"V javnosti je na primer ostalo neopaženo, kako nenavadno se največji univerzi in sindikati obnašajo do rešitev, ki povečujejo univerzitetno avtonomijo. Predlagana sprememba, po kateri bi fakultetna vodstva lahko povečala ali zmanjšala neposredno pedagoško obveznost učiteljev, je s tega vidika univerzi prijazna in vendar je minister tudi zaradi te rešitve ostro kritiziran. Kdo bi rekel, da akademiki avtonomijo načelno slavijo, v praksi pa zavračajo. Povsem jasno je namreč, da dekani najbolje vedo, kdo komaj kaj raziskovalno dela, kdo pa bi krvavo potreboval več časa za delo pri projektu. Zato bi lahko veliko bolj smotrno določali pedagoško obveznost od togih predpisov. Javna skrivnost je tudi, da ni tako malo rednih profesorjev – tem se ni treba več ponovno habilitirati – ki v resnici delajo le dobrih šest ur na teden. Ali potemtakem učitelji ne zaupajo svojim dekanom? Se bojijo »akademske« izdaje?
Odgovor je da. Celoten sistem namreč deluje tako, da na mnogih fakultetah vladajo kaste, katerih moč ni nujno premo sorazmerna z njihovimi akademskimi dosežki, novo znanje pa v veliki meri ustvarjajo prekerno zaposleni mladi sodelavci. In ti bodo po spremembah 63. člena prvi na udaru, kljub še tako odličnim dosežkom."
Oznake: S.D.