Ločitev znanosti in tehnologije

V današnjem Delu ekonomist Bogomir Kovač opozarja na namero nove vlade (isti ukrep je imela menda v programu tudi leva koalicija), da razdeli zdaj enotni Direktorat za znanost in tehnologijo v okviru Ministrstva za znanost. Tehnologija bi se po novem priključila gospodarstvu, znanost pa šolstvu, kulturi in športu. V znanstveno-tehnoloških krogih sicer že dlje časa opozarjajo na problematičnost te delitve.
»Tehnološke inovacije omogočajo zniževanje stroškov, to pa požene gospodarski stroj naprej. Glavni dokazi o prednostih ekonomike ponudbe ne poudarjajo toliko ekonomsko-političnega ukrepa, zniževanja davščin. Rast je bila po navadi tehnološko pogojena. V koalicijskem programu zato vidim neko drugo napako. Z resorno ločitvijo znanosti in tehnologije smo pokazali, da tehnološkega preboja ne razumemo. Nimam upanja, da nova vlada razume, da ekonomika ponudbe privede do pospeševanja rasti skozi tehnološki preboj. Brez tehnološkega dela stvar odpade. Ločitev teh znanosti in tehnologije v okviru vlade kaže, da tega sosledja ni mogoče pričakovati,« meni Kovač. (Miha Jenko: Konservativna kontrarevolucija pod Alpami - Delo.si)
Zanimivo je tudi nadaljevanje članka:
Pod črto: opraviti imamo z dvema doktrinama, z diametralno nasprotnimi stališči o prioritetah v kriznih časih. Keynesijanci zagovarjajo zaposlenost in rast, šele nato bo na vrsti varčevanje za fiskalno konsolidacijo; fiskalni konservativci bi najprej varčevali in izravnali proračun, temu sledita nov zagon in rast.

Dogajanje v Sloveniji je mogoče razumeti kot lokalno specifiko v globalnem spopadu med prokeynesijanci in zagovorniki ekonomike ponudbe oziroma neoliberalci (kar je širši pojem), ki se srdito bije na teoretski in praktični ravni.

Najbolj eminentni predstavniki obeh šol so Nobelovi nagrajenci za ekonomijo: keynesijanca Joseph Stiglitz in Paul Krugman (sem lahko prištejemo še direktorja Federal Reserve Bena Bernankeja in ameriškega finančnega ministra Timothyja Geithnerja), prvi teoretik ekonomike ponudbe je nobelovec Robert Mundell, omeniti pa velja seveda vsaj še Miltona Friedmana.

»Kar zadeva ekonomske doktrine, je zdaj položaj v Evropi in ECB strašno zanimiv,« poudarja tudi Brščič. »Na eni strani imate Italijane, Belgijce, Grke in Američane in celo Mednarodni denarni sklad, ki so rekonstruirani keynesijanci in se zavzemajo za ekspanzivno fiskalno politiko. Drugačno linijo imajo le Nemci in delno Britanci: zavzemajo se za restriktivno fiskalno politiko, tudi za ceno potopa.«

Oznake: