Ne vem, če ste uspeli spregledati razpravo ob slovenski izdaji Grocijevega dela
Svobodno morje, ki se je iz kritične recenzije razmahnila v (skoraj že) nekakšen spopad kultur akademskega pisanja in razpravljanja, ki je neprizadetim bralcem krajšala že kar nekaj sobotnih juter ob prebiranju Dnevnikovega Objektiva.
Sam se zavestno skušam držati stran, med drugim zato, ker sem blizu osebam z obeh strani in tako ali tako v sporu ne bi mogel izpasti kot objektivni razsodnik. Sem pa pred nekaj tedni vendarle napisal IUS kolumno ob absurdnosti ene od izraženih misli, po kateri naj bi prav količina sprotnih opomb v besedilu dokazovala njegovo ne-umnost. Kolumna je, kot bi rekel Kant, zame običajno nenevarno prevračanje kozolcev, pa vendarle.
Samo kolumno si lahko preberete
tu, polemične prispevke (ki se morda še niso izpeli) kot rečeno v sobotnih Dnevnikih, prevod knjige in recenzijo v reviji Pravnik pa najdete v knjižnici.