Za kratkočasenje ob
pričakovanju rezultatov II. faze ARRS projektov (razpis v letu 2013), si
poglejmo zanimivo zakonitost, ki je oblikovala napredovanje mnogih projektov skozi
I. fazo razpisa. Poleg visoke ocene (in
nekaj sreče), so si mnogi projekti namreč prislužili napredovanje tudi na
podlagi dveh pravil, ki nista v povezavi s kakovostjo prijave. Ti dve
pravili lahko povzamemo kot:
1) avtomatsko
napredovanje v II. fazo za "povabljene prijavitelje",
2) avtomatsko napredovanje podoktorskih projektov, ki so prijavljeni na "drugi ustanovi” z oceno > 15 (od 25, torej > 60% razpoložljivih točk).
2) avtomatsko napredovanje podoktorskih projektov, ki so prijavljeni na "drugi ustanovi” z oceno > 15 (od 25, torej > 60% razpoložljivih točk).
Na I. fazo razpisa se
je prijavilo 1217 projektov, izmed
katerih jih je v II. fazo napredovalo le 276 (23%). Za financiranje vseh
prijavljenih projektov potrebovali €106,900.000, torej kar 10x več, kot je
vrednost razpisa (€11,000.000). Po mojem mnenju, si moramo kot znanstveni
sektor sicer prizadevati za čimvečji skupni proračun za raziskave, hkrati pa je
nujno skrbeti, da se sredstva, ki so nam na razpolago, delijo najprej najbolj
odličnim projektom z največjim potencialom za znanstvene rezultate. Pri izboru
ARRS projektov je ozko grlo I. faza, kjer odpade največje število
prijavljenih projektov. Pravila bi morala omogočati napredovanje najboljšim,
brez preveč izjem, kar pa za trenutna pravila ne velja.
Izmed 276 projektov,
ki so napredovali v II. fazo, jih je bilo le 158 (13%) izbranih na podlagi
najboljših ocen prijav in kar 118 (10%) na podlagi zgoraj omenjenih pravil.
Še posebej sta pravili posegli na področja temeljnih, aplikativnih in
podoktorskih projektov:
(1) pri temeljnih
projektih je napredovalo 61 avtomatsko izbranih, na podlagi ocen le 46 (izmed
429 prijavljenih).
(2) pri podoktorskih
projektih je na podlagi pravila napredovalo 32 projektov in le 24 na podlagi
ocen (izmed 296 prijavljenih). Povprečna ocena izbranih po oceni je 20.9,
povprečna ocena izbranih po pravilu pa le 18.6.
V obeh primerih je torej med izbranimi v II. fazo več kot polovica (57%) takšnih, ki so napredovali zaradi pravila, ne pa kakovosti vsebine prijave. Ker je II. faza manj strog filter kot I. faza, je nezaslišano, da dve pravili na določenih področjih krojita usodo, še posebej zato, ker nista povezani s kakovostjo prijavljenih projektov.
Ukinitev pravila (1) pomeni le približno 7% več projektov za ocenjevanje v I. fazi, prinese pa bolj pravično in enakopravno obravnavo vseh raziskovalcev.
Ukinitev pravila (2) pomeni pravično in enakopravno obravnavo vseh podoktorskih projektov. Avtomatsko napredovanje projektov, ki jih prijavitelji prijavijo na drugi ustanovi (npr. KI namesto FKKT, IJS namesto FMF, NIB namesto BF) je nesmiselno, saj to samo po sebi ni zagotovilo, da bo projekt kakovostnejši kot tisti, ki se izvaja v isti ustanovi. Takšno pravilo diskriminira prijavitelje iz podjetij in raziskovalce, ki so brezposelni, poleg tega pa je predmet zlorab. Mnogi raziskovalci so namreč ugotovili, da je prijava podoktorskega projekta na drugi ustanovi bližnjica v II. fazo.
Slovenski znanstveni sektor nujno potrebuje dogovor o bolj meritokratski
in trajnostno naravnani delitvi
sredstev. A ker je za korenite spremembe potreben čas in širši konsenz, lahko
začnemo z manjšimi koraki. Predlagam, da znanstveni svet ARRS izbriše omenjeni pravili iz naslednjega ARRS razpisa, ki
bo objavljen v prihodnjih mesecih.