nedelja, 31. oktober 2010

Sprenevedanje in odločnost danes in nekoč (2)

Kot sem obljubil v včerajšnji objavi, danes objavljam primer bolj neizprosne kritike kopiranja. Gre za  delo Laokont Gottholda Ephraima Lessinga iz leta 1766, v katerem se posveti primerjavi med slikarstvom in pesništvom. (Sam sem čez poletje prebiral angleški prevod s konca 19. stoletja.)

Knjiga za jedro razprave uporablja Laokontovo skupino, kiparsko uprizoritev Laokonta, svečenika, ki je Trojance svaril pred trojanskim konjem in si s tem nakopal gnev bogov, medtem ko ga za kazen skupaj z njegovima sinovoma davita morski kači. Na nekem mestu Lessing pravi:
Virgil je prvi in edini,[3] ki uprizarja tako očeta kot otroka v goltajočem primežu kač; kiparji so storili enako, čeprav kot Grki ne bi smeli; verjetno so torej to naredili zaradi Virgilovega primera.
Ni ključna ta misel, zato pa opomba k besedam "prvi in edini", v kateri Lessing pravi:
Ne pozabljam, da je v oporekanje temu mogoče navesti sliko, ki jo omenja Eumolp pri Petroniju. [...] A naj mi bo dovoljeno reči, da romanopisec ni zgodovinar. Omenjena galerija in slika, kot tudi sam Eumolp, so očitno obstajali zgolj v domišljiji Petronija. Da je bilo vse skupaj izmišljotina, se izkaže iz očitnih sledi skoraj osnovnošolskega posnemanja Virgila. Tako Virgil [... :]
Hic aliud majus miseris multoque tremendum
Obicitur magis atque improvida pectora turbat.
Laocoon, ductus Neptuno sorte sacerdos,
Sollemnes taurum ingentem mactabat ad aras.
Ecce autem gemini a Tenedo tranquilla per alta
(Horresco referens) immensis orbibus angues
Incumbunt pelago pariterque ad litora tendunt;
Pectora quorum inter fluctus arrecta jubaeque
Sanguineae superant undas, pars cetera pontum
Pone legit sinuatque immensa volumine terga.
Fit sonitus spumante salo; jamque arva tenebant
Ardentesque oculos suffecti sanguine et igni
Sibila lambebant linguis vibrantibus ora.
Diffugimus visu exsangues. Illi agmine certo
Laocoonta petunt; et primum parva duorum
Corpora natorum serpens amplexus uterque
Implicat et miseros morsu depascitur artus.
Post ipsum auxilio subeuntem ac tela ferentem
Corripiunt spirisque ligant ingentibus; et jam
Bis medium amplexi, bis collo squamea circum
Terga dati superant capite et cervicibus altis.
Ille simul manibus tendit divellere nodos
Perfusus sanie vittas atroque veneno,
Clamores simul horrendos ad sidera tollit.
Qualis mugitus, fugit cum saucius aram
Taurus et incertam excussit cervice securim.
In tako Eumolp, v čigar verzih, kot je običaj pri improvizatorjih, ima spomin enako veliko vlogo kot domišljija:
Ecce alia monstra. Celsa qua Tenedos mare
Dorso repellit, tumida consurgunt freta,
Undaque resultat scissa tranquillo minor.
Qualis silenti nocte remorum sonus
Longe refertur, cum premunt classes mare,
Pulsumque marmor abiete imposita gemit.
Respicimus, angues orbibus geminis ferunt
Ad saxa fluctus: tumida quorum pectora
Rates ut altae, lateribus spumas agunt:
Dat cauda sonitum; liberae ponto jubae
Coruscant luminibus, fulmineum jubar
Incendit aequor, sibilisque undae tremunt.
Stupuere mentes. Infulis stabant sacri
Phrygioque cultu gemina nati pignora
Laocoonte, quos repente tergoribus ligant
Angues corusci: parvulas illi manus
Ad ora referunt: neuter auxilio sibi
Uterque fratri transtulit pias vices,
Morsque ipsa miseros mutuo perdit metu.
Accumulat ecce liberûm funus parens
Infirmus auxiliator; invadunt virum
Jam morte pasti, membraque ad terram trahunt.
Jacet sacerdos inter aras victima.
Ste tudi sami prišli do sklepa, da gre za osnovnošolsko posnemanje? Morda ste podobno kot jaz v latinščini bolj bosi in dokaj nejeverno primerjate na prvi pogled dokaj različni besedili. A Lessing je neizprosen:
Glavne poante so enake v obeh [besedilih] in na mnogih mestih so uporabljene iste besede. A to so malenkosti in preveč očitne, da bi jih omenjali. Najti je mogoče druge znake posnemanja, bolj prefinjene, a nič manj gotove. Če je posnemovalec oseba z zaupanjem v lastne zmožnosti, redko posnema brez poskusa izboljšave izvirnika; in da je, če si domišlja, da mu je uspelo, dovolj lisjaka, da s svojim repom za seboj pometa sledi, ki bi izdale njegovo pot. A se izda prav s to nečimrnostjo, ko želi dodajati olepšave, in hlepenjem po videzu izvirnosti. Kajti njegove olepšave niso nič drugega kot pretiravanja in čezmerno brušenje. Virgil pravi, "Sanguinae jubae"; Petronij, "liberae juabe luminibus coruscant"; Virgil, "ardentes oculos suffecti sanguine et igni"; Petronij, "fulmineum jubar incendit aequor."; Virgil, "fit sonitus spumante salo"; Petronij, "sibilis undae tremunt." Tako posnemovalec veličino pretira v monstruoznost, čudesa v nemogočnosti. [...]

Običajna metoda poskusa prikritja imitacije je sprememba senčenja, prinesti v ospredje to, kar je bilo v senci, in zamegliti tisto, kar je bilo jasno osredotočeno. [...] Pesniško podobo lahko prepoznamo kot neuspešno imitacijo vedno, kadar se manjše podrobnosti kažejo pretirane, pomembne pa so spregledane, pa kolikorkoli nenadejanih krasot pesem že poseduje in kolikorkoli težko, ali celo nemogoče, je najti izvirnik.
Seveda merila za presojanje korektnosti strokovnega in umetniškega ustvarjanja niso enaka - le da s tem običajno mislimo, da so za strokovna oziroma znanstvena besedila strožja. V tej luči se mi zdi to besedilo iz 18. stoletja (čeprav je seveda moč najti tudi druge in tudi kasnejše) zanimiva ilustracija drznosti pri tovrstni presoji, ki bi se danes morda marsikomu zdela celo pretirana.

sobota, 30. oktober 2010

Sprenevedanje in odločnost danes in nekoč (1)

Ko sem pred časom po IUS kolumni o (splošni) temi plagiatorstva pri študiju zapisal še par objav (o tem, kaj je plagiiranje, in o razlikah med kopiranjem pri študiju in delu), sem nato nekako pozabil na tretji del: problem sprenevedanja.

Nemara ga pozna skoraj vsakdo, ki je kdaj kakega študenta dobil pri nečedni praksi nekritičnega prepisovanja - gre pa nekako tako:

Učitelj (pred študenta položi njegovo besedilo in monografijo v angleščini, obe odprti na izbrani strani): "Mi lahko razložite, zakaj je vaše besedilo na tej strani skoraj v celoti enako besedilu iz te knjige, ki je sploh niste citirali?"

Študent (odločno): "Saj nista enaki!"

Učitelj (nejeverno): "Prav, priznam, povsem enaki nista: eno je v angleščini, drugo pa v slovenščini. A menda ja ne boste trdili, da tega dela svojega besedila niste zgolj prepisali iz te knjige?"

Študent: "Ne, res ne." (Ali včasih, podjetneje: "Res tudi jaz vidim določeno mero podobnosti, a si ne znam razložiti, kako sta si besedili lahko tako podobni. To bom vsekakor skušal raziskati in vam poročal o ugotovitvah."

Da ne bo pomote - to se mi ne dogaja zelo pogosto, a sem ter tja se mi je že (in niti ne najbolj v Ljubljani), včasih pa za kaj podobnega slišim tudi od drugih kolegov ali v javnosti. Gre za nesrečno in po mojem mnenju povsem nedopustno sprenevedanje, češ da besedili nista enaki in torej ne gre za kopiranje, pa četudi bi bila razlika denimo samo v zamenjanem vrstnem redu besed v manjšem delu odstavka ali prestavljanju vejic. Taka drža na drugi strani kliče po skoraj smešnem dokazovanju, zakaj naj bi stopnja kopiranja vendarle presegala dober okus in korektnost.

Priznam, da nisem povsem prepričan (in morda nihče ne more biti), ali je mogoče določiti nekakšno absolutno mero nekorektnosti, pri kateri je plagiat nesprejemljiv (en stavek, ena besedna zveza), a se mi ta brez sence dvoma za vse primere zdi veliko manjša, kot pa skušajo prikazati razna tovrstna sprenevedanja.

Ali je to problem sodobnega časa ultra korektnosti in previdnosti ali pomanjkanja čuta za spodobnost in prevzemanje odgovornosti? Ne vem - a jutri bom (zgolj v razmislek) navedel kratek odlomek iz dela, napisanega v 18. stoletju, ki se reči loti dosti drugače.

petek, 29. oktober 2010

Prva točka: Išče naj se potencial za prihodnost.

Aljažev in Gašperjev blog sta nam dala vsem veliko za misliti. Zaradi pomanjkanja časa bom svoje anekdote razdelil na posamezne točke, tule začnem s prvo Aljaževo točko: Išče naj se potencial za prihodnost.

Pred kratkim sem pri večerji to debatiral z vodjo našega oddelka, Venkijem Ramakrišnanom. Debatirala sva delno o tem, koliko in kakšne članke moram jaz objaviti da dobim stalno zaposlitev (trenutno imam šestletno pogodbo), in delno o tem, kako Venki razmišlja, kadar išče nove potencialne vodje raziskovalnih skupin za oddelek. Venkijevo mnenje je bilo, da tu ni pravil, in če univerze ali inštituti uporabljajo zelo natančna pravila za ocenjevanje raziskovalcev na podlagi člankov, je to pokazatelj, da se vodje oddelkov izogibajo svoje odgovornosti. Tu se je potem ob dobrem vinu razvila zabavna dabata, in Venki nas je zabaval z opisi raznoraznih nemogočih sistemov točkovanja raziskovalcev na podlagi člankov, ki obstajajo po svetu.

