Frekvenca X tokrat o Grigoriju Perelmanu

Radijska oddaja o znanosti na Valu 202 Frekvenca X je bila tokrat posvečena heroju sodobne znanosti ruskemu matematiku Grigoriju Perelmanu, o katerem smo na Kvarkadabri in na blogu že veliko pisali. Andrej Bauer je v oddaji odlično predstavil bistvo znamenite Poincaréjeve domneve, dopisnik iz Rusije pa se je pozanimal, kaj Griša počne zadnja leta. Posnetek oddaje lahko poslušate tule.

Ukinjanje obvezne garancije

Zveza potrošnikov nas je opozorila, da do pojutrišnjem poteka javna razprava o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov. Pomembna je zato, pravi Zveza potrošnikov, ker predlog novega zakona ukinja obvezno 45-dnevno garancijo za vse izdelke.

Predlagatelj, vlada oz. ministrstvo za gospodarstvo, se sklicuje na EU direktivo, ki naj bi od nas terjala to spremembo. ZP trdi, da to ni res, in zahteva podaljšanje javne razprave do 15. januarja 2011, kar se meni zdi zelo razumen predlog. Tako pomembne spremembe enostavno ni spodobno postiskati naprej v prednovoletnem času, če iskreno spoštujemo demokratične procedure.

Moje mnenje vsekakor je, da je liberalizacija tu nesprejemljiva. Domnevam, da je argument zanjo zaščita prostega trga in domneva racionalnosti potrošnikov, v smislu, "saj bodo kupci/trg sami dali prednost tistemu, ki bo ponudil boljšo garancijo, in zavrnili tistega brez nje." To je čisti nesmisel. V iracionalnem okolju zavajajočih reklam, popustov, ponudb, nagrad, žrebanj, obrokov in topšopov, ki jih komaj kdo nadzoruje, je argument racionalne odgovornosti kupcev nesmiseln. Če kje, mora prav na področju zaščite potrošnikov država obdržati svojo regulativno vlogo v največji meri, ne pa, da se v imenu svobode trga in EU direktiv umika.

Zakon:

K 3. in 4. clenu:
S 3. clenom predloga zakona se spremeni naslov IV. poglavja ZVPot, ki se glasi »garancija«, s 4. Clenom predloga, pa se crtajo cleni od 15.b do 21. clena, ki v sedanji ureditvi urejajo garancijo za brezhibno delovanje stvari (»obvezno garancijo«). Sprememba naslova in crtanje navedenih clenov je potrebno zaradi nove ureditve podrocja garancije, in sicer gre za uskladitev oziroma prenos clena 6 Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij, ki predpisuje le prostovoljno garancijo. IV. poglavje bo tako podrobneje uredilo prostovoljno garancijo, kot to doloca clen 6 Direktive 1999/44/ES in katero smo v sedanji ureditvi imeli urejeno le s 4. odstavkom 18. clena ZVPot. Z navedeno spremembo se je nacionalna zakonodaja v celoti uskladila z Direktivo 1999/44/ES, katera »obvezne garancije« ne pozna.

Zveza potrošnikov:

Obvezna garancija za t.i. tehnično blago, ki je v Sloveniji uzakonjena že skoraj 40 let, zagotavlja potrošnikom in drugim kupcem, da bo proizvajalec ali prodajalec najkasneje v roku 45 dni brezplačno odpravil morebitne okvare na izdelku, če se pojavijo v določenem (garancijskem) roku, ali pa mora izdelek zamenjati z novim. Poleg tega je zagotovljeno servisiranje izdelkov, saj zakon določa obveznost organiziranja ustrezne servisne mreže in preskrbe z rezervnimi deli tudi določen čas po izteku obvezne garancije. ...

Predlagane spremembe so v nasprotju s programom varstva potrošnikov na nacionalni in tudi evropski ravni, saj neposredno zmanjšujejo doseženo raven zaščite potrošnikov in znižujejo učinkovitost tržnega nadzora, ko odvzemajo pravno podlago za ukrepanje inšpekcijskih organov. ...

Ministrstvo za gospodarstvo se je za spremembo zakona odločilo brez ustrezne razprave na strokovnem svetu Urada RS za varstvo potrošnikov in brez posvetovanja z ZPS, čeprav ga k temu zavezuje nacionalni program varstva potrošnikov. Kot ugotavljajo v ZPS, je ministrstvo predvidelo samo 14 dnevno obdobje za javno razpravo, zato predlagajo, da se čas javne razprave podaljša najmanj do 15. januarja, v tem obdobju pa se tudi skliče srečanje strokovnega sveta Urada za varstvo potrošnikov.

Delni Sončev mrk 4. januarja 2011

V torek 4. januarja 2011 bo tudi iz Slovenije viden delni Sončev mrk, ki se bo začel ob 8h. Na ta dan Sonce vzide petnajst minut pred osmo, zato moramo za sam začetek mrka poizkati primerno opazovališče. Vrhunec mrka bo ob 9:21 (68,5%), konec mrka pa ob 10:50. Za opazovanje moramo nujno uporabiti primerna očala! Dobra animacije poteka mrka je tule, nekaj informacij pa najdete tudi na spletni strani Nase in www.astronomija2009.si. Na splošno o mrkih in njihovem opazovanju pa smo veliko napisali na Kvarkadabri že pred mnogimi leti: Vodič po Sončevem mrku.

DODATEK: Astronomsko društvo gimnazije Jožeta Plečnika Ljubljana v živo na internet prenaša delni Sončev mrk s Šmartnega na Pohorju: Astronomija GJP: V ŽIVO / LIVE.

Delčkarski koledar

Za navdušence nad visokoenergijsko fiziko, še posebno nad njenim tehničnim delom, ponuja interactions.org tukaj koledar z motivi iz največjih svetovnih laboratorijev fizike delcev. Koledar predstavlja slike, ki so nastale znotraj fotografskega tekmovanja Photowalk minulo leto.

Boris Pahor o Petru Bossmanu

Neverjetno. Iz intervjuja s pisateljem Borisom Pahorjem v Primorskih novicah:

Poglejte, kaj še počenja Avstrija s Slovenci na Koroškem. In poglejte Italijo, ki bi spet rada poitalijančila Istro. In ji bo tudi uspelo, saj Slovenci imajo premalo zavesti. To se vidi v Piranu, kjer imajo temnopoltega župana.”

