Danes je v časopisu Delo (Delova tema: Znanost v Sloveniji - posamezniki v vrhu, večina pod povprečjem) objavljen članek o (ne)uspešnosti slovenske znanosti v mednarodni primerjavi glede na indeks citiranosti (če prav razumem članek gre sicer za Hirschev indeks in ne za indeks citiranosti, ampak to ni tako pomembno). Članek navaja porazne rezultate Slovenije, ki pa so žal samo odraz tega, na kar nekateri opozarjamo že skoraj deset let. Sam sem že pred devetimi leti začel opozarjati, da so nas Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska na področju znanosti že prehitele, in točno to se je pokazalo ob najnovejši analizi (po tej analizi smo zdaj tik pred Romunijo in Bolgarijo).
Na vzroke za takšen porazen rezulat nekateri tudi že nekaj časa opozarjamo, a seveda je to vse glas vpijočega v puščavi. Enostavno, za tako porazen rezultat je kriva slovenska uravnilovka v znanosti. Na področju znanosti o življenju (ki ga najbolje poznam, tako da lahko komentiram samo to področje in povsem dopuščam in verjamem, da situacija ni povsem enaka za druga področja) v svetu velja merilo pomembnosti revije in sicer je to faktor vpliva. Ne bom trdil, da je ta sistem idealen, ima pa zagotovo pozitivne stvari, ker temelji na odmevnosti (kar se večinoma verjetno lahko enači s pomembnostjo) znanstvenih odkritij. Večkrat kot je bilo tvoje delo citirano, bolj pomembno je za celotno znanstveno srenjo, večkrat je bilo tvoje odrkitje osnova za nova znanstvena odkritja. Na podlagi te odmevnosti (citatov) se potem rangirajo znanstvene revije in ve se, v katerih revijah se objavljajo najpomembnejši rezultati. Pri nas pa smo uvedli nekakšen sistem uravnilovke, ker je menda na nekaterih področjih težje raziskovati in objavljati (pa čeprav bo prav vsak znanstvenik, ki dela na širokem področju bioznanosti, lahko objavil svoje rezultate v Science ali Nature, če bodo raziskave tako pomembne, da bodo zanimale celotno svetovno zannstveno javnost). Tako se v našem sistemu bolj splača objavljati nepomembne članke v marginalnih revijah z nizkim faktorjem vpliva (se pravi nizko odmevnostjo in nizko citiranostjo) kot pa v dobrih revijah. Za članek v vrhunski reviji je potrebno vsaj dve do tri leta trdega dela raziskovalne skupine, medtem ko lahko v neki lokalni reviji, ki pa ima faktor vpliva (pa čeprav nizek) objaviš članek zelo hitro z malo dela. Po kriterijih ocenjevanja slovenske znanosti pa boš dobil za objavo v nepomembni, redko citirani reviji enako oceno kot za objavo v vrhunski znanstveni reviji, kar seveda vodi k inflaciji člankov v nepomembnih in neodmevnih revijah, saj nisi nagrajen za objavo v dobri reviji.
Do absurda pa je ta sistem slovenske uravnilovke prignan pri t.i. normiranju citatov. Tu smo raziskovalci, ki se trudimo objavljati v dobrih svetovnih revijah (kar je nujno potrebno, če želimo pridobiti mednarodne raziskovalne projekte) dodatno kaznovani. Ker smo objavili odmeven članek v odlični tuji reviji, nas slovenski sistem štetja citatov, ki jih prinaša tak članek, kaznuje in nam zmanjša število citatov lahko celo za dve tretjini (namesto 300 citatov ti štejejo, da so bili tvojo članki citirani samo 100-krat?!), medtem ko bo lahko citat v mednarodno nepomembni reviji prinesel pri ocenjevanju avtorju celo več kot 1 citat! Se pravi, avtor, ki objavi članek v vrhunski reviji z visokim faktorjem vpliva, bo za sto citatov tega članka imel v Sloveniji priznanih 30 citatov (povsod po svetu seveda 100). Avtor, ki objavi članek v neki marginalni reviji, njegov članek pa bo citiran 25-krat (se pravi 4-krat manj), pa bo v slovenskem sistemu ocenjevanja dobil priznanih 30 citatov. Kakšen je smisel takšnega ocenjevanja, sploh v letu 2011, ko so vse revije (z visokim in nizkim faktorjem vpliva) prisotne na svetovnem spletu in so vse enako vidne, pa je verjetno jasno samo avtorjem takšnega absurdnega sistema.
Rezultati teh absurdnosti slovenskega uniktnega ocenjevanja znanosti pa so se pokazali ravno pri tej najnovejši analizi, ki je pokazala točno to - sistem vodi v kvantiteto (objavljanje velikega števila nedomevnih člankov v nepomembnih revijah), ne pa v kvaliteto, in dokler ne bomo spremenili sistema in zares začeli nagrajevati znanstvene odličnosti ter spodbujati kvalitetno znanost, nam tudi povečevanje sredstev za znanost ne bo pomagalo, da bi slovenska znanost postala pomembnejša v mednarodnem prostoru, niti da bi imela večji vpliv na razvoj celotne družbe, kar naj bi bil namen znanosti.