna) uprava obravnavala kot davčnega rezidenta. O prihajajočih težavah se mu ni niti sanjalo, saj je v ZDA odšel še pred uveljavitvijo zakona o dohodnini leta 2006, ki je uvedel takšno davčno politiko. Pred tem zakonodaja obdavčitve dohodkov, prejetih v tujini, ni eksplicitno obravnavala, zato zavezanci teh v Sloveniji običajno sploh niso prijavljali. Štiri leta po vrnitvi pa je Fonović prejel odločbo dacarjev, ki so mu naložili 9000 evrov doplačila dohodnine za leto 2006, ko je delal na Stanfordu. Denar si je moral izposoditi. »Na podlagi izkušenj in znanja, ki sem jih prinesel s Stanforda, smo na inštitutu uvedli analitske tehnike, ki jih prej v Sloveniji ni bilo in od katerih imajo korist tako industrija kot akademske institucije. Država pa me obravnava kot kakšnega davčnega utajevalca,« je ogorčen Fonović.
Čeprav je internacionalizacija eden od ključnih ciljev aktualnega ministrstva za izobraževanje z ministrico Majo Makovec Brenčič na čelu, so tam zelo skopi s komentarji. Pravijo, da so o tej problematiki že razpravljali s finančnim ministrstvom in finančno upravo ter da si bodo »tudi vnaprej prizadevali, da se tako postopki kot davčne obremenitve študentov in akademskega osebja zmanjšajo«. Vendar so prepričani, da je dvojna obdavčitev že zdaj odpravljena in da je naloga ministrstva razvijati spodbudna podporna okolja. Na finančnem ministrstvu, ki ga vodi Dušan Mramor, medtem poudarjajo, da je davčna obravnava odvisna od okoliščin vsakokratnega primera. Fonović se ob tem sprašuje, kako posameznik lahko sprejme pomembno odločitev, kot je nekajletno bivanje v tujini, če je prepuščen vsakokratni volji uradnika na finančni upravi.
Dr. Boris Majaron z odseka za kompleksne snovi na IJS skrb vzbujajoče posledice takšne politike opaža pri mlajših kolegih. »Ko razmišljajo o odhodu v tujino, kar je osnovni pogoj za izvolitev v raziskovalni naziv in habilitacijo na univerzi, se ne odločajo zgolj na podlagi kakovosti in prestiža raziskovalnih ustanov, ampak v veliki meri tudi na podlagi davčne politike in standarda držav.« Fonović dodaja: »V ZDA so prihodki nizko obdavčeni, a to pomeni, da moraš vse storitve plačevati dodatno. Pristojni v Sloveniji pa sklepajo, da si prejel visoke zneske, plačal nič davkov, torej si ogromno zaslužil.«
Predstavnike zakonodajalcev so na inštitutu že takoj po sprejemu zakona o dohodnini opozorili, da takšna ureditev ni ustrezna, saj bodisi zavira izpopolnjevanje v tujini, ki je bistvenega pomena tako za razvoj raziskovalca kot matične institucije, bodisi ga sili, da povsem pretrga vezi s Slovenijo in se ne vrne več. Sogovornika zato opozarjata, da bi morali pri izračunu davčne osnove obvezno upoštevati osnovne stroške življenja v tujini – ne le za raziskovalce, ampak za vse na začasnem delu v tujini.
»Zelo preprosta in dokaj pravična možnost bi bilo zmanjšanje dohodkov iz tujine za sorazmerni delež, kot to velja za zaposlene na ladjah dolge plovbe,« predlaga Majaron. Zakon o dohodnini namreč določa, da se tistim, ki so zaradi dela na ladjah dolge plovbe več kot šest mesecev v tujini, v davčno osnovo šteje le 50 odstotkov dohodkov.
Druga možnost je upoštevanje višine dnevnic države, kjer raziskovalec dela. Da je razlika med državami res velika, pokaže primer letne vsote dnevnic v ZDA in na Hrvaškem: v prvem primeru bi davčno osnovo zmanjšali za 14.500 evrov, v drugem pa za približno 3500.
Namesto tega dacarji vse dohodke, ne glede na državo, obravnavajo enako: kot bi z njimi živeli v Sloveniji. A to lahko raziskovalca prižene na sam rob revščine.
(Vir: Znanstvenike v tujini po žepu usekajo še z davki | Dnevnik)
(1) Ne glede na 41., 43., 44. in 45. člen tega zakona, se v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja javnemu uslužbencu in funkcionarju po zakonu, ki ureja razmerja plač v javnem sektorju, napotenemu na delo v tujino, vštevajo samo tisti dohodki oziroma deli dohodka iz delovnega razmerja, po vsebini in obsegu ustrezajoči dohodkom iz delovnega razmerja, ki bi jih prejemal za enaka dela v Sloveniji.Tuje je še povezava na izvorni komentar Marka Fonovića: Kako Slovenija onemogoča podoktorsko izpopolnjevanje v tujini.
(2) Ne glede na 41., 43., 44. in 45. člen tega zakona, se v davčno osnovo od dohodka, ki ga zavezanec doseže v zvezi z opravljanjem dela na trgovski ladji dolge plovbe, ki pluje po odprtem morju, če je po pogodbi o zaposlitvi določeno, da je na ladjo vkrcan najmanj za dobo šest mesecev ali je zaradi take zaposlitve odsoten iz Slovenije vsaj šest mesecev v davčnem letu, všteva 50% dohodka. (Vir: 42. člen ZDoh-2-NPB24: Posebna davčna osnova - Zakon o dohodnini)