ponedeljek, 31. januar 2011

Talking Tom Cat

Ljubitelji iPhonov ali iPadov gotovo poznate zastonjski programček Talking Tom Cat. Gre za prisrčno aplikacijo, pri kateri se lahko skupaj z otroki zabavate ob božanju prijaznega mačka Toma, ki bo za vami ponovil vse, kar mu poveste in se z raznimi gestami odzival na vaša dejanja. Če za Toma slučajno še niste slišali, si ga lahko ogledate na spodnjem videu.



Maček Tom je s svojimi prijatelji postal prava globalna atrakcija, saj beleži v pol leta obstoja že več kot 60 milijonov prenosov, napovedujejo pa da bodo kmalu prebili magično mejo 100 milijonov prenosov. V sami aplikaciji lahko za dolar ali dva dokupite nekaj dodatnih kretenj in umik nadležnih oglasov, kar se je izkazalo za zelo dober poslovni model, saj podjetje beleži prihodke, ki se merijo v milijonih dolarjev.

Vsaj za nas pa je ključen podatek, da so Toma za majhen denar razvili v Ljubljani pri podjetju Outfit7 (Ekipa7 d.o.o.). Na portalu MladiPodjetnik.si si lahko preberete intervju z enim od razvijalcev aplikacije, tule pa je še nekaj drugih zanimivih podatkov:
Mobilne aplikacije iz ponudbe interaktivnih govorečih likov Talking Friends, ki jih razvija slovensko podjetje Outfit7 (Ekipa7 d.o.o.), so samo na božič 2010 beležile več kot milijon prenosov. To je za podjetje pomenilo skoraj 200.000 ameriških dolarjev prihodkov.
V celoti gledano so prenosi aplikacij iz ponudbe podjetja Ekipa7 že presegli številko 60 milijonov. Podjetje je v manj kot 6 mesecih po izdelavi prve aplikacije beležilo 41 milijonov prenosov. Število slednjih se mesečno povečuje za približno 10 milijonov, zato pri Ekipi7 načrtujejo, da bodo do 2. četrtletja 2011 dosegli magično mejo 100 milijonov prenosov.
Upoštevajoč marže, ki pripadajo Applu in Googlu, bi to za podjetje lahko pomenilo prihodke v višini 20 milijonov dolarjev. (vir)

Egipt, internet in revolucija

Nekaj dobrih virov o dogajanju v Egiptu:

nedelja, 30. januar 2011

Super Bowl in umetniška stava

Še teden dni je do 45. Super Bowla, v katerem se bosta soočili legendarni moštvi Pittsburgh Steelers in Green Bay Packers. V ozadju se je že drugo leto zapored zgodila ena bolj zabavnih stav med muzejema umetnosti iz mest, kjer domujeta moštvi v Super Bowlu. Carnegie Museum of Art iz Pittsburgha je dal na črto Renoirjevo sliko "Kopalke z rakom", Milwaukee Art Museum pa Gustave Caillebottejevo "Čolnarjenje po Yerres". Zmagovalec bo prejel v 3-mesečno posojo delo iz zbirke poraženca.

Go Steelers!

Načrt za LHC za naslednji dve leti

V Chamonixu so prejšnji teden sestankovali o delovanju LHC v bližnji prihodnosti. Že kar nekaj časa so krožile govorice, da naj bi dvignili energijo trkov s 7TeV na 8TeV, a kot kaže bo po vsej verjetnosti naslednje leto LHC vseeno obratoval "le" pri bolj previdnih 7TeV. Bo pa verjetno premor za nadgradnjo potisnjen v leto 2013 namesto naslednjega leta. Uradna odločitev bo sicer šele jutri, tako da se lahko stvari še spremenijo. Zgodba na ScienceInsider je tukaj.

sobota, 29. januar 2011

Filozofija pravične davčne porazdelitve

Odlomek iz tv oddaje je vreden ogleda, saj lepo predstavi spekter stališč, o katerih se debatira v ZDA. Če raje berete, je transkript tule: PBS - Tax Justice


Podjetniški duh na Ljubljanski univerzi

Kot odziv na prejšnji prispevek Luke bom napisal kar nov blog namesto komentarja, saj menim, da si tema to zasluži. Vsekakor se sam vsaj delno z ministrom Gasparijem strinjam, saj sem nekatere svoje kritične poglede na slovensko znanost predstavil tudi ze v svojih prijsnjih blogih in za večino tega, kar sem že zapisal še vedno stojim. Tokrat pa bom opisal iz prve roke nov primer okorelosti in nerazumevanja, kaj naj bi bilo poslanstvo univerze.

Kot ste morda nekateri od bralcev že zasledili v medijih, je moja raziskovalna skupina razvila povsem nov način zdravljenja sklepnih boleznih pri psih. Smo drugi na svetu (do sedaj je takšna zdravljenja izvajalo samo eno podjetje v ZDA) in prvi v Evropi, ki bomo ponudili revolucionaren način zdravljenja z matičnimi celicami, ki je, glede na prve, sicer omejene rezultate (do sedaj smo zdravili 8 psov) izjemno uspešno, sploh če vemo, da gre za zelo pogoste bolezni, za katere do sedaj ni obstojalo zdravljenje ampak je bilo mogoče le lajšanje bolečin.

Ker gre seveda za storitev, ki ima ogromno potencialnih uporabnikov (vemo, da imamo ljudje zelo veliko hišnih ljubljenčkov, za katere je potrebno seveda skrbeti in ljudje tudi smo pripravljeni za njih skrbeti), ne le v Sloveniji, ampak, glede na to da smo prvi v Evropi, na celotnem evropskem trgu. Najbrž je vsakomur, ki malo razmišlja, jasno, da takšnega trženja ni sposobna fakulteta, ki nima niti kadra za tovrstno dejavnost (trženje) in ne more ustanavljati podružnic za trženje v drugih državah. Zaradi tega smo si zamislil, da bi ustanovili podjetje, ki bi se ukvarjalo s trženjem te storitve. Našli smo že investitorja, ki ga stvar zanima, tako da bi podjetje od vsega začetka ločeno od dejavnosti fakultete, pri tem da bi se nadaljni razvoj novih metod zdravljenja izvajal na fakulteti, naloga podjetja pa bi bila trženje že razvitih storitev.

A v naši ljubi Sloveniji, kjer smo sicer na deklarativni ravni vsi za prenos znanja v gospodarstvo in za povečanje sodelavanja znanosti in gospodarstva, so ob konkretnem načrtu ustanovitve podjetja vsi globoko zajeli sapo in začeli težko dihati. Za hrbtom poslušam obtožbe, kako nameravam okrasti fakulteto (kljub temu ,da igram s popolno odprtimi kartami), kako bom sprivatiziral fakulteto (kljub temu, da bo podjetje povsem ločeno od fakultete, imelo svoje prostore in svojo opremo in se dejavnosti absolutno ne bodo mešale), da sem tajkun (kljub temu, da podjetja še nismo ustanovili) in še marsikaj. Upal sem, da je na Univerzi (Ljubljanski) več razumevanja za podjetništvo, saj je nenazadnje Ljubljanska univerza ustanovila Ljubljanski univerzitetni inkubator, ki naj bi bil, kot sem jaz včasih razumel, bil namenjen ravno temu - pomoči pri ustanavljanju novih podjetij, ki bi izšla iz novih znanj pridobljenih na Univerzi. A ko je moja matična fakulteta poslal dopis na Univerzo, v katerem je prosila Univerzo za mnenje o ustanovitvi podjetja (ki ne bo konkurenčno dejavnosti univerze), Univerza v dveh mesecih ni bila sposobna pripraviti mnenja, ali se strinja in podpira ustanovitev podjetja.

Ker naj bi bil prenos znanja v gospodarstvo ena od prednostnih nalog Slovenije, sem prosil za morebitno podporo (s kakšnim mnenjem, v katerim bi izrazili podporo takšnemu delovanju) tudi Ministra za znanost g. Gregorja Golobiča, a pričakovano, tudi od njega nisem dobil nobenega odgvora.

To je torej realnost slovenskega raziskovalnega prostora, od zaposlenih na univerzi do ministra. Seveda smo na deklarativni ravni vsi za vse, za prenos znanosti v gospodarstvo, za podjetništvo, za razvoj novih izdelkov in storitev, s katerimi bomo prodirali na tuje trge. Ko pa pridejo konkretni predlogi pa, glej groza, nekdo je nekaj razvil, dajmo ga uničiti, če ne drugače vsaj z govoricami in rovarjenjem, in to pa res ne gre, da bi imel nekdo neko dobro idejo in bil z njo lahko uspešen! Torej, spoštovani Minister Gaspari, če vam tale blog slučajno pride v roke, ja, strinjam se z vami, da slovenska znanost ni pripravljena na spremembe, zato ker večina raziskovalcev lahko mirno ždi v svojih kotičkih, ne da bi jih kdo vprašal, kaj koristnega so naredili. Hkrati pa me zanima, kaj povsem konkretnega boste naredili (vi ali mininter Golobič, če bo on prebral tale blog), da se takšni primeri, kot sem vam ga opisal, ne bodo dogajali in da bo univerza dejansko pričela spodbujati podjetništvo in prenos znanja v gospodarstvo!

petek, 28. januar 2011

Gaspari: znanstveniki niso pripravljeni na spremembe

V današnji Mladini je zanimiv članek, ki povzema govor ministra za razvoj Mitje Gasparija o njegovih pogledih na glavne razvojne probleme Slovenije.

Nisem zaskrbljen za podjetja ... Skrbi pa me javni sektor .... Vse bolj pa se zdi, da tega javnega sektorja nismo sposobni narediti bolj učinkovitega, ne da bi ga začeli privatizirati. Imamo težave v izobraževanju, zdravstvu, tudi v kulturi, kjer, če malo pretiravam, niti z enim evrom ne delamo tako, kot bi morali delati. Tam, kjer je naš največji potencial, intelektualni potencial slovenskega prebivalstva, imamo izjemno nizke rezultate.

Ta ocena Gasparija, ki je zame eden naših bolj kompetentnih politikov, je dokaj nekonvencionalna. Do sedaj je v javnem diskurzu prevladovala sodba, da so glavni kandidati krivca za krizo - vstavite po svoji presoji - [svetovna finančna kriza in recesija; Janša (prejšnja vlada); Pahor (sedanja vlada); Drnovšek (vse vlade do sedaj); tajkuni; struktura slovenskega gospodarstva; politika v celoti;razkorak med politiko in ljudstvom, ljudstvom in gospodarstvom, gospodarstvom in javnim sektorjem (državo) ipd; ...]. Nihče pa še ni, vsaj kot je meni znano, za kritični faktor označil intelektualce oziroma njihovo nizko produktivnost.

Naprej, Gaspari meni, da ima Slovenija velik ekonomski potencial v storitvenih dejavnostih ("Primerjave med Slovenijo in Evropo kažejo, da imamo za vsaj še 150.000 ljudi prostora v javnih storitvah.") Zakaj ga ne izkoristi, pa je spet, vsaj delno, krivda na nas:

Institucije v javnem sektorju niso pripravljene na spremembe. Ne znanstveniki, ne profesorji, učitelji, ne zdravniki, ne kulturniki. Tako, kot je, je najboljše.

Spremembe v znanosti in visokem šolstvu so sicer stalna tema tudi našega bloga. Gaspari neposredno trdi, da (1.) je Slovenijo mogoče razvijati v smeri ekonomije intelektualnih storitev in (2.) da smo ovira temu prav mi (intelektualci, znanstveniki, kulturni ustvarjalci, ...).

Mislim, da je to debato nujno treba nadaljevati. in upam, da bo minister Gaspari misel razdelal naprej. Predvsem dve vprašanji. (1.) Kje so iz vidika razvojne politike konkretni deficiti posameznih sektorjev kulture, znanosti, izobraževanja? (2.) Na natančno katere spremembe nismo pripravljeni?

The Seven Global Economic Spheres of 2020

Zanimiv razmislek o ekonomski krajini leta 2020, razdeljeni na sedem svetovnih sil. Od svetovnega vzhoda proti zahodu si sledijo: Kitajska, Indija, Rusija, Turčija, EU, Severna Amerika in Brazilija. Avtor predpostavlja, da o Afriki kot velesili (še) ne moremo razmišljati, medtem ko v celoti izpusti Srednji Vzhod. Kot kaže, se strinja z Darwinovo tezo: "It is not the strongest of the species that survives, nor the most intelligent, but the one most responsive to change."

Bad Project - "znanstvena" parodija na Lady Gaga

Tale zabavna video parodija na muke in tegobe mladih raziskovalcev ima po nekaj dneh že milijon ogledov.

torek, 25. januar 2011

Najslavnejši znanstveniki

"The Science Hall of Fame" uporablja za določanje stopnje slave posameznega znanstvenika pojavljanje njegovega imena v knjigah, ki so bile objavljene v zadnjih 200 letih, in so v bazi Google Books. Po teh merilih je najslavnejši Betrand Russel, sledi mu Charles Darwin (ki služi tudi kot enota slave) tretji pa je Albert Einstein. Na četrtem mestu je Lewis Carrol (vsekakor ne zaradi svojega znanstvenega udejstvovanja). Spisek je tukaj.

Vse skupaj omogoča objava pogostosti pojavljanja besed v knjigah, ki je sedaj prosto dostopna preko Google Labs (Google Ngram Viewer). Primerjava pojavljanja besed "Zizek" in "Salecl" na primer da naslednji graf.



Slava merjena po omembah v knjigah je tudi bolj naklonjena humanističnim vedam. Tukaj je recimo primerjava med matematiko, kemijo, fiziko, biologijo, in družbenimi vedami.

Žižek: Kaj je bistvo Evrope?

Pri časopisu Guardian v seriji komentarjev z naslovom My Europe vabljeni pisci razpravljajo viziji projekta združene Evrope:
In times of economic gloom, it can sometimes be hard to remember what all this talk of "the European project" was about. For this series Comment is free and Presseurop have asked several writers to look beyond the crisis and tell us their hopes, fears and aspirations for Europe in 2011.
Danes gostijo Slavoja Žižka, ki v sestavku Europe must move beyond mere tolerance zagovarja stališče, da ni druge možnosti, kot da Evropa oživi svojo izvorno idejo radikalne in univerzalne emancipacije:
The only way to break out of this deadlock is to propose and fight for a positive universal project shared by all participants. Struggles where "there are neither men nor women, neither Jews nor Greeks" are many, from ecology to the economy.
Some months ago, a small miracle happened in the occupied West Bank: Palestinian women who were demonstrating against the wall were joined by a group of Jewish lesbian women from Israel. The initial mutual mistrust was dispelled in the first confrontation with the Israeli soldiers guarding the wall, and a sublime solidarity developed, with a traditionally dressed Palestinian woman embracing a Jewish lesbian with spiked purple hair – a living symbol of what our struggle should be.
[...] Instead of losing time with the costs and benefits analysis of our membership in the EU, we should focus on what the EU effectively stands for. Mostly, it acts as a regulator of global capitalist development; sometimes, it flirts with the conservative defence of its tradition. Both these paths lead to oblivion, to Europe's marginalisation. The only way out of this debilitating deadlock is for Europe to resuscitate its legacy of radical and universal emancipation.

ponedeljek, 24. januar 2011

Trainspotting

Arhitekt in ekonomist Peter Grošelj se je lotil razmisleka o prihodnosti slovenskih železnic. Po moje je to lahko začetek neke zelo pomembne, a ta trenutek skoraj odsotne, širše javne debate o železniškem prometu, ki bo (ali bi moral biti) hrbtenica prometa prihodnosti. Kot se je pokazalo v primeru energetike in TEŠ, lahko včasih prav civilne pobude razprejo možnosti in problematizirajo razvojne odločitve, ki jih v sektorju prikazujejo, kot da so brez alternativ.

