torek, 31. januar 2012

Bojkot Elsevier-ja

Na strani thecostofknowledge.com je objavljena peticija proti zalozniku Elsevier, ker:
  1. They charge exorbitantly high prices for their journals.
  2. They sell journals in very large "bundles," so libraries must buy a large set with many unwanted journals, or none at all. Elsevier thus makes huge profits by exploiting their essential titles, at the expense of other journals.
  3. They support measures such as SOPA, PIPA and the Research Works Act, that aim to restrict the free exchange of information.

četrtek, 26. januar 2012

SOPA, PIPA in ACTA kot sredstva za ohranjanje monopolov?

Clay Shirky nam pojasni interese, ki stojijo za predlogi zakonov in sporazumov kot so SOPA (glej tudi Matejev zapis), PIPA in ACTA (To je prav danes podpisala tudi Slovenija!?? glej: Dnevnik, Slo-Tech, 24ur.com). Kot pravi, poskušajo s tovrstnimi pobudami predvsem nekatera velika medijska podjetja, ki se morajo zadnja desetletja spopadati z vse večjo konkurenco, čim dlje ohraniti nekoč samoumevne monopole na izdelavo, predelavo in distribucijo medijskih vsebin. (Clay Shirky: Why SOPA is a bad idea | Video on TED.com)

SOPA and PIPA, as legislation, were drafted largely by media companies that were founded in the 20th century. The 20th century was a great time to be a media company, because the thing you really had on your side was scarcity. If you were making a TV show, it didn't have to be better than all other TV shows ever made; it only had to be better than the two other shows that were on at the same time -- which is a very low threshold of competitive difficulty. Which meant that if you fielded average content, you got a third of the U.S. public for free -- tens of millions of users for simply doing something that wasn't too terrible. This is like having a license to print money and a barrel of free ink.

But technology moved on, as technology is want to do. And slowly, slowly, at the end of the 20th century, that scarcity started to get eroded -- and I don't mean by digital technology; I mean by analog technology. Cassette tapes, video cassette recorders, even the humble Xerox machine created new opportunities for us to behave in ways that astonished the media business. Because it turned out we're not really couch potatoes. We don't really like to only consume. We do like to consume, but every time one of these new tools came along, it turned out we also like to produce and we like to share. And this freaked the media businesses out -- it freaked them out every time. Jack Valenti, who was the head lobbyist for the Motion Picture Association of America, once likened the ferocious video cassette recorder to Jack the Ripper and poor, helpless Hollywood to a woman at home alone. That was the level of rhetoric.
...
PIPA and SOPA are not oddities, they're not anomalies, they're not events. They're the next turn of this particular screw, which has been going on 20 years now. And if we defeat these, as I hope we do, more is coming. Because until we convince Congress that the way to deal with copyright violation is the way copyright violation was dealt with with Napster, with YouTube, which is to have a trial with all the presentation of evidence and the hashing out of facts and the assessment of remedies that goes on in democratic societies. That's the way to handle this.

In the meantime, the hard thing to do is to be ready. Because that's the real message of PIPA and SOPA. Time Warner has called and they want us all back on the couch, just consuming -- not producing, not sharing -- and we should say, "No."

Med evroaktivisti in evroskeptiki

Malo pozno sem se spomnil na to, a če danes imate čas in ustrezno voljo, potem sta vam v Centru Evropa na voljo dve okrogli mizi, na katerih bom nastopal tudi sam. Več pa v uradnih napovednikih:

- ob 12h o evropski državljanski pobudi in

- ob 16h o evroskepticizmu.

Kot vedno vabljeni!

Zapletena logika pravne razlage oziroma Ali "lahko" pomeni "mora"?

V pravu je marsikaj treba narediti v dveh korakih. Pravna pravila, recimo, je najprej treba napisati, nato pa še razlagati. Zakonodajalec se mora denimo krepko potruditi, da napiše čim boljši zakon, a tega skoraj gotovo v praksi ne bo mogoče uporabljati, ne da bi sem ter tja od njegovih naslovnikov ali uporabnikov (na končni stopnji sodnikov) zahteval, da kakšno njegovo nejasno določbo razložijo s pomočjo pravno dopustnih ali zapovedanih orodij razlage, npr. jezikovne, logične, zgodovinske ali teleološke (namenske) razlage.

Včasih se tako v pravu (podobno kot sicer v življenju) pojavi vprašanje, kaj kakšna beseda pravzaprav pomeni oziroma želi - v danem kontekstu - pomeniti. Že pred leti sem tako na Kontekstu objavil nekaj zapisov o vprašanju, ali besedica "ali" pravzaprav lahko pomeni tudi "in" (povezave na prvo, drugo in tretjo objavo), malo kasneje pa o tem pisal tudi v neki svoji IUS kolumni.

Danes pa na kratko o pomenu besede "lahko". Ali "lahko" vedno pomeni zgolj "če želi, sme, če noče, pa ni treba", ali pa lahko "lahko" včasih pomeni tudi "nekaj mora, a ima malo izbire, kaj"?

Praktični primer, na katerega me je opozorila razprava v neki pravni združbi, je določba tretjega odstavka 111. člena slovenske ustave, ki ureja volitve predsednika vlade. Takole piše:
Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če je bilo v tem roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih po vrstnem redu vložitve predlogov.
Kaj v tej določbi pomeni, da "lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata"? Na prvo žogo bi lahko rekli, da je to možnost, ki jo ima in jo po svoji presoji lahko bodisi izkoristi bodisi ne. A vendar je določbo mogoče brati tudi drugače - da v resnici pomeni, da predsednik lahko izbira, ali bo predložil drugega ali ponovno istega kandidata, mora pa se odločiti za eno ali drugo izbiro.

