Andrej Žust, član Berlinskih filharmonikov

V včerajšnji oddaji Opus na TVS 1 je bil intervju z hornistom Andrejem Žustom, ki je pred kratkim postal član Berlinskih filharmonikov, recimo prvega med najboljšimi simfoničnimi orkestri na svetu. Žust je sicer formalno absolvent ljubljanske glasbene akademije, kot je povedal, je sedaj zaposlen za enoletno poskusno obdobje, po katerem bo postal polnopraven član orkestra.

(Ker sta na Kvarkadabri vsaj dva fana Mozartovih čudovitih koncertov za rog, ob priložnosti kultni Dennis Brain:)

Mladi Slovenci v tujini: Jan Jeram

Z nekaj zamude sicer, a tukaj je povezava na novi del nadaljevanke o mladih slovencih v tujini. Tokrat o podiplomskem študentu prava na NYU, Janu Jeramu.

Kako financiraš študij?

Celotni stroški desetmesečnega magistrskega študija na NYU znašajo okoli 80 tisoč dolarjev, v čemer je vključena šolnina (45 tisoč), stroški bivanja (15 tisoč) ter osnovni življenjski stroški (približno dva tisoč dolarjev na mesec). Polovico šolnine mi pokrije štipendija, ki mi jo je na podlagi dozdajšnjih uspehov podelil NYU, drugo polovico ter del preostalih stroškov štipendija Fundacije Parus iz Ljubljane, preostale življenjske stroške pa pokrijem sam s pomočjo družine.

Dodaten volilni glas za matere z otroki na Madžarskem

Osnutek nove madžarske ustave, ki naj bi ga začeli sprejemati naslednji mesec, vsebuje zanimiv člen, ki potencialno omogoča dodaten volilni glas za starše:

XXI. Article

(2) It cannot be considered an infringement of equal voting rights if a super majority law provides an additional vote for mothers in families with minor children, or as a provided by law, another person may be entitled to an additional vote.

Nekoliko, hm, nemoderno zveni tudi preambula z naslovom (v angl. prevodu) God, bless Hungarians - National credo. Recimo:

We are proud, that out King St. Stephen ... made our county a part of Christian Europe. ...We recognize the role of Christianity in preserving our nationhood.

We profess that the most important frameworks for our coexistence are the family and the nation, the fundamental values binding us together are loyality, faith and love.

Globalizacija znanosti

Veliko vlogo v znanosti vse bolj prevzemajo tudi vzhajajoče zvezde. Iz nedavno objavljenega poročila Royal Society o globalni znanosti:

China, not unexpectedly, is the most promising new kid on the block. In terms of the world's total research paper output, it leapt from sixth place in 2003 to second place in 2008; today, over 10% of the world's scholarly articles come out of China. The report projects that the country will pass the United States, which currently produces 21% of the world's research papers, within the decade.

[...]Llewellyn Smith said that the most surprising finding of the Royal Society report was strong scientific growth in a group of countries not perceived as research powerhouses. Iran, for instance, has increased its yearly number of peer-reviewed science publications from 736 in 1996 to 13,238 in 2008. Turkey tripled the percentage of its GDP spent on R&D in a little over a decade, and the number of researchers in the country increased by 43%[...]

Anekdota o dežniku

Ste že slišali tisto o kraji dežnikov na FF? Priznam, najverjetneje ste jo slišali v kombinaciji astronoma, fizika in matematika ob opazovanju ovc na Škotskem. A za silo gre tudi z dežnikom:

M.A., včeraj ob 18.47, jezno: "Prekleto, na Filozofski fakulteti kradejo."

M.A., včeraj ob 18.52, razočarano: "No ja, na Filozofski fakulteti nekateri kradejo dežnike."

M.A., včeraj ob 18.57, resignirano: "Če želimo biti povsem korektni, se je 28. 3. 2011 popoldne na Filozofski fakulteti pojavila ali zadrževala vsaj ena oseba, ki se je lakomno ter v nasprotju z zapovedmi prava in morale polastila vsaj enega (všečnega in docela delujočega) dežnika."

Saj vem, take izkušnje so lahko plodno gojišče za kak filozofski razmislek o prihodnosti slovenske intelektualne srenje. Če (bo)ste slučajno v teh dneh opazili kakega kolega z lepim novim dežnikom, ki si ga radovedno ogleduje, pa ga vendarle lahko pobarate, ali se dobro obnese. Če bo ob tem vsaj malo zardel, se mu pol odpusti.

Pisanja o tem in onem

Življenje "tam zunaj" je časovno še vedno zelo požrešno, a v zadnjih tednih sem vseeno navdušeno opazil večje število objav na Kvarkadabri. (Tudi) zato stiskam zobe in se bom vsaj s kakim "dnevniškim" zapisom skušal sem ter tja spet kaj oglasiti tudi sam.

Za uvod pa za vsak slučaj še tu navajam povezave na svoje letošnje IUS kolumne, ki so kot običajno prosto dostopne na spletu in govorijo o sledečem:

- ena o islandskih sagah;

- ena o vrednotah in začetkih Janezkove slave;

- ena o partnerstvih, kjer sem delal reklamo tudi za Kvarkadabro;

- ena o javnih govorih;

- ena o zavorah in ravnovesjih;

- ena o referendumih in

- včeraj še ena o javni varnosti.

Toliko kot pomladanska inventura, zdaj pa naprej.

Zmanjševanje javne porabe

Tudi Slovenijo bo doletelo zmanjševanje javne porabe. Torej tista skupina ukrepov, ki v Evropi poganja množice ljudi na ulice, na zadnje v soboto v Londonu več kot četrt milijona Britancev. Tam gre za zelo boleče ukrepe, v Britaniji bo službo v prihodnjih letih izgubilo skoraj 500.000 javnih uslužbencev, zaradi varčevanja se ukinjajo socialne pomoči in programi, zapirajo javne knjižnice, muzeji ... Levičarski Guardian sistematično zbira podatke o ukinjanju programov, ki so bili praviloma namenjeni družbeno najšibkejšim in depriviligiranim - kot pravilo, varčevanje države neposredno najbolj prizadene najšibkejše.

Kar je mogoče za nas še bolj zanimivo (saj se bomo kmalu ukvarjali z istimi dilemami), je Guardianova generalna pozicija do problema javne porabe in primanjkljaja. Včerajšnji komentar uredništva je imel sugestiven naslov: "Protest je v redu. Zdaj pa o pravi debati" (Protest is fine. Now for a proper debate).

But a mass show of affection does not bring the opposition any closer to a sustainable funding model for public services. There is a tendency among trade unions and sections of the Labour party to present the cuts as an exclusively ideological assault on the welfare state. Among some Conservatives, it is. But there remains the awkward, non-ideological fact that government revenues in 2011 will not cover the cost of services as they were provided in 2007, at the top of the boom. ...

Over the next few years, political debate should be about competing visions of the economy, society and the state's role in both. At the moment, on the vital matter of public sector reform, the coalition agenda is pretty much the only game in town. A crowd hundreds of thousands strong yesterday demanded an alternative. That would be a truly formidable force in politics, if only someone could express what the alternative is.

To je po moje bistvo problema. Slovenski ekonomski indikatorji so resnično slabi, slabši, kot se nas večina zaveda. Zadnji Gasparijev dokument o konkurenčnosti kaže položaj v resni luči, a večina vladnih ekonomskih analitikov pravi, da so formulacije še dokaj blage. Zmanjševanje javne porabe je takorekoč neizogibno, in prvi ukrepi (še strožji moratorij na zaposlovanje v j.s.?) bodo najbrž na mizi prav kmalu.

Moja debatna izhodišča so naslednja.

1. Strukturni primanjkljaj je realni problem. Lahko se pogovarjamo o tem, da je za njega kriv finančni kapitalizem, da je posledica vladnih reševanj privatnih bank in investitorjev, da državljani odplačujemo dolgove, ki so jih zakrivili najbogatejši ... in se z marsičem od tega tudi povsem strinjamo. Vendar to ne spremeni dejstva, da je primanjkljaj realni problem, ki sam od sebe ne bo "šel stran". Pač pa bo, če ga ne bomo stabilizirali, počasi, a zanesljivo resno prizadel blaginjo družbe in imobiliziral zagotovljene javne servise (šolske, zdravstvene, socialne, znanostvene, kulturne ... )

2. Je zmanjševanje javne porabe, paradoksno reševanje javnih servisov prek krčenja javnih servisov? ("Reševanje vojaka Ryana" pravi temu v zadnji kolumni v Mladini Bogomir Kovač). To je ključna točka debate. Ker resne gospodarske rasti ni na obzorju, ker imajo fiskalni ukrepi le tolikšen doseg (pri čemer ne smemo podcenjevati njihove simbolne moči - nobena politika ne bo deležna splošne podpore brez velike obdavčitve najbogatejših in določene prerazporeditve bogastva), ker monetarnih ukrepov kot država zaradi evra skoraj nimamo več na razpolago, je zmanjševanje javne porabe neizogibno. Namesto, da smo nekonstruktivno "proti", ali populistično trdimo, da bi se vse rešilo, če bi vladali poštenjaki, bili pobrani vsi davki in pozaprti vsi tajkuni (kar je vse seveda zaželeno), moramo k vprašanju krčenja pristopiti argumentirano in odgovorno. Glede tega se meni kažejo predvsem naslednja tri izhodišča:

3. Skozi odprto družbeno razpravo moramo identificirati ozko množico za nas ključnih področji za dobrobit družbe in jih strogo zavarovati (v angl. pravijo temu "ringfencing") pred škodo, ki bi jo povzročilo varčevanje. Zame prva tri prioritetna področja so dobrobit najšibkejših in najrevnejših prebivalcev, šolstvo in zdravstvo.