- P. Grošelj, RAZMIŠLJANJE O PRENOVI SLOVENSKE ŽELEZNIŠKE INFRASTRUKTURE
- GRAFIČNA PRILOGA

sobota, 22. januar 2011

Nasveti znanstvenikom, ko nastopajo v medijih

Nekaj koristnih nasvetov, ki jih je zbral William Tyson: v knjigi Pitch Perfect
  • Only agree to speak as an “authority” on topics about which you actually have an authoritative grasp of facts/issues. Otherwise take a pass.
  • Be aware that there is, practically speaking, no such things as “off the record”; anything you say is liable to come back to haunt you.
  • Ditch the jargon. Connect when possible with “human interest” stories. Don’t spin. Reporters really value talking with someone who isn’t always trying to sell them a PR angle. Be willing to invest time in a relationship. Conversations are more productive than news releases.
  • Communicate complicated and nuanced ideas through example. You don’t need to dumb things down; you simply need to communicate ideas clearly.
  • The biggest difficulty for academics dealing with the media is to avoid all the hedges that would be necessary when talking with peers. Most of us have a tendency to hedge every statement, because we are used to thinking about the boundary conditions of a particular phenomenon. Those boundary conditions often aren’t at all relevant to a media story.
  • If a reporter cold calls for an interview or quote, ask about the topic and tell him or her that you will call right back (they are usually on deadline). Don’t be pressured. Use the interlude to think about what you want to say and compose your thoughts. Call right back.
  • Tell a compelling story, find an immediate news ‘‘hook’’ and get the message to the right people.
  • Learning/remembering: (1) Less is more. Don’t offer too much beyond what is being asked. (2) Prepare. Don’t simply ‘‘wing it.’’ Know what you want to get across in advance. (3) The media are not your ‘‘friend.’’ The media have their own agendas. (4) The media can be fair. They don’t necessarily skew one’s statements.

petek, 21. januar 2011

ERC advanced grants - rezultati

Znani so rezultati zadnjega kroga razpisov za ERC Advanced Grant. Tudi tokrat v Slovenijo ne prihaja nobeden od projektov, prav tako med dobitniki ni nobenega raziskovalca s slovenskim državljanstvom. Rezultati in statistika je na voljo tukaj.

Za primerjavo je povedna naslednja tabela na str. 8 predstavitve statistike. V zadnjih treh letih so tako po en projekt dobile Ciper, Turčija in Islandija(!). Po dva projekta Poljska in Bolgarija, tri projekte Češka, Madžarska pa recimo 9. Med dobitniki projektov res ni nobene države z območja bivše Jugoslavije, pa tudi ne na primer Romunije, Slovaške in baltskih držav.

Na drugem koncu sprektra med malimi državami sta Izrael z 39 projekti (7.5 milijona prebivalcev) in Švica z 78 projekti (7.7 milijona prebivalcev).

sreda, 19. januar 2011

ponedeljek, 17. januar 2011

Kaj ljudje podčrtujejo v knjigah?

Vzpon uporabe elektronskih knjig omogoča tudi zanimive statistične analize, ki jih na papirnatih knjigah ni bilo mogoče izvesti. Na Amazonovi spletni strani lahko zdaj brskate tudi po seznamu najbolj podčrtanih e-knjig.

Slavni prvi stavek iz romana Prevzetnost in pristranost (Pride and Prejudice): "It is a truth universally acknowledged, that a single man in possession of a good fortune, must be in want of a wife." je trenutno šele na tretjem mestu, za stavkom "Those three things—autonomy, complexity, and a connection between effort and reward—are, most people agree, the three qualities that work has to have if it is to be satisfying." iz Outliers: The Story of Success Malcolma Gladwella. Pred Biblijo pa se je po skupnem številu podčrtav uvrstila uspešnica The Girl with the Dragon Tattoo.

nedelja, 16. januar 2011

The disposable academic

Datumsko ne čisto svež, pa zato nič zastarel prispevek o uvodih v svet neodvisnih raziskav in raziskovanj, nerazmerju med ponudbo in povpraševanjem, o tem, kako postdoci, “the ugly underbelly of academia”, opravijo večino raziskav. Nenazadnje tudi o tem, kako briljanstnost (uma) in trdo delo nista (vselej) dovolj:
http://www.economist.com/node/17723223

sobota, 15. januar 2011

Quango bi lustriral Filozofsko fakulteto

Ministrstvo za pravosodje ima Sektor za popravo krivic in narodno spravo. Iz zgodovinskega dela tega sektorja je vlada l. 2008 ustanovila javni zavod Študijski center za narodno spravo. Inštitucija je torej dokaj tipičen primer tega, kar Britanci imenujejo quango (quasi NGO, ali kvazi nevladna organizacija).

Naš quango je sodeloval pri pripravi poročila, ki ga je naročila Evropske komisija, z naslovom The memory of the crimes committed by totalitarian regimes in Europe. S končnim predlogom poročila (nosilec njegove priprave je španski inštitut IPP) slovenski sodelavci niso povsem zadovoljni, zato pred sprejemom v Evropskem parlamentu predlagajo določene korekture. Zaenkrat so javno objavljene na tem linku, ena od pripomb pa se glasi:

Page 345., Slovenia, ADD: There are still historians lecturing at universities who previously operated as instruments of the Communist Party, such as involvement in the Historical Commission in the Central Committee or those who advocate only a slightly modified historiography of the previous regime. Of course, these historians educate teachers and other professors (glorification of NOB, denial of communist crimes during W.W. II. etc.) The curricula are inadequate. The new curricula in 2008 solve the issue by using thematic sections, but they were only introduced in secondary schools and not in primary schools.

Quango torej trdi, da je akademsko poučevanje zgodovine pri nas neustrezno, to pa naj bi bilo zato, ker jo poučujejo s komunizmom kontaminirani univerzitetni učitelji. Ti glorificirajo NOB in zanikajo komunistične zločine.
Tako odkritega napada na akademsko neodvisnost in implicitnega poziva k lustraciji iz strani vladnih ali kvazi-vladnih inštitucij se skoraj ne spomnim. Proti njemu je danes protestiral profesor Božo Repe, zgodovinar na Filozofski fakulteti UL (Odprto pismo Borutu Pahorju, Alešu Zalarju in Gregorju Golobiču, Dnevnik 15.1.2011); v pismu po moje povsem upravičeno pričakuje, da se o nesramnem izletavanju svojega quangoja izreče vlada.