Za pravno avtoritativni odgovor je potrebno nekaj več  kot objava na blogu (pa čeprav Kvarkadabri), prav tako pa bi bilo zanimivo raziskati, kaj so s tem menili snovalci ustavne določbe, a vendarle: v kontekstu celotnega člena in širše ustavne ureditve postopka ter vloge predsednika v njem se zdi, da je druga razlaga pravilnejša - da je torej predlaganje kandidata v "drugem krogu" predsednikova dolžnost, ki se ji ne bi smel izogniti.

Vse skupaj še malo zakomplicira dejstvo, da se besedica "lahko" v odstavku pojavi dvakrat - drugič, ko govori o možnosti konkurenčnih kandidatov poslancev oziroma poslanskih skupin. Glede druge rabe je očitno, da ne more pomeniti dolžnosti poslancev, kak zakrknjen logik pa bi lahko opozoril na dikcijo "prav tako pa lahko ..." in zatrjeval, da naj bi drugi "lahko" učinkoval "prav tako" (=na enak način) kot prvi: da torej tako predsedniku kot poslancem podeljuje enako možnost. Taka razlaga po mojem mnenju ne bi bila ustrezna, za pomiritev zakrknjenih logikov - in pedantnih slovenistov - pa bi morda namesto "prav tako pa lahko" zapisali kot "poleg tega pa lahko".

torek, 24. januar 2012

Elektronske ključavnice

Na naši fakulteti v zadnjih dneh precej nelagodja povzroča uvedba t.i. elektronskih ključavnic. Običajne ključavnice predavalnic bodo zamenjali z elektronskimi, ki se bodo odpirale z osebnimi čipiranimi karticami. Predavalnico boš torej lahko odklenil le takrat, ko je tvoj termin zaveden v centralnem sistemu urnikov.
Sistem bo omogočal največjo možno varnost tako, da bo vsakemu uporabniku posebej avtomatsko omogočil dostop do določenega prostora na podlagi urnika v VIS-u. Pregled nad delovanjem sistema bo mogoč preko enostavne spletne aplikacije, ki jo bomo uporabnikom predstavili predvidoma v začetku naslednjega tedna. (Iz obvestila zaposlenim)
Sistem bo seveda istočasno omogočal to, kar obvestilo fakultete imenuje pregled nad "racionalnejšo zasedenostjo prostorov", a kar številni delavci razumemo kot način uvedbe nadzora - za vsakega izvajalca se bo natančno vedelo in beležilo, kdaj in koliko časa je bil v določeni predavalnici.

Vem, da nekatere fakultete (npr. EF) ta sistem že imajo. Menda je Pravna fakulteta elektronske ključavnice hotela uvesti, pa so se delavci temu uspešno uprli. Prosim vas za informacije, izkušnje in mnenje. Nazadnje, a ne najmanj pomembno: fakulteto bodo nove ključavnice stale okoli 60.000 evrov.

Slovenika, od kod lepote tvoje

Založba Mladinska knjiga je nedavno tega izdala Sloveniko, slovensko nacionalno enciklopedijo, ki jo je uredniška ekipa pripravljala z vrsto strokovnih sodelavcev s posameznih področij – med pravniki sem sodeloval tudi sam.

Nastajala je dolgo (mislim, da štiri leta) oziroma zelo kratko obdobje (če jo primerjamo s kakim oxfordskim slovarjem angleščine, ki je v prvi preobleki nastajal dobrih 60 let), pokazala pa nekaj zanimivih in nadležnih okoliščin tako množične kolaboracije: mestoma je delo na videz zamrlo, mestoma teklo z nesluteno naglico, zaradi želje uredništva po krčenju in poenostavljanju zapisanega pa je na koncu avtor ob zadovoljstvu deležen tudi nekaj nadležnih presenečenj, ko kako geslo ni več zapisano tako, kot bi bilo njemu najbolj všeč, ali pa se je v redakcijo prikradla tudi kaka vsebinska ali slogovna napaka.

Teh sicer vsaj pri evropskem pravu ni preveč (med drugim sam denimo ob Evropski uniji ne bi omenjal neustreznega alternativnega poimenovanja Evropska zveza, prav tako za priporočeno literaturo tudi ne bi izbral ravno tistih del, ki so jih izbrali v uredništvu), tako da gre vendarle upati, da bo Slovenika lepo služila svojemu poslanstvu – laičnemu bralcu predstaviti osnovne poudarke posameznih strokovnih tem in terminov.

torek, 17. januar 2012

Samopostrežna univerza

Britanski študent Luke Braidwood v satirični zgodbi opisuje svet dovršeno konkurenčne univerze, kjer študenti šolnino plačujejo na vsakem predavanju posebej - po svoji izbiri.
It’s 9:45, I’m mildly hungover, and relying on a strong black coffee to stay awake. The dulcet tones of a greying, portly biochemistry professor rumble around a gloomy lecture hall, which is clad in oak and filled with tacky plastic chairs. We’re learning about the organization of the plant metabolic network, which is only about half as much fun as it sounds.
After the summary, which seems strangely unfamiliar, we each rummage around, pull out £30, and place it on the front desk in a heap of crumpled notes and loose change. Sam asks me to lend him some cash; he’s forgotten his wallet for the third time this month. The professor pulls out a hessian sack and starts sweeping the money (about £1800) into it, then walks outside whistling.
I get ten lectures a week, some of them from obtuse or incomprehensible lecturers, and place £300 weekly at the front of the lecture hall. There are 30 teaching weeks in a year, so pay around £9,000 for all my lectures. I think about this, look for a paracetamol in my bag, and wonder if I’m getting my money’s worth. ...

