Tom Turk, prodekan na Biotehniški fakulteti UL, je danes v Delu podal nekaj konkretnih predlogov, kako reformirati naš univerzitetno-akademsko-raziskovalni sistem:
Dejstvo je, da smo za svoje delo premalo plačani (ampak kdo pa ni), da pa imamo številne druge bonitete, ki so povezane z akademskim statusom in tudi s sistemskimi anomalijami. Zato je prav, da poskušamo predlagati, kako te očitne anomalije odpraviti, saj na naše delo mečejo slabo luč, kvarijo našo podobo v javnosti in ne nazadnje sejejo dvom o dodeljenih javnih sredstvih in njihovi porabi za izvajanje akreditiranih visokošolskih programov ter raziskav na visokošolskih in znanstvenih ustanovah. ...
Redno zaposleni bi morali prejemati plačo le do 100 odstotkov in ne do 120 odstotkov, kot je to navada zdaj, ne glede na to, ali imajo le polno pedagoško obremenitev ali je ta kombinirana z raziskovalnim delom. Tako privarčevani denar bi se lahko porabil za zaposlovanje mlajših sodelavcev. ...
Posebno uspešni posamezniki, ki za fakulteto pridobijo več denarja iz tržnega segmenta neproračunskega denarja, naj bodo dodatno nagrajeni, vendar le v višini enotnih tarifnih postavk, ki jih opredeli upravni odbor univerze in veljajo za vse fakultete enako. To naj velja tudi za vse šolnine, za podiplomske programe, ki potekajo v okviru univerze, prav tako za honorarje, ki se izplačujejo izvajalcem, če tega denarja ni mogoče vključiti v osnovno plačo. ...
Omogočiti je treba tudi sestavljena delovna razmerja (kar smo včasih že poznali). To bi bilo predvsem dobrodošlo z vidika zaposlovanja raziskovalcev z znanstvenih inštitutov. Zanje bi moralo namreč veljati enako pravilo – za delež pedagoškega dela na univerzi se razbremeniš na matičnem znanstvenem inštitutu. To bi nam omogočilo redno izvajanje akreditiranih študijskih programov s kvalitetnimi zunanjimi habilitiranimi sodelavci, ne da bi za to morali vsakič znova sklepati podjemne ali avtorske pogodbe. Zaposlenim na univerzi je treba v skladu s konkurenčno klavzulo, ki že obstaja, onemogočiti delo prek raznih zasebnih podjetij v vseh tistih primerih, ko opravljajo taka dela, ki bi jih lahko in morali opraviti prek matičnih fakultet. Potem pa naj se vsak odloči, ali bo denar služil kot univerzitetni profesor ali kot podjetnik. Oboje je seveda možno, a ne hkrati. ...
Anomalij, ki jih je razgalil odstop področne ministrice, nikakor ne moremo posploševati, so pa nedvomno del sistema, ki jih tudi dopušča. Vse to pa, želeli ali ne, v javnosti vzpodbuja gnev in nezaupanje, ki ni v prid razvoju visokega šolstva in znanosti v tej državi in bo škodilo razvojnim načrtom Slovenije.
Univerza mora delovati po humboldtskem principu, ki združuje poučevanje in raziskovanje. Ukvarjati se mora predvsem s temeljnim raziskovanjem, zaposleni na univerzah morajo delovati etično, njihova usposobljenost za delo na univerzi pa mora biti v vsakem trenutku izpostavljena strogim merilom kakovosti. Zaposleni na univerzi morajo biti v stabilnem delovnem razmerju in morajo večino prejemkov dobivati v osnovni plači. Verjetno pa se, glede na zadnje dogodke, vsi strinjamo, da je skrajni čas, da skupaj nekaj ukrenemo. Zakon o visokem šolstvu, ki je v pripravi, je za to prva lepa priložnost.
(Vir: Delo - Sobotna priloga: Mastni denarji in strmoglavljenje proračuna za znanost in univerze)