»Bežite, tecite, cigani gredo…«

Danes sem naletela na prispevek Boruta Peterlina, v katerem objavlja reportažo o Romih iz Dobruške vasi v bližini Bramac proizvodnje betonskih strešnikov: Romas deprived even to call themselves as Roma

Sama sem pred leti sodelovala v projektu Romske ženske to zmoremo (E Romane Džuvlja Šaj), ki ga je širom Evrope izvajala delovna skupina za enakost spolov Pakta stabilnosti pri OVSE. Projekt je bil namenjen romskim ženskam in je opogumljal njihovo večje vključevanje v javno in politično življenje, a je obenem služil kot platforma za medsebojno spoznavanje in primerjavo osebnih izkušenj žensk. Iz spomina nekaj delcev iz pripovedi, tistih iz Slovenije, prosto po mojem spominu:

"Čestitali so mi vsi, ko sem naredila osemletko. So rekli, da sem bila brihtna, da sem naredila šolo, ker sem že toliko stara. Tem našim romskim otrokom rečem, čujte, če bi prej vedela, bi redno hodila v šolo in se učila. Vam bo žal, ko boste starejši, da niste naredili šole." "Saj jaz svoje pošiljam v šolo. Pa kaj, ko pozimi, ko nimamo tople vode - no, včasih je sploh nimamo, ker zmrzne - niso vedno čisti. Pa niso vedno v svežih oblačilih, ampak kaj naj naredim, če se mi ne posušijo. Pa pozimi je hitro tema, in sploh ne morejo narediti domače naloge, nimamo elektrike." Medklic: Kdaj ste nazadnje pomislili na elektriko, ali pa vodo v svojem stanovanju kot na ne tako samoumevni dobrini? Jaz šele, ko je šla elektrika k vragu in sem morala urgentnemu (!) električarju (!) odšteti zajeten (!) kup soldov. Podobno se zgodi v primeru vodne neprilike v stanovanju. V udobju svojega toplega in osvetljenega (!) delovnega kabineta se spomnim Lidijinega pripovedovanja: "Živimo v hiši z eno sobo. Zdaj, ko je mož starešina, ni miru. V naši hiši je ves čas, tudi ponoči, vsaj pol vasi. Vedno ima ta ali oni kak problem, ki zahteva nujno pozornost mojega moža. Kako naj se moji mulci učijo v takem? Ko pa vsi tako ropotajo in vpijejo, včasih do jutra. Kako naj gre naslednji dan v šolo? Saj rečem možu, pa mi ta odvrne, da je s funkcijo prevzel tudi odgovornost." (!) "Ne, moja žena pa že ne bo sodelovala v tem projektu - ji boste v glavo utupili same neumnosti. In jaz naj potem živim z njo?!" Ko smo šli iskat Jagodo, mi je oče zavpil: "Danes ne gre z vami. Pa nikar me ne prepričujte, sem se tako odločil. Ji ne dovolim za živo glavo ne!" Pa tistikrat sploh nismo imeli seminarja, v Kolpo smo se šle kopat (ko sem jaz prvič-zadnjič-nikoli več plavala s tamkajšnjimi kačami in se mi je, ob ne skriti grozi, od srca smejala cela skupina romskih deklet).

Oni dan smo sedeli za polno mizo (pijače in hrane) v Southamptonu, jaz s prijatelji in prijateljicami 'od tu in tam'. Beloruska prijateljica, s katero si pogosto izmenjujeva socialistične izkušnje in vojne rane 'vzhodnjakinj na zahodu', me je vprašala: "Jana, kako vi v Sloveniji gledate na Rome?" Ker je nisem dobro slišala, sem zahtevala pojasnilo: "Misliš Rome ali Romune?" Prijateljica: "No, pri nas oboje razumemo isto: kot tatove, le da eni kradejo bolj kure in žlebove, drugi pa denar in avte in so sploh večji mafijoze." Medklic: ravno včeraj sta dva (Romuna, da ne bo pomote) na Čopovi v Ljubljani 'prodajala' vrtnice, tretji, pohabljen, je pred Konzorcijem žical pejneze, četrtega pa je obravnaval policist, ker ni imel potnega lista. (Poznate zgodbe prosjačenja in prosjakov v bivših socialističnih državah, npr. na Madžarskem? Pa namensko izmaličenih romunskih beračev in beračic, prodanih ali oddanih romunskih otrok? Da ne zaidem, pustimo ta vprašanja za prihodnji zapis.)

V nizanju izkušenj ob Peterlinovi fotozgodbi razmišljam o kulturi odvisnosti, o nemoči, pa tudi o razširjenosti družbene apatije. In sebe in vas, cenjeni bralci in bralke, sprašujem, ali je romskost tisto, kar Rome dela odvisne in jih spreminja v družbeno 'breme', v 'tiste', ki niso sposobni prispevati v družbi? Ali pa je to mar politika držav (kot analitičarka tudi odsotnost tovrstnih politik razumem kot politiko)?

Spoznala sem veliko Romkinj, manj Romov, tudi zunaj Slovenije. Ne morem trditi, da o njih ali njihovi kulturi vem veliko, vendarle sem 'civilka' in zato, v obrnjeni vlogi, doživljam 'drugovrstnost'. A vem dovolj, da ne smem uporabljati izrazov kot so 'cigan/ka' (najbolj nazorno sem izkusila posledice svojega diplomatsko nekorektnega govora sredi Ženeve, ko so k meni pristopili švicarski Romi, rekoč: »Madame, mi nismo cigani, mi smo Romi.«). Ob izkušnjah iz svojega identitetnega sveta (nepoznavajoč izsledke morebitnih tovrstnih raziskav) se mi vedno bolj zdi, da jih v odvisne in nemočne spremenijo (politične prioritete) države in kulture odvisnosti. Romsko populacijo večinska družba namreč pogosto obravnava kot skupino, nezmožno prevzeti odgovornosti, in jim s tem odreka možnosti produktivnega sodelovanja, in raje naprti profesionalnim (hmm) službam, da zanje sprejemajo 'optimalne' odločitve. (Zanimivo, tako pogosto o sebi razmišljajo tudi hendikepirani.)

Poskusimo opredeliti kulturo odvisnosti z uporabo funkcije koristnosti. Začnimo z možnostjo soodločanja. Očitno je pomanjkanje reprezentacije Romov, še posebej romskih žensk in njihovih specifičnih potreb (sleherna podobnost s politično reprezentacijo Slovenk je zgolj naključna). Torej, zamislite si bivanje brez glasu, ko o vas in za vas odločajo drugi. Ne dvomim, da vsi delimo izkušnjo, kako 'naše' interese zastopajo 'predstavniki/ce ljudstva', ki že ob vstopu v parlament ali v forume lokalnih oblasti praviloma izgubijo vsak občutek za slehernika/co in odgovornosti do tega istega ljudstva. Tej doživeti izkušnji prištejte (morebiti lastno) izkušnjo drugosti, tisti občutek torej, ko ste (bili) 'drug' (na tem mestu si sploh ne drznem vključiti svojih izkušenj izobražene 'vzhodnjakinje' na 'zahodu', čeprav bi nas verjetno precej zlahka potegnilo nekaj vzporednic). Prištejte še drugačnost, ki je verjetno že nekoliko težje predstavljiva širšim krogom, vsaj tista v obliki brezetničnosti ali/in brezlastniškosti. Premislite še druge oblike izključenosti, pa še vsaj vlogo in dejansko izvedljivost koncepta meritokracije, zlasti v primeru drugih in hkrati drugačnih (če ne gre drugače, si zamisliti Romkinjo).

Vrnimo se k razmisleku o funkciji koristnosti, kjer razumemo kulturo odvisnosti = funkcija (neglasu + drugosti + drugačnosti + preddoločenosti + predsodki + …). Dodajte ponotranjenost odnosa 'večine' + samoizpolnjujočo prerokbo – je pač v človeški naravi, da se izognemo izzivom, kadar ne smemo/moremo tvegati, kar nas dela še bolj nemočne. V takem začaranem krogu se rojevajo in potrjujejo družbeni predsodki, pa ne le večinske družbe (civilov) do Romov, ampak tudi Romov do civilov.

