V časopisu je bil pred nekaj dnevi objavljen članek Vsem moškim so všeč dolge noge, v katerem novinarka povzema poljudno predavanje dr. Simone Kralj Fišer v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. V okviru cikla Živela evolucija! je predavateljica (o njenem delu prav zdaj poroča tudi revija New Scientist) povzela raziskave s področja izbire spolnega in/ali življenjskega partnerja pri človeku in zelo vestno navedla tudi vse vire, ki jih je citirala. Posnetek predavanja (žal brez obsežne diskusije na koncu) si lahko ogledate tule:
Časopisni povzetek predavanja je tako razjezil feministično skupino, ki se naslavlja Vstajniške socialne delavke, da je napisala ostro javno protestno pismo in ga razposlala na različne naslove. V pismu ne skoparijo z obtožbami:
Članek je zasnovan na srhljivem biološkem determinizmu („lepe ženske so bolj zdrave“, „ženske že zaradi biološke pogojenosti bolj razmišljajo o potomstvu“) in esencializmih („ženske ljubijo bogate moške, ki bodo lahko oskrbeli njihove potomce“, „ker se ženski ne vidi, kdaj ovulira, mora moški ves čas paziti nanjo in jo ščititi pred drugimi“) in s tem opravičuje žensko podrejenost ter poustvarja sovraštvo do žensk kot naravnih strojev za rojevanje, kot nemočnih, nesposobnih sprejemanja lastnih odločitev. Ne gremo predaleč, če rečemo, da so takšna stališča o simetriji najprej voda na mlin potrošniškemu kapitalizmu (kjer lahko ženske kupujemo produkte za dosego simetrije) in, še veliko huje, so blizu evgeničnim pojmovanjem o tem, kakšna bi telesa morala biti, da bodo ustvarjala primerno, zdravo potomstvo. Besedilo je nadalje prepolno heteroseksizma in povsem zanemari na vse druge oblike življenjskih skupnosti, ki ne ustrezajo tradicionalni družini – s tem zavzame konzervativno držo in potisne znanost v službo ohranjanja obstoječega sistema, namesto v orodje za družbene spremembe. Nazadnje lahko besedilo beremo tudi kot aktiven gradnik v vzpenjajoči spregi o ponovni tradicionalizaciji spolnih vlog, ki se v času ekonomske krize še kako krepi. Ženske na domače ognjišče, čakat, da bo moški prinesel denar in skrbet za simetrijo jošk! ...
Zahtevamo, da se vse vpletene institucije (ZRC SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija), posameznice (Simona Fišer Kralj, Ivan Svetlik) in časopis Dnevnik javno opravičijo za širjenje sovraštva do žensk in za utrjevanje patriarhata. Pričakujemo tudi aktivno vključevanje v boj proti re-tradicionalizaciji žensk in izničevanje seksizma v akademskem okolju!
Stop svetenju seksizma v akademskem okolju!
Živela feminizem in asimetrija! (Vir: Vstajniške socialne delavke zahtevajo javno opravičilo)
Ob takšnih aktivističnih odzivih, ki so seveda velikokrat povsem na mestu, se zastavlja nekaj vprašanj, ki bi jih veljalo premisliti:
Ali je lahko slab časopisni povzetek predavanja osnova za grob napad na predavateljico? Se bodo znanstveniki sploh še upali javno nastopati in poljudno predstavljati raziskave, če bodo deležni takšne obravnave? Ali ni minimalna osnova medijske pismenosti, da ločiš kaj napiše novinarka, kaj dodajo uredniki in kaj je osnovni vir informacij, ki ga povzemajo? Sploh če se lotiš tako hudega osebnega napada. Kaj je v takšnem primeru lahko primerna in legitimna kritika? Kdo bi se zares moral komu opravičiti?
O vsem skupaj je že bila obveščena tudi Komisija za ženske v znanosti.
Dodatek:
Poskušam razumeti, zakaj se nekateri tako jezno in bojevito odzivajo na ugotovitve določenih študij, predvsem tistih, ki raziskujejo človekovo obnašanje. Kot osrednje zlo omenjalo biološki determinizem in nekaj, čemur pravijo esencializem. Oboje je, če prav razumem, sociološka oznaka za prepričanja, ki ljudem odrekajo svobodno voljo oziroma zmožnost avtonomnega odločanja.
Ampak ali ni poznavanje različnih mehanizmov, ki vplivajo na naše intuitivne odločitve, prej dodatna pomoč kot ovira, da smo dejansko avtonomni oziroma svobodni? Bolj ko znamo predvideti, kako se lahko dogodki odvijejo v prihodnosti, lažje in bolj učinkovito jih imamo pod kontrolo. Šele ko se zavem, da se lačen odločam drugače, kot ko sem sit, lahko to korigiram. Če se tega ne zavedam, sem sicer lahko prepričan, da sem vseskozi enako nevtralen pri svojih odločitvah, pa verjetno nisem. (primer je iz članka Misliti hitro in počasi)
Dodatek 2:
Objavljeno je bilo še pismo podpore vstajnicam, ki je sicer že nekaj časa dostopno tudi kot komentar pod tem blogom.