ponedeljek, 16. januar 2012

Tisoč zgodb in ena uganka

Danes praznujemo! Pravkar berete že tisoč-prvo objavo na blogu, ki smo ga v ožjem krogu sodelavcev Kvarkadabre začeli pisati pred dobrimi tremi leti. Daljnega leta 2008 nas je k pisanju skupinskega bloga, v katerem smo sprva želeli predstaviti vsakdanjik sodobnega znanstvenika, med drugim spodbudilo pismo, ki nam ga je iz mrzlega severa poslala naša zvesta bralka:
Draga Kvarkadabra!
Sem Alma in v okviru podoktorskega projekta v raziskovalni postaji na Svalbardskem otočju preučujem pline ujete v led. Sicer neposredno nisem povezana z nobeno inštitucijo v Sloveniji, ampak zelo dobro poznam tamkajšnje razmere, saj imam veliko kolegov, ki s katerimi se neprestano dopisujem.
Začela bom pisat blog:
http://alma-atomcic.blogspot.com/
pa me zanima, če bi mogoče naredili malo reklame za moja razmišljanja.
Tukaj na severu je pozimi zelo temačno, mrzlo in dolgočasno, tako da z veseljem prebiram Kvarkadabro. Naredili ste res odlično spletno stran o znanosti.
Pozdrav, Alma Atomčič
Na svojem blogu je Alma odprla razpravo o marsikateri pereči problematiki povezani z znanostjo in raziskovanjem v Sloveniji, njene objave pa so v komentarjih sprožale zanimive polemike. V uredništvu Kvarkadabre smo imeli vseskozi zelo aktivno izmenjavo mnenj preko mailliste in del teh zapisov smo se takrat odločili odpreti tudi za javnost. Blog se nam je zdel najbolj primerna oblika. Tule je kratek odlomek napovednika vsebine, ki smo se je nameravali lotiti in smo ga zapisali v drugi objavi z naslovom Kaj dela znanstvenik?:
Preko bloga bi radi predstavili vsakdanjik sodobnega znanstvenika. Ker pa nekaj takega kot je tipični znanstvenik ne obstaja, bo blog pisalo več avtorjev, med katerimi bo vsak po svoje predstavil svoj vsakdanjik. Iz vseh zapisov skupaj pa si boste bralci lahko ustvarili dovolj dobro predstavo, kaj danes pomeni ukvarjati se z znanostjo. Zanimivo bo tudi primerjati različna področja znanosti, različne inštitucije kjer poteka znanstveno delo, prav tako pa tudi različne zemljepisne lokacije kjer se nahajajo posamezni laboratoriji.
Če se ob tej okrogli številki ozrem na zadnja tri leta, v katerih smo povprečno pridelali malo manj kot en zapis na dan (največ objav so prispevali Matej, Jure in Luka), se mi zdi, da smo bili kar uspešni. Blog predstavlja danes svojevrstno referenco v slovenskem spletnem in lahko rečemo tudi medijskem prostoru. Marsikatera tema, ki se sprva pojavi na blogu, dobi kasneje nadgradnjo v časopisih in revijah. Luka je s svojimi zelo dobro argumentiranimi okoljskimi analizami sprožil nekatere pomembne javne razprave, odmevali pa so tudi zapisi drugih piscev bloga.

Ob jubileju našim bralcem podarjamo poslastico. Zastavljamo še posebej težko nagradno uganko, ki jo je posebej za to priložnost pripravil Matej:
Isaac in Albert iščeta števili a in b, pri čemer Isaac pozna zgolj njun seštevek (a + b), Albert pa zgolj njun zmnožek (a * b). Vesta pa, da gre za števili, ki sta večji od 1 in manjši od 1001. Med njima se odvije naslednji pogovor (ki ga lahko opravita zgolj nadobudna logika z visoko stopnjo medsebojnega zaupanja):

Isaac: Jaz ne vem, za kateri števili gre.
Albert: Jaz tudi ne.
Isaac: Zdaj pa jaz vem, za kateri števili gre!
Albert: In jaz zdaj tudi!

Kateri sta ti dve števili? Obstajata dve rešitvi!
Tistemu, ki bo prvi našel obe pravi rešitvi, bomo za nagrado poslali našo najnovejšo knjigo Kvarkadabra pri zdravniku.

Tisoč!

V nekaj več kot treh letih, oz. 1193 dneh, od prvega vnosa (Sašo Dolenc: Prvi vnos) smo na Kvarkadabra blogu zbrali:
  • 1000 objav
  • 54,149 edinstvenih obiskovalcev
  • 237,558 ogledov strani
  • 91.2% obiskovalcev je iz Slovenije, preostanek iz tujine: 1.4% iz Italije, 1.4% iz ZDA, 1.3% iz Nemčije
  • 64.6% obiskovalcev je iz Ljubljane, 8.2% iz Maribora, 4.3% iz Celja
  • Najbolj brani članki so bili: Kdo je najdlje v pokoju (8,661 ogledov), Kaj govori Mišo Alkalaj (2,882 ogledov), Dodatek h kolumni (1,946 ogledov)

Graf, ki označuje našo generacijo (v ZDA)

Graf, ki bi moral postati kulten, je na svojem blogu septembra 2008 predstavil Lane Kenworthy, profesor sociologije in politologije na U. of Arizona.
Graf prikazuje BDP na prebivalca (GDP per capita) s praznimi krogci in rast mediane družinskega dohodka v ZDA s črnimi rombi od l. 1947 do 2007. Prelom med njima okoli 1980 sovpada z začetkom Reaganovega predsedstva v ZDA. Graf plastično ponazori pričakovanja predstavnika sredjega sloja naše generacije v primerjavi z generacijo naših staršev. Zanimivo bi bilo videti podoben graf za Slovenijo (verjetno lahko podoben prelom pričakujemo nekje v 1990-tih).