In kaj je funkcijska koristnost kulture odvisnosti? Drugače, zakaj vztraja in zakaj je ne odpravimo? Predvidevam, da so drugi in drugačni (izključenci brez glasu torej) nujni za družbeno kohezivnost, ob čemer trčimo na družbeno razslojenost: izključenci brez glasu namreč najbolj deprivilegiranim skupinam večinske družbe nudijo kompenzator njihove lastne bede, in sicer v obliki (četudi lažnega) občutka nadrejenosti in večvrednosti, s tem pa prispevajo k ohranjanju socialnega miru. Če ob tem mislimo še vsaj svobodo, avtonomijo, enakost in pravičnost, vključenost in izključenost, nenazadnje tudi pravice in odgovornosti, kmalu ugotovimo, da gre za recipročno zvezo, odnos vzajemnosti, ki bi lahko pojasnil pomanjkanje družbenega interesa, da prekinemo kulturo odvisnosti. Da vsem omogočimo svobodno in neodvisno življenje - z vsemi posledicami in odgovornostmi, ki jih tako življenje prinaša.

»Ali kot pripadniki/ce družbena skupina 'druge vrste', kot izključen(c)i, ne trpite zaradi pomanjkanja samospoštovanja?,« sem vprašala nekaj Romk ob neki priložnosti. »Ne, trpimo zaradi pomanjkanja spoštovanja, občutka, da nismo (!) ljudje«, mi odgovarjajo sogovornice. Mar ni pomanjkanje svobode izbire in samoodločanja katerekoli družbene skupine, še posebej, ko/če je prežeto z eksistencialnim strahom, v bistvu kazalnik omejenih (z)možnosti uresničitve potencialov vseh članov/ic družbe?

Deset let Wikipedije

Ena izmed najbolj obiskanih strani na internetu praznuje deset let obstoja. O njenem nastanku in filozofiji delovanja je nekaj informacij tule.

Na naslednje volitve že preko interneta?

Absolutno podpiram pobudo, da končno tudi pri nas uvedemo možnost glasovanja na volitvah in referendumih preko interneta. Več informacij o načinih, kako to urejajo druge razvite države, lahko preberete v sestavku Jožeta P. Damijana in Andreja Mertelja: Čas je, da preidemo v digitalno dobo (isti tekst je objavljen tudi na na blogu: Referendumski dan ali e-glasovanje? Digitalizirajmo izražanje volje državljanov)

sreda, 12. januar 2011

NOAA: l. 2010 je bilo najtoplejše

Lučka Kajfež Bogataj nas je obvestila, da je ameriška meteorološka agencija NOAA (National Oceanic and Atmospheric Administration) danes objavila preliminarno analizo globalne temperature površja za lansko leto, ki kažejo, da se je l. 2010 izenačilo z l.2005 kot najtoplejše leto od začetka beleženja l. 1880. Kombinirane globalne temperature kopnega in morskega površja so bile 0,62°C višje od povprečja 20. stoletja (izenačenje najtoplejšega leta 2005), samo kopnega površja 0,96°C nad povprečjem zadnjega stoletja (drugo najtoplejše leto), samo morskih površin pa 0,49°C nad povprečjem (tretje najtoplejše leto).

Temperaturne anomalije (odstopanje od povprečja danega referenčnega obdobja) za l. 2010:

torek, 11. januar 2011

Odkritje prvega eksoplaneta velikosti Zemlje

Astronomi, ki upravljajo z vesoljskim teleskopom Kepler, so včeraj oznanili odkritje prvega eksoplaneta velikosti Zemlje. Glede na število odkritih planetov, ki so manjši od polovice Jupitra, je odkritje naseljivega eksoplaneta le še vprašanje časa (verjetno le nekaj let).

Zapis o novici na ScienceNews.

Zadnje leto Tevatrona

Ameriški DOE se je odločil: to bo zadnje leto za Tevatron, ameriški konkurent evropskemu LHC. Medtem ko so fiziki predlagali še nadaljnja tri leta zajemanja podatkov, pa je očitno na žalost denarna situacija takšna, da dodatnih meritev ne bomo (nikoli) dočakali. V boju za higgsa tako ostaja le LHC.

nedelja, 09. januar 2011

Ukinitev obvezne garancije, drugič

Ukinitev obvezne garancije je potrebna, ker imamo v Sloveniji potrošniki preveč pravic. Pretirano smo zaščiteni v primerjavi s trgovci. Trgovci so v primerjavi z nami diskriminirani, obvezna garancija je protekcionistična. Je tako nepravična do trgovcev, da predstavlja grožnjo samemu temeljnemu kamnu tržnega gospodarstva - svobodni konkurenci. Če je ne ukinemo, nas bo v to prisilila EU, branik svobodnega tržnega gospodarstva.

Se vam zdi zgoraj zapisano popoln nesmisel? Premislite znova. Tole je citat iz obrazložitve novega zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov, ki ga predlaga Ministrstvo za gospodarstvo:

Ureditev v EU je najbližje informacijskemu modelu, ki potrošnika obravnava kot ekonomski dejavnik in ga postavlja ob bok drugim ekonomskim dejavnikom, vključno s proizvajalci,trgovci itd. Ti zaradi varstva potrošnikov ne smejo biti nesorazmerno obremenjeni. ... Prav tako Direktive vsebujejo načelo sorazmernosti pravic potrošnika, ki ga je potrebno razumeti tako, da pravice potrošnika ne smejo omejevati trgovine na notranjem trgu. Omogočati prekomerne pravice potrošniku bi lahko pomenilo tudi nesorazmerno obremenitev trgovcev in proizvajalcev, namen ureditve pa mora biti predvsem dobro obveščen potrošnik, ki se mora odločati na svojo odgovornost.
Model, ki ga imamo v sedanji ureditvi (protekcionistični model) pomeni predvsem obremenitev za proizvajalce in trgovce ... »Obvezno« izdajanje garancije tako ni skladno s pravom EU, kajti le-to jo obravnava kot sredstvo za konkurenčnost ...To pa lahko pomeni, da je protekcionistični model, ki ga pozna slovensko pravo v okviru ZVPot v nasprotju z informacijskim modelom, h kateremu teži pravo EU.(*)

To je ena zadeva. Drugo težavo pa imam z obrazložitvijo, ki jo je v petek podal dr. Peter Vrtačnik iz Ministrstva za gospodarstvo:

"Obvezna garancija je, kar se potrošnikov tiče, praktično prekrivanje z zakonskim jamstvom," je na današnji novinarski konferenci v Ljubljani povedal generalni direktor direktorata za notranji trg na ministrstvu za gospodarstvo Peter Vrtačnik. "Ocenjujemo, da s predvidenimi spremembami ne bo prišlo do znižanja varstva potrošnikov v Sloveniji," je dejal. (Dnevnik, 7.1.2011)

Se vam ne zdi, da je tu manjše neskladje? V obrazložitvi predloga zakona so zapisali, da je ukinitev obvezne garancije potrebna, ker je potrošnik preveč zaščiten proti trgovcu. Če spremembe ukinjajo to "preveliko" varstvo, kako je potem mogoče hkrati trditi, da se varstvo ne bo znižalo?


(Dodatek: pravkar se je na 24ur pojavila novica, da ministrica Radićeva ukinitvi ni naklonjena. http://24ur.com/novice/gospodarstvo/radiceva-garancije-ostajajo.html Upam, da bo njeno stališče pretehtalo)

sreda, 05. januar 2011

Čudežno zdravilo proti revščini?

Nekatere latinskoameriške države se zadnja leta zelo uspešno bojujejo z revščino in izboljšujejo življenjski standard svojih državljanov. Kot poroča članek v New York Timesu z naslovom To Beat Back Poverty, Pay the Poor, se v Braziliji presenetljivo dobro zmanjšuje nekoč velik razkorak med bogatimi in revnimi:
Brazil’s level of economic inequality is dropping at a faster rate than that of almost any other country. Between 2003 and 2009, the income of poor Brazilians has grown seven times as much as the income of rich Brazilians. Poverty has fallen during that time from 22 percent of the population to 7 percent. Contrast this with the United States, where from 1980 to 2005, more than four-fifths of the increase in Americans’ income went to the top 1 percent of earners.
Ključno pri tem je, da uspehi v boju z revščino izvirajo bolj ali manj iz enega samega novega socialnega programa. V Braziliji se ta izjemno uspešna strategija pomoči revnim imenuje Bolsa Familia, v Mehiki Oportunidades, v angleščini pa so jo opisno poimenovali conditional cash transfer (pogojna socialna pomoč). 

