sobota, 26. februar 2011

Vpliv vojaškega vadišča Postojna (Poček) na okolje

Načrtovana rekonstrukcija vojaškega poligona pri Postojni je lahko tudi preizkus, kako resno jemljemo pravico, da so ljudje upravičeni do popolne obveščenosti in do soodločanja v zadevah, ki se tičejo njihovega okolja. To so kot eno eno temeljnih človekovih pravic evropske države potrdile z Aarhuško konvencijo, ki jo je v svoj pravni red z ratifikacijo seveda vključila tudi Slovenija. V resnici gre za bistveni zakon, ki povezuje področje človekovih pravic s področjem varstva okolja.

Zakon postavlja visoke norme, v tretjem členu denimo državi nalaga, da pri obveščanju javnosti ni le pasivna, ampak aktivno pomaga in se trudi za čimvečjo obveščenost prizadete javnosti:

Pogodbenica si prizadeva zagotoviti, da uradniki in organi usmerjajo javnost in ji pomagajo pri iskanju dostopa do informacij, lažji udeležbi pri odločanju in iskanju dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

Pogodbenica spodbuja izobraževanje ter ozaveščanje javnosti o okolju, zlasti glede možnosti dostopa do informacij, udeležbe pri odločanju in dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah. (*)

Razumem argument Ministrstva za obrambo, da je iz njihovega vidika poligon stvar nacionalnega interesa. Prav v primerih, ko gre za spor med domnevno državnim interesom in lokalnim prebivalstvom, je ključno, da bi bila vlada čim bolj dosledna glede popolne obveščenosti.

En tak dokument, ki bi lahko služil kot relativno objektivna referenca v sporu, je naročila sama vlada, imenuje pa se »Strokovne podlage s področja varstva okolja za DPN OSVAD Postojna«; v redu in strokovno pripravljena zadeva, ki pa je bila javnosti prek interneta dostopna le kratek čas, v času uradne javne razgrnitve državnega prostorskega načrta.

Na moje poizvedovanje na Ministrstvu za okolje so mi odgovorili, da je bilo gradivo »javno dostopno v času javne razgrnitve« do 2.2. 2011, po tem času pa je »v strokovne podlage možno vpogledovati na sedežu Direktorata za prostor.«

Ok, ker se mi zdi, da pri enemu najbolj aktualnih okoljskih sporov tega trenutka »dostopnost na sedežu direktorata« ni ravno najbolj v duhu Aarhuške konvencije, po kateri naj bi državni organi aktivno spodbujali in kar se da lajšali dostop do relevantnih informacij, sem težil naprej in jim (MOPu) poredlagal, da v duhu Aarhusa zadevo, ki prizadene in zanima tako veliko ljudi, vendarle publicirajo na bolj dostopen način, recimo na internetu. Zaenkrat na to še niso odgovorili.

In kaj piše v strokovnih podlagah? Zaradi prej razloženih okoliščin linka ne morem dodati, nekaj citatov pa je razvidnih iz negativnega mnenja, ki ga je k osnutku DPN decembra lani podala občina Pivka. Mimogrede, v besedilu občina Pivka zapiše, da so celo v času javne razprave »Strokovne podlage« na internet dali šele kasneje po njihovi izrecni zahtevi:

Gradivo za javno razgrnitev je bilo v skladu z javnim naznanilom ... dostopno tudi na spletni strani od prvega dneva javne razgrnitve... z dne 20. 12., strokovne podlage pa po predhodnem opozorilu občine Pivka od 18.01.2011 naprej.(*)

Če je to res, in če je res tudi tisto, kar so mi pisali iz MOP, so bile Strokovne podlage na internetu cela dva tedna, od 18.1. do 2.2. 2011 ;)

Študija pa je nedvomno vredna preučitve. Le kot primer, v njej med drugim recimo opozarjajo na kontaminacijo vode:

Območje vojaškega poligona Poček se nahaja na kraškem svetu. Procesi samoočiščevanja na krasu so pogosto manj učinkoviti zaradi hitre infiltracije, manjše filtracije, visokih hitrostih pretakanja voda v podzemlju (tudi do več 100metrov na dan) in s tem hitrega prenosa onesnaževanja daleč stran od točke vnosa ...

Na obravnavanem območju so najpomembnejši kraški izviri Malnov, saj so zajeti za vodooskrbo Postojne z okolico. Njihovo hidrološko zaledje obsega vode z območja Cerkniškega jezera in Javornikov. Predstavljajo perspektivni vir za zagotavljanje zadostnih količin pitne vode za širše območje Primorske. ...

Rezultati sledilnega poskusa, ki ga je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU izvedel poleti 1997, nakazujejo zelo dobro povezavo vojaškega poligona Poček z izviri Malenščice in Vipave, pa tudi s Pivko v Planinski jami in z izviri v Rakovem Škocjanu (Rak pred Prunkovcem, Prunkovec, Kotliči) ter z izvirom Stržena pri Stari vasi. Izmerjene povečane vsebnosti določenih kovin (svinca, niklja, bakra, kroma, kadmija) v odvzetih vzorcih sedimenta v izvirih so zelo verjetno posledica spiranja onesnaženih tal s padavinami na območju vojaškega poligona Poček. (*)

Skratka. Ob razpravi o obnovi/širitvi/ureditvi vojaškega poligona, je vprašanje vpliva na okolje zelo relevantno. Najmanj, kar iz vidika konstruktivne javne razprave vlada ta trenutek lahko stori, da v duhu prizadevanj po čimvečji obveščenosti javnosti olajša dostopnost »Strokovnih podlag« vplivov na okolje, ki jih je naročila sama in so po moje relativno dobro narejene.

TEDxCaltech - Feynman’s Vision: The Next 50 Years

Sredi januarja letos so imeli na California Institute of Technology TEDxCaltech konferenco o Richardu Feynmanu:
TEDxCaltech will introduce attendees to two of his core philosophies: making science accessible and the resultant pleasure of finding things out. Our audience will consist of innovators, entrepreneurs, civic leaders, venture capitalists and Caltech students, faculty and staff brought together for an exhilarating day of conversation and celebration.

Tule je posnetek čudovitega govora, v katerem se je Feynmana spominjal njegov nekdanji sodelavec Leonard Susskind:


Kot vse kaže, pa je "feynmanovsko" navdušenje nad znanostjo tudi pri današnjih študentih/-kah še kako živo:


Še povezava na seznam posnetkov predavanj drugih govorcev na konferenci, med katerimi so bili tudi Craig Venter, Sean Carroll in podobna slavna imena sodobne znanosti.

petek, 25. februar 2011

Erdosev kombinatorični problem rešen

Matematika Nets Hawk Katz (Indiana University) in Larry Guth (IAS, Princeton) sta očitno (vsaj polovično) rešila Paul Erdösev problem ločenih razdalj v diskretni geometriji iz leta 1946. Rešitev uporablja geometrično reformulacijo originalnega problema in teorem s čudovitim imenom "polynomial ham sandwich theorem". Erdös je pred 65 leti ponudil nagrado 500 USD za rešitev problema in avtorjema se očitno obeta polovica nagrade (ker se spodnja meja ne ujema logaritemsko z Erdösev domnevo, eksponent pa je natanko pravi).

Ko učenje postane zabava - učbeniki za iPad

V prodaji so že učbeniki nove dobe:
Inkling brings the world’s best content to iPad with interactivity, social collaboration and simple ease-of-use. No more heavy, expensive textbooks to carry around campus. Inkling textbooks are more interactive, more flexible and cheaper. Download Inkling today and try a free chapter. It’s an entirely new way to learn.

torek, 22. februar 2011

Mladi Slovenci v tujini

Finance so začele s serijo tedenskih intervjujev z mladimi Slovenci, ki študirajo ali delajo v tujini. Prvi na vrsti je intervju z Andrejem Ondračko (24), ki študira mikrobiologijo na Rockefeller University.

Zakaj si šel v tujino?

Delno zato, ker sta znanost in možnost izobrazbe boljša kot v Sloveniji. Odločitev pa je bila tudi čisto osebna, saj je življenje v Sloveniji dokaj dolgočasno.

[...] V kampusu je tudi bar, kjer nam poleg velike izbire alkoholnih pijač po subvencioniranih cenah ob ponedeljkih, sredah in petkih nudijo tudi zastonj pivo v neomejenih količinah. Taka atmosfera seveda spodbuja živahne diskusije o znanstvenih temah in pomaga pri vzpostavljanju novih znanstvenih sodelovanj.

ponedeljek, 21. februar 2011

Tudi v Sloveniji sistem vavčerjev za financiranje univerze in raziskovanja

Današnja zanimiva tiskovka razvojnega ministra Gasparija in šefa vladnih ekonomskih analitikov Boštjana Vasleta Pregled stanja in ukrepi za izboljšanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva se je dotaknila tudi našega polja.

Vasle (13':20) o (ne)učinkovitosti visokega šolstva:

Problem z izobrazbo: če primerjamo vhodne podatke, koliko ljudi se vpiše, je Slovenija med vodilnimi državami, vendar pa žal, če se postavimo na konec študija in pogledamo, kakšen je delež prebivalcev, ki konča ta študij oziroma kakšen je splošen delež prebivalstva med 26 in 60 let s terciarno izobrazbo, potem tukaj Slovenija zaostaja za povprečjem EU, še bolj izrazito pa je zaostajanje za nekaterimi državami, ki so pojmovane kot benchmark, na primer, Finska, proti kateri je delež v Sloveniji pol manjši.

Gaspari (26':15 na videposnetku)

In nenazadnje, peti ukrep, ki še ni v celoti razdelan, razdelala ga bo resolucija o visokem šolstvu in raziskovanju, to je učinkovitost visokega šolstva, predvsem pa , kako prenašati znanje z visokošolskih in raziskovalnih dejavnosti v gospodarstvo, oziroma jaz bi raje rekel, da ne bomo gledali samo iz ponudbene strani, kako spodbuditi gospodarstvo, da povprašuje po ustreznih storitvah, ki jih potrebuje za večjo kakovost in kvaliteto svojih proizvodov. Tukaj se je pojavila neka ideja, da bi namesto, da dajemo podpore ali subvencije direktno ponudnikom storitev, dali subvencije v obliki vavčerjev povpraševalcem po storitvah. Podjetjem , ki bi potem iskala s temi vavčerji tiste, ki so najmočnejši v ponudbi določenih kvalitetnih storitev. S tem bomo tudi ustvarili malce bolj dinamično okolje na področju raziskav, da se bodo te raziskave dejansko začele usmerjati na način, ki ga tudi podjetniški sektor potrebuje, če že osnovne ali temeljne raziskave s tem nimajo nobene posebne ali neposredne zveze.

Četudi gre zaenkrat šele idejo, je to močno kočljiva ideja. Nedavna reforma v Britaniji, kjer so sistem vavčerjev ("subvencionirati povpraševalca, ne storitev") aplicirali na financiranje visokošolskega študija, je vzbudil velike odpore tako v akademski skupnosti kot med študenti, o čemer smo tu že pisali.