> Vam to ne gre?

“Sploh ne. To za Slovenijo ni dobro.”

> Kaj pa je narobe?

“Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.”

> Mar ni to znak odprtosti?

“To je tista odprtost, ki jo tu v Trstu zagovarja SKGZ. In to je to, kar je govoril že Kardelj: da narodna zavest ni pomembna. To je pogubno.”

> Ali menite, da gre odpiranje nujno na škodo slovenski zavesti?

“Ni rečeno. Že Kosovel je rekel, bodimo evropski, imejmo se radi, ampak ohranimo svoj obraz. Kaj pomeni to? Pomeni, da v piranski občini, ki si jo dobil po vojski, ohraniš svoj obraz. Odprtost ni temnopolti župan v Piranu, ampak to, kar smo dosegli Magris, Jančar in jaz. Torej to, da te ljudje prevajajo, sprejemajo.”

Raziskovanje po 65. letu

Medtem ko se v Sloveniji univerzitetnim profesorjem in raziskovalcem na institutih ni potrebno upokojiti po dopolnjenih pogojih za upokojitev, pa nasprotno v Nemčiji in Franciji striktno zahtevajo upokojitev ob dopolnjenem 65. oz. 60. letu. Na ta način se seveda sprostijo mesta za mlajše generacije znanstvenikov. V Sloveniji nasprotno neupokojevanje (predvsem tudi tistih neaktivnih) raziskovalcev sproža vrsto problemov in frustracij pri mlajših generacijah, saj so "stolčki zasedeni" do smrti...

A po drugi administrativno upokojevanje ob 65. letu tudi pomeni svojevrsten problem, saj morajo tudi najbolj aktivni raziskovalci prenehati s svojim delom. V Nature news je objavljena zanimiva zgodba imunologa Klausa Rajewskyja, ki se je po dopolnjenem 65. letu odpravil na drugo stran Atlantika, na Harvard Medical School v Bostonu. Še posebno zanimivi so njegovi razlogi, zakaj se kot 74-letnik vrača nazaj v Nemčijo. Dobil je namreč mesto na Max Delbrück Centre v Berlinu, ki je vezano le na pridobivanje grantov, ni pa časovno omejeno. Rajewsky tudi prognozira, da bo pridobivanje denarja za raziskave v ZDA v prihodnosti težje, v Evropi pa lažje (Rajewsky je prejel pred kratkim tudi 2.5 milijonski ERC grant).

Denar za SuperB, a ne za DUSEL

V tednu pred božičem je razveselila novica s strani INFN (Italijanski nacionalni institut za nuklearne raziskave - pravzaprav zveza institutov z izpostavo v vsakem večjem mestu). Italijanska vlada je izbrala projekt SuperB za enega svojih "vodilnih projektov", kar je pomemben korak na poti do uresničitve 400 milijonov evrov vrednega projekta. SuperB bi tako bila druga "supertovarna B mezonov". Na le teh bomo lahko podrobneje raziskali razlike med snovjo in antisnovjo. Z inovativno tehnologijo zelo ozkih žarkov elektronov in pozitronov bi ob trkih lahko proizvedli do okoli 100-krat več B mezonov kot v, sedaj že pokojnih, tovarnah B mezonov. Prva supertovarna B mezonov bo stala v Tsukubi, Japonska, na istem mestu, kot dosedanja tovarna mezonov B, Belle. Na to spominja tudi ime Belle2, ki so ji ga nadeli snovalci.

Konkurenčni italijanski projekt bo stal v Rimu. Ker so slovenski znanstveniki sodelovali pri Belle in sedaj tudi pri Belle2, smo v prav zabavni situaciji, ko slovenski raziskovalci igrajo vodilno vlogo pri eksperimentu na Japonskem (prof. Križan je govorec eksperimenta Belle2, prof. Golob pa koordinator za fiziko, kar sta dve najpomembnejši poziciji na eksperimentu), medtem ko v neposredni bližini raste konkurenčen eksperiment. Je pa tudi res, da je Belle2 skoraj zagotovo realnost (Japonska vlada je že zagotovila tretjino sredstev za 300 milijonov težek projekt), medtem ko je italijanska vlada zares zagotovila le 20 milijonov od potrebnih okoli 400.

Manj razveseljiva je novica, da ima DUSEL - okoli 800 milijonov vreden projekt podzemeljskega laboratorija v opuščenem rudniku v Južni Dakoti, probleme pri financiranju . Zataknilo se je pri naraščanju stroškov za pripravo rudnika za znanstvene eksperimente - pri pripravi jaškov za dostop, pa tudi črpanju vode iz opuščenega rudnika. Kaj se bo zgodilo s projektom DUSEL sedaj ni jasno, a glede na to koliko odlične znanosti - od iskanja temne snovi do geofizike - lahko pričakujemo od tega laboratorija, je težko verjeti, da v ZDA ne bi našli rešitve pri financiranju izgradnje. Ne nazadnje ima za seboj tudi financiranje milijonarja T. Denny Sanforda, ki je do sedaj primaknil 70 milijonov za izgradnjo laboratorija (v zameno pa dobil, poleg prijetnega občutka, da pomaga znanosti, tudi da se zametki velikega laboratorija DUSEL sedaj imenujejo "Sanford lab").

"Kdor ni protikomunist, ni demokrat"

Omanov govor na enem od dveh slavljenj narodne enosti me je spomnil na Žižkove analize pojava novega anti-komunizma v zadnjih letih. Žižek misli, da gre za pojav, ki ga moramo povezati s krizo zadnjega desetletja, ki poteka po vektorju 9/11 - gospodarska kriza.

V 1990ih je vladala ideologija globalne zmage demokracije in prostega trga kot procesa, ki bo človeštvo končno pripeljal do blagostanja po usodni razklanosti, ki jo je zacelil padec Berlinskega zidu. Ta iluzija se je razblinila dvakrat: 9/11 je razkril svet, ki politično ni dosti manj zlovešč in nevaren kot blokovski, finančni zlom pa svet, ki v ekonomskem smislu ne ponuja več obetov vedno večjega blagostanja, temveč od državljanov terja zategovanje pasu, sprijaznenje s socialno negotovostjo, krčenje javnih služb ...