4. Sindikati po moje nimajo prav, ko absolutno "ringfencajo" plače javnih uslužbencev - in tu mislim vse, tudi zdravnike, učitelje, sodnike, ne samo državne uradnike. To je nekonstruktivna pozicija, ki jo v bolj zaostrenih okoliščinah, ki prihajajo, ne bo mogoče vzdržati, in bo zato povožena - bolj odgovorno iz vidika sindikatov bi bilo, da bi že sedaj sami nastopili z aktivnimi in konkretnimi predlogi zmanjševanje. Seveda pa ta konstruktivnost predpostavlja enak odnos na strani vlade.

5. Treba je jasno povedati, da državljani glede reševanja tega problema ne sprejemamo a priori rešitev tistih, in tistih rešitev, ki so z "neoliberalnimi" ekonomskimi politikami glavni vzrok svetovne ekonomske krize in posledično tega položaja. Seveda je razprava odprta za vse, ampak ekonomskih politik, ki so pred krizo veljale za uradne in samoumevne, enostavno ne moremo več sprejemati kot tako samoumevne - čeprav številne vlade, z našo vred, tega preobrata še niso ponotranjile.

Na to se navezuje tudi neopravljena politična naloga določitve ciljev celotnega projekta stabilizacije ekonomije. Definirati jih je treba v konkretnih in pozitivnih terminih dobrobiti družbe v celoti in vseh posameznikov. Fleksibilnost, konkurenčnost, inovativnost ... to niso nobeni družbeni cilji. Lahko kvečemu trdite, da so to cilji ekonomske politike, s pomočjo katerih boste končno dosegli neke družbene cilje - recimo (zame) dobro življenje vseh, tudi najšibkejših posameznikov, varnost, enakost, zadovoljstvo ... Brez vsebinsko pozitivne politične vizije bo težko doseči konsenz državljanov o varčevanju. Brez konsenza pa nas čaka obdobje velike politične in družbene nestabilnosti, kot se kaže v Grčiji, Španiji, sedaj Britaniji ... In oprostite, "fleksibilnost" bomo težko prodali kot ideal, zaradi katerega bo nek državljan pristal na kakršno koli odrekanje.

Vpogled v profesorjevo pošto - primer iz ZDA

Verjetno si pri nas (zaenkrat še) težko zamislimo, da bi kaka politična stranka lahko univerzo zaprosila za vpogled v službeno e-pošto kakega profesorja, ki ji dela preglavice s svojimi javnimi stališči. V ZDA je to kot kaže mogoče. Imajo namreč zakon (Wisconsin’s Open Records Law), ki omogoča vpogled v službeno korespondenco javnih uradnikov, in po neki čudni logiki spadajo v ta krog tudi profesorji na državnih univerzah.

Akademski svet v ZDA pravkar pretresa afera, ki se je začela s kritičnimi stališči uglednega profesorja zgodovine Williama Cronona z University of Wisconsin do dogajanja v lokalni politiki. Cronan je na svoje blogu in v časopisnih komentarjih kritično pisal o nekem desničarskem združenju, ki ima velik vpliv na spreminjanje zakonodaje. Ker so bili komentarji zelo odmevni, so se v republikanski stranki odločili, da ga utišajo.

V ta namen so izbrali že večkrat preizkušeno metodo, da človeka diskreditirajo s pomočjo kake malenkosti, ki jo bodo verjetno brez težav našli, če jim univerza res dovoli vpogled v pretekle profesorjeve maile. Zaenkrat vse kaže, da jim bodo vpogled dovolili.

Podobno taktiko so pred časom uporabili recimo proti klimatskim znanstvenikom v slavni aferi Climategate, s to razliko, da so tam maile ukradli.

Podroben opis dogajanja najdete tule: Abusing Open Records to Attack Academic Freedom | Scholar as Citizen.
O aferi pa v svoji zadnji kolumni piše tudi Paul Krugman: William Cronon and the American Thought Police - NYTimes.com.

Aurora borealis - severni sij

I spent a week capturing one of the biggest aurora borealis shows in recent years. Shot in and around Kirkenes and Pas National Park bordering Russia, at 70 degree north and 30 degrees east. Temperatures around -25 Celsius. Good fun. More info on tesophotography.com

Seth Lloyd o "kvantni biologiji"

Nekaj informacij o predavatelju, profesorju fizike me MIT, je tule: Vesolje kot kvantni računalnik - Kvarkadabra

Jacques Lacan in bojeviti študentski uporniki

Posnetek predavanja v naših krajih zelo znanega francoskega filozofa in psihoanalitika Jacquesa Lacana na Katoliški univerzi v Louvainu leta 1972.

Film je med drugim zanimiv tudi zato, ker okrog dvaindvajsete minute na sceno vdre dolgolas bojevit študentski upornik, ki predavatelju z vodo polije zapiske in zdeklamira aktivistični govor. Lacan med intervencijo mirno kadi cigaro in nato nadaljuje s svojim teatralnim nastopom.

Nekaj več o posnetku lahko preberete tule: Jacques Lacan Speaks | Open Culture

Delavci, ki popravljajo elektrarno v Fukushimi

V Wall Street Journal je zanimiv članek o delavcih, ki popravljajo elektrarno v Fukushimi.

The glory, such as it is, for battling blazes and radiation leaks at Japan's Fukushima Daiichi nuclear complex has belonged to firefighters, soldiers and a corps of plant workers dubbed the Fukushima 50.

But much of the grinding grunt work of taming Japan's worst nuclear accident has fallen to a less-visible group—hundreds of industry foot soldiers who support the effort by carrying pipes, clearing debris and performing other manual labor amid the threat of elevated radiation.

[...]Plant operator Tokyo Electric Power Co., or Tepco, and other companies that are sending employees to the Fukushima Daiichi plant say they aren't paying the workers extra or providing benefits beyond existing accident and sickness insurance. The companies say they have been too busy dealing with the emergency to consider such things. Workers haven't raised the issue either, they say, in a country where pushing for more cash in such a time of crisis is seen as crass.

"There isn't a single person who's been doing this because of money,'' says Tadashi Ikeda, senior managing director of Tokai Toso. Plenty of workers are locals who have been forced out of their homes by the radiation levels and are eager to help get things back to normal, he adds.

Mr. Tada says he typically earns about ¥200,000 ($2,470) a month, well below Japan's average monthly salary of ¥291,000. "It can't be helped," he says, adding his mother doesn't want him to go. "Someone has to do it."

[...] Each worker is limited to a total of 250,000 microsieverts for the duration of the crisis, a limit that was lifted last week from 100,000 microsieverts—the borderline for what is considered "low-dose" exposure.

Mr. Tada says colleagues already at the site have told him they were exposed to around 100 microsieverts of radiation after five hours of work, an amount equivalent to one chest X-ray. That is less than the 190 microsieverts Mr. Tada says he logged in four hours of work one recent day, before the crisis.

Alkalaj o termoelektrarnah

Ok, priznam, da ime najljubšega klimatskega bojevnika omenjam po nemarnem, ali vsaj po pol-nemarnem, jezen sem namreč na njegovega založnika. V zadnjem primeru je to Holding Slovenske elektrarne, družba v 100-odstotni državni lasti.

Posebna marčna številka njihovega časopisa Energija je posvečena obnovi termoelektrarne Šoštanj in argumentaciji za gradnjo novega šestega bloka. Naj bo. Sicer sem odločno proti TEŠ6, "farbanje na zeleno", ki se ga grejo v HSE, me iritira, ampak nazadnje imajo legitimni interes in pravico, da se to grejo. Do neke točke, ki še spoštuje normalno inteligenco javnosti. In to točko so tokrat močno, močno prekoračili.

Direktor HSE mag. Matjaž Janežič v uvodnem tekstu zapiše:

Kritiki projekta vztrajajo na tem, da je TEŠ 6 okolju, ljudem, državi ter celo planetu kot celoti nevaren projekt. Vztrajanje na takšnih, pogosto neargumentiranih stališčih, je ne samo neproduktivno,ampak celo škodljivo, še posebej kadar je osnovano na napačnih predpostavkah in podatkih ali pa temelji zgolj na nepreverjenih domnevah. V obeh primerih je v sklepu mogoč le napačen zaključek, kar smo tudi že večkrat dokazali.

Kritiki TEŠ6 izhajajo iz "napačnih predpostavk in podatkov" ter "nepreverjenih domnev". Dobro, v določenih primerih to tudi drži. Razprava je široka in v njej nastopa cela paleta stališč in ljudi . In sedaj bi verjetno pričakovali, da bomo od HSE dobili pravilne predpostavke in podatke ter preverjene domneve.

No, ko revijico listamo, kmalu pridemo da najdaljšega, tri strani + dve strani referenc dolgega teksta Miša Alkalaja z naslovom "Zakaj še razpravljamo o TEŠ 6?"

Vajo z Alkalajem smo že prevečkrat ponovili, da ne bi bila že dolgočasna. Njegove bizarne trditve v smislu "Omenimo tu le štiri znanstveno potrjena dejstva, ki tezo o antropogenem ogrevanju povsem razvrednotijo," prepuščam entuziastičnim bralcem. (Slovensko meteorološko društvo je pravkar izdalo brošuro Stališče SMD o podnebnih spremembah, v katerih sistematično razložijo znanstvene osnove podnebnih sprememb).

Kar je zame bistveno, ni Alkalaj, ampak drža in etika nekega podjetja, ki je nazadnje v celoti državno, da zavestno objavlja kvazi-znanstvene neumnosti in neresnice. To je približno tako, kot če bi vam javni zavod Živalski vrt Ljubljana ob vstopu razdeljeval brošuro, v kateri bi vas prepričeval, da je evolucija razvrednotena teorija in da vas vabijo k ogledu vrst, ki so srečno preživele vesoljni potop. Le huje.

Simfonija sinaps - Oda o možganih

Skupina Symphony of Science je pravkar izdala že deveti video iz serije Simfonija znanosti. Tokrat o možganih.

Kratek uvod v genetiko

A Brief Introduction to Genetics is a short documentary film that explores the history of genetics & genomics and the underlying concepts that provide the foundational knowledge that today's research is built upon. The film describes the history of genetics, from Gregor Mendel, to concepts such as DNA and the genetic code. Having introduced the fundamental ideas of genetics, the film moves on to describe the current techniques used to study genetics. Finally, the film explores the connection of these core concepts to genomics and bioinformatics.