Poleg tega ima ideja vsaj en resen konceptualen problem,

Prvič, ideja vavčerja za raziskovanje pomeni, da se država odpove ocenjevanja projektov, in to preko vavčerjev prepusti gospodarstvu, ki naj bi imelo bolj realno predstavo, kaj so podjetniško perspektivni raziskovalni projekti.

Pa je to res? Če podjetniški sektor pri nas v resnici premore znanje, kaj so perspektivne raziskave, zakaj jih ne financira že sedaj? Saj tu ne gre za dobrodelnost, temveč za posel - prav dobre ideje, ki prihajajo iz znanosti, so največji vir profita najnaprednejšega dela gospodarstva v svetovnem merilu ("silicijevih dolin") . Tisti del slovenskega gospodarstva, ki je že sedaj ukinjal razvojne oddelke in ki ni financiral raziskav, ni ravno subjekt, ki bi mu jaz zaupal proračunska sredstva v obliki vavčerjev, da bo bolje usmerjal smer raziskav, kot to sedaj počne država.

Po drugi strani, tista slovenska podjetja, ki že sedaj veliko vlagajo v razvoj (Krka, Pipistrel, ...), je s pametnimi ukrepi smiselno spodbujati, da vlagajo svoj kapital v spodbujanje raziskovalne produkcije, od katere bo imel korist tako kapital kot družba. Zagotoviti moramo čimbolj stimulativno okolje za podjetja, ki so uspešna in hkrati družbi koristna.
Da z vavčerji postanejo nekakšni "recenzenti" raziskovalnih projektov, ki jih financira država, po moje ni ravno konstruktiven del te politike.

Glede izjave, da osnovne ali temeljne raziskave nimajo "nobene posebne ali neposredne zveze" s podjetniškim sektorjem, pa se mi zdi, da bi kolega Dolenc najbrž rekel, da minister ne pozna najbolje zgodovine znanosti in tehnike ... :)

V naši galaksiji okoli 50 milijard planetov

Ocena, ki jo lahko potegnemo iz 1235 planetarnih kandidatov, ki jih je do sedaj odkril satelit Kepler, je, da je v naši galaksiji okoli 50 milijard planetov. Izmed njih jih je okoli 500 milijonov v primerni oddaljenosti od matičnih zvezd, da bi lahko gostila življenje. Več o tem tukaj.

nedelja, 20. februar 2011

V LHC prvi protonski žarki letnik 2011

Danes so po LHC zaokrožili prvi protoni letos, dva dni pred načrtom. Upajmo da ne bo trajalo predolgo do prvih trkov.

sobota, 19. februar 2011

Človeška stran zgodbe Jeopardy! dvoboja z Watsonom

Watson, program za umetno inteligenco, je minuli teden v zgodovinskem dvoboju premagal predstavnika človeštva v kvizu Jeopardy!. Človeška tekmovalca sta bila zvezdnika kviza Ken Jennings, ki ima rekord v številu zaporednih zmag, in Brad Rutter, ki drži rekord v skupnih pobranih nagradah. Na Slate.com lahko sedaj preberete vtise Kena Jenningsa o dvoboju:

I expected Watson's bag of cognitive tricks to be fairly shallow, but I felt an uneasy sense of familiarity as its programmers briefed us before the big match: The computer's techniques for unraveling Jeopardy! clues sounded just like mine. That machine zeroes in on key words in a clue, then combs its memory (in Watson's case, a 15-terabyte data bank of human knowledge) for clusters of associations with those words. It rigorously checks the top hits against all the contextual information it can muster: the category name; the kind of answer being sought; the time, place, and gender hinted at in the clue; and so on. And when it feels "sure" enough, it decides to buzz. This is all an instant, intuitive process for a human Jeopardy! player, but I felt convinced that under the hood my brain was doing more or less the same thing.
[...]Watson has lots in common with a top-ranked human Jeopardy! player: It's very smart, very fast, speaks in an uneven monotone, and has never known the touch of a woman.

petek, 18. februar 2011

Poziv k nestrpnosti v imenu kreposti?

Glavni britanski vladni svetovalec za znanost John Beddington je 3. februarja 2011 v Londonu na letni konferenci britanskih državnih uradnikov presenetil z ostrim stališčem, da moramo biti do zlorab znanosti s strani političnih in religioznih skupin enako netolerantni, kot smo do rasizma in homofobije:
“We are grossly intolerant, and properly so, of racism. We are grossly intolerant, and properly so, of people who [are] anti-homosexuality... We are not—and I genuinely think we should think about how we do this—grossly intolerant of pseudo-science, the building up of what purports to be science by the cherry-picking of the facts and the failure to use scientific evidence and the failure to use scientific method,” he said.
Beddington said he intends to take this agenda forward with his fellow chief scientists and also with the research councils. “I really believe that... we need to recognise that this is a pernicious influence, it is an increasingly pernicious influence and we need to be thinking about how we can actually deal with it.
”I really would urge you to be grossly intolerant... We should not tolerate what is potentially something that can seriously undermine our ability to address important problems.
“There are enough difficult and important problems out there without having to… deal with what is politically or morally or religiously motivated nonsense.”
Beddington also had harsh words for journalists who treat the opinions of non-scientist commentators as being equivalent to the opinions of what he called “properly trained, properly assessed” scientists. “The media see the discussions about really important scientific events as if it’s a bloody football match. It is ridiculous.”
In closing, Beddington said: “I’d urge you, and this is a kind of strange message to go out, but go out and be much more intolerant.” He asked his audience to forgive him for what appear to have been unscripted remarks, adding: “But it is a thing that has been very much at the forefront of my mind over the last few months and I think we need to do it.”