Naši antikomunisti verjamejo, pravi Žižek, da to ni sistemska težava, ampak posledica "nedovršene tranzicije", bivših komunistov, ki delujejo v ozadju ali v ospredju, preobraženi v tajkune:

Anti-Communists ask a simple question – ‘If capitalism is really so much better than socialism, why are our lives still miserable?’ – and offer an equally straightforward answer: it is because we don’t yet have capitalism, we don’t yet have true democracy. Ex-Communists are still in power, disguised as owners and managers. We need another purge, the revolution must be repeated.

Ampak zadeva je po Žižku še mnogo bolj neprijetna. Tajkuni, pokvarjeni finančniki, stalno začasno zategovanje pasu, ki vselej prizadene le srednji sloj, ne pa najbogatejših, vse to niso nepravilnosti, temveč nasprotno, pravilo kapitalizma, na katerega smo v evforičnih post-komunističnih 1990ih za kratek čas pozabili, zdaj pa se ponovno razkriva v neizogibni brutalnosti ...

This new generation of anti-Communists has an image of society that is uncannily similar to the traditional leftist image of capitalism: a society in which formal democracy is a mask concealing the rule of a wealthy minority. In other words, the anti-Communists don’t see that what they are denouncing as a perverted pseudo-capitalism simply is capitalism.(*)

Je Immanuel Kant sanjal o Wikileaksu?

16. decembra je v časopisu Die Zeit izšel zanimiv članek nemškega filozofa Juliana Nida-Rümelina, ki je trenutno predsednik Nemškega filozofskega društva. V kratkem sestavku z naslovom "Demokracija potrebuje transparentnost: Je Immanuel Kant sanjal o Wikileaksu?" povzema slavnega filozofa, ki je v svojem poznem tekstu "O trajnem miru (1795)" razvijal tezo, da je večni mednarodni mir mogoč le med demokracijami, v katerih je ljudstvo transparentno obveščeno tudi o mednarodni politiki svoje države in jo lahko tako spremlja in nadzoruje. Da sistem trajnega miru deluje, med vlado in ljudstvom ne sme biti razkoraka glede obveščenosti, oziroma vladni uradniki ljudstva še posebej ne smejo zavajati. Radikalna javnost in transparentnost državne politike je pogoj miru in odsotnosti vojn.

Angleški prevod članka je tule: Kant and Wikileaks. Navajam pa kratek odlomek:

It is all the more surprising that there has never been a war between two democracies, because the number of democracies has grown along with the number of wars in the past decades: that there has never been such a war ought to be regarded as an improbable occurrence: One must see the hypothesis that democracies work through their conflicts without violence as empirically well-confirmed.

Nevertheless, a condition for the survival of democratic peace is that the praxis of foreign policy in democracies should distinguish itself from the praxis in dictatorships. The Wikileaks documents show, however, that Kant’s criterion of publicity has been abused not only by dictatorial regimes but also by U.S. diplomacy and, it is likely, by all Western states. The outrageous reasons given for the war in Iraq are only the most obvious and most scandalous example until now. The public was intentionally misled. Had they been adequately informed, they would presumably not have approved of the second Iraq war.

This war was directed against a dictatorial regime and therefore doesn’t disprove the hypothesis of democratic peace. Nevertheless, the justification for this hypothesis rests on the assumption that the foreign policy of democratic and dictatorial regimes will be conducted in fundamentally distinct ways.

This fundamental difference is called into question by the Wikileaks documents. It is about time that we orient the foreign policy of democratic states according to the principles of clarity and truth. The citizens of a democratic state have a right to know the strategies of their government and its motives.

Dodatek: Legendarni David Frost se pogovarja z Julianom Assangeom.

Odziv: O ekonomski analizi prava

Na mojo prejšnjo IUS kolumno "O problemih in rešiteljih prava" se je odzvala moja fakultetna kolegica Katarina Zajc, ki je med drugim tudi osrednja slovenska predstavnica ekonomske analize prava. Prav na s slednjo povezan vidik moje kolumne se njen odziv tudi nanaša. Objavljen je na forumu spletne strani IUS Software, ker pa ta zahteva registracijo in morda ne bo dostopen vsem tistim bralcem, ki so prebrali mojo kolumno, ga z dovoljenjem avtorice v celoti navajam tudi tu. Z njim se ne strinjam povsem, deloma pa govori o malo drugi plati navedenih poudarkov kot sama kolumna - a gre za resen in konstruktiven vsebinski odziv, ki si zasluži možnost, da ga preberete tudi bralci Kvarkadabre.

Tako piše Katra:

Z NOGAMI TRDNO NA TLEH – EKONOMSKA ANALIZA PRAVA

Sedim v svojem kabinetu, pred računalnikom, z nogami na trdnih tleh in berem članek, ki je bil napisan nad Atlantikom. Z mnogočim se strinjam. Avtorja cenim in spoštujem. Vendar pa se ne strinjam z vsem, kar je napisal v svoji kolumni z naslovom “O problemih in rešiteljih prava.”

Prav neverjetno je, kakšno popularnost, pozitivno in negativno, je v zadnjem času dosegla ekonomska analiza prava, čeprav je Ekonomska analiza prava prisotna na slovenskih tleh že vsaj od leta 1997, ko so se pričela predavanja pri tem predmetu na Pravni fakulteti v Ljubljani, da ne omenjam profesorja Bajta, pravnika in ekonomista, ki se je ukvarjal tudi z ekonomsko analizo prava in je že leta 1967 objavil svoj članek z naslovom »Property in Capital and in the Means of Production in Socialist Economies« v eni izmed najbolj imanentnih ekonomskih revij na svetu Journal of Law and Economics. Poleg tega obstaja tudi habilitacijsko področje, ki se imenuje Ekonomska analiza prava. Ne smemo pa prezreti, da je bil leta 2005 preveden v slovenščino tudi eden izmed vodilnih učbenikov s tega področja, ki je tudi učno gradivo na Pravni fakulteti v Ljubljani, in sicer Ekonomska analiza prava avtorjev Cooterja in Ulena. Svojo pot pa je Ekonomska analiza prava našla tudi v Komentar Obligacijskega zakonika ter odločbe sodišč, da o člankih, ki se pojavljajo tako v Sloveniji kot v tujini sploh ne govorimo.