Ideja je preprosta: revne družine, ki jih praviloma predstavlja mati, prejemajo socialno pomoč v gotovini ali z nakazili na bančni račun, če redno izpolnjujejo določene pogoje. V Braziliji morajo otroci obiskovati šolo in hoditi na zdravniške preglede, matere pa na gospodinjske tečaje, kjer jih seznanjajo z zdravo prehrano in vzdrževanjem higiene. Pogoje običajno prilagodijo lokalnim potrebam kot so cepljenja in podobno.

Glede na izjemen uspeh programa pomoči, ki ne nagrajujejo pasivnosti ampak nasprotno vzpodbuja in celo zahteva aktivnost udeležencev, ga avtorica članka že označuje kot najpomembnejši program boja proti revščini, ki so ga kdajkoli iznašli ("This is likely the most important government antipoverty program the world has ever seen.").

V Braziliji in Mehiki, ki sta prvi začeli s programom, je ta sedaj že zelo razširjen:
In Mexico, Oportunidades today covers 5.8 million families, about 30 percent of the population. An Oportunidades family with a child in primary school and a child in middle school that meets all its responsibilities can get a total of about $123 a month in grants. Students can also get money for school supplies, and children who finish high school in a timely fashion get a one-time payment of $330.
Bolsa Familia ... now covers about 50 million Brazilians, about a quarter of the country. It pays a monthly stipend of about $13 to poor families for each child 15 or younger who is attending school, up to three children. Families can get additional payments of $19 a month for each child of 16 or 17 still in school, up to two children. Families that live in extreme poverty get a basic benefit of about $40, with no conditions.
Rezultati po nekaj letih so zelo vzpodbudni:
In Mexico today, malnutrition, anemia and stunting have dropped, as have incidences of childhood and adult illnesses. Maternal and infant deaths have been reduced. Contraceptive use in rural areas has risen and teen pregnancy has declined. But the most dramatic effects are visible in education. Children in Oportunidades repeat fewer grades and stay in school longer. Child labor has dropped. In rural areas, the percentage of children entering middle school has risen 42 percent. High school inscription in rural areas has risen by a whopping 85 percent. The strongest effects on education are found in families where the mothers have the lowest schooling levels. Indigenous Mexicans have particularly benefited, staying in school longer.
Bolsa Familia is having a similar impact in Brazil. One recent study found that it increases school attendance and advancement — particularly in the northeast, the region of Brazil where school attendance is lowest, and particularly for older girls, who are at greatest risk of dropping out. The study also found that Bolsa has improved child weight, vaccination rates and use of pre-natal care.

ponedeljek, 03. januar 2011

Planet Celje

(Še ena zgodba, ki je ostala od lani, da počistim predale.)

Ali je Celje mesto z zdravim okoljem? Najbrž lahko brez prevelikega tveganja rečemo, da živeti v Celju na splošno ni izrazito bolj zdravo, ali izrazito bolj nezdravo, kot v kakšnem drugem velikem slovenskem mestu. Vseeno pa Celje ima nekaj resnih specifičnih problemov. Delovi okoljski novinarji so jih recimo zadnjič povzeli takole:

»poleg Mežiške doline velja Celjska kotlina za okoljsko najbolj degradirano območje v državi ... Kadmija v prahu s celjskih podstrešij, ki se je seveda nabiral desetletja, je v mestnem središču stokrat več kot v drugih slovenskih mestih. Drugih onesnaževalcev je v Celju do petdesetkrat več kot na drugih onesnaženih območjih Slovenije. Celje in okolica imata onesnažena kmetijska tla, nesanirana industrijska zemljišča in odlagališča, vsako leto 400.000 ton odpadkov še vedno proizvede Cinkarna Celje. Vsebnost kadmija v živilih, pridelanih na najbolj onesnaženem področju v Celju, je do tisočkrat višja kot na neonesnaženem območju. V Celjski kotlini je 7000 hektarjev čezmerno onesnaženih zemljišč, od tega je 2800 hektarjev kmetijskih oziroma obdelovalnih.« (*)

Specifične celjske polucijske »vroče točke« so povezane s Cinkarno. Tu sta dve odprti odlagališči titanove sadre, ki sta po zgradbi izmed slovenskih deponij še najbolj podobni nesrečni madžarski, čeprav so v njih shranjene snovi manj nevarne:

»Največ podobnosti z madžarskim primerom imata odlagališči titanove sadre iz Cinkarne Celje na Bukovžlaku in Za travnikom. Gre namreč za nekoliko dvignjeni jezeri, ki ju na mestu zadržujeta prav zemeljski pregradi.« (Staš Zgonik, Mladina)

Okoljevarstveniki in lokalni prebivalci imajo o varnosti odlagališč različna mnenja.

»Prepričani smo, da pregrada pušča. Glede na podatke monitoringa vod, s katerimi razpolagam, je v vodi v okolici prisoten titan,« pravi Boris Šuštar, koordinator civilnih iniciativ Celja. Tudi po mnenju okoljevarstvenika Tomaža Ogrina, sicer kemika na Institutu Jožef Stefan, pregrada očitno pušča, kar je po njegovem vidno tudi v potokih, ki tečejo v bližini. »Jez je pri dnu mehak. Obstajajo znaki puščanja. Lahko tudi naenkrat popusti.« (*)

Nasprotno so Stašu povedali predstavniki Cinkarne:


"Kot so nam zagotovili v Cinkarni Celje, za obe omenjeni deponiji skrbijo po predpisih z rednim nadzorom, ki ga večinoma izvajajo zunanji neodvisni strokovnjaki. »Iz rezultatov monitoringa vsako leto sledijo predpisani vzdrževalni ukrepi, ki jih dosledno izvajamo,« zatrjuje tehnična direktorica Cinkarne Nikolaja Podgoršek Selič. Dodaja, da so glede na izraženo bojazen okoliških krajanov, da pregradno telo na odlagališču Za travnikom pušča, leta 2005 in 2008 naročili tudi izredno tehnično opazovanje, izredni hidrogeološki pregled in izredno izvajanje inklinometričnih meritev pregrade, izvajalec pa je med drugim ugotovil, da »na pregradi ni opaziti inženirsko-geoloških znakov, ki bi nakazovali na kakršnekoli posledice puščanja pregrade« in »da upravljavec v okviru možnosti dobro skrbi za obravnavani objekt«. Da je skrb odveč, je za Delo zatrdila tudi dr. Ana Petkovšek s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, sicer strokovnjakinja za tovrstne deponije.« (*)

Dodaten problem predstavljajo črne deponije, kjer odlagajo zemljo in gradbene odpadke iz območji, ki so bila onesnažena v preteklosti. Najbolj znan primer je spet pri Bukovžlaku, kjer so na travnik v bližini naselja l. 2006 navozili s kovinami močno kontaminirano zemljo iz območja porušene stare cinkarne. Splošni slovenski problem črnih odlagališč je v določitvi krivde in odgovornosti za sanacijo. Kot odgovor na »teženje« tamkajšnjih prebivalcev in okoljevarstvenikov, je predstavnik občine Roman Kramer recimo komentiral:

"Če je to kdo počel, ga je treba kazensko ovaditi, ne pa kazati s prstom na občino." (Članek »Kako nevarno je živeti v Celju? «, celjski Novi Tednik, 12.11.2010)

Ali kot na svoji lastni spletni strani zapiše celjska občina:

»V Celju smo leta 1989 z raziskavo ugotovili, da so tla predvsem na urbaniziranem delu občine prekomerno onesnažena s kadmijem, svincem in cinkom. Del onesnaženja je prav gotovo prispevala industrija.Z raziskavo o vsebnostih živil rastlinskega izvora, pridelanih na onesnaženem območju leta 2003, smo ugotovili, da so bile koncentracije kadmija v teh živilih pogosto nad dovoljeno vrednostjo. Najvišje povprečne vrednosti so bile v vzorcih solate, pese, korenja, krompirja in pšenice.

