Zmanjševanje javne porabe

Tudi Slovenijo bo doletelo zmanjševanje javne porabe. Torej tista skupina ukrepov, ki v Evropi poganja množice ljudi na ulice, na zadnje v soboto v Londonu več kot četrt milijona Britancev. Tam gre za zelo boleče ukrepe, v Britaniji bo službo v prihodnjih letih izgubilo skoraj 500.000 javnih uslužbencev, zaradi varčevanja se ukinjajo socialne pomoči in programi, zapirajo javne knjižnice, muzeji ... Levičarski Guardian sistematično zbira podatke o ukinjanju programov, ki so bili praviloma namenjeni družbeno najšibkejšim in depriviligiranim - kot pravilo, varčevanje države neposredno najbolj prizadene najšibkejše.

Kar je mogoče za nas še bolj zanimivo (saj se bomo kmalu ukvarjali z istimi dilemami), je Guardianova generalna pozicija do problema javne porabe in primanjkljaja. Včerajšnji komentar uredništva je imel sugestiven naslov: "Protest je v redu. Zdaj pa o pravi debati" (Protest is fine. Now for a proper debate).

But a mass show of affection does not bring the opposition any closer to a sustainable funding model for public services. There is a tendency among trade unions and sections of the Labour party to present the cuts as an exclusively ideological assault on the welfare state. Among some Conservatives, it is. But there remains the awkward, non-ideological fact that government revenues in 2011 will not cover the cost of services as they were provided in 2007, at the top of the boom. ...
Over the next few years, political debate should be about competing visions of the economy, society and the state's role in both. At the moment, on the vital matter of public sector reform, the coalition agenda is pretty much the only game in town. A crowd hundreds of thousands strong yesterday demanded an alternative. That would be a truly formidable force in politics, if only someone could express what the alternative is.
To je po moje bistvo problema. Slovenski ekonomski indikatorji so resnično slabi, slabši, kot se nas večina zaveda. Zadnji Gasparijev dokument o konkurenčnosti kaže položaj v resni luči, a večina vladnih ekonomskih analitikov pravi, da so formulacije še dokaj blage. Zmanjševanje javne porabe je takorekoč neizogibno, in prvi ukrepi (še strožji moratorij na zaposlovanje v j.s.?) bodo najbrž na mizi prav kmalu.

Moja debatna izhodišča so naslednja.

1. Strukturni primanjkljaj je realni problem. Lahko se pogovarjamo o tem, da je za njega kriv finančni kapitalizem, da je posledica vladnih reševanj privatnih bank in investitorjev, da državljani odplačujemo dolgove, ki so jih zakrivili najbogatejši ... in se z marsičem od tega tudi povsem strinjamo. Vendar to ne spremeni dejstva, da je primanjkljaj realni problem, ki sam od sebe ne bo "šel stran". Pač pa bo, če ga ne bomo stabilizirali, počasi, a zanesljivo resno prizadel blaginjo družbe in imobiliziral zagotovljene javne servise (šolske, zdravstvene, socialne, znanostvene, kulturne ... )

2. Je zmanjševanje javne porabe, paradoksno reševanje javnih servisov prek krčenja javnih servisov? ("Reševanje vojaka Ryana" pravi temu v zadnji kolumni v Mladini Bogomir Kovač). To je ključna točka debate. Ker resne gospodarske rasti ni na obzorju, ker imajo fiskalni ukrepi le tolikšen doseg (pri čemer ne smemo podcenjevati njihove simbolne moči - nobena politika ne bo deležna splošne podpore brez velike obdavčitve najbogatejših in določene prerazporeditve bogastva), ker monetarnih ukrepov kot država zaradi evra skoraj nimamo več na razpolago, je zmanjševanje javne porabe neizogibno. Namesto, da smo nekonstruktivno "proti", ali populistično trdimo, da bi se vse rešilo, če bi vladali poštenjaki, bili pobrani vsi davki in pozaprti vsi tajkuni (kar je vse seveda zaželeno), moramo k vprašanju krčenja pristopiti argumentirano in odgovorno. Glede tega se meni kažejo predvsem naslednja tri izhodišča:

3. Skozi odprto družbeno razpravo moramo identificirati ozko množico za nas ključnih področji za dobrobit družbe in jih strogo zavarovati (v angl. pravijo temu "ringfencing") pred škodo, ki bi jo povzročilo varčevanje. Zame prva tri prioritetna področja so dobrobit najšibkejših in najrevnejših prebivalcev, šolstvo in zdravstvo.

4. Sindikati po moje nimajo prav, ko absolutno "ringfencajo" plače javnih uslužbencev - in tu mislim vse, tudi zdravnike, učitelje, sodnike, ne samo državne uradnike. To je nekonstruktivna pozicija, ki jo v bolj zaostrenih okoliščinah, ki prihajajo, ne bo mogoče vzdržati, in bo zato povožena - bolj odgovorno iz vidika sindikatov bi bilo, da bi že sedaj sami nastopili z aktivnimi in konkretnimi predlogi zmanjševanje. Seveda pa ta konstruktivnost predpostavlja enak odnos na strani vlade.

5. Treba je jasno povedati, da državljani glede reševanja tega problema ne sprejemamo a priori rešitev tistih, in tistih rešitev, ki so z "neoliberalnimi" ekonomskimi politikami glavni vzrok svetovne ekonomske krize in posledično tega položaja. Seveda je razprava odprta za vse, ampak ekonomskih politik, ki so pred krizo veljale za uradne in samoumevne, enostavno ne moremo več sprejemati kot tako samoumevne - čeprav številne vlade, z našo vred, tega preobrata še niso ponotranjile.

Na to se navezuje tudi neopravljena politična naloga določitve ciljev celotnega projekta stabilizacije ekonomije. Definirati jih je treba v konkretnih in pozitivnih terminih dobrobiti družbe v celoti in vseh posameznikov. Fleksibilnost, konkurenčnost, inovativnost ... to niso nobeni družbeni cilji. Lahko kvečemu trdite, da so to cilji ekonomske politike, s pomočjo katerih boste končno dosegli neke družbene cilje - recimo (zame) dobro življenje vseh, tudi najšibkejših posameznikov, varnost, enakost, zadovoljstvo ... Brez vsebinsko pozitivne politične vizije bo težko doseči konsenz državljanov o varčevanju. Brez konsenza pa nas čaka obdobje velike politične in družbene nestabilnosti, kot se kaže v Grčiji, Španiji, sedaj Britaniji ... In oprostite, "fleksibilnost" bomo težko prodali kot ideal, zaradi katerega bo nek državljan pristal na kakršno koli odrekanje.

Oznake: ,