Ne glede na to, da imajo nedavne razprave o ekonomski analizi predvsem negativen prizvok, vsekakor pozdravljam to razpravo, če temelji na konkretnih dejstvih in dokazih in ne na pavšalnih navedbah, kakor izhaja iz komentiranega članka.

V omenjenem članku bom komentirala naslednje, kar je zapisal Matej:

“Kot teorija je zanimiva, provokativna, tudi mikavna, saj denimo študentom ponuja sorazmerno enostavne odgovore na težavna vprašaja.”

Mogoče ne razumem najbolje, vendar ali so enostavni odgovori na težavna vprašanja nezaželeni? Meni se je vedno zdela največja odlika največjih mislecev in znanstvenikov, da so najtežjo snov znali razložiti na enostaven način oziroma, da so dali jasne, kratke in enostavne odgovore na težka vprašanja, ki jih lahko razume najširši krog bralcev. Mogoče se pa motim, mogoče pa morajo biti tudi odgovori na težka vprašanja zapleteni in težavni, porabiti je potrebno veliko besed in vse zaviti tako, da izgleda težavno?

In še “A ekonomska analiza prava danes ni več zgolj teorija, je tudi orodje, ki ga priročno vihtijo vsi tisti, ki bi pravno ureditev radi kvantificirali, optimizirali, ne da bi sploh vedeli, o čem pravzaprav govorijo… Sem pa pred nekaj leti prisostvoval letni konferenci Evropskega združenja za ekonomsko analizo prava žalostno ugotavljal, da skoraj vsi predavatelji, ki so razpravljali o pravnoteoretičnih temah, denimo o naravi pravnega pravila ali sodnikovega odločanja, niso bili pravniki in niso poznali niti temeljne teorije, ampak so kot nekakšne aksiome povzemali zgolj drznejše izmed sklepov Calabresija in Posnerja in drugih pravnih pionirjev gibanja iz sedemdesetih, ki so za razliko od današnjih naslednikov pravno teorijo poznali in razumeli. Sprevrženje preudarne teorije v udarniško prakso pa je vedno problem in tudi del razloga, zakaj velik del klasične pravne teorije ekonomsko analizo prava dojema kot svojo Kartagino.”

Veseli me, da je avtor izpostavil Calabresija in Posnerja kot teoretika. No, sta tudi praktika, vsak na svojem sodišču, Calabresi na višjem zveznem sodišču drugega okrožja, Posner pa na višjem zveznem sodišču sedmega okrožja, tako kot easterbrook. Posner je znan po tem, da svoje sodbe obravnava in razlaga z ekonomsko analizo, pa še formalne ekonomske izobrazbe nima. Harvardsko izobražen pravnik je, tako kot avtor članka. Ni samo teoretik, je tudi praktik. Enako velja za Calabresija, pa za Stevena Shavela, pa Easterbrooka in še bi naštevali. So teoretiki, pa tudi udarni praktiki. In ne samo v sedemdesetih, Posner še danes sodi, Shavel tudi, pa Easterbrook tudi. Da ne ostanem samo pri največjih imenih Ekonomske analize naj omenim še Francesca Parisija, ki ima tako pravni kot doktorat iz ekonomije, pa Henryja Manneja, dolgoletnega dekana pravne fakultete na George Mason Univerzi. Mitchell Pollinsky ima tako pravno diplomo iz Yalea in doktorat iz ekonomije... Pa naj bo dovolj.

Dejstvo je, da je avtor obiskal konferenco in morebiti 3-4 ali pa tudi 10 predavanj (predstavljenih je bilo cca 40 člankov). Očitno je ocenil, da predavatelji ne vedo veliko o pravu. Ampak to dejstvo ni kritika ekonomske analize prava, ampak konference in izbranih govorcev. Kritiko mirno sprejmem kot so-organizator konference. Kot kritiko ekonomske analize prava pa ne, ker njegovi argumenti ne držijo. Avtor je kritiziral par govorcev in svojo kritiko posplošil na celotno vedo.

Naj na koncu bralce povabim, da sami presodijo, koliko je »vredna« ekonomska analiza prava, ko bodo prebrali par temeljnih in par sodobnih del s področja ekonomske analize prava. Potem pa naj se debata nadaljuje...

V prihodnjih dneh bom zapisal še svojo "dupliko" - a je nemara prav, da najprej v miru preberete Katrino repliko.

O podržavljanljenju in drugih zapletenih vprašanjih

Moja zadnja IUS kolumna z začetka tega tedna govori o novih izzivih starih težav državljanstva v vse bolj soodvisnem svetu. Komentarji, kot vedno, dobrodošli.

Na MVZT predstavili svoje dosežke v letu 2010

Včeraj so na MVZT spregovorili o svojih dosežkih v letu 2010. Kot kaže so prenovili tudi spletno stran, kjer so objavili obsežno poročilo o svojem delu, menda bo pa kmalu na voljo tudi video posnetek novinarske konference.

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sta v letu, ki se izteka, zaznamovali dve potezi. Prvič: to ekipo odlikuje popolna zavezanost dialogu tako znotraj ministrstva kot tudi z zunanjo javnostjo. Toliko odprtosti za dialog in debato kot jo je ministrstvo vodilo z različnimi javnostmi letos, v preteklosti še ni bilo. S tem bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Drugič: iz ad hoc ukrepanja smo prešli v sistemsko urejanje področij, v njihovo dolgoročno naravnavanje. V letu 2011 bo potrebno sistemske spremembe postaviti in jih pričeti uresničevati, je na novinarski konferenci 22. decembra dejal minister Gregor Golobič.

