Iz podatkov med drugim izhaja, da je govorjenje o razkošnih normativih v slovenskem šolstvu, če ga primerjamo z ostalimi, neutemeljeno. Nekateri podatki, ki jih je navajal minister, pa so celo čista izmišljotina.
Zaradi ohranitve zdravega razuma priporočam branje knjižice v celoti.
Kot ozadje lahko služi podatek o tem, koliko bodo posamezna področja politik prispevala k znižanju proračunskih odhodkov v predlogu rebalansa 2012. Daleč na prvem mestu po deležu, ki ga bo prispevalo k skupnemu znižanju, je "izobraževanje in šport" z 28,6%, na drugem mestu "Visoko šolstvo, znanost, tehnologija in inform. družba" z 18,1%, na tretjem pa "Promet in prometna infrastruktura" s 13,9% (Jože P. Damjan, Igor Masten, Sašo Polanec, Rebalans proračuna: Upajmo le, da je bil superminister preveč priden, Dnevnik Objektiv 21.4.2012)
Kakšna je povezava s citirano analizo? Če sta bila šolstvo in znanost izbrana kot tisto področje, na katerem bomo daleč največ privarčevali, je še kako pomembno, kako verodostojni so podatki, s katerimi politika dokazuje velike "rezerve", ki naj bi bile na tem področju.
Med ukrepi je predvideno tudi povečanje števila učencev na posameznega učitelja. Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport na svojem blogu napačno navaja, da naj bi bilo leta 2010 to razmerje 1 strokovni delavec na 9 učencev. Njegovo pristranost razkrivajo številke Statističnega urada republike Slovenije, ki navajajo razmerje 1 strokovni delavec na 12,3 učenca. V prvem in drugem triletju je to razmerje celo večje, in sicer 16,6 otroka na učitelja. Podatki veljajo za osnovne šole z rednimi programi. V dokumentu Key data on education je za Evropo naveden trend upadanja razmerja in kot povprečje navedeno od 10 do 15 učencev na posameznega strokovnega delavca. Med državami z najnižjim razmerjem, ki je 9:1, isto poročilo navaja Dansko, Litvo, Malto, Islandijo in Lihtenštajn. Na drugi strani pa je najvišje število učencev na strokovnega delavca 22, in sicer v Turčiji. Če povzamemo, primerjava pokaže, da ima 15 evropskih držav manj otrok na strokovnega delavca, v prvih dveh triadah pa celo 22 držav manjše ali pa enako kot Slovenija. Iz tabel, ki sledijo v nadaljevanju, je razvidno tudi, da je v obeh primerih razmerje v sosednjih držav ugodnejše kot pri nas.
Sklep (2):
Primerjalna analiza kaže, da Slovenija, ko gre za razmerje število učencev na učiteljico/učitelja, ne izkazuje nadpovprečnega standarda. Prej nasprotno. Z dodatnim zmanj- ševanjem števila učiteljic in učiteljev v slovenskih šolah se bo doseženo razmerje še poslabšalo in Slovenija bo, tudi primerjalno, zdrsnila še niže. Vsako sklepanje, da bi na ta način ohranjali kakovost, ali jo celo zviševali, pa govori o nepotrebnem in nedostojnem cinizmu oblasti. (*)