Današnja zanimiva tiskovka razvojnega ministra Gasparija in šefa vladnih ekonomskih analitikov Boštjana Vasleta Pregled stanja in ukrepi za izboljšanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva se je dotaknila tudi našega polja.
Vasle (13':20) o (ne)učinkovitosti visokega šolstva:
Problem z izobrazbo: če primerjamo vhodne podatke, koliko ljudi se vpiše, je Slovenija med vodilnimi državami, vendar pa žal, če se postavimo na konec študija in pogledamo, kakšen je delež prebivalcev, ki konča ta študij oziroma kakšen je splošen delež prebivalstva med 26 in 60 let s terciarno izobrazbo, potem tukaj Slovenija zaostaja za povprečjem EU, še bolj izrazito pa je zaostajanje za nekaterimi državami, ki so pojmovane kot benchmark, na primer, Finska, proti kateri je delež v Sloveniji pol manjši.
Gaspari (26':15 na videposnetku)
In nenazadnje, peti ukrep, ki še ni v celoti razdelan, razdelala ga bo resolucija o visokem šolstvu in raziskovanju, to je učinkovitost visokega šolstva, predvsem pa , kako prenašati znanje z visokošolskih in raziskovalnih dejavnosti v gospodarstvo, oziroma jaz bi raje rekel, da ne bomo gledali samo iz ponudbene strani, kako spodbuditi gospodarstvo, da povprašuje po ustreznih storitvah, ki jih potrebuje za večjo kakovost in kvaliteto svojih proizvodov. Tukaj se je pojavila neka ideja, da bi namesto, da dajemo podpore ali subvencije direktno ponudnikom storitev, dali subvencije v obliki vavčerjev povpraševalcem po storitvah. Podjetjem , ki bi potem iskala s temi vavčerji tiste, ki so najmočnejši v ponudbi določenih kvalitetnih storitev. S tem bomo tudi ustvarili malce bolj dinamično okolje na področju raziskav, da se bodo te raziskave dejansko začele usmerjati na način, ki ga tudi podjetniški sektor potrebuje, če že osnovne ali temeljne raziskave s tem nimajo nobene posebne ali neposredne zveze.
Četudi gre zaenkrat šele idejo, je to močno kočljiva ideja. Nedavna reforma v Britaniji, kjer so sistem vavčerjev ("subvencionirati povpraševalca, ne storitev") aplicirali na financiranje visokošolskega študija, je vzbudil velike odpore tako v akademski skupnosti kot med študenti,
o čemer smo tu že pisali.
Poleg tega ima ideja vsaj en resen konceptualen problem,
Prvič, ideja vavčerja za raziskovanje pomeni, da se država odpove ocenjevanja projektov, in to preko vavčerjev prepusti gospodarstvu, ki naj bi imelo bolj realno predstavo, kaj so podjetniško perspektivni raziskovalni projekti.
Pa je to res? Če podjetniški sektor pri nas v resnici premore znanje, kaj so perspektivne raziskave, zakaj jih ne financira že sedaj? Saj tu ne gre za dobrodelnost, temveč za posel - prav dobre ideje, ki prihajajo iz znanosti, so največji vir profita najnaprednejšega dela gospodarstva v svetovnem merilu ("silicijevih dolin") . Tisti del slovenskega gospodarstva, ki je že sedaj ukinjal razvojne oddelke in ki ni financiral raziskav, ni ravno subjekt, ki bi mu jaz zaupal proračunska sredstva v obliki vavčerjev, da bo bolje usmerjal smer raziskav, kot to sedaj počne država.
Po drugi strani, tista slovenska podjetja, ki že sedaj veliko vlagajo v razvoj (Krka, Pipistrel, ...), je s pametnimi ukrepi smiselno spodbujati, da vlagajo svoj kapital v spodbujanje raziskovalne produkcije, od katere bo imel korist tako kapital kot družba. Zagotoviti moramo čimbolj stimulativno okolje za podjetja, ki so uspešna in hkrati družbi koristna.
Da z vavčerji postanejo nekakšni "recenzenti" raziskovalnih projektov, ki jih financira država, po moje ni ravno konstruktiven del te politike.
Glede izjave, da osnovne ali temeljne raziskave nimajo "nobene posebne ali neposredne zveze" s podjetniškim sektorjem, pa se mi zdi, da bi kolega Dolenc najbrž rekel, da minister ne pozna najbolje zgodovine znanosti in tehnike ... :)
Oznake: L.O.