Kolegi so ga pri pozivu podprli:
Ben Goldacre, a science journalist and medical doctor, agrees. “Society has been far too tolerant of politicians, lobbyists, and journalists wilfully misusing science, distorting evidence by cherry-picking data that suits their view, giving bogus authority to people who misrepresent the absolute basics of science, and worse,” he told Research Fortnight. “This distorted evidence has real world implications, because people need good evidence to make informed decisions on policy, health, and more. Beddington is frustrated, and rightly so: for years I’ve had journalists and politicians repeatedly try to brush my concerns on these issues under the carpet.”
Edzard Ernst, professor of the study of complementary medicine at Exeter University, whose department is being closed down, said he was “delighted that somebody in [Beddington’s] position speaks out”. In an interview with Research Fortnight Ernst said that the analogy with racism was a good one and that he, like Beddington, questioned why journalists have what he called “a pathological need” to balance a scientific opinion with one from outside of science.
“You don’t have that balance in racism,” he said. “You’re not finishing [an article] by quoting the Ku Klux Klan when it is an article about racist ideas,” Ernst said.

vir: Beddington goes to war against bad science

Moje mnenje je, da moramo biti pri takšnih pozivih zelo previdni. Seveda se dela velika družbena škoda, če se v javnih razpravah in pri političnih odločitvah sklicujejo na slabo znanost, ali celo na lažne strokovnjake. Na takšne pojave poskušamo tudi na tem blogu in nasploh na Kvarkadabri neprestano opozarjati. Vendar pa se trudimo, da bi navajali razumljive protiargumente, ki bi razkrili neutemeljenost psevdoznanstvenih teorij.

Če poziv k "netolerantnosti do psevdoznanosti" pomeni bolj angažirano javno nastopanje "pravih strokovnjakov", pri čemer ti svoje argumente predstavljajo na način, da jih lahko vsakdo razume, sem zelo za. Nasprotujem pa netolerantnosti do "slabe znanosti" na način, da bi se znanstveniki še bolj zaprli v svoje od družbe izolirane slonokoščene stolpe, če se kdaj že pojavijo v javnosti, pa njihovega žargona itak nihče ne razume.

torek, 15. februar 2011

Kaj je neoliberalizem?

Oxford University Press je v kultni zbirki A Very Short Introduction (pri nas imamo njeno franšizo pri založbi Krtina) izdal knjižico Neoliberalism avstralskih politologov Manfreda B. Stegerja in Ravi K. Roya. Dobra zadeva za bolj čisto javno-politično debato. Za okus hiter prevod odlomka.

Tri dimenzije neoliberalizma (prevod L.O.)

»Neoliberalizem« je precej širok in splošen pojem, ki se v prvi vrsti nanaša na ekonomski model ali »paradigmo«, ki je stopila v ospredje v 1980'. Zasnovan je na klasičnem liberalnem modelu samo-regulativnega trga, pojavlja pa se v različnih tipih in variacijah. Morda je je najboljši način za konceptualizacijo neoliberalizma, če o njem razmišljamo v smislu treh prepletenih manifestacij: (1) neoliberalizem kot ideologija, (2) kot način upravljanja in vladanja, (3) in kot specifična skupina politik.

(1.) Nosilci neoliberalne ideologije so globalne oblastne elite, katere del so managerji in direktorji velikih transnacionalnih korporacij, korporativni lobisti, vplivni novinarji, strokovnjaki za odnose z javnostmi, intelektualci in publicisti, zvezdniki in javne osebe, visoki državni uradniki in politiki.

Kot zagovorniki neoliberalizma ti posamezniki polnijo javni diskurz z idealizirano podobo sveta potrošništva in prostega trga. Spretno sodelujejo z mediji, preko katerih javnosti prodajajo podobo enotnega globalnega trga, ki ga kažejo v pozitivni luči kot nujno orodje za ustvarjanje boljšega sveta. Takšna tržna podoba globalizacije je popolnoma prevladala v javnem mnenju in političnih odločitvah v številnih delih sveta. Zares, neoliberalni odločevalci delujejo kot profesionalni dizajnerji privlačne ideološke embalaže za trgu prijazno politično agendo, ki vključuje globalne finančne in blagovne trge, proste pretoke blaga, storitev in dela, transnacionalne korporacije, offshore finančne centre ...

(2.) Druga dimenzija neoliberalizma se nanaša na to, kar francoski filozof M. Foucault imenuje »Gouvernementalité«, mentaliteta oblasti – določeni načini upravljanja in vladanja, ki so zasnovani na določenih premisah , logiki, in razmerjih moči. Neoliberalna vladajoča mentaliteta je zasnovana na podjetniških vrednotah, kot so kompetitivnost, individualizem in decentralizacija. Slavi samostojnost in moč posameznika ter prenos centralne državne oblasti na manjše lokalizirane enote. Takšen neoliberalen model upravljanja razume samo-regulativen prosti trg za paradigmo modela ustreznega upravljanja in vladanja. Proti politikam zasledovanja javnega dobrega s krepitvijo civilne družbe in socialne pravičnosti, neoliberalci pri upravljanju družbe stavijo na tehnike, ki so prevzete iz sveta podjetništva in trgovine: razvijanje »strategij« in »risk-managementa«; shem, ki so usmerjene k ustvarjanju »presežkov«; "cost-benefit analize" in izračuni učinkovitosti; krčenje javne uprave (kar imenujejo »dobre prakse upravljanja«) ; postavljanje kompetitivnih ciljev; monitoring rezultatov; ustvarjanje močno individualiziranih, na učinkovitosti zasnovanih delovnih načrtov; vpeljava modelov »racionalne izbire« (rational choice), ki ponotranjijo in s tem normalizirajo tržno-orientirano vedenje. Neoliberalni načini upravljanja spodbujajo transformacijo birokratske mentalitete v podjetniške identitete, kjer vladni uradniki sebe ne vidijo več kot javne uslužbence in varuhe kvalitativno določenega »javnega dobrega«, temveč postajajo individualni akterji, ki so osebno odgovorni za delovanje trga in prispevajo k monetarnemu uspehu države kot podjetja.