Mestna občina Celje še nima načrta sanacije zemljišč, obremenjenih s težkimi kovinami, saj je takšna sanacija zelo zahtevna s strokovnega in finančnega vidika.« (*)


Glede onesnaženosti zraka ARSO Poročilo o kakovosti zraka za l.2009 Celje omenja kot mesto, kjer so bile večkrat prekoračene mejne koncentracije prašnih delcev (poleg Zagorja, Trbovelj in Ljubljane) (*). Po podatkih Agencije Celje tudi nekoliko negativno izstopa po boleznih dihal otrok do 15 let . Tu je konstantno prvo med večjimi mesti, vendar po statistikah še mnogo bolj negativno izstopata Zagorje in Trbovlje.(*)

Po drugi strani je Celje v zadnjem desetletju res izvedlo nekaj iz vidika upravljanja z okoljem pomembnih infrastrukturnih projektov: čistilno napravo, novo smetišče in sežigalnico odpadkov/toplarno. (Pustimo za naslednjič razpravo, koliko so sežigalnice v resnici okoljsko sprejemljiva rešitev, npr. *)

*

Približno takšno zunanjo sliko si lahko o situaciji ustvari ne-celjan; notranji pogled je seveda lahko še bistveno bolj informiran in prizadet (prim. npr. Civilne iniciative Celja). Ampak moja zgodba je pravzaprav nekaj drugega.

Organizacija Društvo Planet Zemlja je namreč oktobra lani razglasila Celje za »Planetu Zemlja najbolj prijazno slovensko občino« (v kategoriji nad 10.000 prebivalcev). Kot pravijo, je bil cilj projekta »dobiti vpogled v stanje na področju ekologije v lokalnih okoljih«, iz česar bi lahko sklepali, da je po mnenju Planeta Zemlje le-to v Celju zadovoljivo, ali vsaj najbolj zadovoljivo med večjimi mesti. Zadeva se mi je zdela še posebej nenavadna, ker je prav tako oktobra lani okoljska aktivistična organizacija Alpe Adria Green (javnosti posebej znana po svojem odločnem in pogumnem angažiranju proti plinskim terminalom) v Celju izvedla svojo akcijo Ekološka patrulja – predstavitev stanja okolja v Celju in okolici. Kot lahko preberete, so njeni zaključki nasprotni Planetovim: stanje okolja je v Celju je po AAG »katastrofalno«.

Predvidljivo drugačen je bil odziv celjske občine na ene in na druge. Podžupan Marko Zidanšek je AAG označil za ekoteroriste in zagrozil s tožbami:

"Ne strinjamo se z načinom in vsebino ter načinom povzemanja podatkov iz konteksta," je uvodoma povedal celjski podžupan Marko Zidanšek in dodal, da ima občutek, da mestna občina Celje vsake toliko časa doživi napad "ekoteroristov", ki ne prepoznajo prizadevanj mestne občine Celje, da mesto primerno pozicionira v slovenski prostor. Strašijo ljudi in prikazujejo okoljevarstvene probleme črno-belo. ... Namignil je tudi, da ni izključeno, da bo mestna občina sprožila kazenske ovadbe zoper posameznike, ki zavajajo ljudi."(*)

Laskavega naziva, ki jim ga je podelil Planet pa se je veselil župan Šrot:

»Veseli me, da razvojne dosežke Celja, tako na področju okolja kot turizma, urejenosti, kakovosti življenja in trajnostnega razvoja, prepoznavajo mnogi. Podeljeno priznanje in naziv še dodatno potrjujeta dobro načrtovane in tudi uresničene projekte ter vsa naša dolgoletna prizadevanja. ... Dokazali smo, da smo ena izmed tistih občin, ki zna skrbeti za svoje okolje.« (*)

*

Kako to, da sta dve civilni organizaciji, ki delujeta na področju okoljevarstva (obe imata tudi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave – za AAG je to razvidno iz strani MOP; Planet na svoji spletni strani sporoča, da so status pred kratkim pridobili s) prišli do tako nasprotnih zaključkov?

Priznam, da sem bil do Planeta Zemlje vnaprej nekoliko skeptičen. Okoljevarstveniki, ki prirejajo avtomobilski »ekorally« in avtomobilskim firmam podeljujejo nazive »planetu zemlja prijazno vozilo« (to sta zame samo kolo in gojzar ;) mojemu ekofundamentalističnemu nosu niso dišali. Zato sem se z njimi spustil v krajše dopisovanje, v katerem mi je njihov ustanovni član Viljem Grdadolnik pojasnjeval njihovo videnje, zakaj je prišlo do tako različnih ocen Celja.

Če povzamem bistvo, Grdadolnik trdi, da imajo z AAG isti cilj – zdravo okolje – le da uporabljajo nasprotni pristop, ne kritiko slabega, ampak pohvalo dobrega:

»Ugotovitve kolegov iz Alpe Adria Green, ki so opravili monitoring stanja okolja v MO Celje torej niso v nasprotju z rezultati naše akcije, saj gre za dva različna pristopa z enakim ciljem - izboljšati bivalne pogoje ljudi v državi in na kar najbolj učinkovit način zmanjšati obremenjenost okolja. V društvu Planet Zemlja smo se pač za doseganje teh ciljev odločili za drugačno strategijo od večine kolegov. ...

A cilje kot smo jih definirali zgoraj, je po našem prepričanju vendarle mogoče bistveno hitreje doseči, če za posamezne akcije poiščemo zaveznike. Te pa je preprosteje pridobiti z motivacijo kot s konfliktom. Ti so povečini neproduktivni in kot taki ne prinašajo rešitev. Kot menda pravijo najbolje poučeni generali, je potrebno po vsaki vojni tako ali tako sesti za pogajalsko mizo in se dogovoriti. Zato smo se v našem društvu odločili za strategijo, da s sogovorniki najprej iščemo rešitve, dovolj jasno in ostro kritiko pa uporabljamo v tisti fazi projekta, ko morebitni predlogi regulatorja niso ustrezni."


Na načelni ravni se lahko z Grdadolnikom strinjam, da ima tudi tak »pristop korenčka« lahko svoje mesto kot okoljevarstvena taktika. Res je sicer, da je po moje bolj naraven medij civilne družbe kritika, saj inštitucije in podjetja po svoji naravi niso ravno okoljsko samo-kritične. Ker se same dovolj rade trepljajo po ramenih, sam redko vidim posebne razloge, da bi to počela civilna družba. A vendar, kompetentne pozitivne pohvale so lahko na mestu. Kar je pri tem ključno, je beseda kompetentne. Če takšne ocene niso trdno osnovane, bodo nedvomno uporabljene za »farbanje na zeleno«, greenwashing. Da bi to razjasnil, sem poslal Planetu še eno vprašanje

»Dragi g. Viljem,

najlepša hvala za vaš hiter in res izčrpen odgovor. ...Verjetno se boste z mano strinjali, da je upravičenost vsake civilne okoljske pobude, ne glede, katerega izmed pristopov izbere, odvisna od dveh kriterijev. Prvi je njena neodvisnost od subjektov, katerih okoljsko ravnanje presoja. Z drugimi besedami, plačevanje in naročanje eko-, zelenih- ali okoljskih označb, da bi podjetja - ali tudi država, ustanove ali občine - izpadla okolju prijazna in zakrila svoje slabe prakse, razveljavlja okoljevarstvo in ga kaže v slabi luči.