Venki pravi, da bi vodje oddelkov in inštitutov s pomočjo kolegov morali biti sposobni narediti subjektivno, a hkrati nepristransko odločitev o kvaliteti potencialnih kandidatov in nato za to prevzeti odgovornost. Moj primer: ko sem imel intervju za službo na LMB, sem se prijavil na oddelek za nevrobiologijo, a se je izkazalo, da nisem pasal v oddelek. Venki je bil nato tisti, ki je želel, da pridem v njegov oddelek, in to se je odločil bolj na podlagi pogovora z ostalimi, moje predstavitve in pogovora z njim, kot pa mojih člankov. V času njegove odločitve sem imel objavljena le dva članka, moja glavna objava je prišla šele ko sem bil že zaposlen na LMB. Sedaj mi je Venki v stalno podporo in mi nudi kritične nasvete, ki me vodijo in včasih tudi preusmerijo. Torej da povzamem: če želimo kvalitetno znanost, po Venkijevem mnenju potrebujemo odločitve izkušenih posameznikov, in ne objektivnih kriterijev točkovanja. Ti posamezniki nato za svoje odločitve sprejmejo odgovornost in ko nekoga zaposlijo, naredijo vse za to, da ima ta posameznik dobro okolje za delo in potrebno mentorstvo.

Evropsko pravo in politika po Lizbonski pogodbi

Sicer nas iz Kopenhagna obiščete redko, a če je med bralci Kvarkadabre kdo, ki se bo v začetku novembra mudil v Kopenhagnu, ga bo morda zamikala konferenca o novostih na področju evropskega prava in političnih odnosov, ki bo potekala na tamkajšnji univerzi.

Seveda sem sam kot eden od njenih so-skrbnikov malo pristranski, a konferenca obeta ponuditi kar nekaj mikavnih draguljev. Program si lahko ogledate tule. Če bi se je kdo slučajno nameraval udeležiti, ali pa se bo tudi sicer v dneh po 10. novembru smukal okrog Univerze v Kopenhagnu, bom vesel tudi e-pisma. (E-naslov je na tej strani.)

četrtek, 28. oktober 2010

Studio ob 17h o EU

Jutri bom ponovno gost na I. programu Radia Slovenija, tokrat v oddaji Studio ob 17h, ki bo ob... Kakorkoli že, če vas zanimajo trenutni krči Evropske unije, ali pa, kolikokrat bom v času oddaje izgovoril poved "Vsi vemo, da je odgovor 42, toda kaj je vprašanje?", potem veste, kje nas najdete.

DODATEK: Oddajo zdaj kot običajno lahko poslušate tudi prek spletnega arhiva RTV Slovenija.

Kitajska prehitela ZDA z najhitrejšim superračunalnikom

Tianhe-1A, (oz. Mlečna cesta -1A) na kitajski National University of Defense Technology je po novem najhitrejši superračunalnik na svetu. Vrh zmogljivosti je pri 2.5 petaflopih. Na vrhu lestvice najmočnejših je zamenjal Crayevega Jaguarja v Oak Ridge National Lab, Tennessee.

Manjkajoči člen v verigi civilizacij

Sodobni čas je obremenjen z razpravami o trkih in razkolu civilizacij. Kam gremo, je človeštvo izgubljeno in zgodovina končana, ali pa je še možno najti skupni jezik? Če konkretiziram: so ZDA in Iran kot dan in noč, belo in črno, cifra in mož ali jin in jang?

S ponosom in zadovoljstvom sporočam, da sem skrivnost razrešil. Od ZDA do Irana (in nazaj) se pride v enem samem koraku, prek enega samega manjkajočega člena. Ta manjkajoči člen ponujamo prav mi, in sicer z razpravami o potrebnih prenovah in novih stvarnostih visokega šolstva.

V to ponujam dva preprosta dokaza:

1. Tudi v Iranu je študij treba uskladiti z zahtevami in pričakovanji sodobne družbe.

2. Tudi v ZDA potekajo razprave o uskladitvi ponudbe posameznih diplomantov in povpraševanja po njih.

Q.E.D.

(Mimogrede, o poanti dokaznega gradiva pod točko 2. pri nas sem sam denimo pisal tule; zanimivo, da se podobnost med ZDA in Slovenijo ne kaže le po nesrečni zasičenosti s pravniki, ampak tudi po podhranjenosti z medicinci.)

Posvet o prihodnosti parlamentarne demokracije

Ob 20-letnici prvih večstrankarskih volitev Državni zbor RS pripravlja strokovno srečanje o prihodnosti parlamentarne demokracije - na prijazno vabilo organizatorjev bom sam imel uvodni govor o vlogi Državnega zbora pri delovanju Evropske unije. Srečanje bo v torek, 9. novembra, z začetkom ob 9. uri.

Podrobnejše vabilo s seznamom nosilnih tem srečanja in napotki za vse, ki bi se ga želeli udeležiti, si lahko preberete na spletni strani DZ. Vsekakor, če vas katera od tem zanima, vabljeni k pasivni ali (po željah in možnostih) aktivni udeležbi!

torek, 26. oktober 2010

Na Intelekti o Evropi

Na današnji Intelekti na Radiu Slovenija se je govorilo o aktualnih zapletih evropskega povezovanja. Sam sem imel sicer v istem terminu predavanja, sem pa z voditeljico krajši pogovor opravil že včeraj. Posnetek oddaje si lahko poslušate prek te povezave na spletni arhiv RTV. (Sicer priznam, da ne vem, kdaj pride na vrsto razgovor z mano, sam sebe pa tako ali tako nerad poslušam.)

ponedeljek, 25. oktober 2010

"Pravična" in "kapitalistična" cena

Takole menda oglašujejo "znižanja" v Venezueli:
vir

Učni uri trapeza za Franca in Lizo

Kot vsak drugi ponedeljek spet povezava na novo IUS kolumno. Tokratna se uvršča v skupino tistih z zavestno naivnostjo.

(Najbolj pedantni bralci lahko med branjem tudi skušate ugotoviti, zakaj je naslov te objave rahlo napačen.)

petek, 22. oktober 2010

Kako to delajo Kitajci

Steve Hsu, profesor teoretične fizike na University of Oregon, na svojem blogu opisuje svoje vtise iz obiskov na BGI (kratica je včasih stala za Beijing Genomics Institute, sedaj pa je institut v Shenzhenu). Kako velik podvig je BGI razgrne kar prvi stavek iz zapisa:
I was floored today when the director of BGI told me they would soon reach a sequencing rate of 1000 (human) genomes per day (so, 10^5 to 10^6 genomes per year is right on the horizon).
Še nekaj zanimivih detajlov o BGI, ki morda razkrije, zakaj (lahko) sanjajo tako na veliko: Institut se financira iz milijardov in pol dolarjev posojila, ki ga je dala Kitajska razvojna banka. In še odsek iz uvodnika o BGI v Nature:

In 2006, Li Yingrui left Peking University for the BGI, China's premier genome-sequencing institute. Now, freckled and fresh-faced at 23 years old, he baulks at the way a senior BGI colleague characterized his college career — saying Li was wasting time playing video games and sleeping during class. "I didn't sleep in lectures," Li says. "I just didn't go."

He runs a team of 130 bioinformaticians, most no older than himself[...]
Rast je fenomenalna:
BGI has been undergoing hypergrowth in the last year, with the number of software developers shooting from 200 to about 1000, and the total staff population nearing 5000.
In se ne ustrašijo niti raziskav, ki dregajo v osje gnezdo:
But the organisation is involved in even more controversial projects. It is about to embark on a search for the genetic underpinning of intelligence. Two thousand Chinese schoolchildren will have 2,000 of their protein-coding genes sampled, and the results correlated with their test scores at school.
Še nekaj zanimivh postov o BGI na blogu Stevea Hsuja: tu, tu in tu.

Glasba življenja

V sredo je bila v Ljubljani predstavitev slovenskega prevoda izjemne knjige dr. Denisa Nobla, enega najbolj znanih svetovnih fiziologov. Denis Noble velja za začetnika sistemske biologije (vede oziroma želje po vedenju, kako dejansko deluje celoten živ organizem, ne pa samo posamezni njegovi del(čk)i. Knjiga (sam sem prebral original v angleščini) je izjemno zanimiva, saj na enostaven način razlaga, česa vsega še ne vemo o delovanju živih organizmov, predvsem pa negira tehnicistično/redukcionistično mišljenje, da bomo s poznavanjem funkcije vsakega gena lahko ugotovili, kako deluje živ organizem. Danes namreč vemo, da so stvari na področju genetike/biologije/fiziologije mnogo bolj zapletene, en gen ima lahko več funkcij, iz enega gena lahko nastane veliko beljakovin, en gen ima lahko v kombinaciji z določenim genom eno funkcijo, v kombinaciji z drugim genom pa drugačno, in, nenazadnje, danes tudi že vemo, da DNK ni povsem nespremenljiva in da se lahko nekateri vplivi iz okolja preko tako imenovanih epigentskih vplivov prenašajo tudi na potomce (ne z vzgojo ampak prav preko genov in dedovanja). Zaradi tega bi ta knjiga morala biti obvezno čtivo za vse mlade raziskovalce, ki se spuščajo na področje genetike, in imajo vtis (povsem normalno, da dobijo takšen vtis, to ni mišljeno kot kritika), da bomo s poznavanjem funkcije vsakega od 30.000 genov v človeškem genomu razumeli celotno delovanje našega telesa. Sicer vem ,da blogi ne bi smeli biti namenjeni reklamiranju, mislim pa, da je vseeno prav, da pohvalim Nikolaja Pečenka (prevajalec knjige) in Marjana Rupnika (strokovni urednik), ki sta poskrbela, da smo to pomembno knjigo dobili tudi v slovenskem prevodu.