Notranji beg možganov

Medtem ko se morda Slovenija sooča z begom možganov v tujino (nimam nikakršnih trdnih pokazateljev, le anekdotična opažanja), pa imajo morda ZDA nasprotno probleme zaradi prevelikega priliva možganov. Skovanka, ki naj bi popisala problem je "notranji beg možganov".

Doktorantu ali celo le diplomirancu tehnične smeri je neprimerno lažje dobiti dovoljenje za začasno ali stalno bivanje v ZDA, kot navadnemu smrtniku. Mislil bi si, da je to dobro za ZDA, a Norman Matloff z UC Davis meni drugače. V ZDA je znaten, če ne kar večinski, del študentov tehničnih smeri tujcev. Razlog: poplava ljudi, ki si želijo študirati tehnične smeri niža plače v teh poklicih (mislite podiplomske in postdok plače), konkurenca za mesta pa je velika. Američani se tako v večji meri, kot bi se sicer, odločajo za "bolje plačane poklice" (beri: finančna industrija, pravo, ...). Matloffova teza torej pravi: kolikor talenta ZDA privabijo, ga tudi istočasno odrinejo v neinovativne kariere.

Ko se posodobitev srečno konča

Kepler, satelit ki nas je razveselil z množico na novo odkritih eksoplanetov, je bil 144 ur "offline". Razlog? Posodobitev programske opreme, ki je resetirala mrežno kartico. Zgodba o tem je na voljo tukaj. Na srečo se je vse skupaj dobro končalo, in satelit je zopet v normalnem stanju.

Varnost nuklearne elektrarne Krško

Na včerajšnji okrogli mizi "Jedrska energija: prihodnost ali zabloda?" ki jo je v Ljubljani pripravila stranka LDS, je dr. Tomaž Žagar iz GEN energija povedal nekaj zanimivih podatkov, ki vsaj meni niso bili evidentno znani.

Glavno "tveganje" Krškega, torej položaj elektrarne na potresnem območju, je dobro rešen z gradnjo. Reaktor bi nepoškodovan preživel potres velikosti pospeška 0,6 g, čeprav je projektni pospešek za lokacijo Krško 0,3 g, kar ustreza potresu 6 stopnje. 0,6 g je več kot so doživele jedrske elektrarne na Japonskem. Seveda pa tako močni potresi tu geološko praktično niso mogoči. (Kljub potresni ogroženosti je ta v Krškem povsem druge magnitude kot v Fukušimi. Japonski potres se je sprožil na robu (stiku) dveh največjih kontinentalnih plošč na svetu. V Sloveniji pa so viri potresov znotraj ene kontinentalne plošče.)

Projektna izhodišča predvidevajo tudi rešitve za "črn scenarij" v Krškem ki izhaja iz predpostavke, da se reka Sava »ustavi«. kar bi elektrarno lahko potencialno odrezaol od vira vode za hlajenje. Za to je v Savi ob NEK zgrajen maksimalno protresno varno zgrajen jez, za katerim je bazen – jezero z zadostno količino vode za hlajenje.

Fukušimski scenarij prinaša prekinitev virov energije, ki sploh poganjajo črpalke za hlajenje reaktorja in skladišča visokoradioaktivnih odpadkov. Na Japonskem je cunami onesposobil zadnje agregate (zaščita je bila načrtovana za val do višine 10m, ta pa je bil do 23 m visok). Kakšen je backup energije za krške črpalke? Najprej ima Krško ločeno napajanje po 400 kV in 110 kV omrežju (dva ločena vira), potem obstaja direktna fizična povezava po daljnovodu do bližnje plinske termoelektrarne Brestanica. Potem ima seveda svoje agregate. Meni nova informacija pa je, da ravno sedaj načrtujejo varnostno nadgradnjo z agregati, ki bodo delovali tudi ob predpostavki ogromne poplave na območju nuklearke.

Hans Rosling tokrat o čudežu pralnega stroja

Odličen kot vedno!

Mladi Slovenci v tujini: Gregor Lisjak

Tokrat je v financah predstavljen Gregor Lisjak, 21 let star študent na West Point, verjetno najslavnejši vojaški akademiji. Intervju je res zanimiv, še posebej tisti del, ki kaže na povsem drugačno kulturo, kot smo je vajeni v akademskem svetu (čeprav se vsaj v tem, da nimajo nobenega prostega časa, študentje na West Point in MIT, Harvardu, itd, povsem ujemajo).

Kako zgleda prvi letnik študija?

Prvi letnik je brez dvoma najbolj zahteven izmed vseh štirih letnikov in poteka po principu "plavaj ali utoni". Prvi letniki imajo specifične zadolžitve, kot je na primer čiščenje skupnih prostorov, odnašanje smeti, odnašanje umazanega ter prinašanje čistega perila, raznašanje časopisov, itd. Prav tako morajo vsi kadeti prvega letnika v vsakem trenutku dneva vedeti vsebino naslednjih treh obrokov, poznati novice iz sveta zabave, notranje politike, zunanje politike, ter odštevati dneve do pomembnih dogodkov v naslednjih 10 mesecih. Govorjenje izven sobe je prepovedano, hoditi je potrebno ob stenah hodnikov s 120 koraki na minuto, pozdravljati vse mimoidoče, ovinke je potrebno delati "po vojaško" pod kotom 90 stopinj, roke morajo biti stisnjene v pesti. Akademsko prvi letnik ni ravno najzahtevnejši, je pa zaradi konstantnega stresa ter zgodnjega vstajanja definitivno najnapornejši, posledica česar je približno 10 odstoten osip v prvih nekaj mesecih.

Vizualizacija radiacijskih doz

Xkcd.com je sicer mesto odličnega stripa. Tokrat so pripravili tudi dobro predstavitev velikosti različnih radiacijskih doz. Če imate 10min časa, se splača prebrati celotno sliko za občutek radiacijskih doz, ki jih prejemamo dnevno, letno, ob pregledih, letalskih letih, itd...

Za pokušino:

- Living within 50 miles of a nuclear power plant for a year (0.09 microSv)

- Eating one banana (0.1 microSv)

- Living within 50 miles of a coal power plant for a year (0.3 microSv)

Pahor in Janša o NEK2

V zadnjem Dnevnikovem Objektivu je kar nekaj zapisov na temo jedrske energije in situacije na Japonskem. Zdaleč najzanimivejša je anketa, ki so jo opravili med desetimi vidnimi slovenskimi javnimi osebnostmi. Za pokušino najbolj izpostavljena slovenska politika

Borut Pahor, predsednik vlade in predsednik stranke SD

Sem zagovornik jedrske energije. V Sloveniji imamo tri stebre zagotavljanja samooskrbe, eden od teh je prav nuklearka. Seveda je vprašanje varnosti ljudi in okolja bistvenega pomena. Tehnologija mora biti najboljša, zagotovljena mora biti maksimalna varnost. Samo pod tema pogojema sem pripravljen sprejeti odločitev (za gradnjo, op.p.).

Janez Janša, predsednik stranke SDS

Tiskovna predstavnica stranke Katarina Culiberg nam je pojasnila, da imajo za odgovore na takšna vprašanja bolj kompetentne ljudi, tako da Janša "ni ravno prava oseba za komentiranje, ni enoznačnega odgovora, zadeva je bolj kompleksna".

In kako sta se odrezala predstavnika slovenske inteligence?

Dr. Stanislav Pejovnik, rektor Univerze v Ljubljani

Gregor Jagodič z oddelka za odnose z javnostmi Univerze nam je dejal, da je rektor zelo zaposlen, saj ima goste napovedane za 14 dni vnaprej. Jagodič je še menil, da "je za odgovor potreben čas, da se stvari preverijo". Nekaj minut kasneje nam je Jagodič poslal Pejovnikov odgovor, ki se glasi takole: "Sedaj prav gotovo ni pravi čas, da bi se opredeljevali do tega vprašanja. Počakati moramo, da bomo dobili vse podatke in ustrezna mnenja odgovornih strokovnjakov."

Dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Špela Truden, vodja kabineta predsednika SAZU, nam je pojasnila, da se "gospod predsednik prof. dr. Jože Trontelj zaradi nujnih poklicnih in akademskih obveznosti žal ne more odzvati na vašo prošnjo"

Brez komentarja.

Povedati vse ali biti previden?

Je res preveč pričakovati, da nam novinarji predstavijo dejstva, svoje osebne predsodke pa umaknejo v ozadje? Prav zabavno je brati zadnji članek Ranke Ivelja, notranjepolotične novinarke Dnevnika, v Objektivu. Članek ima naslov "Povedati vse ali biti previden?", razlika med pisanjem novinarke in tem, kar povedo intervjuvanci v članku pa je zelo povedna. Recimo

Tako kot v filmu je bila lokalna in svetovna javnost o nesreči v vseh treh primerih obveščena pozno, zavajajoče ali vsaj nepopolno.

Torej, nesreča na Otoku treh milj, Černobil in Fukushima naj bi bile enake glede obveščanja javnosti? V Černobilu je zahod izvedel za nesrečo dva dni po začetku, zaradi povišane radiaktivnosti, ki se je širila prek meja ZSSR, na Japonskem pa se je že prvi dan pred kamere postavil japonski premier. Enako? In kaj pravi strokovnjak v članku?

Dr. Andrej Stritar, direktor Uprave za jedrsko varnost RS, je prav tako nezadovoljen z informacijami, ki jih preko Dunaja in po spletu dobivajo od japonskih oblasti: "Deloma gre najbrž zmedo pripisati temu, da Japonci tudi sami prav natančno ne vedo ali niso vedeli, kaj se dogaja, in medkulturnim razlikam.