Britanski osemletniki objavili znanstveni članek v reviji Biology Letters

Britanski osemletniki iz Blackawton Primary School so pretekli mesec objavili raziskovalni članek o čebelah v znanstveni reviji Biology Letters, ki jo izdaja Royal Society. Njihov izvirni članek z naslovom Blackawton bees je v prostem dostopu, tako da si ga lahko vsakdo tudi sam prebere. Že grafi in sheme so zabavni, saj so jih izrisali kar z navadnimi barvicami in z otroško pisavo. Več o ozadju njihovega zanimivega projekta najdete tule: 8-Year-Olds Publish Scientific Bee Study.

Končana gradnja Ice Cube

Ta teden, 18. decembra, je šla v antarktični led še zadnja veriga fotopomnoževalk. S tem se je končala osemletna gradnja detektorja IceCube na južnem polu. Ideja sama sicer sega v 1970-ta, ko je Francis Halzen (ja, tisti Halzen iz Halzen-Martin knjige) sanjal o kilometrskem detektorju za nevtrine. 40 let kasneje je detektor končan. Za aktivno sredstvo - scintilator - uporablja kar antarktični led, ki ga nato opazuje 86 strateško porazdeljenih verig fotopomnoževalk. Preliminarne podatke z delno zgrajenim detektorjem smo po konferencah sicer že lahko videli. A prava zabava se začne šele sedaj, ko se lahko v nekaj letih nadejamo podrobnejše slike južnega neba v nevtrinih...

Več o eksperimentu lahko preberete tukaj, o poteku zadnjega tedna inštalacije Ice Cube pa tukaj. Pa še dodatna zanimivost: vodja kolaboracije Francis Halzen menda v osmih letih ni bil niti enkrat na južnem polu, temveč je vodil gradnjo iz "toplega" Madison, Wisconsin*.

*Povprečna zimska temperatura v Wisconsinu je -8.4 C, prava tropska vročina v primerjavi z južnim polom, kjer je tedaj poletje s povprečno temperaturo -26 C (kar zopet zbledi v primerjavi z zimskimi povprečnimi -58 C).

Zakaj ni več žensk na vodilnih mestih?

[ted id=1040]

Vprašanje za biologe

Ali mi lahko kdo iz strokovnega vidika razloži pomen današnje izjave ministra za okolje Roka Žarnića?

"Evropa ima dovolj biotske raznovrstnosti, da ne potrebuje gensko spremenjenih organizmov," je dodal (*)

Mobilna verzija bloga

Po novem je blog dostopen tudi v prilagojeni obliki za pametne telefone in druge mobilne naprave z manjšim zaslonom. Če dostopate do spletnega naslova bloga s pomočjo telefona, vas takoj preusmeri na mobilno verzijo, ki je sicer dostopna tudi tule: blog.kvarkadabra.net/?m=1.

Omizje Po Cancunu

Vida Petrovčič: »Cela zgodba tega Cancuna, zeleno, prijazno, CO2, mi vsi se imamo radi ... pa povejte mi, koliko nas bo Slovenijo to sedaj stalo?«

Naša najdražja televizija je spet prekosila samo sebe, pokazala intelektualno širino in razumevanje problematike, ter nam zabavno popestrila sredin večer. Očitno pa se je rodila tudi nova zvezda klimatskega skepticizma - Vida Petrovčič ;)

Google brskalnik po anatomiji človeka

Google bo v kratkem predstavil nov zelo zanimiv projekt, ki so ga poimenovali Google Body Browser. Že zdaj si ga lahko ogledate in ga uporabljate, če imate recimo nameščeno zadnjo beta verzijo Googlovega brskalnika Chrome. Sprehajanje po telesu in zumiranje na posamezne žile in organe je res fascinantno. Seveda lahko v iskalnih vpišete kateri koli del telesa in že ga prikaže na shemi. (Nekaj slik in navodil, kako je pognati Google Body Browser na različnih brskalnikih, je tu.)

V imenu razuma!

... moramo uporabiti vse skromne možnosti, ki jih imamo kot znanstveniki in intelektualci, da se opredelimo proti političnemu preganjanju novinarja Assangea in političnemu cenzuriranju medija Wikileaks.

Kaj (se je zgodilo) v Cancunu

UPDATE (sobota, 14:30)

Zadeve so še sveže, ampak kolikor lahko sklepam, se je zgodilo nekaj zelo podobnega, kot "razvezava" paketa, o kateri piše spodaj. dogovorili so se o adaptacijem delu (skladi za pomoč ...) in reddu, Kyotski del pa so pustili odprt - niso torej dogovorili mehanizma zmanjšanja izpustov, niti podaljšanja sedanjega Kyotskega, ki poteče drugo leto. Kar se glede zmanjšanja izpustov zgleda vendarle so dogovorili, da bodo dogovore nadaljevali, določili pa so tudi nekaj bolj konkretnih parametrov poti dogovarjanja (recimo monitoring kitajskih izpustov), kar na nek način lahko gledamo kot korak naprej od Kopenhagna. Še posebej glede na to, da je bila alternativa popoln umik "kyotskih" pogajanj ...

Trenutno sem na UNESCO konferenci o okoljski etiki, podnebnih spremembah in biodiverziteti v Monacu, kjer smo se pogovarjali tudi s par ljudmi iz UN, ki so "uleteli" naravnost iz Cancuna. Kakšen je njihov občutek?

- zdi se, da so ZDA sprejele strategijo, da se resna pogajanja o podnebnih spremembah umaknejo iz sistema UN, in jim je zato vseeno - ali pa celo vidijo kot delno želen izid - če v Cancunu ne bodo dosegli dogovora.

- PAKET, ki naj bi ga sprejeli - tisti, ki ga ni bilo mogoče sprejeti v Kopenhagnu - bi bilo mogoče smiselno razvezati in v ozadju so se menda o tem že začeli pogajati. (Čeprav bi to do danes že morali skleniti, tako da "untying" ni verjeten, oziroma je manj verjeten od nesprejema celotnega paketa.)