Opa, SOPA

Mojo tokratno IUS kolumno je spodbudil osnutek zakona iz naslova te objave.

Upor "mezdne buržoazije"?

Zadnje dni je tudi v naš miselni prostor vstopil vsaj zame dokaj nov pojem "mezdne buržoazije". Če je verjeti časopisom, naj bi bil njegov avtor filozof Jean-Claude Milner, v zadnjih tekstih pa ga popularizira predvsem S. Žižek. Če zelo poenostavim: družba se danes deli bolj ali manj na dva sloja: na mezdno buržoazijo in na proletariat. Bistvena razlika med obema slojema je, da so pripadniki "mezdne buržoazije" za svoje delo bolje plačani, imajo več prostega časa in več ugodnosti. Umestitev v posamezni sloj pa praviloma ni vezana na sposobnosti posameznika, ampak je dokaj arbitrarna.
V novi strukturi z neoprijemljivim lastniškim sistemom je čedalje manj tradicionalnih kapitalistov, razlike obstajajo le znotraj novega sloja (mezdne buržoazije), kamor se uvrščajo vsi, od managerjev, novinarjev, umetnikov do odvetnikov, zdravnikov, sodnikov, ... Ta sloj je priviligiran samo navidezno, saj ga sistem po potrebi v krizi porine k proletarcem. ... Tako si stavko danes lahko »privošči« le mezdna buržoazija, ki pa stavka le zato, da bi ohranila svoj status in razliko s proletariatom. Iz tega vidika lahko razumemo tudi proteste študentov, »ne zato, ker so solidarni z delavci, ampak zato, ker nočejo postati delavci. Ker čutijo, da ti vsa izobrazba ne garantira statusa mezdne buržoazije,« ... (vir: Kaj naj v današnji krizi naredi pravi marksist?)
Bolj obširno in kar malo strašljivo, je vse skupaj razloženo v članku The Revolt of the Salaried Bourgeoisie · LRB 11 January 2012, ki ga velja prebrati, pa če ste po srcu levičarji ali desničarji. Navajam samo nekaj odlomkov:
How did Bill Gates become the richest man in America? ... Gates effectively privatised part of the general intellect and became rich by appropriating the rent that followed from that.

... The result is not, as Marx seems to have expected, the self-dissolution of capitalism, but the gradual transformation of the profit generated by the exploitation of labour into rent appropriated through the privatisation of knowledge.

The same goes for natural resources, the exploitation of which is one of the world’s main sources of rent. ...

... what effectively ruined the Communist regimes was their inability to accommodate to the new social logic sustained by the information revolution: they tried to steer the revolution making it into yet another large-scale centralised state-planning project. ...

If the old capitalism ideally involved an entrepreneur who invested (his own or borrowed) money into production that he organised and ran and then reaped the profit, a new ideal type is emerging today: no longer the entrepreneur who owns his company, but the expert manager (or a managerial board presided over by a CEO) who runs a company owned by banks (also run by managers who don’t own the bank) or dispersed investors. In this new ideal type of capitalism, the old bourgeoisie, rendered non-functional, is refunctionalised as salaried management: the new bourgeoisie gets wages, and even if they own part of their company, they earn stocks as part of their remuneration for their work (‘bonuses’ for their ‘success’).

This new bourgeoisie still appropriates surplus value, but in the (mystified) form of what has been called ‘surplus wage’: they are paid rather more than the proletarian ‘minimum wage’ (an often mythic point of reference whose only real example in today’s global economy is the wage of a sweatshop worker in China or Indonesia), and it is this distinction from common proletarians which determines their status. The bourgeoisie in the classic sense thus tends to disappear: capitalists reappear as a subset of salaried workers, as managers who are qualified to earn more by virtue of their competence (which is why pseudo-scientific ‘evaluation’ is crucial: it legitimises disparities in earnings). Far from being limited to managers, the category of workers earning a surplus wage extends to all sorts of experts, administrators, public servants, doctors, lawyers, journalists, intellectuals and artists. The surplus they get takes two forms: more money (for managers etc), but also less work and more free time (for – some – intellectuals, but also for state administrators etc).

The evaluative procedure that qualifies some workers to receive a surplus wage is an arbitrary mechanism of power and ideology, with no serious link to actual competence; the surplus wage exists not for economic but for political reasons: to maintain a ‘middle class’ for the purpose of social stability. The arbitrariness of social hierarchy is not a mistake, but the whole point, with the arbitrariness of evaluation playing an analogous role to the arbitrariness of market success. Violence threatens to explode not when there is too much contingency in the social space, but when one tries to eliminate contingency. ...

The notion of surplus wage also throws new light on the ongoing ‘anti-capitalist’ protests. In times of crisis, the obvious candidates for ‘belt-tightening’ are the lower levels of the salaried bourgeoisie: political protest is their only recourse, if they are to avoid joining the proletariat. Although their protests are nominally directed at the brutal logic of the market, they are in effect protesting against the gradual erosion of their (politically) privileged economic place. ... These are not proletarian protests, but protests against the threat of being reduced to proletarians. Who dares strike today, when having a permanent job has itself become a privilege? Not low-paid workers in (what remains of) the textile industry etc, but those privileged workers with guaranteed jobs (teachers, public transport workers, police). This also accounts for the wave of student protests: their main motivation is arguably the fear that higher education will no longer guarantee them a surplus wage in later life.

