V članku z naslovom Znanstveniki ne verjamejo, rektor verjame je Dnevnikov novinar Uroš Škerl Kramberger opozoril na nenavadni doktorat o »informirani vodi« in neobičajno pot do ponovnega zagovora tega doktorata na rektoratu Univerze v Ljubljani pred spremenjeno komisijo. Neobičajno zato, ker sta prva komisija za zagovor in senat Biotehniške fakultete ta doktorat zavrnila. Zastavlja se vprašanje, ali lahko rektor univerze presliši mnenje stroke, mnenje fakultete, ne da bi prekoračil svoje pristojnosti?
Na posvetu »Perspektive odgovornosti, etike in spolov: nova razmerja v znanosti«, ki je potekal 19. septembra v Ljubljani, je prof. dr. Krista Varantola, predsednica častnega razsodišča za znanost na Finskem (TENK), spregovorila o vlogi razsodišča, ki obravnava neodgovorna dejanja in ravnanja v znanosti v primeru, ko v javnih raziskovalnih ustanovah ta niso obravnavana ali je njihova obravnava neustrezna. Na posvetu smo spregovorili tudi o neodgovornih ravnanjih in dejanjih v slovenskem znanstvenem in akademskem okolju, ki v Sloveniji v veliki meri ostajajo prikrita in celo tolerirana. Častnega razsodišča za znanost v Sloveniji žal še vedno nimamo in glede na izkušnje TENK-a, ki deluje že več kot dvajset let, so bili koristni njeni nasveti, kako vzpostaviti podoben sistem pri nas. Izvedeli smo tudi, da so imeli na Finskem podoben zaplet z nenavadnim doktoratom, vendar da posredovanje TENK-a ni bilo potrebno, ker so ga razrešili že na fakulteti. Pa poglejmo razlike med našim in finskim primerom.
Finski zaplet in razplet
Pred leti se je na Univerzi Oulu na Finskem zataknilo na zagovoru doktorata, pa vendar je bilo to dovolj zgodaj, da doktorat ni bil podeljen. Doktorska disertacija je obravnavala premike rok ob uporabi bajalice za določanje ugodnih prostorov za določene namene. Tema doktorata je bila sprejeta, zunanja komisija je podala ločena pozitivna mnenja, tudi izpraševalec je podal pozitivno oceno. Vendar je že tekom postopkov završalo v znanstvenem okolju in skupina znanstvenikov in znanstvenic je na zagovoru doktorske disertacije predstavila argumente proti tezi in izpostavila sporno kvaliteto znanstvenega dela. Znanstveni svet fakultete je ustanovil komisijo za ponovni pregled naloge, ta pa je nalogo zavrnila zaradi njene psevdoznanstvene narave. V poročilo so zapisali, da naloga tematike ne obravnava na znanstveno kritičen in argumentiran način, kot je zahtevano za doktorsko delo, pri čemer so citirali pravilnik univerze s področja dodeljevanja znanstvenih nazivov in njihove definicije.
Slovenski zaplet
Tudi pri doktoratu o »informirani« vodi se je zataknilo na zagovoru doktorata. Doktorska naloga je obravnavala strukturne in kemijske lastnosti vode ob »epitaksičnem« vtisnjenju enostavnih ali kompleksnih spojin v vodo. Enostavno povedano, doktorandka je iskala potrditev, ali spojina pusti sled v strukturi vode tudi po zelo velikem razredčenju – to je, ko snovi skorajda ni več v vodi. Tema doktorske naloge je bila sprejeta, kljub ugovorom več članov komisije formalno tudi disertacija, a prvi zagovor leta 2012 je bil neuspešen. Komisija za zagovor, ki jo je imenovala Biotehniška fakulteta, je ocenila doktorsko disertacijo in tudi njen zagovor za neprimerna in zaustavila podelitev doktorskega naziva brez možnosti ponovnega zagovora v skladu z univerzitetnim statutom in pravili fakultete. Razlog za zavrnitev je bila neprimerna kakovost doktorata, med drugim tudi nekritična in slabo argumentirana obravnava rezultatov, ki jo znanstveno delo zahteva, kot je v podrobno utemeljenem mnenju podala strokovna komisija. Doktorandka se je po neuspešnem zagovoru pritožila na senat Univerze v Ljubljani. Iz zapisnikov sej senata je razvidno, da je takratni rektor prof. dr. S. Pejovnik še v letu 2012 imenoval tričlansko komisijo, da poda strokovno mnenje, vendar nerazumljivo do obravnave mnenj na senatu ni prišlo, postopek pa se je nadaljeval na ravni univerze in imenovana je bila nova komisija za oceno in zagovor disertacije, ki je vključevala rektorja in dva dekana. Iskanje novih članov je potekalo nenavadno dolgo. Ker je prof. dr. Pejovniku medtem potekel rektorski mandat, je njegovo delo nadaljeval naslednji rektor, čeprav je strokovna služba podala mnenje, da je postopek na fakulteti potekal v skladu z veljavnimi pravili. Drugi zagovor v marcu 2014 je tako potekal pred neobičajno komisijo za zagovor na rektoratu(!) Univerze v Ljubljani in ne na Biotehniški fakulteti in bil »uspešen«. Po navedbah doktorandke naj ne bi v doktorski disertaciji spremenila niti besede. Kljub večkratnim opozorilom strokovne komisije na postopkovne nepravilnosti je rektor sporni doktorandki v septembru 2014 svečano podelil doktorski naslov.