Malce drugače od skrivanja, kajne? In naslednji sklop trditev:

Tako kot v Kitajskem sindromu so bile vse elektrarne, v katerih se je zgodila nesreča, javnosti predstavljene kot vrhunski tehnološki projekti. Ker so njihovo delovanje razumeli oziroma ga razumejo le posvečeni, mora javnost vedno znova zaupati strokovnjakom, da znajo predvideti možne nevarnosti in o njih odkrito seznaniti javnost ne glede na interese energetsko-jedrskih lobijev v ozadju in plašnice, ki jih vsem nam natika prevladujoča paradigma vere v znanost in tehnologijo. V vseh treh nesrečah se je tudi izkazalo, da eksperti ne morejo ali ne znajo predvideti vseh možnih spletov okoliščin, ki privedejo do katastrofe, pri čemer je vseeno, ali nimajo dovolj domišljije ali je ne "smejo" imeti.

Paradigma vere v znanost? Vere?! Plašnice?!

In tale

Z dr. Stritarjem smo se pogovarjali v sredo, ko se je kot kakšna jedrska goba tudi poznavalcem že prikazoval črni scenarij (ne)reševanja rastočih težav Fukušime.

Da ne bom preveč dolgovezil, naj preskočim kar na zaključek

Odgovor, kako misliti prihodnost po Otoku treh milj, Černobilu in Fukušimi, bo najbrž moral poiskati vsak sam, saj samo enega in "edino pravega" odgovora ni. Eden od sodelujočih na spletnem forumu CNN je to dilemo izrazil takole: "Sodobni človek živi na tem planetu najmanj sto tisoč let. Jedrsko energijo uporabljamo manj kot sto let. Zakaj torej ne moremo brez nje?"

Res. Sodobni človek živi na tem planetu najmanj stotisoč let, z avtomobili pa se vozimo le nekaj več kot sto leti. Le zakaj ne moremo brez njih. Enako lahko vtaknete v zadnji stavek namesto "jedrske energije": sodobno medicino, letala, računalnike, mobitele, časopise, torej skoraj vse, kar me obkroža medtem, ko pišem ta blog...

Prav osvežujoče je potem prebrati komentarje na članek na online ediciji Dnevnika, kjer namesto sicer običajnih političnih vojn med desnimi in levimi, prevladujejo predvsem komentarji glede slabega članka. Recimo Krneki.Sem pravi

Malo nič, ker večini novic manjka kontekst. Če nima stran dobro urejene komentarje (večina jih nima), nimaš celotne slike da bi razumel članek v pravilnem kontekstu. Dodaj še da novinar ponavadi ni strokovnjak na področju in imaš recept za smeti.

Novinarsko citiranje

Ben Goldacre v današnji izdaji kolumne Bad Science v Guardianu piše o tem, kako novinarji v člankih (skoraj) nikoli ne citirajo originalnih virov. V kolumni poda tri nedavne primere iz britanskega tiska in argumentira, da v kulturi, kjer bi bilo običajno citiranje originalnih virov, ne bi prihajalo do tako lahkotnega potvarjanja originalnega sporočila.

Še posebno nenavadna je ta razvada nepodajanja linkov na originalne zgodbe, ker je večina člankov, ki se pojavlja v časopisju takšna ali drugačna priredba člankov v drugih časopisih, izjav za javnost, znanstvenih člankov, itd... Pravega raziskovalnega novinarstva je jako malo. Le kako težko je podati na koncu zgodbe (ali pa v samem tekstu) navezave na originalne vire, iz katerih novinar povzema? Nato se lahko bralec hitro bolj poglobi v tematiko (ali pa preveri o tem, ali to kar novinar piše, ustreza originalu). (Tako ob rob: opazil sem, da smo se tudi na Kvarkadabri s podajanjem povezav na "nadaljnje branje" v primerjavi z začetki izpred 10 let veliko bolj polenili...)

Glede na to, kako obsedeno znanstveniki citiramo dela drugih, je zame takšna kultura v novinarstu še toliko bolj nenavadna. Še posebej, ker neposredno spreminja mnenja toliko več ljudi. Mislil bi si, da bi morali biti standardi tudi v tem primeru bližje "zlatim standardom" nepotvarjanja originala, ki smo ga vajeni iz znanstvene literature. In eden redkih načinov kako to enostavno doseči je ravno citiranje originalnih virov...

Jedrski deček je bolan

Japonski pisatelj o vzdušju na Japonskem

Včeraj je bil v NY Times objavljen prevod kratkega uvodnika japonskega pisatelja Ryu Murakame o vzdušju na Japonskem.

Before long an emergency announcement came over the P.A. system: “This hotel is constructed to be absolutely earthquake-proof. There is no danger of the building collapsing. Please do not attempt to leave the hotel.” This was repeated several times. At first I wondered if it was true. Wasn’t the management merely trying to keep people calm?

And it was then that, without really thinking about it, I adopted my fundamental stance toward this disaster: For the present, at least, I would trust the words of people and organizations with better information and more knowledge of the situation than I. I decided to believe the building wouldn’t fall. And it didn’t.

[...] Our way of life is threatened, and the government and utility companies have not responded adequately.

But for all we’ve lost, hope is in fact one thing we Japanese have regained. The great earthquake and tsunami have robbed us of many lives and resources. But we who were so intoxicated with our own prosperity have once again planted the seed of hope. So I choose to believe.

Koliko goriva je ogroženega v Fukushimi?

ScienceInsider ima naslednji odgovor:

The Daiichi complex had a total of 1760 metric tons of fresh and used nuclear fuel on site last year, according to a presentation by its owners, the Tokyo Electric Power Company (Tepco). The most damaged Daiichi reactor, number 3, contains about 90 tons of fuel, and the storage pool above reactor 4, which the Nuclear Regulatory Commission's (NRC's) Gregory Jaczko reported yesterday had lost its cooling water, contains 135 tons of spent fuel. The amount of fuel lost in the core melt at Three Mile Island in 1979 was about 30 tons; the Chernobyl reactors had about 180 tons when the accident occurred in 1986.

Visokoenergijska fizika na Japonskem po potresu

PhysicsWorld ima na svoji strani članek, ki ga dnevno dopolnjuje z novicami o poškodbah v visokoenergijskih laboratorijih na Japonskem po potresu.

Zadnja novica iz KEK:

Photon Factory – a national synchrotron radiation facility based at the KEK particle-physics lab – [...] the facility's linear accelerator has suffered "substantial damages", including the displacement of three radio frequency modules by about 10 cm and one magnet that fell onto the floor.

O J-PARC:

A preliminary inspection from researchers who battled for hours to reach the facility on Sunday also revealed that the earthquake has done little damage to buildings at J-PARC thanks to strict building codes. However, roads around the facility have been severely damaged with cracks as big as 50 cm wide. Nagamiya says he is unsure how long it will take before the facility is fully back up and running again.

Dež metana na Titanu

V Science so objavljeni prvi dokazi o dežju iz metana na Saturnovi luni Titan. Huygens je ob spustu na Titan že leta 2005 odkril kanjone, ki so kazali na obstoj deževnih ciklov na bazi metana. A glede na to, da je bila vse do sedaj na Titanu "zima", je bilo potrebno počakati na začetek pomladi za prvi neposredni dokaz o obstoju ekvatorialnih oblakov in dežju iz metana na Titanu. Članek je tukaj, poljudnejši zapis pa tukaj.

"Japonska jedrska kriza ne sme prevagati v debati o jedrski energiji"

Pod tem provokativnim naslovom Monbiot v kolumni opozarja na napačno predstavo, da bomo z zaustavitvijo gradnje nukleark kot človeštvo bolj varni. Nekaj poudarkov:

The nuclear disaster unfolding in Japan is bad enough; the nuclear disaster unfolding in China could be even worse.

"What disaster?", you may ask. The decision taken today by the Chinese government to suspend approval of new atomic power plants. If this suspension were to become permanent, the power those plants would have produced is likely to be replaced by burning coal. While nuclear causes calamities when it goes wrong, coal causes calamities when it goes right, and coal goes right a lot more often than nuclear goes wrong. The only safe coal-fired plant is one which has broken down past the point of repair.

Coal, the most carbon-dense of fossil fuels, is the primary driver of human-caused climate change. If its combustion is not curtailed, it could kill millions of times more people than nuclear power plants have done so far. Yes, I really do mean millions. The Chernobyl meltdown was hideous and traumatic. The official death toll so far appears to be 43 – 28 workers in the initial few months then a further 15 civilians by 2005. Totally unacceptable, of course; but a tiny fraction of the deaths for which climate change is likely to be responsible, through its damage to the food supply, its contribution to the spread of infectious diseases and its degradation of the quality of life for many of the world's poorest people.

Coal also causes plenty of other environmental damage, far worse than the side effects of nuclear power production: from mountaintop removal to acid rain and heavy metal pollution. An article in Scientific American points out that the fly ash produced by a coal-burning power plant "carries into the surrounding environment 100 times more radiation than a nuclear power plant producing the same amount of energy".

Of course it's not a straight fight between coal and nuclear. There are plenty of other ways of producing electricity, and I continue to place appropriate renewables above nuclear power in my list of priorities. We must also make all possible efforts to reduce consumption. But we'll still need to generate electricity, and not all renewable sources are appropriate everywhere. While producing solar power makes perfect sense in north Africa, in the UK, by comparison to both wind and nuclear, it's a waste of money and resources. Abandoning nuclear power as an option narrows our choices just when we need to be thinking as broadly as possible. (*)

ScienceInsider informacije o Fukushimi

Na ScienceInsider izpostavi revije Science spremljajo popotresno dogajanje na Japonskem vključno z jedrsko situacijo. Zbirko odgovorov na vprašanja, ki so jih postavili bralci, lahko preberete tukaj. Zbirka vseh postov na to temo pa je na voljo tukaj.

Še posebej zanimivo je pisanje glede nevarnosti vžiga odsluženih gorivnih palic, ki se začne takole

Among the worst case scenarios at the Fukushima plant is that the spent nuclear fuel, which sits in essentially open cooling pools near the six nuclear reactors, could catch fire for a prolonged period and spew tons of radioactive dust in a radioactive plume. It appears some of the spent fuel has been on fire at reactor #4; fire occurs if the rods get hot enough to burn their cladding. Reports say that high levels of radioactivity have made it difficult to fight the fire, which appears to have continued to burn late Wednesday. Today, U.S. Nuclear Regulatory Commission (NRC) head Gregory Jaczko said that the pool at reactor #4 had run dry; Japanese authorities denied this.