Ocenjevanje štipendij Marie Curie

Tokrat se oglašam iz glavnega mesta naše širše domovine, Bruslja, kjer sodelujem pri ocenjevanju Evropskih projektov, tokrat štipendij Marie Curie. Številni Evropski znanstveniki že dalj časa opozarjamo, da tudi pri Evropskem financiranju ni vse zlato in da bi se dalo marsikakšno stvar spremeniti na boljše. Res, zelo velik premik na boljše je bila ustanovitev ERC in projektov, ki jih le-ta podeljuje, a v takšne načine financiranja bi moralo iti po mnenju številnih raziskovalcev (vključno z mojo malenkostjo) več denarja. Da so težave v evropski znanosti na nivoju EU resnične vsaj deloma potrjujejo dogajanja v zadnjem letu, ko je Evropa ugotovila, da Lizbonska strategija ni delovala, a odgovor na to bo le nova strategija, se pravi še več papirologije, še več političnih srečanj in govorjenja o tem, kako bomo postali najuspešnejše gospodarstvo na svetu, medtem pa nas po desni prehitevata tako Kitajska kot Indija (pa tu ne mislim na gospodarstvo poceni delovne sile, ampak tehnološki razvoj, v katerega obe državi v zadnjih letih ogromno vlagata). Že dalj časa je znano, da so znanstveniki iz Evropskih držav, v katerih je za financiranje raziskovalnega dela najboljše poskrbljeno (Velika Britanija, Skandinavske države...) relativno malo zainteresirani za evropske projekte, zaradi vseh komplikacij povezanih z njimi. Zato se mi je zdelo zanimivo, da opišem moje videnje trenutnega ocenjevanja v Bruslju.

Po mojem mnenju se je pokazal zelo zanimiv vzorec, ki bi lahko potrjeval domneve Evropskih znanstvenikov. Resda je analiza, ki jo bom navedel izvedena na izjemno majhnem vzorcu in je povsem možno, da ne odseva realnega stanja, a ker zelo dobro sovpada s t.i. "anecdotal evidence" menim, da bi znala biti kar resnična). Moja naloga je bila oceniti 17 projektov. Pet od teh je bilo namenjeno znanstvenikom izven Evrope, tako da jih za mojo kratko analizo ostane 12. Od teh 12 jih je bilo kar 7 iz južnoevropskih držav (Italija, Španija, Portugalska), se pravi iz držav, kjer imajo relativno dobro znanost, a so razmere za financiranje slabe in morajo zato kandidati iskati denar zunaj. Samo 4 projekti so bili iz t.i. zahodnih, najbolj razvitih držav (2 iz nemčije, eden iz Belgije, eden iz Nizozemske, nobeden iz Skandinavije, Francije ali Velike Britanije), ki skupaj predstavljajo tudi največ prebivalstva EU. En sam projekt pa je bil tudi iz ene od vzhodnoevropskih držav, t.i. nove evrope, ki se je EU priključila leta 2004. Kot sem rekel je vprašljivo, ali vzorec res kaže dejansko stanje a če ga (in menim, da je precejšnja možnost da ga), menim, da je povsem skladen z dejanskim stanjem v Evropi in kaže naslednje (o čemer bi morali razmisliti politiki):
1. Raziskovalcem iz držav, kjer imajo dobro urejeno financiranje se ni potrebno prijavljati na razpise za Evropske projekte.
2. Raziskovalci iz držav, kjer so sicer v preteklosti posvečali pozornost kvaliteti znanosti, a je financiranje relativno slabo (južno-evropske države) se pogosto prijavljajo na takšne projekte, saj težje (sploh mladi) dobijo denar v domači državi. Zaradi relativno dobrih referenc so tudi pogosto uspešni na razpisih.
3. Raziskovalci iz vzhodnoevropskih držav pa bi sicer potrebovali denar, vendar težje uspevajo na razpisih, saj imajo običajno slabše reference, ker nimajo možnosti delati v začetku znanstvene kariere v tako dobrih inštitucijah, kot njihovi kolegi (o vzrokih za to pa govorijo ostali blogi objavljeni v zadnjem mesecu) iz stare Evrope, in se zaradi tega tudi manj pogosto prijavljajo na razpise. Pri tem zadnjem je pomembno še nekaj - v začetku, ko se je Evropa odprla, smo bili vzhodnjaki za zahod zanimivi in privlačni, pri večjih projektih je bil pri ocenjevanju plus, če si imel partnerja iz vzhodne Evrope. To obdobje romantike pa je zdaj minilo in zelo verjetno se ravno to kaže tudi pri slovenski uspešnosti pri sodelovanju v Evropskih projektih, saj kolikor mi je znano je naša uspešnost (uradnih podatkov nimam tako, da ne vem zanesljivo, sem pa to večkrat slišal) v 7. okvirnem programu precej slabša kot v 6. okvirnem programu.

Za konec pa še en bonbonček - še bolj zanimivo pa je razmerje pri ocenjevalcih projektov. Po moji grobi oceni je na mojem področju (znanosti o življenju) vsaj polovica, rajši pa več (na oko bi rekel celo dve tretjini), ocenjevalcev iz vzhodne Evrope :)

Članek Miša Alkalaja v Financah "Na počitnice v Cancun"

Na spletni strani Financ je objavljen članek Miša Alkalaja "Na počitnice v Cancun". Avtor prilaga povezavo na verzijo, ki je opremljena z opombami in referencam. Citiram prvi odstavek.
Teorijo, da povzročajo človeški izpusti toplogrednih plinov globalno ogrevanje – po novem “podnebne spremembe” – je znanstveno razvrednotila že sama narava: podnebje se je (celo bolj) ogrevalo v prvi polovici 20. stoletja[i], kljub bistveno manjšim človeškim izpustom CO2; in še bolj v daljni preteklosti, npr. med Srednjeveškim toplim obdobjem[ii]. Domnevno antropogeno ogrevanje s konca 20. stoletja se je že leta 1995 ustavilo, od leta 2002 pa se ozračje ohlaja[iii] - kljub temu, da človeški izpusti in zračna koncentracija CO2 še vedno rastejo. V nasprotju z napovedmi Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) led na Grenlandiji[iv], Arktiki[v] [vi] in Antarktiki[vii] narašča, prav tako praktično vsi kontinentalni ledeniki[viii], morje se ohlaja[ix] in gladina se ne dviguje[x] [xi]. Ampak, prav v letu pred podnebnim vrhom v Cancunu je pričela teorija o antropogenem ogrevanju izgubljati tudi politično podporo. [Originalne reference na koncu zapisa]


Nekaj pripomb in ...

[... "Disclaimer": Glede podnebne znanosti sem amater, moja osnovna izobrazba ni naravoslovna in znanje o klimatologiji je pridobljeno iz sekundarnih ali terciarnih virov. Sodbo o relevantnosti teh pripomb si torej ustvarite predvsem na podlagi presoje ustreznosti virov, ki jih navajam. Seveda zato nič manj ne stojim za zapisanim :) ]

  • Trditev "podnebje se je (celo bolj) ogrevalo v prvi polovici 20. stoletja, kljub bistveno manjšim človeškim izpustom CO2" in referenca, članek iz l. 2009 v reviji Meteorologische Zeitschrift

Abstract, ki je na voljo na omenjenem linku, kot predmet raziskave navaja anomalijo v Severni Evropi in Arktiki: "The European Arctic experienced a pronounced warming around 1920 and a sustained warm period in the 1920s and 1930s. ..." Ničesar niti podobnega trditvi, da se je podnebje v prvi polovici stoletja hitreje ogrevalo, jaz tam nisem prebral. Lahko pa, da to piše v članku ...

Mimogrede, avtorji članka so očitno "mainstream" klimatologi in ne "skeptiki". Stefan Brönnimann, drugi avtor, je recimo vodja klimatološke skupine pri Politehniki v Zurichu. Očitno so nasprotno od Alkalaja "Cancunu" naklonjeni, saj prva povezava na strani tega ištituta (19.10.2010) napotuje na tale poziv raziskovalcev ERL (zurichške politehnike), naj države sledijo opozorilom znanstvenikov in storijo več za preprečevanje podnebnih sprememb ...


Srednjeveška klimatska anomalija (toplo obdobje med 10. in 13. stol) je očitno pomemben in še ne povsem pojasnjen pojav. Zgornji članek, ki so ga kot dokaz proti CO2 teoriji pograbili vsi "skeptični" blogi, je za "mainstream klimatologijo" prav nasprotno pomemben prispevek k razlagi, kateri različni mehanizmi lahko vplivajo na segrevanje ozračja. Če to vemo, je mogoče še trdneje podkrepiti teorijo, da je za sedanjo anomalijo kriv človek in njegovi toplogredni plini. Članek torej ni odkril srednjeveške anomalije - ta je že dolgo poznana in del vseh standardnih modelov - temveč je ponudil novo razlago le-te. Članek torej nikakor ni "heretičen" v smislu, da bi ga znanstvena skupnost razumela kot ugovor teoriji od človeka povzročenih podnebnih sprememb v 20. stol. - prav nasprotno. (Nekaj dodatnih informacij tule [RealClimate, 15.5.2010] in tule [ScepticalScience, 28.11. 2009])

  • Trditev "Domnevno antropogeno ogrevanje s konca 20. stoletja se je že leta 1995 ustavilo, od leta 2002 pa se ozračje ohlaja" in referenca, BBC intervju s Philom Jonesom, top klimatologom in vodjo inštituta CRU, od koder so lani ukradli elektronsko pošto in dokumentacijo (t.i. afera CRU hack)

Kar je v tem intervjuju hotel povedati Jones je, da moramo za statistično veljaven zaključek o trendu globalne temperature vzeti dovolj dolgo obdobje. Definitivno so temperature v zadnjih 15 letih najvišje izmerjene v zgodovini merjenja, a po strogih kriterijih statistike iz tega ne moremo zatrditi da je trend od leta 1995 (!) do danes trend segrevanja. Kot razložijo na RealClimate [15.2. 2010] v zapisu, ki ga je avtoriziral Jones

"while the globe has nominally warmed since 1995, it is difficult to establish the statistical significance of that warming given the short nature of the time interval (1995-present) involved. The warming trend consequently doesn’t quite achieve statistical significance. But it is extremely difficult to establish a statistically significant trend over a time interval as short as 15 years"

Če izolirano vzamemo obdobje 1995 do danes, statistika zaključka o definitivnem trendu segrevanja ne dovoljuje. Povsem drugače je (in natančno to je Jonesova poanta), če vzamemo daljše obdobje. Za ilustracijo tale graf, ki si ga bodo bralci KKD lahko sami interprerirali [Vir]



Tu se vdržim sodbe. Edini vir, ki ga NewsBusters navajajo, je zelo k
ratek članek iz l. 2008 v grenlandskem dnevnem časopisu Sermitsiaq o velikem mrazu tisto leto in ledenem pokrovu med Kanado in Grenlandijo, ki pa pravzaprav tudi nima nobene prave zveze z omenjeno trditvijo. Zdi se mi, da novica o mrazu nekega dne pozimi l. 2008, o katerem poroča lokalni časopis, ni nekaj, kar je smiselno postaviti proti generalnim IPCC trditvam - je pa to čisto moja zdravorazumska presoja, zato ta hip nimam nasprotnega argumenta.