At the same time it is clear that the huge revival of protests over the past year, from the Arab Spring to Western Europe, from Occupy Wall Street to China, from Spain to Greece, should not be dismissed as merely a revolt of the salaried bourgeoisie. Each case has to be taken on its own merits. The student protests against university reform in the UK were clearly different from August’s riots, which were a consumerist carnival of destruction, a true outburst of the excluded. One can argue that the uprisings in Egypt began in part as a revolt of the salaried bourgeoisie (educated young people protesting about their lack of prospects), but this was only one aspect of a larger protest against an oppressive regime. On the other hand, the protest hardly mobilised poor workers and peasants and the electoral victory of the Islamists is an indication of the narrow social base of the original secular protest. Greece is a special case: in the last decades, a new salaried bourgeoisie (especially in the over-extended state administration) was created thanks to EU financial help and loans, and the protests were motivated in large part by the threat of losing this privilege.

nedelja, 15. januar 2012

Budapest: thoughts on December 24

Za vse, ki mislite dogajanje na Madžarskem, nedavno zapisana razmišljanja Zsuzse Ferge, "doyenne" (analitičarke) madžarske socialne politike.

Film posnet v živi celici?

Del, ki fascinira, se začne nekje po treh minutah in pol:
Drew Berry creates stunning and scientifically accurate animations to illustrate how the molecules in our cell move and interact.

petek, 13. januar 2012

Demokracija v krizi

Iz članka zgodovinarja in politologa Davida Runcimana Will we be all right in the end? v LRB:

Zakaj je demokracija najboljši sistem vladanja?
The presiding cliché of this crisis has been Churchill’s famous line: democracy is the worst system of government apart from all the others that have been tried. ...It’s a cliché because it’s true. But how much help is it to know this? It partly depends on why we think it’s true. The conventional explanation for the superiority of democracy to the alternatives is that democracies hold regular elections. Democracies can get rid of their bad leaders whereas autocracies get stuck with theirs, since autocrats are notoriously bad at knowing when their time is up. ...
Still, elections can’t be the whole story. To start with, democracies are perfectly capable of replacing bad leaders with even worse ones. ... If elections are not the answer, then what explains the ability of the world’s leading democracies to survive crises, something which has been demonstrated time and again over the last century? My best guess is that their crucial advantage lies in being more politically flexible than the alternatives. That is, in a crisis democracies can experiment with autocracy but autocracies can’t experiment with democracy, not even in small doses. 
O trendu tehnokratskih vlad.
That’s the good news for democracy. People who have announced that Europe’s current experiments with technocracy are a fundamental betrayal of democratic principles are being premature: it could work. But here’s the bad news: there is no guarantee that it will work. The conditions have to be right. The historical evidence suggests that democracies can be flexible only under certain circumstances. To start with, they must not be too poor. In countries where per capita GDP falls below a certain level (usually estimated at around US $7000), democratic experiments with emergency rule often end in disaster. It’s the temporary autocrats who don’t give power back. Political scientists take these thresholds very seriously. Above the line, democracies appear pretty much invulnerable, but below it, even safe-looking democracies might suddenly collapse into something worse.
Da pa nimamo odgovora, kako se bomo od tehnokratskih vlad vrnili v normalno stanje.
The problem for Europe is that although there will eventually be elections in Greece, Italy and elsewhere, there are no plans to hold meaningful elections at the Europe-wide level. If the solution to the crisis involves the reallocation of national powers to unelected centralised authorities in an attempt to create a fiscal union, then there is no artificial break-point for this drift away from democracy. The thought of national elections gives Europe’s technocrats sleepless nights, but it’s the thought of Europe-wide elections that really scares them. Ask the people of Europe to elect a president and what would you get? Perhaps something, or someone, worse than the disease you are trying to cure.
Fatalizem kot nevarnost za demokracijo.
Tocqueville said that the overriding vice of the democratic age would turn out to be fatalism. He was right. Because the inhabitants of democracies can be confident that in the long run their system works better than the alternatives, they will tend to drift along with their fate. This is not irrational. Following his friend John Stuart Mill, Tocqueville distinguished two kinds of fatalism. There was what Mill called, in the language of the time, ‘Oriental’ fatalism, which is the superstitious belief that our destiny has been decided in advance and there is nothing we can do about it. And then there was ‘Western’ fatalism, which is the belief that we can know how things will turn out, because the scientific order of the world follows regular patterns. ... Political science can show – and over the past thirty years it has shown – that democracies have real advantages over other systems of government. It is our knowledge of this fact that has made it increasingly hard for democracies to know what they should be doing. They are hampered by their knowledge that things will probably turn out all right.

O optimističnem in pesimističnem pogledu na demokracijo.
The optimists believe that democracy will be all right because it has always been all right. Indeed, in every crisis of the past hundred years the people who have written off established democracies have been made to look like fools: the doom-mongers always overstate their case because they mistake short-term difficulties for long-term weaknesses. The pessimists believe that this time it’s different: European democracies have finally got themselves into a bind from which there is no obvious means of escape. American democracy is not far behind on the road to ruin. But the pessimists aren’t proposing any alternatives to democracy, they simply want us to know that its luck may finally have run out. ...
The current argument between the optimists and the pessimists has all the hallmarks of an ideological dispute but without any of the content. We don’t have an alternative. The fear is that the political system we’ve relied on in the past might not be up to the task at hand, but it’s the only one we’ve got. You’d think that would make it easier for us to fix it. My fear is that it’s going to make it harder. It makes it more likely that we will drift along with our fate, and into the unknown.