Industry and academic scientists have long been at odds over the risk of such an event. U.S. regulators have mostly sided with industry, which before today said such a fire was impossible. Today, they appear to have changed that view.

Priporočam branje do konca...

Kako delujejo jedrske elektrarne?

Odlično predavanje Radka Isteniča izpred nekaj let.

Če začnemo zbirati nerazumne odzive na japonsko nesrečo ...

... začnimo z domnevno izjavo direktorja termoelektrarne Šoštanj, da nesreča dokazuje pravilno usmeritev slovenske energetike. Bravo.

Za projekt izgradnje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (Teš 6) pa bo imela pozitiven učinek, je na okrogli mizi časnika Finance dejal direktor Teš Simon Tot. Kaže na to, da je usmeritev energetike v Sloveniji pravilna, je dodal. (*)

Video preleta Saturna

Fascinanten video Cassinijevega preleta Saturna sestavljen iz slik, ki jih je posnel Cassini. Video je delo posameznika in kolikor lahko razberem iz strani ustvarjalca, bo del art filma Outside In. Za ustvarjanje videa ne uporablja računalniško generiranih slik. Vsekakor poglejte vsaj zadnjo polovico posnetka (od 1:00 naprej), ko se začne barvni del.

Vizualizacija znanstvenih sodelovanj

Vizualno izredno lepa predstavitev znanstvenih sodelovanj je na voljo tukaj. Povezave so med mesti, ki so jih imeli kot afiliacijo avtorji skupnega znanstvenega članka. Takole je videti svet kot socialna mreža med znanstveniki:

Obris Evrope je zelo dobro zarisan (kar govori o zelo razpršeni znanstveni dejavnosti po mestih cele Evrope). Nasprotno sta Afrika, pa tudi osrednja Azija, skoraj čisto "v temi".

In še slika Evrope:

Spremenjeni obraz Japonske

Satelitske slike prizadetih območij pred in po potresu so na voljo tukaj. Premikanje meje res plastično predstavi velikost sprememb in rušilno moč potresa.

Ali lahko živimo brez nukleark?

Spodnji graf prikazuje projekcijo globalne porabe energije do l. 2035, vir je publikacija statističnega urada ministrstva za energetiko ZDA International Energy Outlook 2010.

Enote energije so izražene v ameriških quadih , ena enota je grobo ekvivalentna 10^18 J ali 293 milijard kWh. Kakorkoli, projekcija kaže skoraj 70% povečanje globalne porabe energije v naslednjih 25 letih, in v resnici ne vidim nobenega očitnega razloga, da bi se mi taka napoved ne bi zdela dokaj realna.

Seveda so reakcije ob trenutni katastrofi normalne, ampak na neki točki se je vendarle treba vprašati: ali bo sploh mogoče takšnemu povpraševanju po energiji zadostiti brez nuklearne energije? In tudi če bi bilo to hipotetično možno, kateri vir energije bi realno lahko nadomestil njen izpad? Kaj mislite?

Dan Pi

Danes je "Dan Pi", praznovanje števila pi (saj je datum 3/14 v ameriškem načinu zapisa datuma). Nekaj zabavnih podatkov o številu pi lahko najdete tukaj. Pa še naslednja:

Π is known to 6.4B decimal places. 39 is enough to calculate the size of the universe to the radius of an atom.

Mladi Slovenci v tujini: Jernej Bizjak

Tokrat v seriji "Mladi Slovenci v tujini" v Financah predstavitev mladega plesalca Jerneja Bizjaka.

Kako si financiral študij?

Hm, če pomislim, vsak leto v Rotterdamu me je stalo okoli 10 tisoč evrov in več. Na srečo znaša šolnina za študijsko leto, za državljane članic evropske unije, okoli 1.700 evrov. Za primerjavo lahko povem, da šolnina za ostale, neevropejce, znaša okoli 3.500 evrov oziroma sedem tisoč evrov za Azijce.

[...] Po treh letih zavrnitev me bo končno financiralo tudi Ministrstvo za kulturo, ki mi je podelilo štipendijo v višini 651 evrov mesečno. Imam pa štipendijo tudi od Institut del Teatre v višini 400 evrov.

[...] Mislim, da mi ministrstvo za kulturo ni podelilo štipendije zaradi premajhne prepoznavnosti na slovenski sceni, preslabih šolskih ocen iz Srednje ekonomske šole Ljubljana (smeh) in ker imajo prednost predvsem podiplomski študentje.

Kitajski sindrom na Japonskem?

Po internetu kroži zelo dober, jasen in preprosto napisan povzetek dogajanja v jedrski elektrarni na Japonskem: Modified version of original post written by Josef Oehmen. Avtor besedila je "Dr Josef Oehmen, a research scientist at MIT, in Boston. He is a PhD Scientist, whose father has extensive experience in Germany’s nuclear industry."

Kot vsi vemo, jo je najprej stresel močan potres, za tem pa zalil še cunami, ki je onesposobil rezervne generatorje, ki so po uspešni ustavitvi reaktorja takoj po potresu skrbeli za odvajanje toplote. Od takrat naprej je osrednji problem, kako poskrbeti za učinkovito hlajenje sicer že ustavljenega reaktorja, ki pa še zmeraj proizvaja kar veliko toplote.

DODATEK: Izvorni tekst so na MIT priredili in je zdaj na volju tule Modified version of original post written by Josef Oehmen. Na spletni strani http://mitnse.com/ ves čas spremljajo dogajanje in ga komentirajo. Izvorna verzija teksta pa je tule: Fukushima Nuclear Accident – a simple and accurate explanation

DODATEK 2: Še kratka in razumljiva video predstavitev fizike in kemije dogajanja v reaktorju na Japonskem.


Nekaj informacij o nesreči v slovenščini je na voljo tudi na spletni strani Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije.

Intervju z Antonom Zeilingerjem v Objektivu

V Dnevnikovem objektivu je Uroš Škerl Kramberger objavil intervju z Antonom Zeilingerjem, profesorjem fizike na Dunajski univerzi, slavnim zaradi svojega dela na "kvantni prepletenosti" (morda celo kdaj v prihodnosti dobitnik Nobelove nagrade?). Celoten intervju je vreden branja, čeprav je res, da se kvantne mehanike iz njega ne boste naučili :-). Za pokušino pa le naslednji stavek:

Največje presenečenje, ki sem ga doživel v življenju, je, da so naši eksperimenti, ki smo jih naredili iz povsem fundamentalnih razlogov, postali pomembni za ideje o novi informacijski tehnologiji. Tega nikakor nisem pričakoval - kvantne kriptografije, kvantnih računalnikov in podobnih stvari.

Uporabni pospeševalniki

Ena bolje varovanih skrivnosti je na kako različna področja sega uporaba pospeševalnikov. Če je zastavonoša uporabe v znanstvene namene LHC, pa so za naše vsakdanje življenje veliko pomembnejši nizkoenergijski elektronski pospeševalniki (če še niso, pa še bodo).

Časopis Symmetry vse od leta 2009 objavlja serijo člankov o uporabi pospeševalnikov. Do sedaj pokrita področja uporabe so: za pripravo pohištva odpornega na praske, skeniranja tovornih kontejnerjev, izboljšanje umetnih srčnih zaklopk, za izdelavo izolacijskih materialov, ki se skrčijo pri visoki temperaturi, hidrogel za zdravljenje opeklin, rudarjenje, plastične ovoje za hrano, sterilizacije hrane, ...

Slednja je v relativno širni uporabi ravno v Evropi (in verjetno je le vprašanje časa, predno se pojavijo iz trte izvite skrbi o zaužiti "ožarčeni" hrani). Skrbi so odveč, saj je energija elektronov dovolj nizka, da ne vzbuja jeder (torej ne pušča za seboj radioaktivnih elementov). Sterilizacija pa je posledica poškodovanih celic organizmov zaradi ionizacije. Eden velikih uporabnikov te tehnologije je tudi Gualapack v Italiji, tako da je povsem mogoče, da ste že zaužili z elektronskim pospeševalnikom sterilizirano hrano.. Na spisku kompotov v priročni embalaži sem sicer našel Carrefourjev kompot, ki smo ga kupovali med našim bivanjem v Ženevi (in je mimogrede odličnega okusa), morda pa prepoznate tudi kakšno znamko, ki ste je navajeni iz slovenskih supermarketov.

Še več o uporabi pospeševalnikov zunaj laboratorijev lahko preberete tukaj. Vsega skupaj je po svetu kar okoli 30 tisoč pospeševalnikov.

LHC: prvi stabilni žarki letos

Operaterji na LHC lepo napredujejo. Na LHC so tako danes dosegli prve stabilne žarke letos. Trenutno stanje je na voljo tukaj.

Prečkanje doline smrti

Večkrat prebiram komentarje o tem, kako slabo je slovenska znanost povezana z industrijo in kako težaven je prehod od ideje preko razvoja do produkcije. Kljub temu, da nesporno Slovenija zaostaja po številu patentov na prebivalca, pa je vseeno zanimivo prebrati, da se s podobnimi težavami soočajo tudi drugod.

The US Department of Energy's Office of Science has launched an initiative to encourage breakthroughs in accelerator science and their translation into applications for energy and the environment, medicine, industry, national security and discovery science. A report, Accelerators for America's Future, published by the Office of Science, cites the Valley of Death as a critical challenge that results in countless lost opportunities.

[..]The Valley of Death comes after the R&D, when the early markets have run out,” Marianne says. “It's before you have penetrated whatever market you're going after and found your customers. That's where you need sufficient capital to do the marketing to get through and that takes a lot of money.”

Marianne Hamm should know. She still remembers sitting on the couch with her husband the second time they were on the brink of the Valley of Death in the late 1990s. Nothing was working, she recalls, and even Bob, ever the optimist, was ready to throw in the towel.