Drugi kriterij je strokovno utemeljeno, nepristransko in argumentirano zatrjevanje, zakaj nekaj je ali ni okolju prijazno, ali okolju škodljivo. Če s temi oznakami operiramo kar tako, jih razveljavljamo enako kot v prejšnjem primeru, pa naj bodo naši nameni še tako dobri. To seveda v enaki meri velja za "kritične" okoljevarstvenike, kjer lahko neosnovane obtožbe okoljevarstvu povzročijo veliko škodo v očeh javnosti.

Kjer mi torej vaš odgovor še vedno pušča nekaj nejasnosti, je vprašanje, kakšno vrednost naj pripisujem vaši ugotovitvi, da je občina Celje v svoji kategoriji okolju najbolj prijazna občina v Sloveniji med tistimi, ki so se udeležile anketiranja.

Metodološko vprašanje lahko ilustriram s tem primerom: če boste naftnim družbam poslali anketo, kako planetu prijazne so, boste morali biti prekleto strogi pri preverjanju resničnosti njihovih odgovorov, preden boste lahko podali verodostojno sodbo o njihovi dejanski odgovornosti.

Zato bi vam, če dovolite, vendarle postavil še eno podvprašanje. Ali Društvo Planet Zemlja stoji za trditvijo, da je Celje okolju najbolj prijazna občina v Sloveniji (v svoji kategoriji in med tistimi, ki so odgovorile na anketo)?«


Odgovor:

Spoštovani g. Luka,

... Strinjava se tudi, da s takšnimi ali drugačnimi oznakami ne sme nihče operirati kar tako. Seveda smo preverili, ali so nam občine poslale resnične informacije. V vseh naših akcijah so naše odločitve pač opredeljene na podlagi empiričnih podatkov, ki jih dobimo. In ker nismo imeli razloga (in ga še vedno nimamo), da bi mislili, da MO Celje projektov, ki jih je navedla ni izvedla (iskreno povedano so zelo preprosto preverljivi), smo pač morali na podlagi teh dejstev ugotoviti, da je med prijavljenimi delovala bolje kot ostali. Tako kot smo preverjali tudi resničnost podatkov, ki nam jih je v preteklosti pošiljala avtomobilska industrija. V pravila naših akcij smo zapisali, da bomo v primeru napačnih podatkov vse, ki sodelujejo izločili in jim tudi onemogočili sodelovanje v prihodnje.

Lahko se oba celo strinjava, da to ni najbolj spodbudna slika slovenskih lokalnih skupnosti (prav nasprotno), a mi na žalost podatkov, ki nam jih pošljejo občine same pač ne moremo in ne smemo spreminjati. Še enkrat bi rad poudaril tudi dejstvo, da ta naziv ne pomeni, da je stanje okolja v Celju dobro, niti ne pomeni da so bivalni pogoji v vseh delih Celja kakovostni. Daleč od tega. Kaže pač precej žalostno dejstvo, da med prijavljenimi ni bilo take občine, ki bi do te problematike po samooceni pokazala boljši odnos. Društvo zato seveda mora vztrajati pri svoji odločitvi.

Pravzaprav pa lahko iz obeh akcij potegnemo povsem pragmatičen rezultat, ki bo pravzaprav lahko v relativno kratkem roku dobil konkretne merljive učinke. Namreč – če daje MO Celje dejansko tako močne prioritete okoljski problematiki, kot je navedla v svojih odgovorih na naš vprašalnik, se bo gotovo morala dokazati tudi tako, da bo pritisnila na državo in lastnike področja stare cinkarne, da to degradirano področje rešijo v najkrajšem možnem času. Pri tem nimamo v mislih obdobja let, ampak kvečjemu mesece. In če se kot lokalna skupnost ne bo aktivno vključevala v reševanje tega problema, pač podeljenega naziva ne bo upravičila in bomo z veliko vnemo podprli prizadevanja kolegov iz AAG.

Pomembna informacija je, da je na spletni vprašalnik, na podlagi katerega so DPZ pripravili svojo oceno, odgovorilo 33 slovenskih občin.

Nam lahko ACTA uniči internet?

V začetku decembra so mednarodni pogajalci, ki so se dolgo časa usklajevali na tajnih sestankih, potrdili dokončno verzijo sporazuma ACTA - Anti-Counterfeiting Trade Agreement (datoteka PDF), ki vzpostavlja mednarodno pravno ogrodje, s katerim bodo lahko učinkoviteje preganjanji domnevne kršitve avtorskih in sorodnih pravic, še zlasti ponarejanje in internetno piratstvo. Zdaj naj bi šel sporazum v proces potrjevanja, spomladi pa ga bo obravnaval tudi parlament EU.

Tule je kratka predstavitev za vse, ki nimate časa za ogled daljšega predavanja spodaj:



Glede sporazuma ACTA pa si velja ogledati predavanje Copyright Enforcement Vs. Freedoms (povzetek), ki ga je imel na nedavnem kongresu v Berlinu Jérémie Zimmermann ustanovitelj organizacije La Quadrature du Net, ki se bori za pravice in svoboščine na internetu. V zelo zanimivi analizi sporazuma prepričljivo pokaže, da se nam ne obeta nič dobrega, če bodo parlamentarci sporazum dejansko potrdili. Izpostavi mnoge laži, s kateri lobisti kapitala v Bruslju in drugod pritiskajo na poslance in vlade, da bi zakonodajo prikrojili v korist določenih korporacij in pri tem zamižali na eno oko, ko gre za človekove pravice in velikanski kulturno-civilizacijski pomen interneta, kot ga poznamo danes.

nedelja, 02. januar 2011

Kako postati še boljši nedeljski znanstvenik?

Tudi pri Kvarkadabri imamo nekaj malega izkušenj z lokalnimi garažnimi znanstveniki, ki vedno znova dokazujejo, da se je Einstein zmotil pri svoji teoriji relativnosti, da je s kvantno mehaniko nekaj hudo narobe, ali da so med branjem Hawkingove Kratke zgodovine časa našli svojo zelo dobro "teorijo vsega". Vse to jim seveda uspe brez eksperimentov in uporabe enačb, saj so njihove prelomne ideje tako fascinantne, da s takšnimi malenkostmi ni vredno izgubljati časa.
Nekaj zelo uporabnih navodil, kako lahko takšni "izumitelji" postanejo še boljši v svoji ljubiteljski dejavnosti "dokazovanja", da se ortodoksna znanost moti, ko ne sprevidi genialnosti njihovih alternativnih teorij, so napisali na blogu Mad Science v zapisu: How can I be a more awesome crackpot? Tule navajam nekaj odlomkov:
Ed Witten desperately wants to know what you have to say. ...
Your sentences should either be eight words or fewer; either that or the better part of a page. If you repeat short phrases (like "All particles are held together by goblins") like a mantra, your audience will eventually come to see your point. ...
MS Paint figures will really bring your point home. ...
Relativity should be treated as though it's the ramblings of some dude at a party and not, for example, one of the most successful physical theories ever, and one that has passed every observational and experimental test thrown at it for a century. ...
Any theory that doesn't explain everything, explains nothing. We haven't detected the Higgs particle yet? We don't know what dark matter or dark energy is? That's because the standard model is completely wrong. ...
Invent your own language. I cannot stress this enough. The disadvantage of arguing with scientists in their own language is that they know what words mean and how to turn things like "sentences" into other things like "equations." ...
Have a kick-ass manuscript. This should generally include a pdf of no less than a 100 pages which spells out your theory in full, is replete with equations that resemble well-known equations, but with subtle sub- and super-scripts that are never explained.