V ponedeljek o iskanju Higgsovega bozona

V ponedeljek bo na FMF prof. Mikuž predaval o iskanju Higgsovega bozona na LHC. Mikuž je vodja slovenske skupine v kolaboraciji ATLAS, ki je ena od dveh velikih kolaboracij na LHC (druga je CMS) z možnostmi za odkritje Higgsovega bozona. Vabilo na predavanje je na voljo tukaj.

ponedeljek, 09. januar 2012

Sateliti programa Galileo dobivajo imena

Sateliti evropskega GPS sistema Galileo bodo nosili imena zmagovalcev likovnih natečajev 9. do 11.letnih otrok, ki so jih pripravili v članicah EU. Prva satelita bosta nosila imena enajstletnega Thijsa iz Belgije in devetletne Natalije iz Bolgarije. Sedaj je znana tudi zmagovalka natečaja v Sloveniji: to je enajstletna Tara Keber. Čestitke za zmago in res lepo sliko. Članek o tem na Dnevniku.

nedelja, 08. januar 2012

Razpis za rednega profesorja po Brazilsko

V CERN Courrier me je prijetno presentil naslednji razpis za profesorsko mesto na Mednarodnem institutu za fiziko na Zvezni Univerzi Rio Grande do Norte (Natal, Brazilija). V oči padeta dve stvari: ponujena plača, ki je od 80 do 85 tisoč dolarjev letno, kar je skoraj primerljivo celo z ZDA in bolje kot v mnogo zahodnih evropskih držav, ter dejstvo, da je izmed štirih članov komisije za izbiro kandidata le eden Brazilec, ostali pa so tujci (iz Bochumske univerze, Univerze v Fribourgu in Weizmann Instituta).

Vsaka primerjava z razpisi na UL je povsem nenamerna.

sobota, 07. januar 2012

Res živimo na temačni strani Alp?

Nekaj misli Aljža Uleta iz članka Staša Zgonika z naslovom Na temačni strani Alp v zadnji Mladini:
In kakšna naj bi bila videti »odrasla« Slovenija, če ji za zgled postavimo Nizozemsko? Kot pravi Ule, na Nizozemskem ni čutiti takšnega pesimizma kot v Sloveniji. Zaradi drugačne kulture Nizozemci svojega pesimizma ali nesreče sicer ne kažejo navzven, zato je družbeno ozračje težje presojati. Jadikovanje ni družbeno sprejemljivo, zase moraš poskrbeti sam. Tudi razkazovanje premoženja ni družbeno sprejemljivo, poudarek je na enakovrednosti. »Najlepši primer je njihova obsedenost s kolesom. To ni le poceni in hitro, ampak se z množičnim kolesarjenjem zmanjšajo tudi negativni vplivi medsebojnih primerjav in potrebe po agresivni moči.« Poleg tega so Nizozemci svarila o prihodnosti vzeli veliko resneje kot mi in krizo prenašajo razmeroma dobro. »Pokojninsko reformo so izpeljali že pred leti, banke so delno nacionalizirali in jih ponovno prodali, pri tem pa veliko zaslužili. Precej nekoč državnih podjetij je v zasebni lasti, zaradi dobre in zares avtonomne regulacije brez mižanja na eno oko - pa ne delajo katastrofalnih potez. Veliko odločitev sprejemajo javne agencije, ki so neodvisne od politike, nosijo odgovornost za svoje delo in se opirajo na domače ali tuje strokovne analize. Strokovnjak ni kdorkoli, ampak se zahteva mednarodna prepoznavnost. V strokovni analizi ni prostora za socialni korektiv ali klientelizem,« našteva Ule. Opaža tudi veliko razliko v odnosu mladih do svoje prihodnosti. »Mladi Nizozemci se v ambicijah ne omejijo na domovino, ampak imajo pred seboj vso Evropo. V življenju si želijo izzive namesto zanesljivih, četudi dolgočasnih služb. Študenti ne zahtevajo od države, da jim priskrbi zaposlitev, ampak sprejmejo odgovornost za izbiro študija, svoje zahteve pa usmerijo v predavatelje. Čeprav oziroma ravno zato, ker so zaposlitve manj zanesljive kot v Sloveniji, imajo ljudje pred seboj veliko alternativ, in s tem so zadovoljni.«

petek, 06. januar 2012

Biomonitoring kemikalij v ljudeh

Danes je na tiskovni konferenci Urad za kemikalije poročal o prvih rezultatih pilotske raziskave sistematičnega spremljanja škodljivih snovi - Biomonitoring kemikalij v ljudeh. Pri projektu sodeluje tudi IJS. Tale prezentacija poljudno  povzema rezultate. Za začetek zelo pozitivno. Moja sugestija avtorjem bi le bila, da v nadaljevanju laični javnosti nekoliko bolj obsežno interpretirajo rezultate.

Recimo, tole so predstavljeni  grafi glede vsebnosti živega srebra. Zdi se, da vsaj po dveh parametrih odstopajo od referenčnih vrednosti. Spremljajoči dokument sicer  pojasnjuje,
"iz rezultatov prve faze raziskave ugotavljamo, da je izpostavljenost splošnega prebivalstva strupenim kovinam svinec, živo srebro in kadmij nizka ...Ti rezultati so skladni z rezultati drugod po svetu."(*, str.3)
seveda pa se laiku zastavlja vprašanje, kaj preseganje referenčnih vrednosti (ali sploh te vrednosti) realno pomenijo. Denimo, zakaj so vrednosti "nizke" kljub temu, da presegajo referenčne vrednosti?
Je pa pa ta pripomba iz moje strani popolnoma dobronamerna, osebno projekt močno pozdravljam, bojim se le, da si novinarji, ki so danes poročali o tem, niti niso vzeli časa, da bi dejansko prebrali vsa predstavljena gradiva in postavili za javnost zanimiva vprašanja.