(3.) Tretjič, neoliberalizem se manifestira kot konkretna množica javnih politik, ki se najbolj izrazito zražajo v formuli, ki jo imenujemo D-L-P: Deregulacija (gospodarstva); Liberalizacija (trgovine in proizvodnje); in Privatizacija (podjetij v državni lasti). Običajno so s tem povezane politike zmanjševanja davkov (posebej za podjetja in ljudi z visokimi dohodki); racionalizacija javnih služb in socialnih programov; zamenjava »podpor« s »fleksibilnostjo trga dela«; monetarne politike, ki na prvo mesto postavljajo preprečevanje inflacije, četudi to povzroča večjo stopnjo nezaposlenosti; zmanjševanje javnega sektorja; vpeljava tax-free območij; spor vlade s sindikati v socialnem dialogu v imenu »fleksibilnosti trga dela«; odpravljanje omejitev za globalne finančne in trgovinske tokove; vse večja integracija nacionalnih gospodarstev v globalno ali regionalno gospodarsko enoto; ustanavljanje novih političnih institucij, »think tankov«, ki so usmerjene k ideološki reprodukciji te paradigme.

petek, 11. februar 2011

Sporazum o izmenjavi informacij in spremljanju terorizma

POVZETEK. V torek je bil podpisan sporazum med Slovenijo in ZDA o izmenjavi informacij o terorizmu. Slovenski informacijski pooblaščenec je v mnenju septembra 2010 zapisal, da sporazum niža standarde varovanja osebnih podatkov, je v neskladju z zakonom o varstvu osebnih podatkov in morda v neskladju z ustavo. Ali je dejansko podpisani sporazum upošteval te pripombe?

1. Zunanji minister Žbogar je v torek v ZDA podpisal »sporazum o izmenjavi informacij in spremljanju terorizma«; besedila sporazuma na spletu nisem našel, kratka obrazložitev na strani MZZ se glasi, da gre za sporazum, »ki ga ZDA sklepajo z vsemi državami udeleženkami programa visa waiver.« (*)

Natančneje. Gre za sporazum o izmenjavi informacij o terorizmu, katerih institucionalni nosilec v ZDA je Terrorist Screening Center (TSC, deluje v okviru agencije FBI), ki vodi centralno bazo podatkov o terorizmu – Terrorist Screening Database (TSDB). Njena konstitutivna podlaga je predsedniška direktiva G.W. Busha iz l. 2003 (Hspd-6), na uradni »Pogosto zastavljena vprašanje« strani agencije FBI je njena funkcija opisana takole:


Why was the Terrorist Screening Database (TSDB) created?

Prior to the creation of the TSDB, information about known or suspected terrorists was dispersed throughout the U.S. Government and no one agency was charged with consolidating it and making it available for use in terrorist screening. Under Homeland Security Presidential Directive (HSPD) 6, the Terrorist Screening Center (TSC) now provides “one-stop shopping” so that every government screener is using the same terrorist watchlist—whether it is an airport screener, an embassy official issuing visas overseas, or a state or local law enforcement officer on the street. The TSC allows government agencies to run name checks against the same comprehensive list with the most accurate, up-to-date information about known and suspected terrorists.

Who gets included in the TSDB?

Per HSPD-6, only individuals who are known or reasonably suspected to be or have been engaged in conduct constituting, in preparation for, in aid of, or related to terrorism are included in the TSDB. (*)

Kako je TSC povezan z našim sporazumom? Na straneh vlade ZDA pojasnjujejo, da TSC tesno sodeluje z zunanjim ministrstvom ZDA, ki vodi pogajanja za sklenitev sporazumov o izmenjavi informacij o teroristih. Julija 2010 je bilo sklenjenih 18 takšnih sporazumov s tujimi partnerji:

As of July 2010 the Department of State and the Terrorist Screening Center have concluded non-binding arrangements or formal agreements with 18 foreign partners encompassing commitments for the reciprocal exchange of terrorism screening information. The Terrorist Screening Center provides our foreign partners with access to a subset of the Terrorist Screening Database in exchange for a list of known or suspected terrorists from our foreign partner. The State Department leads the diplomatic outreach and conducts negotiations the Terrorist Screening Center.(*)

Kateri so ti tuji partnerji? Natančnega seznama mi ni uspelo najti, v principu pa so to »običajni osumljenci« - ZDA prijateljske države, od Velike Britanije naprej. Edino besedilo sporazuma, ki sem ga uspel najti, je sporazum o izmenjavi informacij o teroristih med ZDA in Madžarsko iz l. 2008. Dokler ne vidimo našega sporazuma, verjetno lahko sklepamo, da bo podoben temu.

2. Zakaj se mi sprejetje tega sporazuma ne zdi samoumevno? Prvič, glede njega je imel pomisleke naš informacijski pooblaščenec, ki je zapisal, da sporazum znižuje standarde varstva zasebnih podatkov, ki veljajo v Sloveniji.

Septembra lani (2010) je IP izdal »Mnenje glede Osnutka sporazuma med RS in ZDA o izmenjavi informacij o spremljanju terorizma«. Ena izmed ključnih pripomb IP opozarja, da sporazum morda ni samo v neskladju z zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ampak tudi v nasprotju z ustavo:

Prav tako je z našega stališča sporna določba v istem stavku,da cit. »lahko ustrezni nadzorni organi ali pristojne organizacije le obvestijo pritožnika, da je bil opravljen nadzor in ne morejo niti potrditi niti zanikatir da so bile pritožnikove informacije predmet obdelave z namenom, da se pošljejo drugi pogodbenici tega sporazuma«. Informacijski pooblaščenec oz. državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov je namreč glede na določbe 56. člena ZVOP-1 dolžan prijavitelja obvestiti o vseh pomembnejših ugotovitvah in dejanjih v postopku inšpekcijskega nadzora, zato menimo, da citirano besedilo prekomerno posega ne le v z zakonom dosežene standarde varstva osebnih podatkov posameznika, temveč tudi v ustavno pravico posameznika iz 38. člena Ustave RS. po kateri ima vsakdo pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.(*)

Dikcija, da ne morete nikakor izvedeti, ali so bili vaši podatki poslani TSDB (»nadzorni organi ... ne morejo niti potrditi niti zanikati«) se vsaj meni sliši ZELO neprijetno. Mimogrede, enako je zapisano v omenjenem madžarskem sporazumu:

... shall be strictly prohibited ... disclosure of any information regarding whether or not individual is the subject of terrorist screening information provided under this Agreement. (*)

Kar nekoliko kafkovsko, ne? Organ ima pravico enostavno molčati o tem, ali ste predmet terorističnega »screeninga«. Seveda pa ima ta screening za vas zelo realne posledice, četudi proti vam ni sprožen noben sodni postopek – najmanj velike težave pri potovanjih z letalom ...

Informacijski pooblaščenec v svojem mnenju torej izraža resne pomisleke, predlaga spremembe, in celo črtanje nekaterih delov predlaganega sporazuma (»tretjega stavka drugega odstavka 7. člena«). Vprašanje, na katerega kratko sporočilo za javnost MZZ ni odgovorijo je: ali je podpisani sporazum upošteval pripombe slovenskega IP?

3. Nazadnje omenimo še širši kontekst, v katerem se sklepanje proti-terorističnih sporazumov z ZDA pokaže več kot neproblematično. Wikileaks depeše veleposlaništev ZDA so razkrile, da so številne tesne zaveznice ZDA imele velike teževe pri sklepanju tega sporazuma.

Depeša veleposlaništva ZDA v Berlinu iz l. 2009 npr. razkriva zaskrbljenost ameriških diplomatov, da vladna Liberalna stranka nasprotuje sporazumu:

In particular, a FDP-led Justice Ministry could well complicate implementation of the bilateral Pruem-like agreement, prevent negotiations on a HSPD-6 terrorist screening data sharing arrangement, and raise objections to U.S.-EU information sharing initiatives.(*)

Še bolj znani so Wikileaks dokumenti (08STOCKHOLM748), ki kažejo na zadrego Švedske vlade, ki svoji javnosti ni upala priznati, da z ZDA sklepa takšen sporazum. Tajno so se pogajali, če bi lahko ostali v Visa Waiver programu, ne da bi sprejeli sporazum, kakršnega je ta teden podpisala Slovenija:

SUMMARY: Meetings between the HSPD-6 terrorist screening information negotiation team and the Swedish MOJ and MFA reveal that the current Swedish political climate makes any formal terrorist screening information agreement highly difficult. Existing informal arrangements are working well, according to Swedish officials, who asked whether the status quo would satisfy future requirements under the Enhanced Visa Waiver Program. End Summary. (*)

Podobnih zgodb je še več. Enostavno se mi zdi, da moramo biti državljani na take zadeve pozorni in ne pustiti, da gredo tako brez refleksije mimo nas. Prvič, zadnje desetletje nas je prepričljivo naučilo, da nasprotje benevolentna država – zlonamerni teroristi, ni tako absolutno, da bi brez pomisleka opravičevalo vse ukrepe, ki si jih država zamisli v imenu naše varnosti pred terorizmom. Drugič, politčno se morda res zdi, da je podpisovanje takšnega sporazuma z »dobrim« Obamo nekaj čisto drugega, kot bi bilo z Bushom. Toda, ali so bile kršitve človekovih pravic v imenu proti-terorizma v novi administraciji resnično odpravljene? Evropa (in Slovenija) bi morala imeti tu precej bolj načelno, in hkrati realistično, stališče.

sreda, 09. februar 2011

Kako se človeštvo debeli

V Washington Post je objavljena zanimiva animacija ki kaže spremembo BMI ("Body Mass Index") v zadnjih tridesetih letih tako za ženske kot moške za 199 držav sveta (animacija je rezultat Global Burden of Metabolic Risk Factors of Chronic Diseases Collaborating Group, ki je minuli teden objavila tri članke v Lancet). Za Evropo je zanimiv trend, da je BMI za ženske ostal približno enak, medtem ko se je za moške opazno povečal (z animacijo lahko sledite tudi posameznim državam, na spodnji sliki sem izpostavil Slovenijo, kjer je trend zelo jasen).

Justice: What's the Right Thing to Do?

