Modelarska matematika za starše (in tiste, ki o tem razmišljate)

Slovenskemu občestvu je Vladar nedavno sporočil (Odmevi, citirano v Studio City, 26/3/2012): "Če bomo zelo disciplinirani, bomo do 2015 približno uravnotežili proračun in s tem rešili socialno državo."

Razumemo: Sloveniji ne gre dobro. Sporočila, postrežena z vladno ’ljubeznijo’ do ”socialne države” (kam je izginila 'blaginja'?), so jasna tudi bolj ignorantskim, njih cilj pa strašiti ljudi; in aktualno gospodarsko krizo sistematično dopolnjevati še z razkrojem solidarnosti.

Napovedana krčenja proračuna zadnjih tednov vedno bolj spominjajo na E. Abbottovo pripoved o Premici (Flatland: A Romance of Many Dimensions, 1884), o nezmožnosti razumevanja "tistega onkraj" lastnega spoznavnega in izkustvenega polja. Takole gre: Monarh dežele Kvadrat se odloči razsvetliti monarha dežele Premica o obstoju in pomenu 'druge dimenzije'. Po vrsti neuspelih poskusov pojasniti in truda razumeti, se zgodba dodatno zaplete, saj se na takisto pot odpravi tudi monarh Kocke. Ta se nameri predstaviti blagodati ”tretje dimenzije”. Nerazumljiva dvodimenzionalnemu Kvadratu, nedoumljiva enodimenzionalni Premici ta postane zanikana. Ne obstaja. Je ni.

Napovedani posegi v starševske pravice kažejo, da je aktualna slovenska oblast socializirana v deželi Premica; druge dimenzije kot zgolj monetarne -ni. (V)zdrži?

Večini ljudi v tej državi trenutno ne gre posebej dobro in spoznanje te vrste ne zahteva posebne analitične ostrine ali dragih svetovalcev. Plače so, primerjalno gledano, zastrašljivo nizke, napovedani ukrepi pa krojeni po meri interesov kapitala.

V tej luči so podatki o deležih družinskih dohodkov za varstvo otrok posebej vznemirljivi – za slovenske (potencialne) starše. Če bi dojeli večdimenzionalnost, bi vlada spoznala, da tudi za prihodnost »ljubljene socialne države«; ljudje so namreč v svojih ravnanjih (večinoma) racionalni, predvsem pa pragmatični. Kontracepcijska revolucija jim je to omogočila.

Teorija in empirične raziskave potrjujejo starševski dopust in dostopno otroško varstvo kot pomembna družbena ukrepa, ki lajšata življenje zaposlenih staršev, pri čemer delujeta tudi kot”semaforja” potencialnim staršem. Poenostavljeno: ti reagirajo na naravo sprejetih sporočil s prilagajanjem reproduktivnega vedenja. In kakšna je narava aktualnih sporočil, ki nam jih prenašajo dnevni mediji, interpretira pa četica v vsebino ’posvečenih’ ministrov?

Za ilustracijo vzemimo naslednji primer: 2-starševska heteroseksualna skupnost z enim otrokom, oba z lastnim neto dohodkom, približno 1000 EUR mesečno (povprečna bruto mesečna plača v Sloveniji je v 2011 znašala 1525 EUR, torej približno 990 EUR neto na osebo). Poenostavimo in predpostavimo, da ne odplačujeta kreditov, štipendij in drugih dolgov, torej imata skupaj 2000 EUR. Uporabimo enodimenzionalni monetarni model, da bo lažje razumljiv v deželi Premica. Argumentacija gre takole.

V tej dvostarševski skupnosti je, v skladu s slovenskim pričakovanjem in tradicijo, mama sama izrabila pravico do enoletnega starševskega dopusta. S partnerjem ga nista delila, ker ta v Sloveniji "samoumevno", "normalno" in "logično" "pripada" mamam. V času "dopusta" je prejemala dohodek nižji od prejšnjega, saj ”100-odstotno nadomestilo” zavarovalne osnove izključuje dodatke. Bila je sicer ”presrečna, da ima priložnost biti doma, ko jo otrok najbolj potrebuje”. Pri tem je "fajn, da je plačan; so le krediti, pa plenice, pa to." Nekateri bi sicer zmogli tudi z nižjim dohodkom (tisti v dvohraniteljskih družinah, kjer sta oba zaposlena, ali pa delata v nemogočih razmerah).

