Vprašanje iz naslova je zastavljeno v duhu
te objave, nanaša pa se na naslednjo težavo:
Scenarij A: Študent 1. letnika septembra končno izpolni pogoje za vpis v 2. letnik, pogleda po ne preveč (ali ne dovolj) visokih ocenah v indeksu in zavzdihne: "Hopla, tole je bilo pa težje, kot sem si mislil. Hja, če bi se tega zavedal že oktobra, bi študij drugače zastavil."
Scenarij B: Absolventka potrka na učiteljeva vrata in ga pobara za nasvet glede podiplomskega študija v tujini. "Seveda," učitelj navdušeno odgovori: "Poglejva si vaš življenjepis; kako so šli izpiti, ste sodelovali pri kakem fakultetnem projektu, kaj ste še kaj počeli poleg samega študija?" Absolventka se odhrka in prizna: "Veste, če sem povsem odkrita, nič kaj dosti. Saj vem, sedaj, ko me reči zanimajo, sedaj bi se kakšne tovrstne aktivnosti rade volje udeležila. Pred dvema, tremi leti pa ..."
Vprašanje je nemara očitno (v bistvu celo upam, da vas z njim nisem že nadlegoval kdaj v preteklosti), a odgovor nanj izjemno pomemben:
Kako študenta (na neboleč način) pripraviti do tega, da bi se študija in obštudijskih aktivnosti na pravilen* način lotil že takoj od začetka oziroma še pravi čas?
(*Besedo "pravilen" lahko po želji berete tudi v narekovajih - poanta ostaja enaka.)
Seveda se najde tudi lepo število izjem, a velik del študentov se vsaj na začetku najprej nekoliko uspava oziroma za odtenek preveč izgubi v prijetnejših priložnostih študentskega življenja. Se je v takem primeru mogoče izogniti učenju na lastnih napakah? Klasična svarila profesorjev in starejših kolegov o zahtevnosti študija, se zdi, ne zaležejo, ker se marsikoga dotaknejo šele takrat, ko je vsaj del priložnosti že zamujen. (Če študent iz scenarija A misli resno in do začetka 2.letnika v oktobru ne pozabi na svoje septembrske modrosti, potem ima še kar srečo.)
Če imate kakšno idejo, je bom zelo vesel. Oktober se bliža in z njim nova generacija študentov, ki lahko od študijskih priložnosti odnesejo več ali manj.