Pred dnevi je spletni portal siol.net objavil novico (tukaj), da so po mnenju pristojnega ministrstva nekatere univerze v Sloveniji zamudile rok za podaljšanje akreditacije, zaradi česar naj bi njihove diplome v naslednjem letu izgubile javno veljavo. Informacijo sta naslednji dan demantirali tako Univerza v Ljubljani kot Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, ki je pristojna za izdajo in podaljševanje akreditacij (tukaj in tukaj).
Ministrstvo kljub tem pojasnilom meni, da je problem tako pereč, da potrebuje spremembo Zakona o visokem šolstvu. Ta zakon namerava spremeniti kar po nujnem postopku, ki omejuje možnost javne razprave.
Predlagane spremembe so objavljene na portalu e-demokracija (tukaj). Vendar te ne rešujejo le nejasnosti glede rokov za oddajo vlog za ponovno akreditacijo visokošolskih zavodov, temveč so zasnovane širše in posegajo na sistemski okvir upravljanja slovenskega visokošolskega prostora. Med drugim odpravljajo dosedanjo sestavo sveta NAKVIS, kjer je vlada imenovala samo dva od enajstih članov. Namesto nje uvajajo novo sestavo, kjer naj bi s strani vlade bili imenovani kar vsi člani sveta. Te naj bi vlada izbrala sama izmed predlogov vseh visokošolskih deležnikov. Ker ti predlogi niso posebej omejeni ali opredeljeni, postopek ne preprečuje zelo nereprezentativne sestave sveta NAKVIS in omogoča neuravnotežen vpliv na vodenje slovenskega visokošolskega prostora. Pri tem lahko opozorimo, da je neodvisnost agencije eden najpomembnejših evropskih standardov in pogoj za članstvo agencije v evropskih združenjih ENQA in EQAR. Presoja neodvisnosti je močno odvisna od družbeno političnega konteksta posamezne države.
Za sistemske spremembe temeljnega področnega zakona nujen postopek vsekakor ni potreben, še manj pa je primeren. Bilo bi še posebej ironično, če zakon, ki opredeljuje nastanek in prenos strok, ne bo sam zasnovan na strokovnem premisleku in konsenzu.Oznake: A.U., univerza