To je v bistvo zelo zanimivo in fino, da je Alkalaj opozoril na zadevo - mislim, da prvi v Sloveniji v množičnih medijih. Gre za pojav, ki je bil opažen marca letos (2010): zaradi nizkih temperatur se je na Barentsovem in Beaufortovem morju povečala površina ledenega pokrova, ki pa je bil (tudi zaradi relativno visokih temperatur pred tem), tanek. Satelitska merjenja povšine arktičnega ledu so so zabeležila povprečno povečanje ledene površine za ta čas. Medijske interpretacije fenomena so bile zelo različne. "Skeptični" (ampak tudi nekateri drugi) blogi so ga interpretirali kot primer, da se količina arktičnega leda v resnici ne manjša, ampak celo veča. Tudi razumni časopisi, kot je WIRED (9.4. 2010), so objavili članke, katerih ton je bil, da morda z arktičnim ledom le ni tako slabo, kot je kazalo. Glavna referenca članka iz WIRED je znanstvenik Dirk Notz iz Max Planck inštituta za meteorologijo iz Hamburga. Notz je bil dejansko vodja raziskovalcev, ki so pojav opazovali neposredno na terenu, na Grenlandiji, in je svojo razlago dogodka tudi sam zapisal v članku na RealClimate (26.6.2010). Res priporočam, strašno zanimiv zapis, če pa nimate časa, mogoče samo ta citat:
"For the measurement of this extent, it doesn’t matter at all how thick the ice is: any ice, however thin, contributes to sea-ice extent. Therefore, only considering a possible “recovery” of just the extent of Arctic sea ice always remains somewhat superficial, since sea-ice extent contains no information on the thickness of the ice."


Vprašanje segrevanja ali ohlajanja Antarktike je očitno kompleksno, vsekakor pa je relativno obskuren citirani blog precej zadnji vir, kamor bi se obrnil za odgovor. Po drugi strani pa ne bi rekel, da IPCC sploh trdi, da se obseg morskega ledu na Antarktiki zmanjšuje. Če smo natančni, IPCC zelo previdno zapiše, da o natančnem trendu antarktičnega ledu težko sodimo (AR4, Povzetek, str. 9):
Antarctic sea ice extent continues to show interannual variability and localised changes but no statistically significant average trends, consistent with the lack of warming reflected in atmospheric temperatures averaged across the region.
Blog, ki ga citira Alkalaj, torej v precejšnji meri napada "ptičje strašilo". Mimogrede, eden zadnjih bolj citiranih člankov o temperaturah na Antarktiki je tale (Nature, 22.1.2009, Steig & al.). Povzetek se glasi takole:

Assessments of Antarctic temperature change have emphasized the contrast between strong warming of the Antarctic Peninsula and slight cooling of the Antarctic continental interior in recent decades. ... This picture, however, is substantially incomplete owing to the sparseness and short duration of the observations. Here we show that significant warming extends well beyond the Antarctic Peninsula to cover most of West Antarctica, an area of warming much larger than previously reported. West Antarctic warming exceeds 0.1 °C per decade over the past 50 years, and is strongest in winter and spring.


Avtor bloga Robert W. Felix je znan prodajalec megle (kvarkadabrovske odpihovalce megle bo verjetno zabavalo, da je blog v veliki meri namenjen promociji njegove knjige Magnetic Reversals and Evolutionary Leaps: The True Origin of Species). S popolno nebuloznostjo njegovih trditev o ledenikih se je že pred časom podrobno ukvarjal George Monbiot v članku, ki je tudi del njegove knjige Vroče, ki smo jo pred kratkim prevedli pri Krtini.
Sicer pa priporočljiv vir za prave znanstvene podatke - seveda so povsem drugačni kot zgoraj navedeni - o ledenikih World Glacier Monitoring Service.



Morda pa je nekaj na tem. Spencer dejansko je klimatolog. Res je, da je mož ultra konservativen, res je , da je zagovornik kreacionizma,
I came to the realization that intelligent design, as a theory of origins, is no more religious, and no less scientific, than evolutionism. ... True evolution, in the macro-sense, has never been observed, only inferred. ...If the public school system insists on teaching evolution as a theory of origins, in the view of many a religious activity, why is it discriminating against the only other theory of origins, intelligent design?
res je tudi, da "mainstream" klimatološke revije njegovih zaključkov še niso objavile - komentar Gavina Schmidta iz Nasinega GISS na RealClimate (7.4.2010),:

Once he has a proper paper outlining exactly what was done, and how the known issues have been dealt with, we might be in a better position to judge - but for now, this is merely curious, not definitive.
a vseeno, Spencer je resen klimatolog in morda je tu Alkalaj našel nekaj. Ker je vprašanje segrevanja oceana dejansko resno in odprto vprašanje, za uravnoteženje vseeno še link na nedavni letter v Nature (20.5.2010) z naslovom Robust warming of the global upper ocean Lymana in drugih:

A large (~10^23J) multi-decadal globally averaged warming signal in the upper 300 m of the world’s oceans was reported roughly a decade ago and is attributed to warming associated with anthropogenic greenhouse gases. The majority of the Earth’s total energy uptake during recent decades has occurred in the upper ocean, but the underlying uncertainties in ocean warming are unclear. ...Accounting for multiple sources of uncertainty, a composite of several OHCA curves using different XBT bias corrections still yields a statistically significant linear warming trend for 1993–2008.

Merjenje gladine se res sooča s številnimi tehničnimi problemi, vendar je daleč prevladujoče mnenje v znanstveni skupnosti, da je dvigovanje gladine empirično dejstvo. Zato le le skromen link na Wiki: Current Sea Level Rise, kjer je dovolj izhodišč za nadaljnje informiranje in ustvarjanje mnenja.


Originalne reference v Alkalajevem članku:

[i] The early twentieth century warm period in the European Arctic; Grant, Andrea N.; Brönnimann, Stefan; Ewen, Tracy; Griesser, Thomas; Stickler, Alexander; Meteorologische Zeitschrift, Volume 18, Number 4, August 2009 , pp. 425-432(8) -http://www.ingentaconnect.com/content/schweiz/mz/2009/00000018/00000004/art00006

[ii] Medieval Warm Period Rediscovered; Doug L. Hoffman, Resilient Earth, 04/07/2009 -http://www.theresilientearth.com/?q=content/medieval-warm-period-rediscovered

[iii] Q&A: Professor Phil Jones; BBC News, 13 February 2010 -http://news.bbc.co.uk/2/hi/science/nature/8511670.stm

[iv] Western Greenland Ice Growing; Still Global Warming; NewsBusters, 02/16/2008 -http://newsbusters.org/blogs/lynn-davidson/2008/02/16/western-greenland-ice-growing-still-global-warming

[v] Arctic sea ice growing - Climate scientists confused; Ecological Problems, APRIL 4, 2010 -http://ecological-problems.blogspot.com/2010/04/arctic-sea-ice-growing-climate.html

[vi] Arctic ice proves to be slippery stuff; Christopher Booker, The Telegraph, 05 Sep 2009 -http://www.telegraph.co.uk/comment/columnists/christopherbooker/6143587/Arctic-ice-proves-to-be-slippery-stuff.html

[viii] A (partial) list of the specific glaciers that are growing -http://www.iceagenow.com/List_of_Expanding_Glaciers.htm

[ix] Still Cooling: Sea Surface Temperatures thru August 18, 2010; August 19th, 2010 by Roy W. Spencer, Ph. D. - http://www.drroyspencer.com/2010/08/still-cooling-sea-surface-temperatures-thru-august-18-2010/

[xi] South Pacific Sea Level: A Reassessment; Vincent R. Gray, SPPI, 17 August 2010 18:02 -http://scienceandpublicpolicy.org/south_pacific.html


četrtek, 21. oktober 2010

Odgovor na pobudo predsedniku vlade glede razvojnega preboja Slovenije

Danes smo prejeli odgovor na našo Pobudo predsedniku vlade glede razvojnega preboja Slovenije. Preberete si ga lahko tule.

Kaj je narobe s slovenskim visokošolskim prostorom. II del.

Ob branju Aljaževega pisma sem z velikim presenečenjem ugotavljal, kako veliko je prekrivanje med tem, kar je zapisal on in kar sem poslal Uradu sam. Na pobudo Saša objavljam nekaj odlomkov iz svojega pisma (preostali del je tako podoben Aljaževemu, da ne bi rad dolgočasil bralcev, izpustil sem uvodne biografske podatke itd). Nekateri poudarki so dodani za objavo na tem blogu.