Mogoče osvežimo spomin: temeljni princip dogovarjanj v okviru UNFCCC je bil do sedaj, da se vse temeljne komponente podnebnih ukrepov - to so omejevanje izpustov, prilagajanje spremembam in "podnebna" razvojna pomoč - dogovori in sprejme v paketu. To je pomembno predvsem zaradi prve komponente omejevanja izpustov ("kjotskega protokola"), saj bi brez nje celoten smisel podnebnih pogajanj posvsem razvodenel. VENDAR. Ker trenutno kaže, da ni prav nobene možnosti za sprejem novega ali podaljšanje starega Kyota - sprejemu novega nasprotujejo ZDA (oziroma ga vežejo na dogovor s Kitajsko), podaljšanju starega pa Rusija in Japonska -, ljudje resno razmišljajo, ali ne bi veljalo z "zazvezanjem" rešiti vsaj tisto malo, kjer je dogovor morda mogoč, predvsem gre tu za REDD (poenostavljeno, reševanje tropskih gozdov) in razvojno pomoč in sklade za adaptacijo.

- Iz procesa so bistveno bolj kot do sedaj izločili civilno družbo - "Side events", ki jih pripravljajo nevladne organizacije, so uvrstili na prizorišča, ki so po45 min vožnje stran od prizorišča političnih pogajanj, kar je v praksi povzročilo, da je bilo čisto zaradi logistike bistveno manj nevladnikov na uradnih prizoriščih, in obratno. Seveda je bila ta arhitektura"zamišljena načrtno, da bi "znižali profil" samih Cancunskih pogajanj v primerjavi s Kopenhagnom. Iz procesa postopoma tudi izločajo ostale UN službe in agencije, kar je mogoče še en znak, da se pod pritiskom ZDA zadeva počasi seli stran od UN.

Bomo videli jutri.

Guardanov Live blog: http://www.guardian.co.uk/environment/blog/2010/dec/10/cancun-climate-change-summit-final?intcmp=122

Akademski Deja Vu

Mladinin novinar Staš Zgonik nas je prosil, če lahko na blogu objavimo njegovo vprašanje oziroma prošnje za komentar:

A lahko enega od vaju prosim, da na Kvarkadabri objavi spodnja linka z mojo prošnjo za komentarje o tem, koliko se to dogaja v Sloveniji in ali gre za resen problem ter zakaj?

Nature: Self-plagiarism case prompts calls for agencies to tighten rules

Search na Deja vu-ju da kar nekaj rezultatov na "Slovenia".

Pozdrav,
Staš

»Privabiti želimo vrhunske mlade znanstvenike«

Nekaj odlomkov iz intervjuja z Grahamom Warrenom, znanstvenim direktorjem Laboratorija Maxa F. Perutza na Dunaju, v dnašnjem Delu.

Tradicionalni evropski problem je hierarhija – imate profesorja, njemu je podrejen docent, potem imate še asistente ... Za hierarhijo pa je značilno, da se človek na vrhu ne pogovarja s tistimi spodaj, kar je izredno škodljivo, toda na srečo se danes te stvari marsikje spreminjajo. Hierarhija sicer ni povsem nepotrebna; izvrstna je, kadar morate nekaj izpeljati, če torej točno veste, kaj delate. Pri fundamentalnem raziskovanju pa pogosto sploh ne veste, kam vas bo vse skupaj pripeljalo. ...
Avstrijski sistem se delno spreminja, se pa tradicionalno ni dosti razlikoval od nemškega. Tukaj je več hierarhije, ki pa ni kdo ve kako koristna, če si želite graditi dobro znanost. V dunajskem kampusu delamo drugače, pri nas je zbranih več inštitutov, ki v bistvu delajo po ameriško. Čeprav sta nas ustanovili dve dunajski univerzi – medicinska poleg raziskav tudi predavamo študentom, kar je prav tako ključnega pomena. Vedno sem imel rad kombiniranje enega in drugega. To je način, da tudi naslednjo generacijo opogumite, da se loti raziskovanja. Na primer, ko sem bil v Cambridgeu ... Če vse to povzamem, so za uspeh v znanstvenem raziskovanju najboljši mešanica raziskovanja in predavanj, ohlapna hierarhija in nenehno opogumljanje neodvisnosti mladih. ...
Kar smo uvedli pri nas, je pravzaprav oblikovano po ameriškem sistemu. S posameznikom se najprej sklene pogodba za določeno obdobje, na voljo se mu da nemajhna vsota denarja in se mu reče: »Začni!« Pri nas podpišemo prvo pogodbo za šest let, to je tako imenovana tenure-track pogodba (če je znanstvenik pri svojem delu uspešen, dobi pogodbo za nedoločen čas, op. a). Mlademu znanstveniku dodelimo denar, ki ga lahko pri uresničevanju idej porabi po lastni presoji: za opremo, ljudi, material... V Evropi je to še vedno zelo redek pojav, namreč, da dobite denar in da vam ni treba skrbeti za nič drugega, razen za tisto, za kar ste se odločili kot raziskovalec. ...
Zavzemam se za pritegnitev najpametnejših, ki jih lahko dobimo, tistih, ki imajo največji potencial, da naredijo nekaj zanimivega. ...
Temeljne raziskave so zelo poceni – ponavljam, govorim o temeljnih, ne o kliničnih raziskavah, ki so lahko zelo drage. Kar počnemo tukaj, je najcenejše od vsega. Tudi v primeru nobelovcev, ki sem ju omenil, je očitno, da ni nujno, da so temeljne raziskave drage.

Poleg študija zgodovine tudi študij prihodnosti?

Kot kaže študij zgodovine dobiva tekmeca. Po novem lahko poleg preteklosti študirate tudi prihodnost!? Vsaj sodeč po tejle objavi na spletni strani Univerze.

Magistrski Program Študije prihodnosti (Future studies) se izvaja na Freie Universitat Berlin v Nemčiji in na University of Turku, na Finskem.
Magistrski študij programa Študije prihodnosti (Foresight studies) je namenjen bodočim izvedencem za prihodnost (future experts), katerih vloga je pomoč organizacijam, da se znajo izogniti tveganjem in da vidijo ter izkoristijo priložnosti prihodnosti. Študentje preko magistrskega programa postanejo profesionalci s kompetencami izbora različnih metod pri lotevanju razvojnih izzivov.

Poročilo/opravičilo

Tista dva redna bralca Kvarkadabre, ki se posebej veselita tudi mojih objav, sta verjetno že opazila, da sem v zadnjih tednih bolj tiho. Njima v opravičilo, drugim v poročilo se na kratko oglašam z novicami.

