Ta ocena Gasparija, ki je zame eden naših bolj kompetentnih politikov, je dokaj nekonvencionalna. Do sedaj je v javnem diskurzu prevladovala sodba, da so glavni kandidati krivca za krizo - vstavite po svoji presoji - [svetovna finančna kriza in recesija; Janša (prejšnja vlada); Pahor (sedanja vlada); Drnovšek (vse vlade do sedaj); tajkuni; struktura slovenskega gospodarstva; politika v celoti;razkorak med politiko in ljudstvom, ljudstvom in gospodarstvom, gospodarstvom in javnim sektorjem (državo) ipd; ...]. Nihče pa še ni, vsaj kot je meni znano, za kritični faktor označil intelektualce oziroma njihovo nizko produktivnost.
Naprej, Gaspari meni, da ima Slovenija velik ekonomski potencial v storitvenih dejavnostih ("Primerjave med Slovenijo in Evropo kažejo, da imamo za vsaj še 150.000 ljudi prostora v javnih storitvah.") Zakaj ga ne izkoristi, pa je spet, vsaj delno, krivda na nas:
Institucije v javnem sektorju niso pripravljene na spremembe. Ne znanstveniki, ne profesorji, učitelji, ne zdravniki, ne kulturniki. Tako, kot je, je najboljše.
Spremembe v znanosti in visokem šolstvu so sicer stalna tema tudi našega bloga. Gaspari neposredno trdi, da (1.) je Slovenijo mogoče razvijati v smeri ekonomije intelektualnih storitev in (2.) da smo ovira temu prav mi (intelektualci, znanstveniki, kulturni ustvarjalci, ...).
Mislim, da je to debato nujno treba nadaljevati. in upam, da bo minister Gaspari misel razdelal naprej. Predvsem dve vprašanji. (1.) Kje so iz vidika razvojne politike konkretni deficiti posameznih sektorjev kulture, znanosti, izobraževanja? (2.) Na natančno katere spremembe nismo pripravljeni?