O zgodnji izobrazbi
Najprej dve misli o izobraževalnem sistemu v Sloveniji (osnovna šola do vključno dodiplomskega študija). V mojem srednješolskem razredu je velik procent sošolcev šel v tujino, od obiskov za kratek čas (1 leto) do stalnih selitev v tujino (ZDA, London, Avstrija). Še vedno smo v dobrem stiku in tema, ki pride občasno v pogovoru na dan, je kvaliteta osnovnih in srednjih šol v Sloveniji. Verjetno je mogoče mnogo izboljšati - kot vedno - in morda smo bili priviligirani, ker smo imeli na naši gimnaziji res izvrstne učitelje, vendar je konsenz, da je naš zgodnješolski sistem komparativno dober, predvsem pa še vedno da učencem dobro in približno homogeno osnovo (kar absolutno ne drži za ZDA, kjer je lahko razpon od nepismenih šolarjev do takih, ki rešujejo diferencialne enačbe). Drugič, moje osebno mnenje je, da je slovenska dodiplomska izobrazba od fakultete do fakultete precej variabilna v kvaliteti; to lahko trdim (ne zelo objektivno) le na podlagi osebne izkušnje na fiziki in po pripovedi prijateljev in sošolcev iz drugih oddelkov. Za fiziko konkretno bi opisal naš program kot nekoliko starokopiten (ogromno predmetov s prekrivajočimi predmetniki, veliko kolokvijev in reševanja nalog, bistveno manj raziskovalnega dela in integracije s postdoci in doktorskimi študenti, ki je ponujena dobrim ameriškim dodiplomskim študentom, tako da participirajo v pravem raziskovalnem delu zgodaj), vendar kvaliteten (večinoma kompetentni in dobri profesorji in asistenti in relativno rigorozen pristop). Končni rezultat je vseeno sistem, zmožen proizvesti študente fizike in matematike, ki lahko zlahka konkurirajo za vstop na najboljše podiplomske programe na svetu. Ker je (i) fizika popolnoma globalna in primerljiva, (ii) ker lahko hitro naštejem slovenske fizike, ki so uspešno naredili tak prehod v tujino, in (iii) ker so v akademiji znane zgodbe o drugih šolah s podobnim sistemom in rezultatom (v ZDA se, npr., zelo ceni študente z določenih tehniških univerz iz vzhodne Evrope), se mi zdi, da lahko nudi FMF kvalitetno izobrazbo.

O raziskovalnem sistemu
O raziskovalnem sistemu v Sloveniji lahko govorim predvsem iz stališča mladega raziskovalca, ki ima po selitvi v tujino v mislih dve življenjski poti -- nadaljevanje kariere v tujini ali vrnitev domov. To je situacija, s katero se srečuje kar nekaj mojih kolegov; sam sem precej zgodaj izključil možnost hitre vrnitve, in opis spodaj vsebuje okvirne razloge za to odločitev. Večina razlogov temelji na osebni percepciji situacije, za katero dopuščam, da ni popolnoma verna ali posplošljiva; to prosim vzamite na znanje. Nadalje, ne bom dolgovezil, da znanost v Sloveniji nima dovolj denarja; denar je vedno potreben, a ne zadosten, pogoj za izboljšanje situacije, zato se bom omejil na komentarje, ki so neodvisni od povečanja financiranja.

Moj vtis je, da se v Sloveniji ne znamo odločiti, kakšno obliko znanstvene skupnosti bomo razvijali. Po eni strani slišimo govoriti o odličnosti itd, po drugi strani pa je oblika skupnosti (s tem mislim socialno skupnost znanstvenikov in podporne sisteme financiranja in uprave raziskovanja; vsi ti krogi so v Sloveniji itak v veliki meri prekrivajoči) v resnici nasprotna temu cilju odličnosti. Odličnost se lahko razvije, kjer (i) je dana priložnost zelo dobrim mladim ljudem, da hitro razvijejo popolnoma neodvisno (in v akademiji to pomeni le profesorska ali “fellow” delovna mesta, ki nimajo nadrejenega!) raziskovalno delo, da so torej odgovorni za svoj znanstveni in finančni položaj sami, (ii) je sistem fleksibilen, ne predpostavlja, da bo večina ljudi goljufala in jih je zato potrebno vedno nadzirati z velikim birokratskim aparatom; (iv) da je sistem transparenten v svojih bistvenih delih, (iii) da sistem nagrajuje mednarodno priznano znanstveno odličnost.

Zakaj mislim, da sistem v Sloveniji ne podpira odličnosti? Zato, ker doma v osnovi mešamo socialni čut, altruizem, uravnilovko, negativno selekcijo - kakorkoli želite to imenovati, s konotacijo ali brez - v znanstveno udejstvovanje. Sam se vračam v Evropo delno zato, ker mi je vseč evropski model socialne države, in pri zdravstvenem zavarovanju, pomoči brezposelnim itd se mi zdi smiseln. A potrebno se je zavedati, da znanost ni egalitarno početje in znanost ni sociala. Odlična znanost je po svoji naravi elitistična: globalno se izbira majhno število najboljših ljudi, in meje znanega premikajo posamezniki, ne povprečje. Cilj znanstvene politike ali konkretne ureditve ne more biti, da priskrbi delo vsem ali večini, ki bi radi bili znanstveniki - žal je to mogoče le v idealnem svetu. Ne pravim, da je selekcija edina možna pot, in kot družba se lahko odločimo za bolj “socialni model znanosti”, vendar se je potrebno zavedati, da je cena za to verjetno slabši raziskovalni uspeh.

Konkretno to pomeni, da imamo doma zaprt sistem, kjer je “privzeta” karierna pot to, da se (z izjemo kratkega postdoca) ostane na domači inštituciji na relativno varnem položaju, kjer se sicer nominalno napreduje skozi mnogo korakov (MR, asistent, docent, razne slabo definirane začasne in frakcionalne pozicije, itd), nobeden izmed teh korakov pa ni resnični filter. Zaposlitev za nedoločen čas ni več veliko, tako da formalne varnosti v raziskovanju nujno ni več in bi bilo mogoče reči, da to nudi fleksibilnost, ki omogoča selekcijo, a izkaže se, da je mnogo poti in načinov, kako ljudje ostanejo poljubno dolgo na nekakšnih začasnih mestih, ki so v praksi “varna” -- to je “socialni” aspekt znanosti, ki sem ga imel v mislih. Namesto najboljšega iz obeh svetov imamo tako najslabše: delovne varnosti formalno ni več, selekcije pa tudi ne.

O vrnitvi
Ta aspekt je viden tudi, če se želimo Slovenci vrniti nazaj. Sistem doma v praksi ni odprt, tudi če formalno je. Obstajajo birokratske prepreke, ki jih domači kandidati nimajo itd. V ZDA (z izjemo vize) različni kandidati - tujci in domači - predložijo natančno enak nabor papirjev, in nihče ni priviligiran, ker ima ali nima, npr, bibliografskih vnosov v COBISSu, ali potrebuje oz ne potrebuje nostrifikacije itd. Še bolj pomembno je to, da je celotna ureditev v Sloveniji zelo netransparentna. Kolegi v tujini ne razumejo dobro frakcionalnih zaposlitvenih sistemov (npr lahko bi bil postdoc v ZDA, hkrati pa še vedno petinsko zaposlen na IJS), tudi ne financiranja preko ARRS, kjer se zaproša za postdoktorske projekte, za katere denar odteka v Slovenijo tudi, ko so nosilci projekta v tujini, zato da v Sloveniji ohranja “mesto” itd. Ko sem zgoraj zapisal transparentnost, nisem imel v mislih, kako se izračuna impakt faktor, ampak transparentnost celotne ureditve: kje v karieri se prehaja iz enega stadija kariere v drugega, kaj sploh ti stadiji so, koliko je to odvisno od “dogovorov” in koliko od publikacij... Mojemu mentorju v ZDA se je zdelo nekoč zabavno, ko sem mu opisal računanje faktorjev za napredovanje iz publikacij v Sloveniji, in komentiral je, da če se profesorski zbor ne more odločiti med dvema kandidatoma za mladega profesorja s tem, da se opravi razgovore in pogleda na spisek bibliografije brez natančnega računa, potem nekaj ne more biti v redu s sistemom izbiranja (naj dodam, da tudi sam nikoli nisem računal enega faktorja iz svojih objav za prijave na delovna mesta v tujini). Doma torej težimo k transparentnosti v mikroskopskih korakih in predpisih v samo-deklarirani želji po objektivnosti, hkrati je pa celoten ustroj sistema za “outsiderje” zelo netransparenten, in na visokem nivoju se da znotraj sistema skoraj vse “dogovoriti” in urediti.

Drznem si reči, da to vedno bolj škoduje slovenski znanosti. Slovenci imamo radi Slovenijo in večina ima inherentno željo po vrnitvi: to je zelo pomembno, nesamoumevno, in ne velja za mnogo tujcev v ZDA, ki se ne želijo vrniti v državo, od koder so prišli. Kar se zgodi je, da odidemo v tujino in vidimo, da dejansko obstajajo bolj jasni in transparentni načini znanstvenega udejstvovanja. Ko pride potencialni čas za vrnitev -- in v dobro štejem svojim slovenskim kolegom, da vsaj na FMF (vem za najmanj 3 primere) domači dajo pobudo in obvestijo, da se mogoče da kaj dogovoriti -- pa je potrebno soočiti objektivne in subjektive faktorje za in proti vrnitvi. Objektivni so večinoma vedno v prid tujini, z izjemo družinskih vezi. Subjektivno pa je pozitivna želja po vrnitvi soočena z vrnitvijo v netransparentno okolje, kamor pademo v sredo že obstoječih vrst za napredovanje, petinskih zaposlitev, čudnega financiranja (s problemom kure in jajca, ko je mogoče zaprositi za denar v Sloveniji samo, ko že imaš afiliacijo v Sloveniji), nesamostojnosti (tudi ko v tujini že imamo popolnoma neodvisno pozicijo!) in ostalih, zgoraj omenjenih, nejasnosti. Velikokrat je to slednje odločilni faktor proti vrnitvi, ne za faktor 2-5 krat nižja plača v Sloveniji. Kar nekaj ljudi (vključno z mano) obravnava EU že kot “dom” in veliko lažje se je odločiti priti iz ZDA na npr. Max Planck Society v Nemčijo, ker to efektivno skoraj ni več tujina. Naj omenim, da Slovenija ni ne prva ne zadnja država, ki se sooča s konfliktom med zaprtim domačim akademskim krogom in ljudmi, ki bi radi vanj vstopili; mogoče so problemi zaradi velikosti le potencirani. Nemčija je v želji po dobrih kadrih iz tujine ustvarila karierno pot, ki je vzporedna in konkurenčna tradicionalni (preko asistentov, docentov, habilitacije, do profesure). To vzporedno, novo pot (preko Juniorprofessorjev in Resarch Group Learderjev) financira DFG centralno iz zveznega proračuna, v obliki denarja za Emmy Noether programe, Max Planck programe in ostale; ustvarja se tako pot, po kateri Nemci [ali tujci], ki so se izobrazili v tujini, lahko pridejo v Nemčijo na kot neodvisni W1 ali W2 profesorji. Kolikor razumem, je uvedba te alternative v Nemčiji povzročila reakcijo, vendar tudi takoj povečano kompetitivnost Nemčije, vsaj za naravoslovce. Zdi se mi, da ima podoben program Nizozemska (Veni Vidi Vici shema). Male države, kot so Izrael in Švica, so uspele ustvariti vrhunsko znanost prav zato, ker poleg dobre infrastrkuture resnično kadrujejo mednarodno; Švica seveda lahko ponudi tudi veliko denarja, v Izraelu pa plače profesorjev niti niso tako izredno visoke in ne morejo biti razlog, zakaj je znanost na visokem nivoju.

Če povzamem, bi predlagal, da znanost v Sloveniji postane bolj kompetitivna. To se ne bo zgodilo z dodatnimi birokratskimi kriteriji za seštevanje takšnih in drugačnih točk. Ključen je miselni premik, da je na poti od diplome preko doktorata do stalnih raziskovalnih pozicij resna, globalna in transparentna selekcija. V naravoslovju je to pravzaprav enostavno, ker obstaja konsenz (vsaj v tujini), kaj je dobro mednarodno objavljeno znanstveno delo. Na nekaj točkah (napredovanje od PhD v postdoca, od postdoca v assistent professorja) je v tujini resnično ozko grlo, ki je neodvisno od starosti kandidata. Pričakuje se, da doktorat, postdoc in profesura ne potekajo na istem inštitutu. Napredovanje preko teh točk je transparentno […] Na ta način bi lahko ljudje, ki se izkažejo, tudi če bi jih bilo manj kot sedaj zaradi strožje selekcije, dobili prej neodvisna raziskovalna mesta z možnostjo stalne zaposlitve. Cena tega pristopa je (pri konstantnem financiraju), da je takih ljudi pač manj in da morajo ostali iz akademije, ker zanje ni denarja, ter da Slovenija ne pokriva celotne znanosti (kar je itak ne). Plus je, da so taki ljudje lahko zaradi svojega statusa in večjih sredstev na enega raziskovalca dejansko mednarodno kompetitivni. Pogoj je, da je ocena zgolj na podlagi mednarodnih znanstvenih dosežkov. Ker sem realist, mislim, da je zadnje mogoče zagotoviti le tako, da ljudje na poti diploma-doktorat-asistent-docent-raziskovalec odidejo najmanj enkrat v tujino za dovolj časa (kar ni samo eno leto), da samostojno izpeljejo najmanj en raziskovalni projekt brez domačih vezi, in da sami vsaj začasno izstopijo iz domačega sistema ter vstopijo nazaj pod enakimi pogoji kot tujci; glede na izkušnje mene in kolegov je dolžina takega obdobja zunaj Slovenije ali celotni doktorat ali najmanj 2/3 leta postdoca. Taka izkušnja je itak sestavni del današnje znanosti. Zavedati se je potrebno, da vsi ti argumenti veljajo tudi, če bi se financiranje znanosti v Sloveniji znatno povečalo.

Slovenci imamo potencial za izvrstne znanstvenike. Znotraj mojega obštudijskega dela na IJS sem videl, da imamo tako odlične ljudi, kot ljudi, za katere bi se zunanji opazovalec resno vprašal, kaj počnejo na vrhunski državni raziskovalni inštituciji. Če podpremo le prve, bo tudi pri danem financiranju uspeh večji. Še več, naš cilj bi moral biti pritegniti tujce, tudi iz vzhoda, da prispevajo k znanosti v naši deželi. Že sedaj jim lahko ponudimo krasno naravo in zelo socialno državo, dve stvari, ki jih (zakaj le?) Slovenci jemljemo za samoumevne. Morda nam lahko uspe ustvariti tudi dobro, transparentno in kompetitivno delovno okolje.

Za konec
Namesto konca še nekaj besed, ki niso bile v pismu. Sloveniji ni potrebno biti država z vrhunsko (bazično) znanostjo, to je le eden izmed možnih ciljev. Kot družba se lahko odločimo le za aspekte znanosti, ki povečujejo GDP, torej predvsem inženirske študije: s tako odločitvijo vsaj načeloma ni nič narobe, posebej, če je to racionalna odločitev, češ bazična znanost je itak globalna in tako draga, da je izven našega dometa, prepustimo jo drugim -- vendar dajmo to povedati jasno in javno. Tretja opcija je, da si želimo predvsem dobro izobraženo večino, torej dostopno visoko izobrazbo. Te opcije niso medsebojno izključljive, vendar zahtevajo različne ali prilagojene modele financiranja, organiziranja, napredovanja in selekcije. Predvsem pa je nujno, da se politično jasno opredeli vizija: ne bomo generično na 50 straneh dokumenta opevali, da postajajo vse naše inštitucije sočasno in hkrati najboljša raziskovalna, odlična izobraževalna in izvrstna aplikativna meka, ne da bi povedali, kaj to pomeni konkretno za vsako izmed N (N je majhno število) inštitucij, ki jih imamo. Naj bo UniLj primarno izobraževalna ustanova, kjer so kriteriji za napredovanje pedagoški? Naj bo IJS vrhunska znanstvena inštitucija, kjer je vse podrejeno mednarodni odličnosti? Zakaj ne! Vendar je treba to jasno deklarirati in transparentno podrediti tem ciljem praktične aspekte delovanja (!).

sreda, 20. oktober 2010

IST Austria

Po dolgem času se oglašam z reklamnim sporočilom (*). Ker sklepam, da lahko sedaj zadržim Vašo pozornost, dragi bralec, le še za kakšen stavek ali dva, naj takoj povem, da je tokratna reklama za ponudbo, ki je izjemno redka in ki je ne boste videli na televizijskih prodajnih kanalih. Dodatno pa si želim zapisati (za spremembo?) znanstveno zgodbo v pozitivnem, optimističnem tonu.

V okolici Dunaja odpira namreč sosednja država nov zvezni raziskovalni inštitut, IST Austria, katerega cilj so vrhunske bazične raziskave v fiziki, biofiziki, nevroznanosti, molekularni, celični in evolucijski biologiji ter računalnistvu. Vas zanima? Če da, berite naprej.

(*) Sporočilo je reklamno, ker naslednje leto tudi sam odhajam na IST; moj namen je predstaviti ga domačim (bodočim) doktorskim študentom, postdocom in kandidatom za profesorje.

_______________________

Kot sem pisal tule v odgovor Alenki, je Avstrija zaznala potrebo po bazični raziskovalni ustanovi, ki bi se lahko kosala z vrhunskimi inštitucijami po svetu. Po začetnih zapletih in lokalnih kregarijah so sosedje začeli znova (Američani bi rekli "They got their act together") ter pritegnili mednarodno trojico "starost" -- bivše predsednike Weizmanna, Max Planck Society in ETH iz Zuricha -- ki so začrtali razvojno pot in pravila za delovanje novega inštituta. Z dodatno podporo industrije je potem avstrijski parlament ustanovil novo inštitucijo, ki je leta 2009 za prvega predsednika dobila Toma Henzingerja (prej profesorja na EPFL in Berkeleyu). Od takrat IST Austria aktivno rekrutira assistant in senior profesorje, saj želi do leta ~2016 zrasti do velikosti 50-60 raziskovalnih skupin (trenutno jih je okrog 10, z zanimivo mednarodno zasedbo).

Zakaj se mi zdi ta inštitucija zanimiva? Zato, ker je v evropskem prostoru redek primer, kako pravilno izrabiti priložnosti, ki jih ponuja nova inštitucija, ki se lahko zastavi izven ustaljenega sistema, birokracije in potencialnih incestnih vplivov majhne socialne mreže. To ni lahko (kot priča tudi prvi poskus ustanovitve IST), je pa mogoče, če le obstaja konsenz o mednarodni znanstveni odličnosti kot edinem merilu. V IST so se odločili za transparentni ameriški tenure-track akademski sistem, torej 5 let assistent profesorja (neodvisna profesorska mesta s svojimi skupinami), čemur avtomatsko sledi odločitev o tenuri na podlagi ocene znanstvenega dela in zunanjih revizij, in če je pozitivna, dobi kandidat zaposlitev za nedoločen čas kot redni profesor. Hkrati so se odločili za model financiranja, ki je blize tistemu iz Max Planck Society: profesorji dobijo sredstva za raziskovalno skupino nekaj ljudi (doktorskih študentov in / ali postdocov) avtomatsko, za več pa zaprošajo pri zunanjih agencijah za financiranje znanosti (ERC, EU, avstrijske fundacije). Patentne ureditve in intelektualno lastnino je inštitut povzel po izraelskem Weizmann Institute of Science. Da bi lahko tekmovali v svetovnem merilu, so (pravilno) zaključili, da mora biti znesek financiranja za raziskave konkurenčen, financiranje samo pa enostavno in direktno vsaki raziskovalni skupini. Takšna kombinacija ureditev je, vsaj kolikor sem si sam ogledal možnosti v Evropi, precej redka. Vedno redkejši so tudi inštituti, ki imajo tako v svoji viziji kot tudi v zakonu, ki inštitucijo ustanavlja , zapisano, da je primarni cilj "curiosity driven basic research".

Ali bo projekt uspel? Kdo ve. Lahko pa že danes povem, da se ga Avstrija ni lotila polovičarsko. Denarja je na razpolago veliko, ravnokar je bila končana nova laboratorijska zgradba, gradi se naslednja. Uspeh bo odvisen od mladih ljudi -- doktorskih študentov, postdocov, mladih profesorjev. Zanimivo je opazovati, kako (posebej na začetku) je pomemben za inštitut vsak dober "hire" in doktorski kandidat; precej me spominja na situacijo v ZDA, kjer (enkrat ko so kandidati šli skozi sito in jih je za doktorske študente ali profesorje ostalo le še nekaj deset ali nekaj za slednje) se je univerza zelo zaposlila s tem, da bi le-te izbrane tudi dokončno pridobila zase.