Kako pa bo, če obvelja predlagani ukrep? Če preračunamo monetarne posledice novega ukrepa za starše (še vedno smo v deželi Premica, kjer so take poenostavitve upravičene), ugotovimo, da se dopust zniža na 324 polno plačanih dni. Pri tem smo nadomestilo (3x100 + 6x90 + 3x80%) preračunali na prejšnjih 100% zavarovalne osnove za obdobje 12 mesecev. Prvi trije meseci ostanejo nespremenjeni, v šestih mesecih zaradi znižanja nadomestila (na 90%) starš izgubi 18 polno plačanih dni, zaradi večjega znižanja izgubi še enkrat toliko dni v zadnjem trimesečju, skupaj približno 36 polno plačanih dni.

Kako bo to vplivalo na izrabo dopusta? Na ravni gospodinjstva je spremenljivk preveč, da bi jih lahko ustrezno modelirali v tem prispevku. Špekulirali ne bomo, a v skladu z našim poznavanjem narave tega ukrepa in njenega delovanja je pričakovati, da bo bolj prizadel ženske (tradicionalne uporabnice), predvsem tiste z najvišjim dohodkom, katerih oportunitetni stroški so višji. Te sicer že sedaj omejujejo rodnost, izpad dohodka pa bo sedaj še višji, s tem pa tudi njihovi oportunitetni stroški. Pri drugih bo izraba odvisna od njihove ”rezervacijske plače” (ang. reservation wage), torej od ravni še sprejemljivega (izpada) dohodka. A pri tem gre nujno izpostaviti možnost (izbire) alternativnih varstvenih oblik. Brez le-te starši nimajo ravno veliko manevrskega prostora. Dodajmo še, da sleherna finančna izguba dohodka negativno vpliva na delitev starševskih obveznosti, saj očetje v povprečju prejemajo višje dohodke. Gospodinjstva so namreč občutljiva na izpad dohodka; kako zelo, je odvisno od njihovega dohodkovnega vedenja in pričakovanj, a izguba očetovega prihodka je v povprečju bolj občutena in zato manj zaželena (ker smo v Premici, vpliva norm, vrednot, tradicije ipd. ne gre vpletati).

In po dopustu? Po enem letu se romantika, razen za najbogatejše, praviloma konča in realnost ugrizne s polno silo. "Ni mesta, 60. ste na čakalni listi, ” sporoča vrtčevska uprava. Srečnica in Srečnik bosta dobila mesto z novim šolskim letom, a do takrat bo treba počakati nekaj mesecev: "Nismo krivi, zakaj pa ste rodili sredi leta, prej bi mislili na to," je prijateljici sporočila neka ravnateljica. Panika! Pa gresta pohlevno k starim staršem. Eni so še vedno zaposleni, drugi imajo druge plane in svoje varstvene obveznosti. A bodi na tem mestu dovolj o tragikomičnih soočanjih in stiskah zaposlenih staršev, ki so pričakovali (!) organizirano varstvo, saj jih je država s svojimi zgodbami o ’radodarnih’ in ’podpornih’ politikah prepričala. Zdaj, v skladu s slovenskim nacionalnim karakterjem, delegira krivdo naprej: "Občine so krive, ne znajo računati in predvidevati!"

A naj vsaj v tej zgodbi starši dobijo mesto v jaslih. Presrečni, da lahko uporabijo prvovrstne storitve lokalnih jasli (prva starostna skupina), jim bo nasmešek kmalu zbrisala prva položnica. Odvisni od javnega varstva so namreč sprejeli edino ponujeno mesto – v jaslih z najvišjo ceno v Sloveniji (553 EUR v 2011). Da je mera polna, njun skupni (sic!) mesečni dohodek (država torej predpostavlja, da si bosta dohodke/stroške enakomerno porazdelila) ju uvrsti v najvišji plačilni razred (80% polne cene). Za varstvo ”družbeno nujno potrebnega" mladiča bosta tako odštela 29% povprečne bruto slovenske plače mesečno (22% družinskega proračuna naše hipotetične družine). Le malenkost lažje jima bo v drugi starostni skupini: takrat bosta za njegovo varstvo odštela ’skromnejših’ 382 EUR mesečno (v najdražjem javnem vrtcu v Sloveniji znaša polna cena programa 477 EUR), kar predstavlja 25% povprečne mesečne bruto plače v Sloveniji (oziroma 19% družinskega proračuna naše družine).

