Eno od temeljnih načel prava EU je načelo subsidiarnosti. Gre za nekoliko nerodno načelo veliko simbolje vrednosti in majhne praktične uporabnosti, že od nekdaj pa ga tare tudi okornost njegove opredelitve. Ta že v prvih tujejezičnih izvirnikih ob Maastrichtski pogodbi ni bila brezhibna, še bolj pa se je pokazala ob pripravi prvega prevoda v slovenščino.
(NB. Govora je o stari različici pred Lizbonsko pogodbo - tudi nova ni brez napak, tako vsebinskih kot terminoloških, a te napake ni več.)
Zanimivo pa se mi zdi, da sem to napako v slovenski različici v zadnjih letih omenjal že velikemu številu pravnikov, pa je skoraj nihče ni zaznal in skoraj nikomur se tudi po moji triumfalni predočitvi ni zdela omembe vredna.
S takim pedigrejem se obračam še na bolj naravoslovno naravnano bralstvo Kvarkadabre. Ali lahko ugotovite, kaj me zmoti (in je narobe) v tej slovenski različici določbe drugega odstavka 5. člena nekdanje Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti o načelu subsidiarnosti:
Skupnost na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, ukrepa v skladu z načelom subsidiarnosti, vendar le če in kolikor države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev predlaganih ukrepov in jih torej zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov laže doseže Skupnost.
Govorim o napaki, ki je lastna slovenski različici, ne nejasnosti glede razumevanja načela, ki jo najdemo v vseh. Jo vidite? Vas moti?
(Če bi vam prav prišla primerjava, si lahko ogledate še
angleško ali
francosko različico.)