Za vse, ki vas zanima: Uradni jezik inštituta je angleški. IST Austria podeljuje doktorate znanosti (nima pa dodiplomskega študija); 27. novembra 2010 bo imel inštitut dan odprtih vrat za bodoče doktorske študente. Za vse, ki jih zanimajo profesorska delovna mesta: povabilo je odprto, prijave potekajo preko interneta, in morajo vsebovati le življenjepis, bibliografijo, kratek raziskovalni program, ter priporočilna pisma. Z veseljem bom poizkusil na bolj detajlna vprašanja po elektronski pošti odgovoriti tudi sam.

In še spotoma za tiste, ki vas zanima daljni vzhod: Japonci gradijo inštitut po podobnem modelu na Okinawi (Okinawa Institute of Science and Technology, OIST). Če koga zanima kontant ali informacije, naj mi napiše mail.


Kaj je narobe s slovenskim visokošolskim prostorom?

Pred časom sem dobil poziv Urada za slovence v zamejstvu in po svetu, naj zapišem kaj je po mojem mnenju potrebno storiti za izboljšanje slovenskega visokošolskega prostora, in omenim tudi povezane problematike. Poziv so poslali mnogim slovenskim raziskovalcem v tujini in zanimivo bi bilo spoznati rezultate te poizvedbe: v čem se vsi strinjamo, kaj poudarjamo, in pri čem se ne strinjamo.

Po predlogu Saša Dolenca spodaj objavljam svoj odgovor na poziv. Slovenski prostor najprej subjektivno primerjam z nizozemskim in nato ocenim zakaj ni migracije uspešnih raziskovalcev v Slovenijo. Vesel bom vsake pripombe o tem kje se motim itd. Opravičujem se za slovnične napake.


Odgovor na poziv Urada za slovence v zamejstvu in po svetu

Zahvaljujem se vam, da ste se o problematikah v slovenskem visokošolskem in akademskem prostoru odločili posvetovati tudi s slovenskimi raziskovalci v tujini. Menim, da so ti ključnega pomena pri reformi tega prostora, vendar so redko aktivno vključeni v razprave o spremembah v njem. Razlog je deloma v njihovem pomanjkanju časa, deloma v pomanjkanju interesa v Sloveniji za njihove poglede.

Spodaj poskušam na kratko odgovoriti na dve vprašanji, ki se mi zdita najpomembnejši: zakaj zaposleni na slovenskih visokošolskih ustanovah ne dosegajo takšnih raziskovalnih rezultatov kot tisti, ki so zaposleni na uspešnih visokošolskih ustanovah v tujini, ter zakaj se tako malo izkušenih in uspešnih raziskovalcev iz tujine odloči za delo v Sloveniji. Pri tem se naslanjam izključno na svoje osebne izkušnje z delom na slovenskih in tujih univerzah. Za temeljito oceno vzrokov in rešitev teh problematik bi bila potrebna širša raziskava, oz. mnenje drugih raziskovalcev (tudi v Sloveniji), ki imajo dolgotrajno mednarodno izkušnjo.

Namerno ne bom govoril o vračanju Slovencev, saj bi po mojem mnenju morali v Sloveniji biti odprti do vseh ljudi (vseh nacionalnosti), ki imajo izkušnje, katerih v Sloveniji primanjkuje, ter so pripravljeni delati v Sloveniji.

Na hitro o meni: zadnjih 14 let sem bil zaposlen na različnih univerzah v tujini, najprej kot doktorski študent, potem kot post-doktorski študent, sedaj pa za nedoločen čas kot docent na Fakulteti za ekonomijo in poslovne vede Univerze v Amsterdamu, kjer delujem večinoma raziskovalno. Leta 2007 sem iz osebnih razlogov svojo zaposlitev na Univerzi v Amsterdamu nekoliko zmanjšal in se s 25% zaposlil na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije na Univerzi na Primorskem.

Naj naštejem nekaj dejavnikov, ki po mojem mneju ovirajo raziskovalce v Sloveniji pri doseganju vrhunskih rezultatov. Vsakega od naštetih dejavnikov primerjam s svojo izkušnjo na Nizozemskem. Moje mnenje seveda temelji na omejenih osebnih izkušnjah: morda se kje motim, stvari pa se tudi spreminjajo. Navsezadnje je nekaj slovenskih raziskovalnih skupin povsem konkurenčnih v mednarodnem merilu.

1.
V Sloveniji so zaposleni na univerzah pojmovani predvsem kot pedagoški delavci. Za raziskovalno delo pravzaprav niso niti plačani, niti nagrajeni. Celotni delež zaposlitve si morajo pokriti s pedagoškimi urami in to pripelje do naslednjih problemov:
- nimajo časa za raziskovalno delo
- raziskovalno delo na univerzi ni financirano drugače kot preko projektov, zato se vsi borijo za zanesljivo zaposlitev s čim bolj pedagoškim delom (predmete predavajo neprimerni predavatelji)
- tisti, ki niso dovolj uspešni pri pridobivanju predmetov se skušajo pokrivati z projektnim delom; namesto, da bi raziskovali tisti, ki so raziskovalno uspešni.
- oddelki ne morejo najeti odličnega raziskovalca, če zanj ne najdejo pedagoških ur.
- tisti, ki so pedagoško pokriti, se ne trudijo pridobiti raziskovalna sredstva, saj se bojijo, da bi izgubili predmete.
- asistenti, ki pripravljajo doktorat, so pedagoško še posebej obremenjeni, čeprav naj bi raziskovalci ravno v obdobju priprave doktorske dizertacije in takoj po njej naredili največji napredek. (ne vem kako je pri mladih raziskovalcih)

Na Nizozemskem zaposlene na univerzah jemljejo predvsem kot raziskovalce. Vsi delavci na univerzi smo zaposleni 100%, ne glede na to koliko predavamo. V povprečju smo pedagoško obremenjeni le 50% (okoli 100 kontaktnih ur letno). Vsi se trudimo pridobiti raziskovalna sredstva, saj tako zmanjšamo svoje pedagoške obveznosti na minimum: nizozemska znanstvena agencija zahteva zagotovilo univerze, da bo prejemnik projektu namenil vsaj 75% svojega časa. Če po preteku projekta ni na voljo pedagoških ur, je to odlično, saj še naprej prejemamo 100% plačo, vendar smo časovno prosti za nadaljne raziskovanje. Predmeti nimajo fiksnih predavateljev. Vsako leto se pogajamo kdo bo predaval kateri predmet, upošteva se primernost predavatelja, raziskovalna uspešnost, projektno financiranje, itd. Fakultete so svobodne pri financiranju, a za finančno pokritje tudi same zelo odgovorne. Ob finančni stiski zaprejo kak oddelek oz. odpustijo neučinkovite posameznike (včasih tudi redne profesorje) oz. zmanjšajo plače. Po drugi strani nove zaposlene najamejo, kadarkoli imajo dovolj finančnih sredstev in z njimi lahko pridobijo raziskovalce, ki zelo obetajo. Poudarek je na iskanju tistih, ki bodo dobro delali v prihodnosti – ne tistih, ki so najboljše že naredili. Zelo aktivno se išče ljudi po celem svetu: za doktorska mesta se najema študente iz celega sveta, če le obetajo; akademske zaposlitve se oglašuje mladim doktorantom po najboljših univerzah v tujini. Doktorski študenti skorajda nimajo pedagoških obveznosti, a se morajo aktivno udeleževati mednarodnih znanstvenih srečanj oziroma vsaj del svojega študija preživeti na ugledni ustanovi v tretji državi.

2.
V Sloveniji se doktoranti zaposlijo na istem oddelku, kjer so doktorirali. Zaradi tega:
- ni prehoda in akademske komunikacije med univerzami
- ni sodelovanja med univerzami
- je preveč ”inbreedinga”
- je uspešnim raziskovalcem iz drugih univerz, fakultet, ali tujine otežen pristop
- je premalo samokritike, raznolikosti in napredka

Na Nizozemskem in po večini zahodnih držav je ravno zato skorajda pravilo, da doktoranti svojo prvo zaposlitev iščejo na drugi univerzi in se po možnosti na prvo univerzo vrnejo kasneje. Prosta mesta so široko in pravočasno oglaševana, postopki rekrutiranja so transparentni.

3.
V Sloveniji oddelki in fakultete niso nagrajeni za uspešno raziskovalno delo. Zaradi tega:
- tudi posamezniki za to niso nagrajeni in torej niso motivirani.
- fakultete niso motivirane, da bi najemale tiste, ki so raziskovalno zelo uspešni.

Na nizozemskem je nagrada za uspešno raziskovalno delo različnih oblik: povišanje plače, manjše pedagoške obveznosti, več raziskovalnega denarja. Nagrajena je uspešnost v mednarodnem okolju – ne v državnem. Fakultete in univerze veliko denarja pridobijo zaradi mednarodne raziskovalne uspešnosti, bodisi preko projektov, ali pa preko denarnih vzpodbud, ki so del financiranja s strani države. Vse se borijo za čim boljše raziskovalce in jim omogočajo odlične pogoje za delo.

4.
Financiranje in napredovanje zaposlenih v Sloveniji je rigidno:
- raziskovalna uspešnost ne pomeni višjo plačo in pozicijo.
- uspešnemu raziskovalcu iz tujine ni mogoče ponuditi konkurenčne plače in pozicije.

Na Nizozemskem se vsak zaposleni vsako leto pogaja o svoji plači in poziciji. Ker so univerze relativno svobodne pri nagrajevanju, bodo uspešne ljudi zadržale in motivirale z opaznim povišanjem plače. Če za nekoga menijo, da je izjemen raziskovalec, mu bodo ponudili profesorsko mesto brez večjih pedagoških obveznosti, raziskovalna sredstva, ter izjemno plačo – četudi je dosedaj bil le docent in ima le 35 let: če mu tega ne ponudijo, bo raje odšel v zda!