Predavanja Michaela Sandela, profesorja politične filozofije na Univerzi Harvard, si lahko sedaj ogledate preko interneta. Ciklus ima naslov "Justice: What's the Right Thing to Do?". Več podatkov in seznam posnetkov vseh predavanj skupaj s priporočeno študijsko literaturo najdete na naslovu www.justiceharvard.org. Tule je zgolj napovednik:

Jane Fonda obišče S. Hawking

Zapis z bloga Jane Fonda o obisku S. Hawkinga:

I dropped to my knees next to Stephen’s chair [...] and asked him if [...] his disease had enabled him to go further, deeper in his understanding of his research– of the origins of the universe. [...] After about 5 minutes, letters and then words began to slowly appear on the screen: “It… freed… me…” Ah haaa!! Moises and I looked at each other in delight, certain that our hypothesis was about to be proven—sure that Stephen was about to say something like, “it freed me to grasp the origins of the universe…” We waited for the sentence to be finished, another few minutes…and then, there it was: “It freed me to stop teaching!!!” and a computerized voice said it aloud so everyone heard. I looked at Stephen and noticed what appeared to be a sly grin.

torek, 08. februar 2011

29.53 m ledu preveč

Skupini ruskih znanstvenikov to antarktično poletje ni uspelo. Čeprav so vrtali brez prestanka, 24 ur na dan, jih je do jezera Vostok (in morebitnih novih oblik življenja) po prevrtanih 3750 m ledu ločilo še 29.53 m ledu preveč. Znanstveniki morajo sedaj pospraviti orodja in pobegniti pred prihajajočo antarktično zimo, dokler lahko še letala pristajajo. Upajmo, da bo uspelo naslednje leto. In še link na zgodbo, ko je bilo še upanja na uspeh.

petek, 04. februar 2011

Žižek na Al Jazeeri: Komu v resnici teror bolj ustreza kot mir?


Slavoj Žižek and Tariq Ramadan on Al Jazeera.
I think that [Blair's] message was, if one can read between the lines, quite unambiguous… What they want is some changes that would allow the global situation to stay the same… You know how often in our multicultural era, where we’re all suspicious of universalism, we like to hear how democracy as we understand it is something specifically Western. You should understand, different cultures and so on and so on.

But, what affected me tremendously when I was not only looking at the general picture of Cairo, but listening to interviews with participants, protesters there, is how cheap, irrelevant all this multicultural talk becomes. There, where we are fighting a tyrant, we are all universalists. We are immediately solidary with each other. That’s how you build universal solidarity, not with some stupid Unesco multicutural respect. It’s the struggle for freedom. Here we have a direct proof that a) freedom is universal, and b) especially, proof against that cynical idea that somehow Muslim crowds prefer some kind of religiously fundamentalist dictatorship.

... What happened in Tunesia, what happens now in Egypt, its precisely this universal revolution for dignity, human rights, economic justice. This is Universalism at work. What we see daily in Egypt. One Egyptian protester said: „I‘am proud that I‘am Egyptian.“ I‘am proud for them! They gave us the lesson against this falsely respectful, but basically rascist prejudices. You know, ooh, Arabs have their specific culture, they cannot really get it. They got it! They understand democracy by doing what they are doing better than we do in the West. In Western Europe with our anti-immigrant parties and so on and so on. So I‘am proud for them.

Again, here is Universalism. This is the best argument that you can see on tv, against all that trash about ‘Clash of Civilizations’ and so on and so on. The Moment you fight tyrany we are solidary. No ‘Clash of Civilizations’! We know what we mean. No miscommunication here.
... it is crucial to have a strong left. Only this can save us.

... In Tom and Jerry cartoons, you have often a scene when a cat walks, it walks over the precipice, and it's nothing below its feet, but it doesn't fall down. When it looks down, and it sees it has nothing below its feet, it falls down. Those in power must find themselves in such a situation in order to fall down. That's where we should push Mubarak.

... If the true choice is between Muslim fundamentalism and Western liberalism we are lost. I think the true tragedy for the Arab nations is the disappearance of - not secular in the way of religious, but secular in the sense of secularity of its demands: justice, freedom, and so on, of this kind of a left: non fundamentalist - it can be Muslim - but non fundamentalist left. This to me is the true tragedy, and I think the rise of deplorable fundamentalism is strictly something that entered the stage, filing in this void of the left, and here I draw a much more radical conclusion: this is not just in Islamist countries - this can repeat itself again and again, for instance in Afghanistan. Its presented in Western media as a crazy fundamentalist country: sorry, I'm old enough to remember 40 years ago, Afghanistan was a very open, secularized country with a pro-Western, democratic model, strong local Communist Party. Then we know the story: Communists made the coup d'etat, Soviet Union intervened, America intervenes against.. It's part of this process that Afghanistan was - if we use this awkward word - fundamentalized.

sreda, 02. februar 2011

Matjaž Zwitter o akademski avtonomiji

Matjaž Zwitter v Sobotni prilogi polemizira z Radom Bohincem (članek Avtonomija in "avtonomija"?). Bohinčeva osnovna poanta je, da avtonomije ni, dokler plač zaposlenih ne bo določala sama univerza. Zwittru se zdi tako gledanje preozko in med drugim zapiše:

Rektor Univerze na Primorskem prof. dr. Rado Bohinc se pritožuje, da naša zakonodaja univerzi ne dopušča z ustavo zagotovljene avtonomije. V svojem videnju avtonomije univerze pa žal ostaja hudo omejen na avtonomijo tistih, ki so zaposleni na univerzi. Njegovo pisanje o togi uvrstitvi v plačilne razrede, o (ne)nagrajevanju delovne uspešnosti in o omejitvah pri napredovanju je sicer upravičeno, a prav enake argumente bi lahko uporabili pri kritiki sistema napredovanja in nagrajevanja v vseh javnih zavodih.

