Nuklearno vprašanje

Vemo, da je Nemčija letos sprejela prelomno energetsko strategijo, ki se v celoti odpoveduje jedrski energiji do l. 2022, ko naj bi ugasnili še zadnjo nuklearko. Istočasno naj bi izpadlo jedrsko energijo zamenjali z energijo iz obnovljivih virov, v katere bodo naslednjem desetletju pospešeno vlagali.

Pomembne okoljske organizacije, npr. Greenpeace, so to politiko močno pozdravile, prav tako združene evropske zelene politične stranke; obojim je protijedrsko stališče zapisano takorekoč v genih. Že druga katastrofalna nesreča spet kaže, da je zgodba o jedrski energiji kot nasploh varni in čisti, mit, na kar protijedrska gibanja opozarjajo že ves čas. Glavna tveganja so varnost elektrarn - Fukušima je primer, ko so graditelji in upravljalci zavestno ignorirali znana tveganja; nerešeno vprašanje, kam in kako dolgoročno spraviti jedrske odpadke; povezava z vojaško in industrijo orožja; in onesnaževanje pri pridobivanju in predelavi urana.

Bi morala biti s tem zgodba zaključena? Sam se pridružujem precej manjšinskemu stališču znotraj "okoljskega bloka", da so se okoliščine zaradi odkritja podnebnih sprememb in njihovega vzroka, bistveno spremenile. Tveganja, ki jih prinašajo, so tako velika, da mora biti zmanjševanje izpustov CO2 prva prioriteta današnjih energetskih strategij. Enako ali še bolj pozorni moramo biti na nerešene okoljske probleme jedrske energije, a istočasno moramo presoditi, ali je popolno nasprotovanje JE danes racionalna drža.

Greenpeace in ostali nasprotniki jedrske energije, ki se zavedajo urgentnosti podnebnih sprememb, izhajajo iz ene ključne trditve. Trdijo, da je dilema, ali jedrska energija, ali fosilni viri, lažna: odpoved jedrski energiji naj bi sprostila investicijski potencial za vlaganja in razvoj obnovljivih virov; nasprotno pa naj bi vlaganje v jedrsko energijo blokiralo razvoj OVE in ohranjalo nezdrav vzorec večanja porabe na videz neskončno razpoložljive energije.

Morda ta trditev celo drži; vendar, ali ne zgreši bistva, to je odgovora na vprašanje, kako bi odpoved jedrski energiji dejansko vplivala na izpuste CO2? Tu odgovor ni več tako preprost. Revija New Scientist je v zadnji številki (2.8.2011) objavila izračun znanstvenega novinarja in avtorja knjig o energetiki Davida Strahana. Strahan analizira primer Nemčije in navaja naslednje podatke.

Nemčija danes proizvede 40% svoje električne energije iz virov, ki so v glavnem nevtralni glede izpustov ogljika. Od tega je 23% iz jedrskih elektrarn, 17% pa iz obnovljivih virov.
Načrt nemške vlade predvideva zaprtje jedrskih elektrarn v tem desetletju, in istočasno povečanje deleža obnovljivih virov elektrike na 35%.
To (ob zaprtju vseh JE) pušča 5% negativne razlike ne-ogljičnih virov elektrike. Da bi jo pokril, nemški načrt predvideva do l. 2020 izgradnjo novih 20 GW elektrarn na fosilna goriva, od tega 9 GW elektrarn na premog, ki so po ogljičnem odtisu najslabše izmed vseh tehnologij proizvodnje električne energije.

Če bi Nemčija ob enakem vložku v obnovljive vire ohranila jedrske elektrarne in namesto tega ukinila sorazmerni delež elekrarn na fosilna goriva, bi njen delež brez-ogljične električne energije v desetletju znašal 58%.

Nemška odpoved jedrski energiji bo nazadnje povzročila dodatnih 300 milijonov ton izpustov CO2 v obdobju do l. 2020. To je več kot letni izpusti Italije in Španije skupaj, ali skoraj enako prihranku, ki ga celotna EU načrtuje skozi politike učinkovite rabe energije (335 milijonov ton CO2) [*]

Takšne analize od nas terjajo resno in racionalno presojo. Na zadnje obnovljivi viri niso nekaj, kar bi bilo kar tako "dobro po sebi"; na zadnje moramo argumentirano in čim bolj empirično podprto presoditi, katera tveganja so bolj ali manj sprejemljiva. In to čim bolj brez čustev in preteklih ideoloških investicij - četudi zelenih.


Oznake: