Morda je pravilo o zakonski določitvi zgornje meje primanjkljaja iz ekonomskega vidika dobra ideja. O tem si kot laik ne upam podati definitivne sodbe, čeprav sumim, da ni tako. Dejstvo pa je, da ima to načelo med vrhunskimi (in vsemi ostalimi) ekonomisti
tako svoje goreče zagovornike, kot enako goreče nasprotnike. Spada v tisto kategorijo predvsem makroekonomskih teorij, med katerimi je stopnja konsenza med ekonomisti relativno šibka. Ta šibek konsenz med ekonomisti glede nekaterih temeljnih makroekonomskih stališč, potrjuje npr. tudi raziskava, povzeta v zanimivem in v Wiki citiranem članku
Consensus Among Economists: Revisted (D.Fuller, D.Geide-Stevenson, 2003):
In particular, we found less agreement over time with the normative proposition that government spending should be reduced relative to GDP and more agreement with the proposition that the federal budget ought to be balanced over the course of the business cycle. In addition, there was no significant change in distribution of opinion for the normative propositions that the distribution of income in the United States should be more equal and that the government has a legitimate role in the redistribution of income.Thus, in the macroeconomic area that Kearl ct al. (1979) characterized as exhibiting the weakest consensus but also the most interesting area from the public's perspective, our results suggested that low consensus was driven by an emerging balance of Keynesian, Monetarist, and supply-side views. (*, str 384 [dostopno z JSTOR geslom])
Zakaj se mi zdi zapis tega pravila v slovensko
ustavo (torej ne le v zakon) napačna poteza?
1.
Ker pravilo očitno temelji na ekonomski teoriji, glede katere tudi med samimi ekonomisti ni konsenza. Ali je res ustrezno, da se ustava, ki ni le najvišji zakon države, ampak tudi temelj njene politične identitete, opredeli glede strokovno močno kontroverznega načela? Ali ni ustava po definiciji najbolj "konservativen" zakon, v katerega zapišemo le tisto, o čemer vlada visoka stopnja konsenza?
2.
Ker ustavne spremembe ne smejo potekati v okoliščinah izrednih razmer. Argument politikov je nasproten: okoliščine so tako izredne, da nekaj moramo storiti (spremeniti ustavo). Moje načelno stališče je spet konservativno. V izrednih razmerah je ravno nedotakljivost ustave tisto, kar v nemirno družbo vnaša element miru. Spremembe ustave, ki so same po sebi tvegano početje, naj torej potekajo v mirnih časih.
Če finančni minister spremembo ustave utemeljuje s trditvijo, da bo to
"znamenje EU-ju", je to zame argument proti. Ustave države vendar ne spreminjamo zato, da bi nekomu pošiljali znamenja, ki si jih on domnevno želi. Četudi (ali še posebej) zato, da bi od njega lažje in bolj ugodno pridobili potrebna posojila. Ustavo s tem obravnavamo kot pogajalski žeton.
3.
Ker sprememba ustave ne sme biti dnevno-politično orodje. Jasno je, da je pritisk po čimprejšnji spremembi ustave povezan z napovedjo sindikatov o referendumu o varčevalnih ukrepih. Ne glede na to, kaj si mislimo o enem ali drugem: če obstaja najmanjši sum, da ustavne spremembe služijo posameznemu političnemu spopadu, se bo modra politika od njih umaknila. Referendumsko ureditev v Sloveniji smo večkrat kritizirali in se nam ne zdi dobra. Ampak ne spreminjajmo jo v trenutku, ki je za to najslabši in bo razumljen (povsem upravičeno) kot zmanjšanje demokratične udeležbe ljudstva zaradi neke odločitve vladajoče elite.
*Kot primer, kako naj bi razprava o tako pomembnem določilu potekala v razvitem demokratičnem okolju, gl.
New York Times: Balance Budget Amendment. Lansko leto (2011) je v ZDA potekala velika politična debata o zapisu "zlatega pravila" v ustavo. Spremembo ustave je močno zagovarjala republikanska stranka, demokrati in predsednik Obama pa so ji nasprotovali. Zaradi odločnega nasprotovanja demokratov je bil predlog na zadnje zavrnjen. Zanimiva je primerjava s Slovenijo,
kjer tudi opozicijska "levica" očitno spremembo ustave podpira.