[..] Bob and Marianne Hamm met and married in graduate school. Together they pursued PhDs in physics, got jobs at a national research laboratory, left that laboratory to start an accelerator technology company, and successfully crossed the “Valley of Death” not once but twice, eventually generating $57 million in sales during their 22 years in business.

[..] Today Marianne and Bob Hamm are about to publish a book on the industrial applications of particle accelerators. Marianne gives lectures on high-tech entrepreneurship.

Her basic Valley-of-Death survival kit contains cash, a detailed map with an exit strategy, more cash, business sense, a skilled labor pool, good legal and financial advice, friends with cash they're willing to loan, and a fire in the belly.

Jedrska nesreča v Fukushimi

New York Times odlično pokriva jedrsko nesrečo v Fukushimi. Če ne bi bila situacija tako resna, bi človek lahko kar užival v z informacijami nabitem prvem stavku članka:

Japanese officials took the extraordinary step on Saturday of flooding a crippled nuclear reactor with seawater in a last-ditch effort to avoid a nuclear meltdown, as the nation grappled simultaneously with its worst nuclear mishap and the aftermath of its largest recorded earthquake.

Trije delavci so očitno tudi prejeli precejšno dozo sevanja

The Japanese Nuclear and Industrial safety agency said as many as 160 people may have been exposed to radiation around the plant, and Japanese news media said three workers at the facility were suffering from full-on radiation sickness.

To je tudi konec za elektrarno

The decision to flood the reactor core with seawater, experts said, was an indication that Tokyo Electric and Japanese authorities had probably decided to scrap the plant, because the salt water would corrode its delicate metal innards. “This plant is almost 40 years old, and now it’s over for that place,” Olli Heinonen, the former chief inspector for the I.A.E.A., and now a visiting scholar at Harvard, said on Saturday.

O daljnoročnem vplivu nesreče pa:

The handling of the crisis and vulnerability of Japan’s extensive nuclear facilities to earthquakes and tsunamis will also add to long-simmering grass-roots resistance against nuclear power within Japan, where people have learned to doubt the industry’s reliability as well as anodyne official statements about safety.

Potres na Japonskem in visokoenergijska laboratorija

Visokoenergijska laboratorija J-PARC in KEK sta severno od Tokia in le nekaj sto kilometrov od epicentra potresa. Domači strani obeh laboratorijev sta trenutno nedelujoči, informacij pa je trenutno precej malo. Na tej strani kanadskega laboratorija TRIUMF lahko najdete dve sliki, ki kažeta nekaj poškodb na infrastrukturi J-PARC. Tukaj pa je tudi zapis Jona Butterwortha (eksperimentalnega fizika, člana kolaboracije ATLAS na LHC) na Guardianu. Upajmo na najboljše (tako za ljudi kot stavbe).

Sicer je laboratorij KEK mesto gradnje nove supertovarne okusa, Belle2, kjer so slovenski visokoenergijski fiziki močno prisotni. Več o njihovem sodelovanju na tej strani.

Dodatek (17.3.2010): Tukaj je prvo poročilo o situaciji v KEK.

Kaj je cunami?

Odlomek iz Danielovega članka Cunami skozi oči fizika - Kvarkadabra.net:

Cunami je navaden gravitacijski vodni val, kot ga poznamo z obale, le da ima zelo veliko valovno dolžino, ki lahko znaša vse do 500 km. [...] Če smo na ladji, daleč od obale, cunamija sploh ne opazimo, saj je videti kot hitrejša bibavica. Pri valovni dolžini 200 km je njegova časovna perioda dobrih 15 minut. [...] Koristna je primerjava z vedrom vode in kamnom, ki ga spustimo vanj, tako da je na koncu gladina vode višje. Če kamen spuščamo zelo počasi, ni nobenega valovanja, le gladina se počasi dviga do končne višine. Drugače je, če ga kar spustimo in s tem sprožimo valovanje.
[...]
Ker je valovna dolžina cunamija tako velika, valovanje praktično ne izgublja energije. Disipacija zaradi viskoznosti, ki je tukaj glavni vir izgubljanja mehanske energije, se namreč veča s krajevnimi odvodi hitrosti delov vode, ti pa so obratno sorazmerni z valovno dolžino. Zato cunami praktično vso energijo, ki mu jo podeli potres, ponese prek velikih razdalj.
[...]
Ko se val približuje obali, kjer je globina vse manjša, njegova amplituda narašča. [...] Z drugimi besedami, več energije priteče, kot je uspe odteči proti obali. Zaradi tega se še dodatno poveča gostota energije, kar spet pomeni večanje amplitude vala in hitrejše gibanje vode proti obali. Pojav je povsem enak kot pri običajnih valovih, na katerih surfajo, le da je energija neprimerno večja in da cunami zaradi večje valovne dolžine obalo začuti mnogo prej. Navadni valovi, četudi so lahko po višini povsem primerljivi s cunamiji, zaradi valovne dolžine nekaj deset ali sto metrov niso preveč nevarni, saj pridejo in grejo in ne sežejo daleč v notranjost. Cunami pa kopno dobesedno poplavi (spomnimo se, da je valovna dolžina 100 km ali več).

Kakršnokoli je že precej zapleteno dogajanje ob obali, pomembno je, da se praktično vsa energija, ki jo je potres podelil vodi, sprosti ob obalah. Cunami pač predstavlja žal zelo učinkovit mehanizem, ki to energijo prenese prek velikih razdalj. Še to: najbolj ranljive so obale, pri katerih se dno počasi dviga. Angleške pečine, recimo, so bistveno bolj varne - na njih bi se cunami preprosto odbil.

Omejitev hitrosti na avtocestah na 110 km/h

V Španiji je ta ponedeljek začel veljati zakon, ki najvišjo hitrost na avtocestah začasno omejuje na 110 km/h - iz dosedanjih 120 km/h. Razlog je predvsem varčevalen: vlada je izračunala, da omejitev pomeni 15% prihranek pri porabi goriva za avtomobile.

Meni se to vsekakor zdi eden izmed najbolj prosvetljenih in modrih političnih ukrepov na evropski politični sceni v zadnjem času. Tudi če je izračun španske vlade o prihranku preveč optimističen.

George Monbiot zagovarja podoben ukrep v Britaniji: znižanje hitrosti na britanskih avtocestah iz sedanjih 112 km/h na slabih 100 km/h (60 mph) bi po eni študiji Britaniji prihranilo 7 milijonov ton izpustov CO2 letno.

Seveda pa bi tak ukrep grozno in nedopustno zmanjšal našo svobodo in posegel v kvaliteto življenja. Kot povzema George, se upravičeno bojimo, saj bi bile posledice omejitve hitrosti strašne:

Manj bi bilo prometnih nesreč in njihove posledice bi bile manj hude. Ceste bi povzročale manj hrupa, saj so počasnejši avtomobili manj glasni, in vpliv cest na okolico bi bil manj stresen. Življenje bi bilo morda čisto malo manj frenetično, saj bi se izognili nekaj prometnim zamaškom. Takšna je strašna usoda, ki nas čaka, če zmanjšamo omejitev hitrosti. Ste prestrašeni? (*)

Kakorkoli, čakam političnega junaka, ki bo imel prvi jajca, da kaj takega predlaga pri nas, v mali deželi ponosnih cestnih bojevnikov.

Sprememba referendumskih pravil ni najboljša ideja

Moje osebno politično stališče je bilo skoraj v vseh zadnjih (in bližnjih napovedanih) referendumih enako tistim, ki jih je zagovarjala vlada. A vendar mislim, da je predlagano spreminjanje pravil slaba ideja. Zakaj?

1. Režim, ki je v veljavi sedaj, v vseh dvajsetih letih ni povzročil nobene nepopravljive škode ali resne politične krize. V ključnih državotvornih odločitvah (plebiscit, EU, arbitraža ...) so se ljudje odločali racionalno. V nekaterih najbolj problematičnih primerih, kjer je šlo za človekove pravice (referendum o izbrisanih), je vlogo korektorja opravilo ustavno sodišče. Edini zame resnično sporni primer iz stališča kršenja človekovih pravic je bil referendum o biomedicinski pomoči pri zanositvi.

2. Vendar, ali bi predlagano določilo, da referendum ne sme voditi v kršitev čl. pravic, faktično kaj spremenilo? O tem, ali bi šlo za kršitev, bo nazadnje vselej moralo presojati ustavno sodišče kot vrhovni arbiter o človekovih pravicah, ne pa parlament.

3. Argument, da sedanja ureditev onemogoča vladi, da bi učinkovito upravljala državo, pri čemer merijo na prihodnje referendume o pokojninski reformi, malem delu ... (kot rečeno, osebno sem glede obeh na strani vlade) je le hipotetičen, saj se nanaša na prihodnost. Omejitev neposredne demokracije, kar predlog nedvomno je, pa je realna.

4. Iz vidika politične etike je sporočilo vladnega predloga slabo. V času gospodarske, institucionalne in politične krize sporoča ljudem, da so nedolžne žrtve populističnih manipulacij. Omejitev referendumske pravice naj bi jih pred tem zavarovala. A takšen paternalističen pristop bo imel žal ravno nasproten učinek. Namesto, da bi povečal identifikacijo ljudi z državo, jo bo zmanjšal. In s tem še bolj odprl prostor za populizem, ki pa bo - v najslabšem primeru - izveninstitucionalen.

O odhajanju najboljših dijakov v tujino

Opažen pa je še en element, ki prinaša novo dimenzijo v pojmovanje elitnosti. To je vpis dijakov na elitne tuje univerze. Ni nepomembno, če lahko šola kot referenco navede vpis svojih dijakov na Cambridge, Harvard, Stanford, Oxford itd. Zanimivo je, da tuje univerze mnogo bolj zaznajo elitnost naših šol. Z neposrednimi obiski, omogočanjem štipendij, drugačnimi metodami marketinga privabljajo najboljše dijake. Trend vpisa na tuje univerze se na II. gimnaziji Maribor iz leta v leto povečuje. Naše fakultete bodo morale čim prej spremeniti svoj pristop do najboljših dijakov, saj bodo v nasprotnem primeru ostale brez najboljših.

Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor, v Pogledih (vir razgledi.net)

Moj dodatek: Nad trendom odhajanja dijakov na študij v tujino smo lahko le navdušeni in upamo, da se bo še povečal.

Iz Trsta v Portorož v manj kot dnevu

V Portorožu organiziramo aprila manjšo konferenco z večinoma tujimi udeleženci. Večina jih leti v Trst v nedeljo, javni promet med Trstom in Portorožom pa je očitno skoraj neobstoječ (vsaj ob nedeljah). Imate morda kakšne ideje (razen, da sami organiziramo avtobusne prevoze od letališča v Ronkah do Portoroža, kar se zdi trenutno edina možnost)?

Republikanci in EPA

Včeraj je Kongresna komisija za energijo in trgovino imela javno zaslišanje o klimatologiji. Sicer je to bilo že več kot dvajseto zaslišanje (24 zaslišanj v prejšnjem mandatu, ko so bili v večini demokrati). A razlog tokratnega zaslišanja je predlog zakona, ki bi preprečil Environmental Protection Agency (EPA) regulativno vlogo v omejevanju emisije toplogrednih plinov. Na zaslišanju ni bilo predstavljeno nič novega, a zanimiva je interpretacija celotnega šova na ScienceInsider:

Although the majority threw a small bone to Democrats by holding the hearing, the event was also an indication of how strongly Republicans doubt climate science. Apparently, they don't mind allowing multiple witnesses to lay out the supposed dangers of greenhouse gas emissions even as they try to legislate to stop controls on those emissions. If the skeptics had expected to suffer any political consequences from opposing the science, this strange hearing would never have happened.

Velika podzemeljska jama na Luni

Indijski lunarni orbiter Chandrayaan-1 je odkril veliko podemeljsko jamo na Luni:

Why is it so good for humans?

Its main attraction is a temperate climate. Temperatures on the moon swing wildly, from a maximum of 262 degrees Fahrenheit to a minimum of -292. The cave holds steady at a (relatively) comfortable -4, since the moon's weather can't penetrate its 40-foot-thick wall. It could also protect astronauts from "hazardous radiations, micro-meteoritic impacts," and dust storms, according to paper published by the journal Current Science, as quoted by Silicon India.

Mladi Slovenci v tujini: Lana Kuščer

Tokrat v financah predstavljajo mlado glasbenico Lano Kuščer, ki je tik pred diplomo na Akademiji za glasbo UL odšla na študij v London:

Zakaj si sprejela takšno noro odločitev? Bila si tik pred zaključkom študija v Ljubljani, pa si ga opustila in začela znova v Londonu.

Študij na akademiji sem začela že v tretjem letniku Gimnazije Bežigrad in vse skupaj je bilo res malo preveč. Bila pa sem ravno v tistih letih, ko me ne eno niti drugo ni pretirano zanimalo. Tako se mi je na koncu nabralo, mislim da 24 predmetov na akademiji in pa matura na gimnaziji! V moji naravi je, da se ne morem prisiliti v nekaj, kar me ne zanima, samo zato da bi dobila papir. Tako sem se odločila začeti študij v Londonu od začetka in se tako res karseda veliko naučiti in ne samo prejeti potrdila o diplomi.

25% - nov cilj zmanjšanja izpustov CO2 do 2020 za EU

Danes je Evropska komisija sprejela novo strategijo ciljev za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do l. 2050 ("Roadmap for building a competitive low-carbon Europe by 2050"). Kot dolgoročni cilj strategija govori o 80% do 95% zmanjšanju izpustov do l. 2050 glede na izhodišče l. 1990; a to je po moje manj pomembno kot sprememba bolj kratkoročnih ciljev, ki so zaradi krajšega roka mnogo bolj zavezujoči.

Komisarki za ukrepe glede podnebnih sprememb Connie Hedegaard je namreč uspelo doseči povečanje cilja do l. 2020 iz sedanjih 20% na 25%. Sama je sicer zagovarjala cilj 30% zmanjšanja, vendar je že doseženo velik uspeh glede na opozicijo, ki se je mobilizirala proti, na čelu z evropskim komisarjem za energetiko Oettingerjem in močnimi energetskimi in industrijskimi lobisti. (O tem članek v Guardianu)

Pomen izobrazbe v informatizirani družbi

V svoji nedavni NY Times kolumni je Paul Krugman zastavil nekoliko nekonvencionalno tezo, da informacijska tehnologija ne povečuje potreb po visokoizobraženih delavcih, temveč jih celo zmanjšuje. Vzrok za to so algoritmični pristopi, ki lahko nadomestijo mnogo dela, ki so ga do nedavnega opravljali visokoizobraženi kadri. Navaja zanimiv primer iz pravne stroke, kjer računalniški algoritmi že nadomeščajo pravnike pri prečesavanju dokumentacijskega gradiva. Spodnja misel spominja na podobno tranzicijo izpred dobrih 200 let

'People get bored, people get headaches. Computers don't.'

Ob tem se postavlja kar nekaj zanimivih dilem, ki so zelo aktualne tudi v kontekstu slovenskega (visokega) šolstva, npr.

'One is whether emphasizing education [...] is, in effect, fighting the last war,...'

Potočnikov esej "o prostem pretoku znanja"

Evropski komisar Janez Potočnik je v ameriški poljudnoznanstveni reviji SEEDMAGAZINE pravkar objavil esej z naslovom On the Freedom of Knowledge.

We know the challenges our societies are facing. We are in the midst of quite an extraordinary phenomenon: the emergence of a nearly worldwide consensus that our planet needs to be redesigned in an ecological, demographical, economical, and, most of all, sustainable way. We might disagree about how to do it, but Bob Dylan’s “The Times, They Are a-Changin’” is clearly as valid today as it was in the 1960s.
...
Although diverse, its policies have one common operational objective: the creation of a truly single European market for research. A market where knowledge, researchers, and technology can move freely across frontiers, to wherever they can best be used and create the most value.
We call it the “Fifth Freedom,” and it sits naturally alongside the EU’s other four freedoms: the free flow of people, goods, services, and money.
...
This freedom of knowledge is our way forward, as well as our contribution to mobilize the best in European science 
and research. But we are far from realizing it properly.
...
There have never been so many scientists or so much knowledge, or such targeted policies to turn this knowledge into the solutions we need for our global challenges.
That is why I am optimistic, regardless of the depth and difficulty of challenges ahead.

Prvi mikroskopi so bili sposobni odličnih slik

Prvi mikroskopi, taki kot sta jih uporabljala Leeuwenhoek in Hooke, so sposobni precej boljših slik, kot jih navadno vidite v dokumentarcih o prvih korakih mikroskopiranja in celične biologije. Novica ob tem na NatureNews. Ne pozabite si ogledati galerije primerjav. Razlika med slabo uporabo starih mikroskopov in optimizirano je res neverjetna.

Slep, a "vidi"

Daniel Kish se lahko povsem svobodno giblje, vozi s kolesom, hodi sam v hribe - kljub temu da je povsem slep. Že kot otrok je namreč razvil sposobnost eholokacije tako da klika z jezikom in posluša odmev (zelo podobno kot se orientirajo netopirji). Fascinantna zgodba o njem je na voljo tukaj.

O trditvi o odkritju izvenzemeljskega življenja

Richard B. Hoover, znanstvenik pri NASA/Marshall Space Flight Center, ima v tisku članek v katerem trdi, da je odkril ostanke mikrofosilov v meteorju, ki so zelo podobni cianobakterijam in naj bi kazali na obstoj zunajzemeljskega življenja. Članek bo objavljen v Journal of Cosmology, ki ima zgodovino objav s precej majavimi temelji, kar sicer ne pomeni, da ni trditev dr. Hooverja pravilna. V branje priporočam komentar na blogu Bad Astronomy:

So, to conclude: a claim has been made about micro-fossils in a meteorite. The claims are interesting, the pictures intriguing, but we are a long, long way from knowing whether the claim is valid or not! We’ve been down this road before and been disappointed. As with any scientific claim, skepticism is needed, and in the case of extraordinary claims, well, you know the saying.

"Hydraulic fracturing" v Petišovcih

Povzetek: nova tehnologija, ki omogoča skorajšnje črpanje zemeljskega plina v Prekmurju, je iz okoljskega vidika morda nevarna.

O možnem skorajšnjem izkoriščanju zemeljskega plina v Prekmurju je prejšnji teden v Mladini pisal Staš:

Nekdaj največjemu nahajališču nafte in zemeljskega plina v Jugoslaviji, polju v Petišovcih, se obeta vsaj delna povrnitev nekdanjega slovesa. Družba Ascent Resources s sedežem na britanskih Deviških otokih je prejšnji teden sporočila, da so v poskusni vrtini z imenom PG-11, ki je nedavno dosegla globino tri tisoč metrov, potrdili prisotnost zemeljskega plina. Vrednost delnic podjetja na londonski borzi se je po objavi novice zvišala za nekaj odstotkov in dosegla najvišjo raven v minulih štirih mesecih, direktor Jeremy Eng pa je dejal, da je odkritje preseglo pričakovanja.(*)

To je povezano z razvojem tehnologije črpanja plina v zadnjih letih, predvsem z razvojem tehnik črpanja prek procesov, imenovanih hydraulic fracturing ali hydrofracturing ali fracking. Da je za preboj v dolgo neaktivnem polju na Petišovcih zaslužna prav ta tehnika, piše tudi v obvestilu, ki ga je na spletu objavilo podjetje Ascent, ki ima koncesijo za črpanje v Petišovcih:

The Pg-11 well is the first well to be drilled in the Petišovci Miocene reservoirs in 22 years. The primary objective for the well, apart from the confirmation of gas in this part of the field, was to acquire state-of-the-art data and reservoir samples to determine how and if we enable the latest hydraulic fracturing techniques to be applied to the redevelopment of these gas reserves. In recent years, technological advances have enabled the development, firstly of tight gas reservoirs and latterly of shale gas reservoirs. (*)

Zgodba pa ima tudi svojo okoljsko plat. Popolnoma nov razmah črpanja plina v zadnjih nekaj letih zaradi nove tehnologije je povzročil precej pomislekov, najprej zaradi prostorskega vpliva, ki ga imajo nova črpališča [v včerajšnji (4.3.2011) Mladini je o tem preveden članek iz Der Spiegla] , drugič pa zaradi vprašanj, ki se pojavljajo glede varnosti same nove tehnologije.