In kako je v obljubljeni deželi švedski te dni? Povprečna bruto mesečna plača znaša 3175 EUR na osebo. Zaposlena starša enega otroka si lahko 480 dni starševskega (sic!) dopusta lahko delita kakorkoli in ga kakorkoli tudi porabljata do otrokovega osmega leta starosti. O tem bo sicer še vedno odločala mati, a očetu ne uide nekaj mesecev z otrokom. Enakomerna razdelitev starševskih obveznosti jima bo navrgla še finančni bonus. Mesto v vrtcu bosta dobila, a brez čakanja le ob začetku šolskega leta, odvisno pač od zasedenosti. Ne poznata nikogar, ki mesta ne bi dobil: ”Nenazadanje tudi zakon nalaga, da dobiš mesto najkasneje v 4 mesecih.” Če bosta morala premostiti ta čas, imata na voljo preostanek starševskega dopusta (naša raziskava kaže, da to luknjo pogosteje zakrpajo očetje, medtem ko se mame vrnejo na delo). Če jima slovenski starš pove, koliko plača za varstvo v Sloveniji, mu bosta z usmiljenjem povedala, da na Švedski le najbogatejši plačajo maksimalni znesek (približno 133 EUR mesečno), kar se jim zdi močno sprejemljivo, saj ta znaša vsega 4,2 % povprečne švedske bruto plače mesečno.

Slovenska institucionalizirana politična združba dokazano ne razume zdravokmečke (po Žerjavu) matematične operacije z izbranimi makroekonomskimi podatki. Sicer bi brez nadaljnjega ugotovila, da povprečna slovenska starša ”ljubljeno socialno državo” potrebujeta, če naj še prispevata k produkciji kapitala in se pri tem še reproducirata.

Trenutna razporeditev stroškov dnevnega varstva med starše in državo Slovenijo uvršča v skupino držav z manj ugodno (liberalno) ureditvijo, npr. Irsko, UK, ZDA, Švico, kjer ti stroški predstavljajo približno tretjino družinskega proračuna (Immervoll 2006). Družinski dohodek z dela je zaradi nakupa varstvenih storitev nižji, zato rezervacijska plača narekuje posebno pozornost pri korenitejših (napovedanih) posegih v že visoko obremenjen družinski proračun. Znano je, da ljudje želijo delati; njihov človeški kapital je v povprečju visok, plačana zaposlitev in delo pa, v skladu s protestantsko etiko (da, tudi v Sloveniji), vrednota in pomemben vir identitete. A stroški dnevnega varstva delujejo podobno kot znižanje osebnega dohodka. Zato lahko povišane obremenitve družinskega proračuna izrinejo s trga dela starše z manj alternativnimi možnostmi - tiste torej, ki dohodek še posebej potrebujejo. Med njimi so najbolj zlasti ženske brez ustrezne socialne opore. Si vlada tega morda potihem želi? Prenesti namreč večji del varstvenega bremena z družbenih institucij (npr. javnih vrtcev in ostalih varstvenih zavodov) na že sicer preobremenjeno družino?

Spoštovani premier, razumemo, da je javna blagajna izpraznjena. A jasne je tudi, da je večina svoje rezerve že izčrpala, plače so nizke. Preden zdrvite po liberalni poljski (in ameriški) poti individualizacije skrbi za otroško varstvo, pa le skromna usmeritev k drugi in tretji dimenziji: v državah s tradicionalno individualizacijo zagotavljanja varstva so se starši že organizirali drugače. Povprečni slovenski starši alternative skoraj nimajo več - zasebni vrtci so zapolnjeni in finančno nedostopni, stari starši pa - zaposleni!

Dragi potencialni starši, ki ne živite v dimenziji monarha Premice: preden se odločite (sic!) reproducirati, se posvetujte s koledarjem šolskega leta, predvsem pa geostrateško izberite mesto bivanja vašega gospodinjstva. Priporočam bližino starih staršev in ostalega sorodstva. Ali pa selitev na Švedsko.

Vir: Eurostat (plače), Ministrstvo RS za šolstvo (cene), ostalo Javornik (v pripravi). Opombe: *povp. 456,80 EUR (min 331,36 EUR); ** povp. 340,43 EUR (min 253,99 EUR); ***ob predpostavki maks starševskega prispevka (SI: 80%, SE: 1200SEK); ****min 17,4%, maks 29,0%; *****min 13,3%, maks 25,0%.

Oznake: J.SJ.