To objavo pišem iz hotela v Washingtonu, kjer sem včeraj sodeloval na zelo zanimivi konferenci. Visok delovni ritem se bo nadaljeval še kakih deset dni, v katerih me ob navalu vsakdanjih opravkov čakata tudi še dve moderiranji/vodenji, najprej v četrtek na okrogli mizi najvplivnejših pravnikov leta 2010 (karkoli že to pomeni), nato pa prihodnji teden še na 4. konferenci o državljanstvu Sveta Evrope v Strasbourgu (program si lahko ogledate tule). Z 18. decembrom se zaključita dva meseca zelo intenzivnega ritma (z izvajanjem treh predmetov na dveh fakultetah, več konferencami in gostovanji ter kar nekaj projekti pisanja), nato se bom malo pogosteje spet oglašal tudi na Kvarkadabri.

A da ne pozabim, v skladu s prakso še povezavi na zadnji dve IUS kolumni:

- pred dvema tednoma sem pisal o posamezniku med lastno in narodno identiteto;

- včeraj pa o razmisleku o slabostih prava in tem, kdo je zanje odgovoren.

V slednji se dotikam tudi intervjuja z Gašperjem, ki ga je že predstavil Sašo. Intervju je dober in Gašperjeva zgodba je vredna občudovanja, a zaradi Pavlova nisem mogel ubežati refleksu na eno od izraženih misli. (O čemer sem malo drugače tudi na Kvarkadabri nekoč že pisal.)

Od topologije kriminala k topologiji prometnih nesreč

Podobno spletno stran, kot so jo v San Franciscu naredili za interaktivni prikaz kriminala na zemljevidu mesta (San Francisco Crimespotting), bi v Sloveniji lahko naredili za prometne prekrške in nesreče. Dodali bi lahko še poročanje ljudi o "skoraj nesrečah", da bi se morda nevarna mesta saniralo še pred dejansko nesrečo.

Tule je še kratek video o omenjenem ameriškem projektu: Why you might go up a hill, but come down a crime victim.

200 let zgodovine 200 držav v štirih minutah

Hans Rosling spet v elementu.

»Povprečje sem si pokvaril s tem, da sem imel eno devetko.«

Danes je v Sobotni prilogi Dela celostranski članek o Gašperju:

Gašper Tkačik je 31-letni biofizik, ki se bo prihodnjo pomlad pridružil profesorjem Inštituta za znanost in tehnologijo (IST) Avstrija v Klosterneuburgu, ki ga nameravajo severni sosedje v prihodnjih letih dvigniti na raven najbolj kakovostnih raziskovalnih inštitutov in doktorskih šol na svetu. ... Za njim je že skoraj desetletje študija in dela v ZDA.
...
»Takrat sem imel neko naivno predstavo, da je to, da traja študij medicine šest ali sedem let, tak minus, da je bolje iti na fiziko in diplomirati v štirih letih. Toda ko sem po štirih letih fizike sicer imel diplomo, vendar sem hkrati videl, da še nič ne znam, da moram še na doktorski študij, sem za nazaj malo obžaloval svojo odločitev in si rekel, da se je bilo neumno iz takega vzroka odpovedati študiju medicine. Vendar danes mislim, da mi fizika dejansko bolj leži kot medicina.« To potrjuje tudi Tkačikova povprečna ocena na študiju fizike, ki je znašala skoraj 9,9. »Povprečje sem si pokvaril s tem, da sem imel eno devetko.«
...
Rad bi poudaril pomembnost rekrutiranja podoktorskih študentov na univerzah v ZDA. Zelo pomembne so reference, na primer to, da so njihovi profesorji že imeli študente iz iste države, iz katere je kandidat, in da so bili zadovoljni z njim. Ugotovil sem, da nas, Slovence, kar poznajo in nas cenijo.
...
Kako primerja UL in tuje univerze? »Vem, da ljubljanska univerza pleza po lestvici najboljših univerz, in to se mi zdi super. Še vedno pa mislim, da je zelo nehomogena univerza, da se njeni deli v kakovosti zelo razlikujejo. Mislim, da med boljše dele vsekakor sodi celotno naravoslovje. Dodiplomski študij na UL je malenkost starokopiten, vendar pa rigorozen in kar dober. Še najbolj je moteče, da se stvari ponavljajo, da je veliko preveč predmetov in kolokvijev, ampak vem, da dobri diplomanti fizike in matematike na UL niso nikoli imeli težav, ko so prišli v tujino na najboljše fakultete. Pri ljubljanskem podiplomskem študiju pa je tako, da je vse odvisno od tega, v katero smer ali raziskovalno skupino se vključi doktorand. Zdi pa se mi, da so naši študentje doktorskega študija, če jih primerjam z ameriškimi, manj samostojni. Pri nas študentom ne zaupajo dovolj, preveč so odvisni od mentorjev. Od kolegov, ki so bili mladi raziskovalci, sem slišal, da niso mogli sami odločati niti o porabi tistega malo denarja, kolikor jim je pripadalo za raziskovalno delo. Moja kolegica je, na primer, hotela kupiti prenosni računalnik, ki ga je potrebovala, pa ni šlo. Ne vem, ali se ti ljudje res ne zavedajo, da je notesnik danes nekaj takega kot nekoč svinčnik?« Tkačik ima dobro mnenje o slovenskem programu mladih raziskovalcev, meni pa, da bi ga lahko še izboljšali tako, da bi ga razbremenili pretirane birokracije.

Frekvenca X

Po novem enkrat mesečno sodelujem pri nastajanju radijske oddaje o znanosti na Valu 202 z naslovom Frekvenca X. Tule sta že dva posnetka:

• Ali nagrajevanje zavira inovativnost? Gost Daniel Pink (25.11.2010)
• Teorija kaosa. Gost prof.dr. Tomaž Prosen (28.10.2010)

Oddajo, ki je sicer na sporedu enkrat tedensko, večinoma pa prispevke zanjo pripravlja Nejc Jelen, lahko poslušate tudi preko MMC internet arhiva ali podcasta.

Z odkritjem integrala do 130 citatov...leta 1994!

