Danes sem ob robu dogajanja pred fakulteto srečal znanko, ki je bila glede na situacijo neverjetno dobre volje. Hitro mi je povedala, da je pred kratkim po naključju dobila asistentsko mesto in da zdaj blazno uživa, ko lahko dela s študenti. Ko sva se malo dlje pogovarjala, pa so prišle na dan malo manj lepe plati našega univerzitetnega sistema. Da je sploh lahko kandidirala na izpraznjeno asistentsko mesto, je poleg običajnih formalnih pogojev (ima doktorat z Oxforda prav s področja, na katerem zdaj poučuje!), potrebovala še asistentsko habilitacijo univerze prav za to delovno mesto. Ker je nekako pravočasno izvedela, da se bo mesto spraznilo, si je habilitacijo uspela pridobiti in zanjo, kot še ne zaposlena na univerzi, odštela 1000 EUR.
Zadnja leta sem slišal še zelo veliko podobnih zgodb z najrazličnejšimi zapleti in razpleti. Tudi od znancev, ki so jim docenturo zavrnili preprosto zato, ker se jim je zdelo, da jih je že dovolj izbrancev na nekem fevdu in ne rabijo še novih, tudi če so ti še tako znanstveno oziroma strokovno odlični. Verjetno pa ste že prebrali zelo lep Alenkin pogled na to problematiko iz ZDA izpred nekaj let: Kvarkadabra blog: Zaposlovanje na Univerzi v Ljubljani.
Zakaj pišem tole prav zdaj, ko se obetajo veliki rezi pri financiranju univerze? Zato, ker sem prepričan, da mora univerza zelo hitro spremeniti svojo prakso le navidezno odprtih razpisov, če želi prebroditi to krizo. Hvala bogu se problema zelo dobro zaveda tudi rektor UL (Kvarkadabra blog: Končno bolj odprti razpisi na naših univerzah?) in srčno upam, da bo ta nesmisel, ki služi le temu, da se elegantno formalno izloči potencialno odlične kandidate, kmalu stvar preteklosti. Univerza si takšne kadrovske politike danes preprosto ne more več privoščiti.Oznake: S.D., univerza