Pravkar sem po mailu prejel anonimko, ki se mi zdi vredna objave in diskusije na blogu, zato jo navajam v celoti.
Pozdravljeni.
Spodnje sporočilo vam pošiljam, ker mi je mar do tega kaj se dogaja v svetu znanosti in razskovanja. Prosim vzemite si čas da ga preberete in sami preverite dejstva. Anonimno ga pošiljam, ker sem tudi sam del raziskovalnega sveta, pa se ne želim izpostavljati, kot tudi ne posameznikov, saj lahko ima to neprijetne posledice na mojo nadaljnjo kariero in delo. Sporočilo je poslano na več naslovov z upanjem, da neodvisno preverite navedbe in ga preverjenega posredujete javnosti.
Vsi vemo, da v slovenski znanosti že kar dosti časa ni veliko denarja zaradi rezov na veliko področjih. Po drugi strani smo raziskovalci prisiljeni v sistem masovnega produciranja znanstvenih objav z razlogom daljšanja spiska referenc na podlagi katerih se nato izračunavajo raziskovalne točke. Več točk kot imaš več veljaš in posledično imaš na razpisih večje možnosti za pridobitev novih in novih projektov.
Do neke mere je stvar povsem poštena. S trdnim delom si prislužiš nove raziskovalne točke s čimer izkazuješ, da dobro delaš in si s tem zaslužiš tudi nadaljnje financiranje svojega raziskovalnega dela. Lepo in prav, a mlajši raziskovalci, ki svojo raziskovalno pot šele dobro začenjajo na ta način zelo težko pridejo do financiranja. Realno nekaj olajšav za mlajše raziskovalce je, a je stopnička za njih kljub vsemu neprimerno višja kot za ustaljene raziskovalce, ki s svojo ekipo točke nabirajo že več desetletij. To je zelo slabo predvsem, ko si na določenem področju pionir in se tako nimaš možnosti priključiti že uveljavljeni raziskovalni skupini kar posledično pomeni majhne možnosti za pridobitev financiranja.
Kljub temu, pa se predvsem zadnje čase najde tudi v takšnem sistemu luknja. In prav takšno luknjo nekateri s pridom izkoriščajo. Raziskovalne točke so sestavljene iz treh delov A1, A2 in A3. Prvi dve skupini točk dejansko predstavljata znanstvene dosežke skozi objave, tretja skupina točk A3 pa predstavlja oceno sestavljeno na podlagi pridobljenih sredstev iz pogodb z gospodarstvom, mednarodnih projektov, drugih ministrstev, drugih virov in drugih gospodarskih sredstev.
In prav to zadnjo skupino so začeli nekateri na veliko izkoriščati in to na zelo neprimerne načine. Marsikateri zaposleni raziskovalec (pa naj si bodo to visokošilski učitelji ali svetniki) imajo poleg svojega rednega dela na matični inštituciji tudi lastno podjetje ali pa izredno dobro navezavo s podjetji prijateljev in znancev. Tako se nemalokdaj zgodi, da ta podjetja pri raziskovalni skupini naročijo delo, ki pa sploh ni nujno raziskovalno, ampak je lahko skoraj poljubne narave. Vse to se seveda odraža kot pridobivanje sredstev iz drugih virov, kar se upošteva pri izračunu točk A3, ki predstavljajo do 10 točk pri končni oceni. Prav nič ne bi bilo narobe v kolikor bi bilo to delo res raziskovalno, pa dostikrat ni.
Apetiti posameznikov pa se tukaj ne ustavijo. Kot nagrado za uspešno vpeljane projekte in doprinos dodatnih sredstev na raziskovalne inštitucije si posamezniki izplačujejo zelo lepa darila. Vsa izplačila teh nagrad so do nedavnega potekala preko avtorskih honorarjev, kar je bila zelo tiha in skrita možnost izplačevanja dodatnih sredstev. Zaradi spremembe zakona in posledično dodatne obdavčenosti avtorskih honorarjev ter res velike pohlepnosti pa so posamezniki začeli ustanavljati lastne s.p.-je (samostojni podjetniki) v okviru katerih izdajajo račune inštitucijam kjer so zaposleni. Tega pa se zaradi uvedbe Supervizorja ne da več enostavno prikriti.
Tako lahko zelo hitro ugotovimo kje do takšnih primerov prihaja tako da v Supervizorju pregledamo mesečne odlive raziskovalnih inštitucij. Razvidno je tudi, da so posamezniki za takšno delovanje prav lepo nagrajeni. Naj omenim še dejstvo, da so to večinoma ljudje na višjih položajih, ki poleg svoje osnovne plače, ki ni ravno slaba, dobijo še lepe dodatke.
Nemalo kdaj, se dejansko zgodi tudi to, da podjetje pri inštituciji naroči izvedbo nekega projekta, inštitucija zaposli nove "raziskovalce", ki bodo na tem projektu delali, a se na inštituciji nikoli ne pojavijo, saj svoje delovne obveznosti opravljajo neposredno kar v podjetju, ki je izvedbo projekta naročilo.
Najhujše pri vsem tem pa je zame dejstvo, da z denarjem, ki v osnovi ni bil porabljen za raziskovalno delo, ne le nagradijo sebe, ampak si s tem tudi povečajo možnosti za črpanje denarja namenjenega izključno za raziskovalne namene, kot so razpisi za raziskovalne projekte, hkrati pa si tudi povečajo možnost povečanja svoje ekipe s kandidiranjem za mesta mladih raziskovalcev.
To dejstvo nakazuje, da za to, da si dober raziskovalec, ni ravno nujno raziskovati, če sem ne prištevamo ravno iskanja lukenj v pravilih in postopkih.
Univerzitetni Žvižgač <[email protected]>