četrtek, 05. januar 2012

Test pralnih kroglic - učinek enak pranju v sami vodi

Zveza potrošnikov Slovenije je skupaj s švedsko zvezo potrošnikov opravila test "magnetnih" kroglic, ki naj bi izboljšale pranje perila le z vodo in nadomestile pralni prašek. Rezultati niso presenetljivi:

1. Madeže do neke mere odstranimo že, če peremo kar v čisti vodi. Rezultati strokovnjakov niso presenetili, običajni potrošniki pa niti ne pomislijo, da se že z namakanjem v vodi in z nekaj drgnjenja (mencanja) s tkanin odstrani umazanija, ki je topna v vodi.
2. Rezultati pranja s kroglicami in oreščki so v povprečju celo slabši kot rezultati pranja s čisto vodo. Pravzaprav na testu ni bilo velikih razlik v učinkovitosti pranja s kroglicami in z vodo. Izjema je bila kroglica Ecozone (Ecoballs 150), ki resda bolje odstranjuje madeže, vendar vsebuje sestavine, ki jih za boljši učinek pranja dodajajo tudi pralnim praškom, zato boljša ocena za te kroglice ne preseneča in rezultat ni primerljiv s preostalimi kroglicami na testu.
3. Pri pranju perila z dodanimi kroglicami/oreščki se je pokazala še težava glede umazanije, ki se med pranjem odstrani s tkanine, vendar se ne obdrži v kopeli, ki ne vsebuje pralnega praška, zato se ponovno usede na tkanino. Posledica je, da je po večkratnem pranju, predvsem tkanin bele barve, videti, kot da bi tkanina »posivela«. V pralnih sredstvih so namreč kemikalije, ki odstranjeno umazanijo zadržijo v vodi, česar pa kroglice in oreščki ne vsebujejo, ali pa vsaj ne dovolj.
4. Z dodajanjem pralnega praška postajajo kroglice na videz učinkovitejše. Čim več je dodanega pralnega sredstva, boljši so rezultati pranja.
5. Najboljše rezultate smo po pričakovanju izmerili pri pranju s pralnim praškom, ki za zdaj, kot kaže, nima prave konkurence.

Zato :

1. Glede na rezultate preizkusa uporabe kroglic, pa tudi oreščkov, ne moremo svetovati. Če v pralno kopel ne dodamo praška, je učinek skromen, nič boljši, kot če bi perilo prali samo z vodo. Nič bolj učinkoviti niso pralni oreščki.
2. Če ni učinka, je vsaka cena, ki jo plačamo za t. i. alternativo pralnim praškom, previsoka, njihova proizvodnja pa je neupravičena.

Zanimiv detajl je, da je eno od eko-krogličnih podjetij pred časom Kvarkadabri celo grozilo s tožbo zaradi kritike učinkovitosti kroglic.

Na 24ur.com imajo zgodbo o tem objavljeno tukaj. Ne vem zakaj so morali naslov spremeniti v vprašanje "Ali pralne kroglice sploh perejo?". Verjetno le zato, ker so raziskavo ZPS skobminirali z odgovorom enega od uvoznikov. Lepo bi bilo, če bi namesto splošnih trditev uvoznika o "preverjeni" učinkovitosti raje kaj napisali o "priznanem italijanskem laboratoriju", ki so ga bojda uporabili pri uvozniku.

Hvala shrinku, za link.

sreda, 04. januar 2012

Simpozij ob Hawkingovi 70-letnici

To nedeljo bo v Cambridgeu v Veliki Britaniji simpozij ob 70-letnici Stephena Hawkinga, s stirimi poljudnoznanstvenimi predavanji prominentnih znanstvenikov (govorili bodo Martin Rees -sedaj Lord Rees of Ludlow, nobelovec Saul Perlmutter, Kip Thorn, in sam Hawking). Simpozij sponzorira Intel, tako da bo na voljo tudi webcast na dan dogodka.

torek, 03. januar 2012

Računalnik za 20 EUR

Če ste ljubitelj elektronike in računalništva, ki ga zanimajo možne poti cenitve računalniške opreme, potem boste morda veseli te novice. Pred nekaj tedni sem po naključju naletel na spletno stran projekta (in dobrodelne fundacije) Raspberry Pi - ta res želi na trg spraviti računalnik, ki bo v dveh konfiguracijah stal 20 oziroma 28 evrov (pravzaprav na spletni strani britanske fundacije ceno reklamirajo v dolarjih, model A bo stal 25 dolarjev, zmogljivejši model B pa 35 dolarjev).

Nekaj več o konfiguracijah in projektu si lahko preberete tule, je pa na začetni strani kar nekaj zanimivih novic iz zadnjih tednov. (Vključno z manjšo demonstracijo poskusne verzije.)

Med drugim tudi povsem sveža novica o tem, da so začeli s prodajo 10 primerkov poskusne serije, ki jih bodo z nekaj dodatki prodali prek spletne dražbe. Ti zbirateljski primerki počasi kapljajo na eBay in "prvi" (s serijsko številko 10) je ta hip (ko sem pisal to objavo) že prišel do cene 1800 funtov. Čez kak mesec boste lahko za ta denar "v redni prodaji" kupili približno sto RPijev.

