Pravkar sem -priznam- prebrala blog Libertarca (aka "Kričač na internetu"). V fizičnem svetu je avtor aktualni svetovalec aktualnemu finančnemu ministru. Beroč njegov blog, objavljen (davnega) leta 2007, se sprašujem, ali je demontaža javnega šolstva (gospod ga je zamešal z državnim) v Sloveniji že dejstvo.
V slovenskem laboratoriju smrdi. Laboranti ne vejo, kaj točno storiti. Slovenske pameti menda ni. Minister Turk prisega zgolj in samo na OECD (vir: včerajšnji čivki z avtorico tega bloga in drugimi na Twitterju). Strategije nimajo. No, imajo tisto s pretečenim rokom, ki je nastala leta 2005, in ji je urednikoval celo aktualni finančni minister.
Se še, cenjeni bralci in bralke, spomnite čikaških fantov (punc menda takrat ni bilo)?
Socioekonomske transformacije na prelomu desetletja, na prehodu iz socialistične v ”kapitalistično” družbo, so med politično elito povzročile nemalo dilem, kako vzdrž(ev)ati/porezati javno porabo. Odvisne od finančne pomoči te ali one mednarodne institucije (Svetovne banke, Mendarodnega denarnega sklada, kasneje EU), so mladoameriški vzhodnoevropski fantje odprli vrata Zahodu.
Tako so leta 1990 mednarodni finančni svetovalci, znani kot ”Chicago Boys” in ”Wild-East Thatcherites”, odkrili evropski vzhod. Geostrateško zmedeni so na svojih turnejah zavzemanja evropskega vzhoda predlagali (kar isti) stabilizacijski paket (ki je vključeval tudi prestrukturiranje sistema socialne zaščite), kakršnega so bili pripravili Argentini, Čileju in ... Opremili so ga s klasično ambicioznimi načrti masovne privatizacije in trženja prej vobčega (o tem več v npr. Kovács 2002). Evropski vzhod so eksplicitno posvarili pred nevarnostjo ”tretje poti”, tržnega socializma, javnega lastništva, in, ah, samoupravljanja (npr. Sachs 1990).
Evropski vzhod se je v 1990ih posvetoval zgolj in izključno z ’zunanjimi’ svetovalci. Poljski reformator Leszek Balcerowicz in Sachs sta sodelovanje institucionalizirala v strateškem partnerstvu; Varšava in Praga sta slovesno odprli Ministrstvi za privatizacijo (npr. Shields 2003). Uradna Budimpešta tega sicer ni storila, a je svoje predstavnike poslala na usposabljanje k USAIDu (Meaney 1995). Pri tem ne gre spregledati, da so uživali lokalni reformatorji svojevrstno avtonomijo – jasno zamejeno z Washingtonskim konsenzom (dolg je dolg). Tako je bil končni reformni paket domač izdelek. Made (g)locally.
In v Sloveniji? Kaže, da aktualna slovenska politična elita ni predelala ”mladoameriškega" kompleksa. Po vzoru predhodnikov evropskega Vzhoda in vernikov šok terapije se, v modernejši različici, posvetuje zgolj z OECDjem. Ki, po logiki modusa operandi in vivendi, zanika obstoj lokalnih posebnosti in tradicij.
Ukrepi bojo. V varnem zavetju krize. I Feel sLOVEnia.
Jeffrey Sachs (vodilni zahodni strateg tranzicije) se je pokesal za grehe, ki jih storil evropskemu vzhodu, a šele bogatejši za izkušnjo (in trdo valuto) neuspele šok terapije po enotni recepturi ”za vse velja ista logika”.
Oznake: J.SJ.