Bi vam prav prišlo prek 100 citatov v 'peer review' reviji? Nič lažjega, le primerno revijo si morate izbrati. Pri tem pomaga, če je srenja, ki se je dotična revija tiče, v matematičnem srednjem veku (ne, resno - renesansa ne velja več).

Avtor bloga fliptomato opozarja na prelomni dosežek na področju diabetesa: leta 1994 je omenjena medicinska skupnost ponovno odkrila - integral. Brez heca.

Članek A mathematical model for the determination of total area under glucose tolerance and other metabolic curves je bil objavljen v reviji Diabetes Care (leta 2004 faktor vpliva 7.1!) in ima danes po Google Scholarju 137 citatov. Vsaj povzetek toplo priporočamo v branje.

In zdaj vprašanje: ste (še vedno) prepričani, da ni treba dandanašnji ničesar več znati na pamet, ker je itak vse na internetu in v knjigah? Težava je naslednja: res je vse na internetu in v knjigah, ampak če ne vemo, da naj iščemo in kaj naj iščemo, nam omenjeno dejstvo bore malo pomaga. Očitno je namreč, da vsaj 137 (!) prvih avtorjev znanstvenih(!) člankov, ki so citirali dotično mojstrovino, ni vedelo za numerično integriranje (oz. kot je izraz znan v medicini - Taijevo metodo) - in ga temu primerno niso iskali.

Pa veselo znanost še naprej!

The End of Nature (by Slavoj Žižek)

Sestavek o koncu narave in možnosti bolj radikalnih družbenih sprememb v današnjem New York Timesu

... Gradual or sudden change in our environment, about which science can do little more than offer a warning, may force unheard-of social and cultural transformations.
...
What this means is that new forms of global cooperation, which do not depend on the market or on diplomatic negotiations, must be invented. Is this an impossible dream?
The impossible and the possible are simultaneously bursting into excess. In the realms of personal freedom and scientific technology, the impossible is more and more possible. We can entertain the prospect of enhancing our physical and psychic abilities; of manipulating our biological traits via interventions into the genome; of achieving the tech-gnostic dream of immortality by encoding our distinguishing traits and feeding the composite of our identities into a computer program.
When it comes to socioeconomic relations, however, we perceive our era as one of maturity, and thus acceptance. With the collapse of Communism, we abandoned the old millenarian utopian dreams and accepted the constraints of reality — that is, capitalist socioeconomic reality — with all its impossibilities. We cannot engage in large collective acts, which necessarily end in totalitarian terror. We cannot cling to the old welfare state, which makes us noncompetitive and leads to economic crisis. We cannot isolate ourselves from the global market.
For us, it’s easier to imagine the end of the world than serious social change. Witness the numerous blockbusters about global catastrophe and the conspicuous absence of films about alternate societies.
Maybe it’s time to reverse our concept of what is possible and what isn’t; maybe we should accept the impossibility of omnipotent immortality and consider the possibility of radical social change. If nature is no longer a stable order on which we can rely, then our society should also change if we want to survive in a nature that is no longer the good caring mother, but a pale and indifferent one.

Arzen namesto fosforja

Fosfor je do sedaj veljal kot ključen elemen za življenske procese. Nastopa v DNA, RNA, ATP,... Sedaj je Felisi Wolfe-Simon, z US Geological Survey v Menlo Park, Kalifornija, in sodelavcem uspelo vzgojiti bakterijo pri kateri je v življenjskih procesih fosfor zamenjal arzen. Če bo odkritje držalo, potem bo to sploh prvič, ko bomo imeli biokemijo, ki je zelo različna od tiste, ki nam je dobro znana. Na bolj trdne temelje npr. postavlja znanstvenofantastična razmišljanja, ko ogljik v zunajzemeljskih oblikah življenja zamenja silicij, fosfor arzen, itd...

Raziskava je objavljena v reviji Science, poljuden zapis je na voljo tukaj, NASA pa ima ravnokar novinarsko konferenco na voljo tukaj (kot smo že najavili pred nekaj dnevi). Sicer ni odkritje zunajzemeljskega življenja, a vsekakor zanimivo.

Dodatek: Za tiste, ki jih je odkritje razočaralo (Luka), v tolažbo xkcd strip.

Zakaj je v službah vse težje kaj dejansko narediti?

Koliko slovenskih študentov v ZDA?

Na straneh Javnega sklada republike slovenije za razvoj kadrov so objavljeni delni podatki poročila Open Doors 2010 o študentski populaciji v ZDA. Na visokošolskih inštitucijah je bilo v letu 2009/2010 vpisanih 192 slovenskih študentov. Naslov novice sicer pravi, da se je število podiplomskih študentov iz SLO v ZDA povečalo za kar 11% glede na prejšnje leto. A celotno število študentov iz SLO v ZDA je v resnici upadlo za 3%. Sicer pa: če normiramo številke celotnih tujih študentov glede na svetovno populacijo, dobimo podatek, da je število študentov iz slovenije na ameriških inštitucijah skoraj povsem enako svetovnemu povprečju (en študent na 10tisoč prebivalcev). In je tudi enako normiranemu številu za Kitajsko in Indijo...

Kdo pobija iranske jedrske znanstvenike?

V ponedeljek je iranski jedrski znanstvenik umrl v enem od dveh bombnih napadov blizu kampusa Shahid Beheshti Univerze v Teheranu. Napada sta bila zelo podobna bombnemu napadu v katerem je januarja letos umrl fizik Masoud Alimohammadi. Slednjega je pokončala bomba na motorju pakriranem zraven njegovega avtomobila. Zadnji napad so izvedli motoristi, ki so na avtomobile žrtev pritrdili bombe, medtem ko sta parkirala avtomobila. Žrtvi sta Majid Shahriari, profesor jedrskega inženirstva, in Feredoun Abbasi, uslužbenec iranskega ministrstva, ki je delal na iranskem jedrskem programu.

Glede na podobnosti, se kar sam ponuja zaključek, da se je očitno ena od ogroženih držav odločila rešiti problem iranskega jedrskega programa z uničenjem "možganov operacije". Vprašanje ostaja le kdo? Izrael? Savdska Arabija? ZDA? Ali pa jih nasprotno pobija iranski režim?