"Čeprav je komaj kdo zadovoljen, očitno nihče zares noče sprememb."

Čeprav naj bi imeli kar dve univerzi v petih odstotkih najboljših na svetu, so zaposleni na univerzah nezadovoljni z dohodki in delovnimi razmerami, polovica študentov se vpisuje predvsem zato, da lahko opravljajo študentska dela, razmerje diplomantov pa je obratno sorazmerno s potrebami gospodarstva, družbe in države.

Po štirih urah govorjenja drug mimo drugega je bil vtis res klavrn. Težko je verjeti, da ne bo rezultat teh, vsekakor v zasnovi dobronamernih posegov, podoben dosedanjim: najprej revolt, nato kakšna minimalna korekcija, generalno pa status quo.

Dejstvo pa ostaja, da sta očitno tako visoko šolstvo kot kultura za slovensko državo predimenzionirana organizma, njun prevladujoči model funkcioniranja pa je bil desetletja dodajanje novih in novih ponudnikov in programov v precej skromni odvisnosti od potreb družbe ali celo trga – v primeru univerz tudi in predvsem trga delovne sile. Gre za žalostno zgodbo, v katero je danes poklicno vpetih več kot deset tisoč ljudi z ogroženimi delovnimi mesti, saj obubožana država tega ne bo več zmogla financirati. Glede na to, da gre za tako globoke strukturne družbene probleme, se da o rešitvah razmišljati le v najširših političnih kategorijah. Teh trenutno ne ponujajo ne parlamentarne stranke ne druga družbena gibanja.

Grozna je misel, da je očitno še premalo slabo, da bi kdo resno razmišljal o alternativah. Pa čeprav je komaj kdo zadovoljen, očitno nihče zares noče sprememb.

»Danes je v Sloveniji praktično nemogoče, v tujini pa popolnoma normalno, da so direktorji in vodje razvojnih oddelkov v podjetjih hkrati tudi predavatelji na eminentnih fakultetah,« je poudaril.

Oznake: S.D.