5.
Akademska kultura v Sloveniji mi deluje konfliktno, hierarhično, neprofesionalno in premalo motivirano.
- vse kar poslušam o univerzah v Sloveniji je kdo je s kom skregan, kdo komu zameri ali nagaja.
- ni enakopravnosti med podrejenimi in nadrejenimi; podrejeni ne ugovarjajo, ne opozarjajo na napake in sprejemajo delo izven njihovih obveznosti
- nekateri zaposleni med delovnim časom delajo za drugega delodajalca ali honorarno.
- nekateri raziskovalna sredstva skušajo izkoristiti za osebno porabo
- nekateri niso sami po sebi motivirani za raziskovalno delo

V tujini ne poznam pojma ”biti skregan”, razen seveda v izključno raziskovalnem smislu. Nasprotno, vse je usmerjeno v sodelovanje med zaposlenimi na oddelku, med oddelki, med fakultetami in med univerzami. Takšno sodelovanje je namreč najboljši način za neprekinjeno pridobivanje novih izkušenj in informacij. Sam raziskovalno sodelujem z oddelki za ekonomijo, biologijo, psihologijo, ter kognitivne znanosti na Univerzi v Amsterdamu, ter s 5 univerzami na Nizozemskem in po svetu. Brez tega ne bi mogel uspešno izvajati svojega dela. Zaposleni so dovolj finančno podprti, da jim ni potrebno iskati načinov za dodatni zaslužek. Tako ali tako pa čim več časa skušajo nameniti raziskovalnemu delu: v nasprotnem pri tem ne bodo uspešni in bodo ostali brez zaposlitve in možnosti za nadaljevanje akademske kariere. Profesorji niso formalno nadrejeni docentom in asistentom, zato velja občutek enakopravnosti. Vsi smo neprestano soočeni z najnovejšim napredkom na našem področju po svetu - preko tedenskih mednarodnih seminarjev oz. rednih mednarodnih srečanj in izmenjav, financiranih s strani oddelkov, kar nas motivira k čim večji raziskovalni uspešnosti. Dober do-diplomski študent ne bo avtomatično postal doktorski študent, potrebno je biti za takšno delo motiviran in imeti dobre ideje.

6.
V Sloveniji ves akademski diskurz poteka v slovenščini. Zato:
- zaposleni niso izkušeni v akademski angleščini
- tujci ne morejo delati na slovenskih univerzah

Na nizozemskem je akademski diskurz, od magistrskih nalog dalje, v angleščini. Na moji fakulteti so vsa predavanja od tretjega letnika dalje v angleščini, poleg tega prva dva letnika ponujamo hkrati v nizozemščini in angleščini. Zaposlenih imamo več kot 30% tujcev, od katerih marsikateri ne govori nizozemsko, zaposlene (od doktorskih študentov dalje) iščemo po celem svetu, izključno po kriteriju raziskovalnega potenciala.

7.
V Sloveniji ni javne razprave o vlogi visokega šolstva za razvoj družbe, davkoplačevalci ne zahtevajo učinkovite porabe denarja.
- zaposleni na univerzi imajo občutek, da jim akademska služba in pozicija pripadata, ni povdarka na trudu in znanstveni odličnosti
- akademska služba je zanimiva zaradi varnosti in javnega položaja, namesto, da bi bila zanimiva zaradi dostopa do raziskovalnih možnosti in nadaljnega učenja/izpopolnjevanja.
- ohranja se neučinkovit sistem, kjer univerze trošijo javna proračunska sredstva, vendar na lestvicah, ki merijo znanstveno odličnost, zaostajajo celo za univerzami iz drugih vzhodnoevropskih držav

(na Shanghajski lestvici 2010 najvišje uvrščena slovenska Univerza v Ljubljani [rank 400-500] zaostaja za dvema univerzama na Poljskem [rank 300-400], eno na Češkem [rank 200-300], dvema na Madžarskem [rank 300-400]).

Na Nizozemskem so davkoplačevalci na splošno bolj kritični do neučinkovite porabe javnega denarja, poleg tega pa pričakujejo, da so njihove univerze v evropskem vrhu. Sistem, ki omogoča in finančno nagrajuje uspešno raziskovalno in pedagoško delo (in omogoča sankcioniranje neuspešnih), proizvaja boljše raziskovalce, ti pa svojim študentom predajajo bolj kvalitetno in nezastarano znanje. Problem kompetitivnega sistema je, da ne podpira nujno marginalnih akademskih področij. Tistim nacionalnega družbenega pomena se lahko nameni majhen delež sredstev izven sistema in se poskusi skrbeti za njihovo kakovost na kak drug način (če je to možno).


Zakaj se na visokošolskih in raziskovalnih ustanovah v Sloveniji ne zaposli več sposobnih in uspešnih raziskovalcev iz tujine?

Najprej bi rad povdaril, da bi po mojem mnenju iz tujine bilo dobro privabiti tiste, ki so tam že uspešni. Slovenske štipendiste s pogoji štipendij silimo k vrnitvi (mislim, da to dela Banka Slovenije) takoj po doktoratu, ko bi se sicer morali aktivno mednarodno vključiti v raziskovalno delo, kar ni prav. Moramo jih motivirati za vrnitev v Slovenijo, ne pa jih k temu siliti, saj bomo sicer izgubili še tiste, ki razmišjajo o vrnitvi.

Nekdo, ki je v tujini akademsko uspešen in tam vajen živet, bo iskal zaposlitev, kjer:
a) je zanimivo in vzpodbudno raziskovalno okolje, odprto do novih ljudi od vsepovsod
b) redno in pogosto srečuje veliko uspešnih raziskovalcev iz celega sveta
c) ima možnost sodelovanja in osebne nadgradnje
d) ima možost za pridobitev raziskovalnih sredstev zaradi svoje raziskovalne uspešnosti
e) ima dobro plačo
f) ima visoko akademsko pozicijo
g) ima čim manjše pedagoške obveznosti na čimbolj primernih področjih
h) ima čim manj birokratskih obveznosti
i) ima čim bolj stalno zaposlitev in možnost svobodnega iskanja doktorskih študentov
j) lahko komunicira v jeziku, ki ga je vajen
k) ima neakademske razloge (osebne itd.) za življenje

Medtem ko mnoge univerze v tujini ponujajo (a)-(j), zaposlitev v Sloveniji trenutno ponuja predvsem (k). Menim, da v Sloveniji še nekaj časa ne bomo mogli ponuditi (a)-(c). Če želimo v Sloveniji zaposliti koga, ki mu sicer ni težko najti zaposlitve v tujini, bi bilo zato nujno, da postanemo vsaj na (d)-(j) čim bolj konkurenčni.

------


Svojemu sestavku bi dodal še tole:

Univerze na Nizozemskem so predvsem raziskovalne univerze, kot so tudi boljše univerze v Združenem Kraljestvu in v ZDA. Raziskovalna univerza (kjer zaposlene jemljejo primarno kot raziskovalce), je načeloma dražja kot tista, ki se posveča pedagoškemu delu in vprašati se je treba, če smo jo v Sloveniji pripravljeni financirati - in sistemsko omogočiti. Zaposleni na slovenskih univerzah se morajo vprašati, če so pripravljeni sprejeti bolj tekmovalen in odprt a tudi meritokratski sistem v zameno za veliko boljše nagrade v obliki finančnih sredstev, raziskovalnih možnosti, svobode in osebnega napredka, a tudi več rizikov. Davkoplačevalci se morajo vprašati na kakšnih univerzah naj študirajo njihovi otroci in koliko so za to pripravljeni plačati. Obstaja alternativna možnost: da ohranimo poceni univerzo s poudarkom na zanesljivem pedagoškem delu, dodatno financiranje pa usmerimo v podporo slovenskim študentom za študij na uglednih univerzah v tujini. A tudi za kvalitetno pedagoško delo je bolj primeren nekdo, ki se je področja naučil na prvovrstni inštituciji v tujini.

ponedeljek, 18. oktober 2010

Spremenjena navodila za oživljanje

Danes so objavili nova navodila za oživljanje. Spremenjen je vrstni red, tako da je postopek še bolj preprost.

sobota, 16. oktober 2010

Kaj je skrivnost finskega uspeha?

Finska se pogosto pojavlja na samem vrhu primerjalnih razpredelnic in grafov uspešnosti lokalne znanosti. Na mestu je zato vprašanje, kaj je skrivnost njihovega uspeha? Če imate čas in potrpljenje se lahko lotite branja podrobne analize finskega nacionalnega inovacijskega sistema (www.evaluation.fi), lahko pa povprašate tudi koga, ki trenutno raziskuje na Finskem. V debati pod Alenkinim odličnim komentarjem Kaj pa neslovenci? se je iz Helsinkov oglasila Tina, ki takole povzema svoje videnje "finske skrivnosti":

Po mojem je 'finska skrivnost' precej preprosta in ni le v tem, da gre več denarja za znanost, ampak predvsem v njihovih interesih glede znanosti/znanstvenikov. Tu starejši in že uveljavljeni šefi nimajo vseh vajeti v rokah, tako da imajo mladi uspešni znanstveniki precej možnosti in je posledično zelo veliko vodij raziskovalnih skupin mladih (okrog 30). ... Na Finskem sva hitro opazila, da si vodje laboratorijev želijo imeti na svojem oddelku nove uspešne raziskovalne vodje skupin, s katerimi hočejo sodelovati ali jim je do tega, da je na oddelku čim več dobrih objav tudi iz drugih skupin. V Sloveniji dobiš vtis, da vodje skupin nimajo interesa, da bi se v sosednji laboratorij naselil uspešnejši šef od njih samih. Druga stvar na Finskem, ki je pravzaprav posledica že omenjenega načina ocenjevanja kvalitete, je, da nimajo kaj dosti več možnosti za napredovanje tisti, ki delajo na institutu oziroma univerzi dalj časa in jih vsi poznajo.

V bistvu so zadeve zelo preproste: uspešna okolja so tista, ki jim uspe privabiti in/ali zadržati sposobne ljudi ter jim nuditi ustrezne pogoje za delo. Zato se moramo danes zelo resno in z vso odgovornostjo vprašati, ali so reforme, ki jih v obeh novih strateških dokumentih (NPVŠ in RISS) predlaga ministrstvo takšne, da nas bodo pripeljale do želenega cilja?