Analogija med slovenskim in finskim primerom
Za oba doktorata je značilno, da tematike ali rezultatov ne obravnavata na znanstveno kritičen in argumentiran način, kot je zahtevano za doktorsko delo. Razlika je v tem, da je pri nas že komisija za zagovor, ki jo je imenoval senat fakultete, ocenila doktorsko disertacijo in tudi njen zagovor za neprimerna in leta 2012 tako zaustavila podelitev doktorskega naziva, na Finskem pa je ob zagovoru na nepravilnosti opozorila strokovna javnost. V Sloveniji se je leta 2012 po pritožbi doktorandke vmešal tedanji rektor in obravnavo prestavil na raven univerze. Na Finskem se rektor ni vmešal, pravzaprav je bil vesel, da je znanstveni svet fakultete po opozorilu pravilno odreagiral in imenoval novo strokovno komisijo, ki je delo ponovno preučila in ga zavrnila, s čimer so se izognili velikemu znanstvenemu in strokovnemu škandalu, ki bi močno škodoval ugledu univerze.
Kaj pa naša univerza, ali bomo ta škandal pustili pomesti pod preprogo?
Če bi se na Finskem v postopek vmešal rektor, tako kot se je v Sloveniji, bi fakulteta ali javnost lahko opozorila njihovo častno razsodišče (TENK) na nenavadni postopek, meni prof. dr. Krista Varantola. Ker bi bili člani razsodišča v konfliktu interesov, saj so imenovani s strani univerz in akademij, bi morali za ta primer imenovati zunanjo neodvisno preiskovalno komisijo. Po njenem mnenju je slovenski rektor s tem, da je odobril možnost ponovnega zagovora, prekoračil svoje pristojnosti, kajti ocenjevanje doktorata sodi v pristojnost fakultete – stroke!
Zakaj je rektor preslišal mnenje stroke, mnenje fakultete? S kakšnimi protiargumenti je bilo ovrženo podrobno utemeljeno mnenje strokovne komisije, ki je doktorat zavrnila? Kako je možno, da je bil isti doktorat v drugo uspešno zagovarjan? Kako je zagovor lahko potekal na rektoratu univerze? Kako je lahko druga, strokovno nekompetentna komisija za zagovor, obremenjena tudi z nasprotjem interesov, podala pozitivno mnenje o doktoratu in zagovoru? Verjetno bi odgovori na tovrstna vprašanja pojasnili celotno ozadje zapleta okoli tega »informiranega« doktorata!
Kako naprej? Na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) naslavljam pobudo, da za čas prehodnega obdobja do ustanovitve častnega razsodišča ustanovi avtonomno telo ali komisijo, ki bi neodgovorna dejanja in ravnanja v znanosti objektivno in strokovno korektno obravnavala in, v kolikor je to potrebno, tudi obsodila. To pobudo smo izrazile/-i že na posvetu »Perspektive odgovornosti, etike in spolov: nova razmerja v znanosti« (https://komisijazenskevznanosti.wordpress.com/posvet-19-09-2014/). Za ohranitev znanosti, zaupanja v slovensko znanost kot tudi za ohranitev ugleda akademskih institucij je spoštovanje etičnih in moralnih vrednot ob odgovornem delovanju in ravnanju v znanosti ključnega pomena, tovrstnih kršitev si enostavno več ne moremo privoščiti, pa četudi gre za rektorje, ki se skrivajo pod avtonomijo – ki to ni!
Oznake: informirana voda, J.Z.