Ljubljanska univerza bo letos od države dobila 23 milijonov evrov manj kot leta 2011, število zaposlenih se je lani zmanjšalo za 286. »Zavedajte se, da če leto, dve, tri ne bomo vlagali v znanje, bomo potrebovali šest let, da bomo spet prišli na raven, na kateri smo,« svari ljubljanski rektor dr. Stane Pejovnik.
...V zavidljivem položaju ni niti znanost, nekateri že priznavajo, da varčevanje vpliva tudi na kakovost. »Za leto 2014 napovedujejo kolaps; če se letos poleti ne bo usul zlati dež iz Evrope, bomo morali prihodnje leto na veliko odpuščati, in to zelo dobre strokovnjake,« opozarja dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Da bodo posledice najhujše za mlade, ki so pravkar doktorirali, dodaja direktor agencije za raziskovalno dejavnost dr. Franci Demšar.
Položaj otežuje še dejstvo, da bo letos zaradi bolonjskega procesa končala izobraževanje dvojna generacija mladih raziskovalcev. Tako se bo 450 doktorjev podalo na trg dela – na leto je za eno generacijo mladih raziskovalcev namenjeno 30 milijonov evrov – marsikdo pa bo zaradi varčevalne politike na izobraževalnih in raziskovalnih ustanovah ter slabe absorpcijske sposobnosti gospodarstva prisiljen iskati delo v tujini.
Če bo tako, smo »financirali Nemčijo in druge države. To je velika škoda za prihodnost Slovenije,« poudarja dr. Marko Jaklič, profesor z ekonomske fakultete in predsednik sveta za znanost. Treba je zgraditi most med znanostjo in gospodarstvom, vanj je država sicer v zadnjih treh, štirih letih investirala več kot 300 milijonov evrov. »Meni se zdi to ogromno denarja in mi vsi se moramo bolj resno vprašati, kaj delamo s temi sredstvi, ki so dragocena in jih bo vse manj.«
Drugi proces, ki se dogaja, je odpiranje okrnjenega javnega šolstva zasebnemu sektorju. S krčenjem sredstev za javne univerze – njihov proračun se je pred zadnjimi večjimi sistemskimi rezi zniževal od dva do tri odstotke na leto – so se ustvarjale umetne minikrize, ki so univerze silile, da ta izpad nadomeščajo z izvajanjem komercialnih projektov. Programe, delovno silo in raziskovalno infrastrukturo dajejo na voljo zasebnim interesom. Tako pridejo na univerze korporacije, ki z na videz velikimi, v resnici pa za njih minimalnimi donacijami prenašajo stroške na izobraževalno institucijo. Ne plačujejo niti stroškov delovne sile, kajti to delo brezplačno prevzamejo akademiki in študenti. Ta zasebna podjetja si pri projektih tudi v celoti prisvojijo rezultate raziskovalnega dela, ki je bil izdatno še vedno podprt z javnimi sredstvi.
Oznake: beg možganov, financiranje, J.Z.