Z ustavo zagotovljeno avtonomijo univerze moramo razumeti širše: kot dolžnost in kot pravico akademske sfere, da brez vmešavanja politike zagotavlja najboljši visokošolski pouk. Naše univerze in tisti, ki jih vodijo, žal ne čutijo te dolžnosti in si ne jemljejo te pravice. Kdor se pritožuje čez sistem nagrajevanja, ki univerzitetne učitelje postavlja med javne uslužbence, bi se moral tudi vprašati, zakaj je univerza tako brezbrižna do kvalitete svojega dela. Ne trdim, da so vse fakultete in vsi študijski programi slabi, toda nedvomno je res, da smo še zelo daleč od nenehne skrbi, da bi univerzitetni študij dajal res odlične diplomante. To najbolje vidimo na dveh primerih: pri izboru študentov in pri izboru učiteljev.

Univerza, ki toliko govori(či) o avtonomiji, si ne vzame avtonomije, da bi soodločala o tem, koga bo sprejela na študij, ampak to najpomembnejšo nalogo v celoti prepusti srednji šoli. Odpravili so sprejemne izpite. Nikomur se ne zdi vredno, da bi se s kandidati za študij pogovorili in ocenili njihovo motivacijo in sposobnost za bodoči poklic. Točke iz srednje šole in pika.
...
Izbor učiteljev je drugo, izjemno pomembno področje, ki odločilno vpliva na kakovost univerzitetnega pouka. Mladim diplomantom bi morala biti prva skrb dobra strokovna podkovanost, ki bi jo nekateri posebej nadarjeni in motivirani šele v zrelih letih nadgradili z znanstveno in akademsko kariero. Univerzitetni učitelj ne sme biti ozko usmerjen raziskovalec, pač pa naj raziskovalno in pedagoško odličnost črpa iz širokega obzorja in iz obilice praktičnih izkušenj. Takega razmisleka ne zmore nobena od naših univerz. Namesto odločnega samozavestnega rektorja ali dekana o kadrovanju odločajo predstojniki kateder, ki si najraje izbirajo poslušne neuke asistente, da jim bodo pridno služili in ostali na fakulteti do upokojitve. Sistem se v svoji omejenosti obnavlja: danes asistent, čez petnajst let predstojnik, ki bo spet izbiral med sebi nenevarnimi, neukimi mladeniči. Tako imamo na univerzi vrsto ljudi, ki v stroki ne veljajo skoraj nič.
...
Univerza so ljudje, torej učitelji in študenti. Univerza pomeni pretok vrhunskega znanja od odličnih strokovnjakov in znanstvenikov k radovednim študentom. In pod avtonomijo univerze moramo razumeti vse, kar lahko pospeši ta tok znanja.

Ostro rečeno, dobro povedano.

torek, 01. februar 2011

Imamo pravico vedeti, kdo je ocenjeval kateri projekt?

Igor Geržina je odprl kar pomembno vprašanje glede tajnosti recenzentov raziskovalnih projektov na ARRS.
Zgodovinar Igor Grdina opozarja, da želi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) s skrivanjem recenzentov, ki ocenjujejo delo posameznih raziskovalnih skupin in katerih ocena je ključna pri delitvi javnih sredstev, prikriti nestrokovnost svojega delovanja. Po njegovem se na "zelo čuden" način izrablja institut zaupnosti ocenjevalnih postopkov raziskovalnih programov.
Obrnil se je na informacijsko pooblaščenko, ki je njegovi vlogi ugodila in odločitev pojasnila takole:
"Takšen razlog bi lahko uveljavljal celoten javni sektor in tudi širše, saj je vselej mogoče, da zainteresirani posameznik ali subjekt želi vplivati na odločitev tistega, ki odloča o njegovih pravicah ali obveznostih, po drugi strani pa bi se ta, ki odloča, vselej želel 'skriti', kar bi mu dajalo možnost, da pri odločitvi ne ravna izključno strokovno, temveč tudi neobjektivno in pristransko. Pooblaščenec zato ocenjuje, da je strokovnost in integriteto recenzenta mogoče varovati s preglednostjo, ne pa z omejevanjem dostopa do navedene informacije,"
Menda pa informacij, kdo konkretno je ocenjeval kateri projekt, ne izdajo tudi pri EU razpisih:
Jana Kolar, v. d. direktorice direktorata za znanost in tehnologijo, je pojasnila, da Evropska komisija, preko katere se razdeli več kot 20 odstotkov kompetitivno razdeljenega denarja za raziskave in razvoj v Evropi, ne objavlja, kdo so recenzenti posameznih vlog. Objavijo sicer seznam vseh recenzentov v posameznih razpisih, ne pa, kdo je recenziral posamezno vlogo, s čimer naj bi se recenzenti zaščitili.
Vir: Tokrat tajni sodelavci agencije za raziskovalno dejavnost, ne Sove

Moje mnenje je, da gre v postopkih recenzentskega odločanja za izražanje argumentirane sodbe, pri čemer se mora konkretni recenzent potruditi, da se odloča neodvisno od vseh partikularnih interesov. Svojo odločitev mora znati tudi argumentirano zagovarjati. Zato ne vidim nobene težave v tem, da so imena recenzentov po koncu postopka javna. Tudi sodnik se pod sodbo podpiše, čeprav je bila izrečena v imenu ljudstva. Javnost recenzentov in njihovih mnenj bi samo dodatno pripomogla k transparentnosti in kakovosti odločanja.

dodatek: