V
odprtih straneh v Dnevniku se (prof.?) Peter Maček sprašuje o tem, "
Kako lahko univerzitetni učitelj proda avtorsko delo". Nekaj izsekov:
Glede na medijske novice naj bi univerzitetni učitelj in hkrati dekan ene od fakultet Univerze v Mariboru predelal diplomsko delo svoje študentke in ga kot pisno študijo prodal Darsu. Izvedeno delo bi naj prodal kot zasebnik.
Četudi bi bilo priznano soavtorstvo učitelju mentorju, naj bi šlo za
soavtorstvo dela, ki je nastalo v delovnem razmerju univerzitetnega
učitelja z Univerzo v Mariboru.
Če je tako, se zastavlja vprašanje, kako
lahko univerzitetni učitelj proda kot zasebnik (samostojni podjetnik?)
takšno avtorsko delo, ki je nastalo v delovnem razmerju.
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07) namreč v
101. členu določa, da »(1) kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri
izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko
delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice
in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca
za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. (2)
Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega
odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni
izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila.«
Pri tej in podobnih aferah v visokem šolstvu in tudi drugje v
javnem sektorju velja opozoriti, da ni največji problem zakonodaja, vsaj
ne delovnopravna in tista, ki ureja pravice intelektualne lastnine,
temveč njeno nespoštovanje.
Če se to dogaja na najvišjih ravneh in
vodilnim (rektorji, dekani), ki naj bi bili varuhi zakonitosti, in na
univerzah, ki naj bi tudi vzgajale bodočo inteligenco, nas lahko to zelo
skrbi.