O tem je bil v New York Times 26.2.2011 objavljen članek, ki izhaja iz internih dokumentov, ki jih je NYT uspel dobiti od ameriške vladne agencije za okolja EPA.

With hydrofracking, a well can produce over a million gallons of wastewater that is often laced with highly corrosive salts, carcinogens like benzene and radioactive elements like radium, all of which can occur naturally thousands of feet underground. Other carcinogenic materials can be added to the wastewater by the chemicals used in the hydrofracking itself.

While the existence of the toxic wastes has been reported, thousands of internal documents obtained by The New York Times from the Environmental Protection Agency, state regulators and drillers show that the dangers to the environment and health are greater than previously understood.

The documents reveal that the wastewater, which is sometimes hauled to sewage plants not designed to treat it and then discharged into rivers that supply drinking water, contains radioactivity at levels higher than previously known, and far higher than the level that federal regulators say is safe for these treatment plants to handle. (*)

Predlagam, da članek preberete v celoti. Zgodba vsekakor ni nezanemarljiva in mislim, da lahko upravičeno pričakujemo, da bomo o okoljskih tveganjih prekmurskega črpališča resno spregovorili v najkrajšem času.

14 milijard let v 7 minutah

Risa Wechsler is an Assistant Professor of Physics at Stanford University.

Murdochov prevzem BSkyB

Včeraj je britanska vlada medijski korporaciji NewsCorp Ruperta Murdocha odobrila popoln prevzem največje britanske TV družbe BSkyB.

Tako je konec zgodbe, ki je bila včasih kar filmska. Minister za gospodarstvo Vince Cable (iz koalicijskih liberalnih demokratov), ki je izmed vladnih politikov zadnji nasprotoval prevzemu, se je moral decembra lani osramočen izločiti iz postopka, saj je "undercover" novinar časopisa Daily Telegraph na skrivaj posnel njegovo izjavo, da minister osebno Murdochu napoveduje vojno.

Ampak zgodba sega širše od poslovnih novic o prevzemih, kjer je bila zabeležena v slovenskih medijih. Murdockova korporacija povsem odkrito v svojih medijih profilira določena politična stališča - najbolj očiten primer je Fox News v ZDA, ki je na zadnje prav programsko podpiral desničarski politični preporod "Tea Partyjevcev".

Kot v današnjem editorialu piše Guardianova Polly Toynbee, je kao koncesija, na katero je moral pristati Murdoch s tem, da da se je za deset let odpovedal nadzoru nad informativim delom BSkyB, torej Sky News, le pesek v oči. Ker že itak nadzoruje časopisni medijski prostor (predvsem velepomembni rumenjak The Sun) je le vprašanje časa, kdaj bodo od politike izsilili sprepembo zakonodaje:

The man who pretends to be a great free marketeer has built an empire almost entirely out of circumventing competition to throttle free markets. That is what Adam Smith warned businesses will do unless commerce is well-regulated by governments to keep healthy markets open. The paradox ignored by this government is that entrepreneurial capitalism needs a strong state to thrive: once markets ossify into monopolies, cartels, corruptions, briberies and intimidation of law-makers, they stagnate. That's why third world dictatorships fail economically.

A token gesture obliges Murdoch to put Sky News out to purportedly independent overseers until he regains its control in a decade – or sooner if a culture secretary allows it. Few doubt that he will succeed in changing UK law that bans political bias in broadcasting: Fox News will be with us sooner or later.(*)

Kdo je kdo na fakulteti?

Ako slučajno studirate ili možda samo imate namjeru da to pokušate, nek znate s kim imate posla:

STUDENT - mlada i punoletna osoba, kojoj je rečeno da treba da uči da bi uspela u životu. Pošto u to ne veruje, trudi se da što manje uči, a što više uspe u životu.

STUDENTKINJA - skoro isto što i student, ali mnogo lepše, naročito leti.

ASISTENT PRIPRAVNIK - dezorijentisana mlada ličnost sa mazohističkim osobinama. Očekuje pažnju od viših struktura kojima to ne pada na pamet.

ASISTENT (SA MAGISTRATUROM) - liči na asistenta pripravnika, samo što ima izraženu sklonost ka sredstvima za smirenje.

ASISTENT (SA DOKTORATOM) - zrela do umereno prezrela ličnost, sa visokim obrazovanjem , niskom tolerancijom i velikom izdržljivošću. Nestrpljivo se gura ka sledećoj kategoriji, ne znajući šta ga tamo čeka.

DOCENT - ličnost iz legende (nije ni čovek, ni profesor). Slaže se da za manje novca radi dvaputa više od profesora, samo da bi jednog dana postao profesor. Ne zna ništa drugo da radi, prestar je da bi emigrirao i voli studente (zove ih da se ponovo vide na ispitu).

VANREDNI PROFESOR - ličnost sa smanjenim fizičkim (i drugim ) sposobnostima. Kolekcionar novca. Drugih interesa nema.

REDOVNI PROFESOR - materijalno (finansijski) stabilna ličnost od najvišeg univerzitetskog ranga. Zna sve, govori više stranih jezika za koje nikad nije čuo. Piše zastarele knjige i ponosi se time. Nema nikakvog kontakta sa studentima.

PRODEKAN - obično je teško uočljiva osoba, koja želi nešto da promeni, ali ne zna šta i ne zna kako. Zaspi prebrojavajući prethodne dekane.

DEKAN - fakultetski službenik najvišeg ranga, koji je odgovoran za nerad svih prethodno nabrojanih kategorija.

vir: mail, ki kroži

Ekološki štos

LHC: prvi trki letnik 2011

Včeraj ponoči sta prvič letos protonska curka na LHC ponovno trčila. Glavno delo upravljalcev trkalnika vse od letošnjega zagona je izboljšanje delovanje trkalnika, tako da bo mogoče v enakem času moč nabrati več trkov kot lansko leto ("več statistike"). Prvi uporabni trki za meritve verjetno sledijo čez mesec dni.

Mladi Slovenci v tujini - Aljaž Kunčič

V Financah je nov del serije "Mladi Slovenci v tujini". Tokrat je svoja razmišljanja predstavil Aljaž Kunčič, 26, ki je na Oxfordu opravil magisterij iz razvojne ekonomije, trenutno pa je mladi raziskovalec na FDV UL, ter poučuje na EF in FMF, oboje UL. Še (iz konteksta iztrgan) izsek:

Si se pred odhodom kaj pozanimal na slovenskih ustanovah?

Informacij o tem ni veliko. Poklical sem tudi v mednarodno pisarno faksa [op. : verjetno EF?] z vprašanjem, ali imamo morebiti kakšnega profesorja ali raziskovalca, ki se je izobraževal na Oxfordu. Na drugi strani linije je sledil smeh.

Filmske zvezde - znanstveniki

V New York Times je prav zabaven članek o filmskih in televizijskih zvezdah, ki imajo naravoslovno izobrazbo, deloma pa tudi kar znanstveno kariero za seboj. Povod za članek predstavlja Natalie Portman, nedavna dobitnica oskarja za glavno žensko vlogo v filmu Črni labod. Portmanova se je v srednji šoli (ko je že imela bleščečo igralsko kariero) prebila v polfinale tekmovanja "The Intel Science Talent Search" (med zmagovalci tega znamenitega tekmovanja je v skoraj 70 letni zgodovini tudi sedem kasnejših nobelovih nagrajencev za fiziko in kemijo, ter dva dobitnika Fieldsove medalje).

Ostali (redki) primeri znanstvenikov med igralci so Hedy Lamarr, igralka, ki je bila hkrati tudi aktivna raketna znanstvenica s patentom za vodenje torpedov, nadalje Danica McKellar, z matematičnim teoremom, ki nosi njeno ime (skupaj z imeni sodelavcev), ter Mayim Bialik, igralka z doktoratom iz nevrobiologije, ki na sitcomu “The Big Bang Theory” igra - nevrobiologinjo.

Pa še misel ob zaključku članka:

You can be a scientist, but if you want your name in lights, you’d better play one on TV.

O alternativnem vesolju, kjer temu ni tako, pa deset let stara parodija na The Onion. Čista klasika!

LHC in supersimetrija

Kolaboraciji ATLAS in CMS sta v zadnjih tednih pokazali nove meje na parametere minimalnega supersimetričnega standardnega modela -MSSM (nobenega odkritja na vidiku). V najenostavnejšem primerku MSSM so tako meje na mase supersimetričnih delcev znatno višje kot je sledilo iz prejšnjih eksperimentov. To postavlja MSSM pod vprašaj kot teorijo, ki reši problem hierarhije (velikih kvantnih korekcij k higgsovi masi). Članek o tem na NatureNews.

"I'm wouldn't say I'm concerned," says John Ellis, a theorist at CERN, Europe's particle-physics lab near Geneva, who has worked on supersymmetry for decades. He says that he will wait until the end of 2012 — once more runs at high energy have been completed — before abandoning SUSY. Falkowski, a long-time critic of the theory, thinks that the lack of detections already suggest that SUSY is dead.

"Privately, a lot of people think that the situation is not good for SUSY," says Alessandro Strumia, a theorist at the University of Pisa in Italy, who recently produced a paper about the impact of the LHC's latest results on the fine-tuning problem4. "This is a big political issue in our field," he adds. "For some great physicists, it is the difference between getting a Nobel prize and admitting they spent their lives on the wrong track." Ellis agrees: "I've been working on it for almost 30 years now, and I can imagine that some people might get a little bit nervous."