Sam sploh nisem poseben računalniški zanesenjak, pa se mi projekt vseeno zdi sijajen in se že veselim trenutka, ko si bom lahko brez pomisleka za ceno dobrega kosila kupil računalnik, za katerega bi pred desetimi leti odštel zajeten kup denarja, pred dvajsetimi pa manjše bogastvo.

ponedeljek, 02. januar 2012

O vzrokih in posledicah

Da novega leta ne bomo začenjali s preveč težavnimi temami, po prejšnji objavi še ena "družinska". Nek prijatelj (ha-ha-ha) mi je povedal, kako je v neki knjigi napotkov za starše prebral naslednjo misel:
Večina otrok ima raje glasove visokih tonov, kar je morda razlog za to, da so ženski glasovi običajno po naravi višji od moških in da večina mater (ter očetov) svoj glas zviša za oktavo ali dve, ko se pogovarjajo s svojimi dojenčki.
Hm. Drugi del te povedi je po mojem kar optimističen, ko omenja višanje glasu za dve oktavi, da bi se prikupili svojemu otroku. Ne verjamem, da veliko staršev svojo običajno višino govora sploh lahko brez težav zviša za dve oktavi, še manj pa, da bi se s takim piskanjem posebej učinkovito prikupili svojemu otroku. Razen če jim je ime Bobby McFerrin. (Kar poskusite, govorite z običajnim tonom in potem poskusite kaj reči dve oktavi višje ter opazujte, kako reagira okolica - morda bodo z vami tudi zaslužili 80 milijonov evrov, najverjetneje pa jim boste podarili zgolj dobrodošlo humorno razvedrilo.)

Predvsem pa sem se nasmehnil ob prvem delu: zato, ker ima večina otrok raje visoke glasove, imajo posledično ženske višje glasove od moških? Ha! Le kaj bi si o tem mislil oni znani ekscentrik Charles Darwin?

nedelja, 01. januar 2012

O družinskem zakoniku, referendumih in pravih temah za Kvarkadabro

Konstruktivnih komentatorjev sem vedno vesel in eden od njih je z dvema komentarjema k mojima logičnima objavama deloma dosegel svoje, deloma pa si vsaj zasluži odziv. (Njegov/njen poziv bi bil še za odtenek bolj tehten, če komentar ne bi bil anonimen, a vsaj zaenkrat anonimne komentatorje na Kvarkadabri še zagovarjam.)

Bistvo komentarja je naslednje vprašanje:
"Kako to da ne komentirata ne Matej in ne Luka odločitve ustavnega sodišča o dr[u]žinskem zakoniku?"
Za Luko ne vem, tu pa je moj odgovor v dveh točkah. Prva v bistvu velja tudi kot nekakšno splošno pojasnilo o izbiranju tem za objave na Kvarkadabri, druga pa je namenjena konkretno tej temi.

1. Čeprav sem počaščen, da vas zanima moje mnenje o tej odločbi, gre za temo, ki se vsaj meni ne ponuja kot silno logična izbira za objavo na Kvarkadabri. Po eni strani zato, ker se mi zdi, da bi bil v zvezi z njo od mene koristen predvsem kak strokovni vpogled v tematiko (o tej poanti sicer več še v 2. točki), pa nisem strokovnjak za družinsko pravo. Po drugi strani pa povezano tudi zato, ker se mi na prvo žogo ne zdi tema, ki bi bila najbolj primerna za (omenjeno strokovno) obravnavo v obliki objave na blogu. Za ene se mi zdi, da sodijo na blog, o drugih se odločim napisati IUS kolumno, spet tretje zahtevajo resnejši strokovni ali celo znanstveni članek. Kot rečeno, taka odločba US s področja, ki po strokovni plati ni moje (a je hkrati dovolj blizu po temeljni izobrazbi, da bi bralcu lahko nehote izpadlo, kot da na tako področno strokovnost namigujem), ni ravno najboljši kandidat za objavo na blogu.

2. Uvod v drugi del odgovora pa ponuja že vaše vprašanje - češ, zakaj ne komentirava "odločitve Ustavnega sodišča o družinskem zakoniku". US seveda ni odločalo o družinskem zakoniku (oziroma denimo o njegovi skladnosti z Ustavo), temveč o dopustnosti referenduma o tem zakoniku. Sliši se kot droben detajl (morda zadevni komentator tudi poreče "no, saj vemo, na kaj sem meril" ), a je vendarle pomemben, saj se je vprašanje res nanašalo zgolj na dopustnost referenduma, zaradi česar se je US vsebinski presoji samega zakonika v veliki meri izognilo. (Ali je bil to priročen alibi za politično plašno sodišče, priročna okoliščina za sodnike, ki referendumu po vsebini pritrjujejo, ali pa načelno vodilo za nepristranske sodnike, ki so želeli čim bolj zvesto opraviti svoje ustavno poslanstvo, presodite sami.)

Če to misel povem še malo drugače: marsikomu se morda zdi odločba aktualna tudi kot odločitev o samem družinskem zakoniku (češ, sodniki US vsebinsko pritrjujejo pobudniku za razpis referenduma), vsekakor pa bi nemara marsikdo ob njej razpravljal predvsem o vsebini zakonika in vsebinskih namerah tistih, ki mu nasprotujejo. To je seveda smiselna in najpomembnejša razprava. Ugibam, da bi tudi komentator verjetno raje kot o odločbi o dopustnosti referenduma razpravljal o samem družinskem zakoniku in (ne)razumnosti tistih, ki mu z referendumom želijo nasprotovati. A to je razprava o vrednostnem nazoru z drugačnim  izhodiščem, pri kateri je odločba ali njena izmuzljivost lahko zgolj nekakšna kolateralna škoda. Če se želite koncentrirano lotiti same odločbe in ločenih mnenj, pa se podajate predvsem v razmislek o tehničnih vprašanjih pristojnosti US, narave zakonodajnega urejanja in doktrine političnih vprašanj, ki vsaj na videz in neposredno nimajo nič za opraviti z vsebino zakonika ali referendumske pobude.