Z geslom, ki ga je
minister Žiga Turk izbral za temeljni poudarek svojega govora ob začetku šolskega leta, se lahko le strinjam. Morda najpomembnejša vloga javne šole je prav vzpostavljanje enakosti - najprej v smislu
enakih možnosti za vsakega otroka, da ima ne glede na svoje socialno ozadje, zagotovljene možnosti doseči izobrazbo, kot si jo želi in jo zmore. Druga naloga šole v zvezi z enakostjo je vzgajanje, da je
enakost vrednota. Vsa temeljna občutja, ki omogočajo družbeno življenje - tovarištvo, sočutje, vzajemnost ...- se bolje razvijajo v skupnosti enakih, kakršna naj bi bila šola.
Po drugi strani je vprašanje, ali ukrepi šolske politike res sledijo tako izraženemu idealu. Druga zanimiva izjava, ki sem jo danes zasledil na to temo, je bila mnogo bolj kritična.
Anita Ogulin, dolgoletna aktivistka za pravice otrok, je v zanimivi oddaji na
Valu 202 (Izvidnica - Prvi šolski dan) povedala med drugim tole:
[Omenjate prehrano, letos se bo marsikdo soočil tudi z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki ureja sistem subvencioniranja šolske prehrane. Do zdaj je splošna subvencija za malico pripadala vsem učencem in dijakom, znašala je 2/3 cene malice, koliko dodatnih težav bo dejansko prinesel ta nov ukrep?]
Spodnji srednji razred je tisti, ki ta trenutek ostaja v tej družbi popolnoma prezrt, tudi kar zadeva socialne transferje. Ne bodo zmogli plačila malice in še več otrok bo lačnih. Jaz sem pravzaprav prej bila zelo vesela, da se začne šolsko leto, ki otrokom omogoči vsaj en topli obrok v dnevu, ker v celem letu zaznavamo stisko in ugotavljamo lakoto med otroki. Zdaj pa je ta ukrep, da bodo sofinancirali le res tistim [socialno] najnižjim. Kaj pa ostali? Mislim, da je krivično od te družbe, da tako razslojuje otroke. Kako lahko nekdo v šoli gleda otroka, ki gre mimo jedilnice skoraj jokajoč, zato ker je lačen in nima prehrane, ker je starši ne zmorejo. Mislim, da smo izjemno padli v naših socialnih občutjih, sočutju, kršenju pravic otrok. Zveza prijateljev mladine je nastala pred 60 leti. Nastala je zato, da bi uveljavljala in skrbela za pravice otrok in mladih v tej družbi. In danes, po 60 letih ugotavljamo, da smo zopet na začetku. Res se zavzemamo, da ne bi bile kršene pravice otrok in ocenjujemo, da so strahovito kršene, če otrok nima enakih možnosti ne do šolanja, ne do eksistence, ne šolske prehrane. Zato še enkrat v imenu vseh staršev, svojem, in naše organizacije, pozivam institucije države, da dobro preučijo [svoje ukrepe], ker ukrepi, ki tako zaznamujejo in razslojujejo otroke, ne gradijo lepe prihodnosti.