Pokojnine nikakor niso le zadeva ekonomije. Tu se prepletajo vprašanja pravičnosti (Je moj položaj v družbi po koncu delovno aktivnega življenja pravičen? Dobivam od družbe pravičen delež glede na to, kaj sem družbi dal?); vprašanja varnosti (Mi pokojnina zagotavlja eksistenčno varnost? Bom lahko pričakoval najboljšo zdravstveno oskrbo v življenjskem obdobju, ko jo najbolj potrebujem?); vprašanja človeškega dostojanstva (Ali družba, v kateri status osebe v veliki meri določa premoženje in moč, omogoča ohranitev dostojanstva starejših?Ali kompenziramo potencialno fizično šibkost, socialno odmaknjenost in dohodkovno neenakost starejših, tako, da ni prizadeto njihovo človeško dostojanstvo?)
Moj stric se je letos upokojil; po poklicu je kovinostrugar in svoje delovno obdobje je začel kot vajenec pri 15 letih. Kljub temu, da so mu zaradi zakonskih omejitev delovno dobo začeli šteti šele pri 18 letih, je oddelal svojih polnih 40 let. Pred desetimi leti je propadlo podjetje, v katerem je delal večino življenja in kjer si je pridobil določen strokovni položaj. V isto podjetje je vložil certifikate žene in obeh hčera - celoten družinski izkupiček privatizacije je bil torej 0 (nič tolarjev, evrov, kakor hočete). Po krajšem obdobju na Zavodu je stric zadnja leta pred upokojitvijo ponovno delal za stružnico pri "privatniku". Ob upokojitvi po 40+ letih dela ni dobil niti premije ob upokojitvi. Seveda je to nezakonito. Ampak stricu se zdi zamalo, da bi se tožaril. Njegova pokojnina znaša nekaj evrov manj kot 600.
Razprava o pokojninski reformi bo morala biti skrajno racionalna, saj gre za naše življenjske zadeve. Bistven del racionalnosti pa so (poleg ekonomskih) eksistenčne in moralne realnosti.
Oznake: L.O.