O programih in projektih - pogled mladega znanstvenika

Pred nekaj dnevi smo prejeli prošnjo, če bi lahko na blogu anonimno objavili tekst, ki opisuje pogled mladega znanstvenika na financiranje znanosti v Sloveniji. Da tekst tokrat izjemoma objavimo, čeprav avtor ni naveden, smo se odločili, ker je argumentirano in kulturno napisan. V komentarjih se nato lahko soočijo različni argumenti in pogledi, ki jih je že znotraj uredništva Kvarkadabre kar veliko. Da ne bi bilo nesporazumov lahko povemo, da pisec besedila, katerega ime poznamo, ni sodelavec kogarkoli izmed članov uredništva Kvarkadabre.

ARRS je javna agencija, ki skrbi za največji delež domačega financiranja slovenske znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Kot mnogo državnih ustanov, je tudi ARRS zmes dobrih in slabih praks. Po mojih izkušnjah v njej prevladujejo dobre prakse, kljub temu pa je del dejavnosti agencije ujet v ostanke nekaterih neoptimalnih odločitev slovenske znanstvene politike v preteklosti.

Iz proračuna ARRS je vsako leto približno 170 milijonov evrov razdeljenih različnim organizacijam in posameznikom [1]. Grobo gledano, pet največjih postavk predstavljajo [2]:

1.     raziskovalni programi (~33%),
2.
     raziskovalni projekti (~21%),
3.     infrastrukturne obveznosti in oprema (~19%),
4.     mladi raziskovalci (~18%),
5.     ostalo (~9%).
 Vir: Letno poročilo ARRS [2]

Če želi slovenski raziskovalec z doktoratom delovati v domači znanosti, se slejkoprej sooči s prijavami na razpise za raziskovalne projekte ARRS, za katere je bilo v letu 2011 razdeljenih slabih €32 milijonov evrov. Večji del tega zneska je namenjen financiranju projektov izbranih v preteklih letih. Manjši del se je, do nedavnega, vsako leto sprostil. Ta del je bil namenjen vsakoletnim razpisom za nove raziskovalne projekte, ki trajajo 2 do 3 leta.

Raziskovalni projekti so edini vir domačega financiranja, ki je vsaj približno dostopen večini. Izraz »vsaj približno« uporabljam namenoma. Na razpis raziskovalci namreč vsakoletno prijavijo izjemno veliko idej, izmed katerih je financirana le peščica. Grobo (a pomembno) lahko raziskovalne projekte razdelimo med navadne in podoktorske. Za navadne se lahko potegujejo raziskovalci vseh starosti, za podoktorske pa tisti, ki so doktorirali v zadnjih treh letih. Prijavitelji in njihovi predlagani projekti so v dveh fazah ocenjevani s strani do treh tujih recenzentov. Za »zmagovalce« druge faze je financiranje zagotovljeno za 3 leta (navadni) ali 2 leti (podoktorski).

Aktualni razpis za raziskovalne projekte, ki je bil objavljen oktobra 2011, je imel predviden začetek financiranja julij 2012. Vrednost razpisa je 11 milijonov evrov, kar je polovico manj kot v razpisu leto prej. Da si bo bralec lažje predstavljal »lakoto in tekmovalnost« slovenske znanstvene javnosti, poglejmo nekaj številk. Na razpis je bilo v prvi fazi prijavljenih (in ocenjenih) 752 navadnih in 274 podoktorskih projektov. Glede na razpoložljiva sredstva, bo najverjetneje financiran le vsak deseti. Uradni rezultati druge faze, 13 mesecev po objavi razpisa, še niso javno znani. Na strani ARRS je objavljeno, da bodo objavljeni »po sprejemu državnega proračuna za leto 2013«.

Najpomembnejši razlog tega zavlačevanja je očiten. V kolikor se začetek financiranja zavleče za 1 leto, država privarčuje za celo leto sredstev. Ker 11 milijonov predstavlja 6% vseh sredstev agencije, je to privlačen varčevalni ukrep. Problem, ki bralcu ta trenutek še ni povsem očiten, pa je naslednji. Raziskovalci, ki so v slovenski znanosti najbolj odvisni od tega razpisa, so pripadniki mlajše generacije slovenskih raziskovalcev, ki se uveljavljajo šele zadnjih 15 let. To skupino poimenujmo projektna kasta.Seveda pa kastni sistem, po definiciji, potrebuje več kast. Zdaj bomo spoznali drugo, programsko kasto.

Največ sredstev ARRS (leta 2011 slabih 58 milijonov evrov) je namenjenih t.i. raziskovalnim programom. Ta sredstva so namenjena »stalnemu in rednemu« financiranju znanosti [3].  Raziskovalne skupine, ki se financirajo iz teh sredstev, so se (v veliki večini) ustanovile  leta 1999. Takrat aktivni slovenski raziskovalci (zdaj že »stara garda«)in politiki so se sporazumeli, da neprestano prijavljanje na (zgoraj omenjene) raziskovalne projekte zahteva preveč  truda in dragocenega raziskovalčevega časa. Tako so se leta 1999 aktivni raziskovalni projekti preoblikovali v raziskovalne programe, z njimi pa si je programska kasta zagotovila stalni vir financiranja iz proračuna ARRS. Čeprav so delno na raziskovalnih programih zaposleni tudi mlajši, sta škarje in platno praktično vseh programskih skupin še vedno v rokah raziskovalcev, ki so prisostvovali prvotni razdelitvi.

Raziskovalni programi se reevaluirajo (če sploh) na 3-6 let. Ocenjanje njihove uspešnosti in načrtovanih raziskovalnih dejavnosti ni niti približno tako rigorozno, kot ocenjevanje raziskovalnih projektov. V znanstveni sferi je znano (a pogosto zašepetano) dejstvo, da se raziskovalni programi načeloma ne ukinjajo. Žal hkrati velja, da do ustanovitve novega, tudi izjemni mladi znanstveniki, težko pridejo. Kot mladi so na tem mestu mišljeni vsi, ki so se znanstveno uveljavili v zadnjih 15 letih. Ker se raziskovalni programi obnavljajo na različna časovna obdobja, redko pride do hkratnega »soočenja« programov istega področja. Tako je znotraj področij oteženo presojanje o tem, kateri programi so (skoraj poldrugo desetletje kasneje) še aktualni in nujni. Programska kasta je tako poskrbela za za stalni vir prihodkov, projektna kasta pa je za preživetje obsojena na boj za veliko težje prigarana, negotova in trenutno tudi neobstoječa sredstva.

Razdelitev med programsko kasto in projektno kasto je strukturni problem slovenske znanosti. Kot v mnogih porah slovenske družbe, tudi v znanosti obstaja priviligirana, varovana, nedotakljiva skupina ljudi. Žal je bil v letu 2012 ogromen del varčevanja preložen na projektno kasto medtem ko je programska kasta ostala nedotaknjena. Mlajši smo se odrekli enemu letu financiranja raziskovalnega dela, mnogi pa so tudi že obupali in se odpravili v tujino. O dolgoročnih posledicah takšnega dogajanja v vseh porah slovenske družbe, so pisali že mnogi, na tem mestu pa se mi postavlja vprašanje. Ali je programska kasta pripravljena na kompromis in bolj enakomerno porazdelitev varčevalnih bremen po vseh postavkah proračuna ARRS?

Imam dva predloga:
- Varčevalno breme se mora enakomerno porazdeliti po vsej slovenski znanosti, kjer ne sme biti z naskokom največja žrtev mlada generacija oziroma t.i. projektna kasta.
- V kolikor se odločimo, da nadaljujemo s programskimi skupinami, morajo tudi že obstoječe programske skupine v rigorozno reevaluacijo! V naslednjih letih je potrebno narediti večji razpis, na katerem se nanovo začrtajo smernice stalnega financiranja slovenske znanosti. Na tem razpisu morajo biti stare programske skupine postavljene ob bok novoformiranim in ocenjevane po meritokratskih kriterijih. Tako bomo pomembno prispevali k bolj perspektivnemu in  pravičnemu financiranju naše domače znanosti.

Viri:[1] http://www.arrs.gov.si/sl/finan/letpor/
[2] http://www.arrs.gov.si/sl/finan/letpor/11/

[3] http://www.arrs.gov.si/sl/finan/letpor/11/inc/ARRS_Program_dela_11_12.pdf

Oznake: