četrtek, 30. september 2010

Znanost, inovativnost in konkurenčnost

V okviru javne razprave o vizijah razvoja znanosti in visokega šolstva v Sloveniji, ki sedaj dokaj intenzivno poteka na raznih nivojih, bi bilo dobro, da najprej uskladimo osnovno terminologijo, saj se bomo tako lahko bistveno bolj konstruktivno pogovarjali.

Predvsem je pri govorjenju o razvoju treba ločiti tri domene, med katerimi ima vsaka svojo lastno notranjo logiko, ki jo je treba spoštovati:
  • Inovativnost pomeni uspešno apliciranje idej: na ravni podjetij, družbene organiziranosti ali države. Definicija inovacije je »implementacija nove ideje v prakso«. Inovacije so lahko na ravni proizvodnega procesa, marketinga ali delovanja institucij: novi zakoni, davki, nove oblike organiziranja. Pomembne so tudi t. i. meta-inovacije oziroma inovacije, ki učinkovito spodbujajo inovativnost. Osrednja srednjeveška meta-inovacije je bila denimo iznajdba univerze. Patentna zakonodaja je bila pomembna angleška meta-inovacija sedemnajstega in osemnajstega stoletja. Nemška meta-inovacija devetnajstega stoletja je raziskovalna univerza, ameriška takoj po drugi svetovni vojni pa uvedba financiranja znanosti, kjer denar deli sama znanstvena skupnost. V osemdesetih se je vzpostavilo vrednotenje uspešnosti raziskovalcev preko kvalitete objav in citatov...
  • Znanost pomeni odkrivanje novega ne glede na uporabnost, neuporabnost oziroma družbeno-koristnost rezultatov. Nujno je treba izpostaviti razliko med znanstveno in inovativno dejavnostjo. Vrhunska znanost sicer povzroča zelo koristne prelive v družbo in gospodarstvo, vendar to ne more in ne sme biti njen primarni cilj. Cilj znanosti je lahko le lastna odličnost oziroma nova odkritja. To seveda posredno prej ali slej povzroči tudi pozitivne učinke na družbi in na gospodarstvu.
  • Konkurenčnost oziroma optimizacija pomeni iz sistema potegniti kar največ in poskrbeti, da bo čim bolj tekoče in učinkovito deloval. Ta proces mora neprestano potekati tako na ravni podjetij kot na ravni državne uprave in drugih inštitucij ter procesov. Sem spada tudi vzpostavljanje podjetništvu in življenju prijaznega okolja, protibirokratski ukrepi, uvedba še bolj učinkovite e-uprave ipd.
Zavedati se moramo, da za uspešno razvojno okolje potrebujemo vse troje: inovativnost, znanost in konkurenčnost. Treba se je zavzemati za razvoj vseh treh domen, pri čemer je pomembno, da med domenami ni nujno ujemanja in simbioze, ampak se pojavijo tudi trenja. Zgolj skrb za konkurenčnost in učinkovitost pogosto zanemarja inovativnost, kar je značilnost podjetij v drugi fazi razvoja, ko se že usidrajo na trgu. V podjetjih ugotavljajo, da morajo inovativne procese ločiti od optimizacije delovanja, ker gre za drugačen pristop, ki je prej ali slej nujno v konfliktu z večanjem učinkovitosti. Podobno ima tudi znanstveno raziskovanje svojo notranjo logiko, ki jo je treba spoštovati.

Dodal bi še nekaj svojih opažanj in mnenj.

Človeški kapital: Za realizacijo katere koli vizije so ključni predvsem sposobni posamezniki. V zgodovini so se kot centri razvoja zmeraj vzpostavila področja, ki so znala privabiti najsposobnejše ljudi in jim omogočila razmere za delo. Ti potem s svojim delovanjem na področju znanosti, kulture, športa ali gospodarstva odločilno vplivajo na vse, ki živijo v njihovi okolici. Danes so recimo takšni znani regijski centri inovativnosti Milano in Kopenhagen na področju industrijskega oblikovanja in mode, London in New York na področju financ, Oxford, Cambridge, Boston in Stanford na področju znanosti, Stuttgart in Birmingham na področju inženirstva in lahko bi našteval še naprej. Slovenija mora najti svojo nišo, ki pa je ni mogoče administrativno določiti, ampak se mora tvoriti okoli v svetovnem merilu vrhunskih posameznikov, ki jih bomo znali privabiti, da bodo delovali pri nas.

Spodbujanje prehajanja ljudi med področji in sektorji: Olajšati moramo zmožnost prehajanja ljudi iz različnih sektorjev: univerza, inštituti, gospodarstvo, uprava, tujina. Vzpostaviti je treba mehanizme, ki bodo to prehajanje spodbujali, ne pa zavirali, kot je to sedaj. Brez prehajanja ljudi ne bo prenosa znanja! Ne gre zgolj za eksplicitno, ampak tudi za implicitno znanje, izkušnje in znanstva. Pomembno je, da se takšen ukrep ne bi razumel kot prisila, ampak kot odpiranje možnosti za tiste, ki to želijo.

Osrednja internetna stran: Vzpostaviti je treba učinkovite mehanizme sprotnega vrednotenja doseženega, sporočanja morebitnih težav, sprejemanje pobud ipd. To je danes najlažje in oziroma skorajda edino možno doseči preko osrednje spletne strani. Zainteresirana javnost, ki sodeluje preko interneta, je danes osrednji vir dobrih idej in analiz. Zato nujno rabimo skupen portal, kjer bi bilo zbrano vse, kar je povezano z znanostjo, inovativnostjo in konkurenčnostjo na enem mestu. Tudi vrednotenje in uresničevanje same strategije razvoja, ko bo sprejeta. Tu bi potekale debate, vrednotenja, analize, sporočanje morebitnih napačno zastavljenih ukrepov... Od takšne, dobro vodene spletne strani bi bilo bistveno več koristi kot od sej raznih svetovalnih teles. Če se že vzpostavlja nova svetovalna telesa "modrecev", naj nimajo več kot 5 do 7 članov, ker so sicer povsem neoperativna.

Ukinitev prioritetnih področij: Razna prioritetna področja v razpisih je treba ukiniti. Kaj je sploh njihov namen? Zakaj bi naprej potiskali zgolj določene vede? Kakšni so kriteriji za njihov izbor? Če smo na nekem področju znanstveno ali gospodarsko močni, se bo to videlo na evaluaciji projektov, zato ni treba, da imajo te vede posebne privilegije. Takšni spiski praviloma niso postavljeni na osnovi jasnih kriterijev, zato jim nasprotujem. Razen morda v primeru, ko gre res za jasne prioritete, ki so plod družbenega konsenza. Če že prioritetna področja ostanejo, je treba zelo natančno razdelati mehanizme, kako se jih sprejema, po kakšnih kriterijih in s kakšnim namenom.

Glede avtonomije inštitucij: S strategijo ministrstva, ki poudarja večjo avtonomijo in odgovornost posameznih inštitucij, se načeloma strinjam. Vendar jo je dejansko možno izvajati šele, ko bo na institucijah dovolj za avtonomijo sposobnega kadra. Če bo država dala denar neposredno v sedanje razmere, bo to katastrofa, ker eksistenca tistih, ki bodo odločali, v veliki večini primerov ni vezana na uspešnost posamezne inštitucije, ob napačnih odločitvah pa bomo nastradali predvsem mlajši, ki nimamo rednih zaposlitev. Morda je izhod vpeljava radikalne demokracije, ko se odloča o vseh pomembnejših zadevah z glasovanjem vseh na inštituciji?

Poslovna dejavnost raziskovalnih organizacij: Inštituti naj vsekakor izvajajo storitve za gospodarstvo, ampak zavedati se je treba, to v večini primerov ni znanost. Sem zelo za to, da se naše inštitute usmeri tudi v takšno dejavnost, vendar se tega ne sme zamenjevati z znanostjo. Gre za poslovno dejavnost inštitutov.

Izogibanje delovanju zgolj zaradi vtisa: Opozoriti velja tudi, da je veliko zdajšnjih raziskovalnih projektov sodelovanja znanosti in gospodarstva povsem virtualnih, ko podjetje zgolj proda ime, ves vložek pa mu raziskovalna sfera vrne po drugih kanalih. Do tega prihaja, ker so postali projekti sodelovanja med inštituti in gospodarstvom vrednota sami na sebi. Povezave ne nastajajo zaradi dejanskih potreb gospodarstva po sodelovanju z raziskovalci na inštitutih in univerzah, ampak praviloma zato, ker so v zdajšnjem sistemu raziskovalne skupine dodatno nagrajene, če imajo kakršno koli sodelovanje z industrijo.

sreda, 29. september 2010

Antinomija javnega sektorja

Antinomija je v filozofiji situacija, ko lahko enako prepričljivo dokažete dve nasprotni rešitvi enega problema: recimo, da čas ima začetek, in da ga nima. Zdi se mi, da je z aktualno stavko podobno:

Prav imajo delavci, ko trdijo, da ne morejo neskončno popuščati glede pogodb, ki jih je vlada sama sprejela v prejšnjih pogajanjih. Da v drugih sektorjih dogovore še manj spoštujejo, je argumentacija, ki niti politično niti etično ni sprejemljiva, saj razveljavlja sam smisel dogovarjanja: kdo pa bo v državi še spoštoval socialne dogovore, če se niti državi sami ne zdi nujno, da jih spoštuje.

Prav ima tudi vlada. Okoliščine so se spremenile do mere, ko javne finance povečanja plač uslužbencev enostavno ne prenesejo. Neizpolnitev zavez je seveda slabo spričevalo vlade, a vendar za konkretne delavce ne bo imelo katastrofalnih socialnih posledic. Katastrofalne posledice pa bodo sledile, če vlada primankljaja ne bo stabilizirala. Odgovorno in racionalno se je treba odločiti za manjše zlo.

Kaj mislite?

torek, 28. september 2010

Wiki razprava o Nacionalnem programu visokega šolstva

Pri Kvarkadabri smo na pobudo bralcev odprli Wiki razpravo o Nacionalnem programu visokega šolstva. Vabimo vas, da kliknite na povezavo in vpišete svoje ideje in mnenja kar v sam tekst NPVŠ-ja. Wiki je bil narejen z namenom, da se vsi komentarji v javni razpravi o NPVŠ-ju zbirajo na enem mestu.

Pravo in jezik

Samo kot obvestilo vsem, ki bi vas utegnilo zanimati. Na moji fakultetni osebni strani sta od danes na voljo PDF različici dveh člankov o pravnih vidikih problematike jezika, in sicer "Pravno prevajanje in večjezična ureditev: Med verodostojnostjo besedila in avtoriteto prevajalca" ter "Nacionalni jeziki, visoko šolstvo in mobilnost v pravu EU".

Finale tekmovanja delčkarskih fotografij

Na interactions.org lahko oddate glas za finaliste "Particle Physics Photowalk", tekmovanja v katerem je sodelovalo 200 amaterskih fotografov, ki so se 7. avgusta sprehodili po petih laboratorijih fizike delcev: CERN v Ženevi, DESY v Hamburgu, Fermilab v Chicagu, KEK v Tsukubi in TRIUMF v Vancouveru.

ponedeljek, 27. september 2010

Placebo - priložnost ali prevara?

Pred nekaj urami je imel Samo Kreft, član uredništva Kvarkadabre, ob izvolitvi v naziv rednega profesorja na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani izvrstno javno predavanje z naslovom "Placebo - priložnost ali prevara?" Pred nabito polno predavalnico je govoril o znanstvenem raziskovanju placebo učinka. Upajmo, da bo lahko predavanje kmalu ponovil tudi v okviru Kvarkadabrinine serije, saj je bila vsebina res izredno zanimiva in hkrati dovolj poljudna, da jo lahko razume vsakdo.

Ortogonalnost trikotnika

Kot vsak drugi ponedeljek spet povezava na novo IUS kolumno - tokrat posvečeno osnutku Nacionalnega programa visokega šolstva.

sobota, 25. september 2010

Različno

LHC odlično obratuje in celo prekaša načrtovane parametre. Iz včerajšnega navdušenega pisma generalnega direktorja cerna o zadnjem uspešnem polnjenju izveste, da imajo celo žarki z več protonskimi gručami življenjski čas 40 ur, izveste pa lahko tudi kaj pomeni "vlak gruč".

Odlična ponazoritev razdalje med zemljo in luno z velikostjo črk v fontu Helvetica (na kottke.org)

Kako se je iztekla zgodba z domnevnim dokazom P!=NP izpred meseca dni? Z izrednim kolaborativnim delom množice izjemnih matematikov, ki je razvila debato na blogu Dicka Liptona, profesorja računalništva na Georgia Tech, je uspelo najti zelo verjetne luknje v dokazu. Podrobna zgodba na ScienceNews.

Z novim tipom atomskih ur, tako imenovanih optičnih ur, je raziskovalcem na NIST, Colorado, uspelo pokazati gravitacijsko dilatacijo časa že na višinskih razdaljah manj kot enega metra (tako sedaj lahko ne samo izračunate ampak tudi izmerite koliko hitreje se vam zaradi zemeljskega gravitacijskega polja starajo možgani v primerjavi z nogami :-)). Zgodba na ScienceNews.

Kaj bi se vam zgodilo, če bi vašo roko zadel protonski žarek iz LHC?

četrtek, 23. september 2010

Javna razprava o NPVŠ - povzetek

Čeprav smo upali na to možnost, ni šlo, da bi o javni razpravi o osnutku Nacionalnega programa visokega šolstva poročali v živo. Morda je olajševalna okoliščina ta, da ni prinesla nobenega presenečenja. O skoraj vsakem govorniku bi lahko brez predstavitve že zgolj iz povedanega sklepali na to, s katere institucije prihaja, ali pa glede na institucijo sklepali na to, kaj bo povedal. Morda so tovrstne razprave potrebne in pomembne, ker je določene stvari treba povedati (vedno znova), pa čeprav se glede stališč posameznih udeležencev na tak način ne doseže noben premik.

Sam pa sem vmes razmišljal, da bi bilo poročanje v živo morda vendarle lahko manj dolgočasno razburljivo. Spomnil sem se, kako sem poleti v Pekingu gledal tekme svetovnega nogometnega prvenstva na kitajski televiziji in zraven bral poročilo MBM (minute-by-minute) na spletni strani časnika Guardian. Morda bi lahko tudi o tej razpravi poročali kot o nogometni tekmi! O podajah med soigralci, strelih na nasprotnikova vrata, bravuroznih paradah za obrambo gola in preudarnih izvajanjih udarcev iz kota. Ni kaj, tovrstna poročanja bi lahko bila napeta stvar.

Mimogrede, tekma se je - seveda - končala neodločeno, pokalno tekmovanje pa se je šele dobro začelo.

P.S. Nov urejevalnik objav na blogu? In možnost prečrtanega besedila! Ja, tudi znanstveniki raziskovalci se najbolj navdušimo ob najbolj banalnih sublimnih izboljšavah našega vsakdana.

Pobuda predsedniku vlade glede razvojnega preboja Slovenije

Spoštovani predsednik vlade Republike Slovenije gospod Borut Pahor,

pred nekaj meseci ste znanstveno skupnost pozvali, naj Vam posreduje nove ideje, ki bi učinkovito prispevale k razvojnemu preboju države.

Večkrat je že bilo poudarjeno, da je naša znanost v povprečju sicer solidna, a žal nima dovolj vrhunskih imen, ki bi izstopala v svetovnem merilu. Vsaka raziskovalna skupnost za svoj uspešen razvoj nujno potrebuje tudi izjemne posameznike, ki neprestano objavljajo svetovno odmevne raziskovalne članke ali znanstvene monografije. Na pomanjkanje takšnih "špic" so v preteklosti javno že opozarjali naši ugledni akademiki, med njimi fizik dr. Robert Blinc: "Če hočete dosežke, ki dosežejo razcvet, prenašati v industrijo, potem ne boste prenašali povprečnih dosežkov, ker ne bodo dali ekonomskega povračila. Morate prenašati le vrhunske dosežke in tu smo šibki."

Na nedavnem informativnem dnevu o projektih, ki jih za vrhunske znanstvene raziskave razpisuje Evropski raziskovalni svet, se nam je porodila ideja, kako bi z minimalnimi stroški v Slovenijo privabili raziskovalce, ki so na svojih področjih v samem svetovnem vrhu. Raziskovalni projekti ERC so namenjeni prav finančni podpori v svetovnem merilu vrhunskim raziskovalcem in mlajšim, ki kažejo potencial, da to postanejo. Do sedaj je projekt ERC dobil le en Slovenec, dr. Jernej Ule, vendar zanj ni kandidiral iz Slovenije, ampak iz Cambridgea. Na vprašanje, če bi bil pripravljen kandidirati tudi iz Slovenije, je odgovoril: "Stvar je preprosta, rabim prostor za delo vsaj šestih raziskovalcev in ne preveč dodatnih pedagoških obveznosti."

Ker lahko takšne infrastrukturne pogoje v Sloveniji brez težav zagotovimo, Vam kot razvojno idejo predlagamo, da bi, podobno kot to že počnejo druge evropske države, tudi mi začeli aktivno vabiti vrhunske znanstvenike, da kandidirajo za projekte ERC iz Slovenije. V tem vabilu bi se morala vlada le konkretno zavezati, da jim bo zagotovila ustrezno administrativno podporo in primerno infrastrukturo za delo, če projekt dobijo, ves denar za raziskovanje pa prispeva ERC.

Na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu so v preteklih letih pripravili imenik slovenskih znanstvenikov in drugih vrhunskih strokovnjakov, ki delujejo v tujini. Naš konkretni predlog je, da bi se na imena s tega seznama s pisnim povabilom in omenjeno zavezo obrnili kar Vi osebno kot predsednik vlade RS.

V upanju, da boste našo idejo za razvojni preboj Slovenije podprli, Vas prav lepo pozdravljamo,

dr. Sašo Dolenc
dr. Luka Omladič
dr. Matej Accetto
dr. Samo Kreft
dr. Petra Malovrh

V Ljubljani, 23. 9. 2010

Dodatek: Odgovor ne pobudo (21.10.2010).

sreda, 22. september 2010

Razprava o Nacionalnem programu visokega šolstva

Jutri (23. 9.) z začetkom ob 16h bo v Sivi predavalnici Pravne fakultete v soorganizaciji MVZT in Univerze v Ljubljani potekala javna razprava o Nacionalnem programu visokega šolstva. Osnutek NPVŠ za naslednje desetletno obdobje lahko najdete na spletni strani ministrstva.

Razprave se bo poskusilo udeležiti tudi par Kvarkadabrikov, če bodo spletniki (u)lovili internetno povezavo, pa bomo v tem primeru ponovno poskusili tudi z bloganjem "v živo". V vsakem primeru vabljeni na PF, če vam ne bo uspelo, pa boste ob 16h morda lahko dogajanje spremljali tudi na Kvarkadabri.

DODATEK: Moj spletnik je bil na razpravi, ki se je končala pred kake četrt ure, a spet ni hotel loviti omrežja eduroam, tako da o poročanju v živo ni moglo biti govora. Opravičilo tistim, ki ste morebiti računali nanj; v enem stavku je poročilo tako, da razprava ni prinesla nobenega presenečenja, bom pa nemara zapisal - in gotovo ne bom edini Kvarkadabrar - še kakšno misel o samem osnutku NPVŠ.

ponedeljek, 20. september 2010

Miške s človeškimi možgani

Da, norčevati se iz Christine O'Donnell, ameriške konservativne političarke, ki je trenutno v bliskovitem vzponu, je zdaj močno klišejsko početje. Ampak če slučajno niste internet odvisniki (in ste zgodbo že stokrat prebrali) , vas bo zabaval tale odlomek iz pogovora iz l. 2007 o kloniranju na Fox News z naslovom Ali je kloniranje opic moralno napačno?:

O'DONNELL:Zadevo vidim takole - skupina, ki je klonirala opico, je ponosno izjavila, da je to korak do kloniranja človeka.
...
BILL O'REILLY: Počakajte, počakajte ...
O'DONELL: Sami so priznali ...
O'REILLY: Ne.
O'DONNELL: ... te skupine so priznale, kar dokazuje poročilo, "hej hej, klonirali smo opico. Sedaj bomo to uporabili za kloniranje človeka. Biti moramo ...
O'REILLY: Karkoli so že priznali. Tega v ZDA ne bodo mogli početi, razen, če vsi znorimo.
O'DONNELL: Ampak to je res! To počnejo tu v ZDA. Ameriške znanstvene družbe križajo ljudi in živali in so blizu ustvarjanju miši s popolnoma funkcionalnimi človeškimi možgani. Ta eksperiment že poteka.

sobota, 18. september 2010

"Močnik in njegovi" vs. "bruseljski cerberus"

Ranka Ivelja v današnjem Dnevnikovem Objektivu v obsežnem članku Slovenske univerze postajajo google univerze povzema zadnja dogajanja na področju "univerzitetne politike".
Trenutno "stanje duha" še najbolje zaobjame stavek iz konca teksta:
Tako Močnik kot Golobič si želita dobre, avtonomne in mednarodno prepoznavne univerze. A prvi se boji, da je zaradi zaslepljene, evrokratske strankarske politike boj za takšno univerzo že izgubljen, drugi pa poudarja, da je ključ v rokah akademske skupnosti, ki mora končno povedati, ali "si resno upa avtonomijo vzeti nase".
Oba se zavzemata za avtonomijo, a minister hkrati opozarja, da te ne more biti, če akademska sfera hkrati ne prevzame tudi odgovornosti:
Za ministra Gregorja Golobiča so "Močnik in njegovi" varuhi statusa quo na univerzi, ki jih najbolj skrbi, da se ne bi kaj spremenilo. "En sam boj na požiralniku," dodaja v svojem slogu. Kot pravi, je vse bolj prepričan, da si avtonomije in s tem večje odgovornosti sploh ne želijo. /.../  Pogosto se je delalo po liniji najmanjšega odpora in statusa quo, pravi. "Število učiteljev krat potrebno število ur je proizvedlo enormno število študijskih programov, vsebina programov in kakovost pa sta bila pogosto zadnja luknja na piščali. Stare programe so ponekod iz štirih let zgolj pretočili v 3 plus 2, namesto da bi spremenili celotni kurikulum in metode poučevanja. To je ta oportunost akademske scene," se jezi minister. 
Po drugi strani pa "Močnik in njegovi" pravijo, da zadeve niso tako preproste:
Vsakršno pogojevanje dostopa do sofinanciranja z zunajznanstvenimi kriteriji je zanj nedopustno: "To pomeni konec avtonomije, univerza se spremeni v kolaboracionističnega izvrševalca zahtev vsakokratne vlade." /.../ " Odločno nasprotuje tudi predlogu vodstva UL, po katerem naj bi selekcijo med kandidati oziroma njihovimi predlogi disertacij na Univerzi izbiral gremij modrecev." To bi pomenilo nezaupnico mentorjem, katedram, oddelkom, fakultetam in celo univerzitetni komisiji, vsem torej, ki so kandidatom potrdili doktorsko tezo in za to izpolnjujejo potrebne pogoje. Sam si ne bi nikoli upal soditi o delu kolegov muzikologov, za to pač nisem usposobljen. Kako naj torej neka skupina ljudi na ravni univerze, pa naj bodo še tako modri, sodi o nečem, za kar niso strokovnjaki? Ne verjamem, da je to možno."
A kot ugotavlja novinarka, je: "najhujše, kar se lahko zgodi slovenskemu visokemu šolstvu, da se ne zgodi nič." V predlogu Nacionalnega programa visokega šolstva je nekaj dobrih idej, ki bi jih bilo treba čimprej udejanjiti. Za bodočo razpravo pa je ključno, da čim več ljudi jasno in argumentirano pove svoja mnenja o konkretnih rešitvah. Nikakor ne smemo dopustiti, da bo izpadlo, kot da gre zgolj za spopad dveh možnih pristopov, od katerih je lahko samo en pravilen. Kot sem že večkrat opozoril, živimo v času, ko postaja vse bolj jasno, da dobrih univerzalnih rešitev, za katere bi z gotovostjo vnaprej vedeli, da so prave, preprosto ni.

sreda, 15. september 2010

Omizje Drzna Slovenija - Live komentiranje

Zaenkrat sva online s Sašotom, pa poskusimo :)

Jure Leskovec o sodelovanju med univerzo in industrijo v Silicijevi dolini

Oddaja Prava ideja na TV SLO je verjetno ena boljših novitet na naših televizijah v zadnjem času. Pravkar so obiskali Silicijevo dolino v Kaliforniji, kjer domujejo odlične univerze in nekatera najuspešnejša podjetja predvsem s področja računalništva.
V prvi oddaji iz sklopa, ki so ga posneli v ZDA, so se pogovarjali z Juretom Leskovcem, profesorjem na Stanfordu (Jure Leskovec kot "prebojnik").
Pogovor, ki si ga lahko ogledate na strani RTV, je zelo zanimiv, saj pove veliko tudi o temah, ki so pri nas trenutno izjemno aktualne.
Našel sem še prepis celotnega pogovora, ki pa je iz neznanega razloga v velikih črkah, a vseeno pa navajam nekaj zanimivih odlomkov:
MENI SE ZDI TA ODNOS MED PODJETJI IN UNIVERZO JE PREDVSEM V IZMENJAVI IDEJ, IZMENJAVI ŠTUDENTOV, POTEM SEVEDA TI ŠTUDENTI, KO ENKRAT DOKTORIRAJO, POTREBUJEJO DELO, PODJETJA HOČEJO IMETI DOSTOP DO DOBRIH ŠTUDENTOV, JIH REKRUTIRATI
PODJETJA NAM DAJO TAKE DARILNE ČEKE ALI KAKO SE TEMU REČE, KJER JE NEKAKO V SMISLU, DA PAČ OHRANJAMO SODELOVANJE, DA DELAMO NA TEMATIKAH, KI ZANIMAJO TUDI TISTO PODJETJE, DA NEKAKO RECIMO IZOBRAŽUJEMO NAŠE DOKTORSKE ŠTUDENTE, DA BODO NEKAKO IMELI PRAVA ORODJA IN PRAVE MIŠICE, DA ČE SE ZAPOSLIJO NA GOOGLU, DA BODO LAHKO ZAČELI NASLEDNJI DAN ŽE DOBRE STVARI DELATI. IN EN TAK ŠTUDENT, ČE NEKAJ POŠTENEGA NAREDI, SE POVRNE TISTA INVESTICIJA, KI SO JO DALI PROFESORJU, SE POVRNE, NE VEM, V PARIH MESECIH ALI PA NAJVEČ V ENEM LETU.
ČE PODJETJE PRIDE IN REČE: TUKAJ JE DARILO, SE PRAVI DARILNI ČEK, IN S TEM LAHKO POČNETE KARKOLI, POTEM UNIVERZA VZAME 8 % DAVKA OD TEGA. ČE PA PODJETJE PRIDE PA REČE: TUKAJ JE PLAČILO ZA TO STVAR, KI JO BOSTE NAREDILI ZA NAS, PA UNIVERZA VZAME 62 % OD TISTEGA. TO POMENI DA JE ZDAJ KAR NAENKRAT ZA TISTO PODJETJE, KI NEKAJ KUPUJE, RECIMO OD PROFESORJA, STVAR DVAKRAT DRAŽJA, ZATO KER 62 % POGAČE VZAME UNIVERZA IN TO JE UNIVERZITETNI DAVEK. RECIMO EN TAK ZELO LEP MEHANIZEM NEKAKO NA KONCU PRIVEDE DO TEGA, DA IMAMO Z INDUSTRIJO PREDVSEM TAKA PRIJATELJSKA SODELOVANJA IN NE POGODBENIH SODELOVANJ.
KONCEPT SILICIJEVE DOLINE V SLOVENIJI, JE MOGOČE? 
JA, SEVEDA. JAZ MISLIM, DA IMAMO ZELO VELIKO DOBRIH, PAMETNIH LJUDI. JAZ MISLIM, DA SE MORAMO PREDVSEM ODPRETI NAVZVEN IN OMOGOČITI, DA LJUDJE POČNO STVARI... PREDVSEM MISLIM, DA MORAMO DOBRO DEFINIRATI PRAVILA, SE TEH PRAVIL DRŽATI IN PUSTITI LJUDEM, DA POČNO STVARI, KI JIH HOČEJO POČETI IN STVARI SE BODO ZGODILE.

Vladni posel z BMW je slabo sporočilo

Naloga demokratičnih vlad - poleg tega, da vladajo - je tudi, da pošiljajo sporočila in dajejo zgled. V časih krize predsedniki varčujejo s kavicami; ker nam grozijo podnebne sprememe, se prometni ministri vozijo s kolesom; okoljski ministri čistijo smeti v svoji soseski, tehnološki pa se postavijo z novim ipadom.
To je OK. Čeprav so politični komentatorji v takih primerih radi cinični - pravijo npr.: "Zakaj vendar tisti minister raje s svojim državnim aparatom ne uredi problema smetišč, namesto da jih pobira z lastnimi rokami?", ali, "Zakaj vendar raje ne prepreči gradnje umazane termoelektrarne na lignit, kar bi imelo na ozračje večji vpliv, kakor če se cela nacija takoj preseli na kolesa?" - je vendarle prav, da država in njeni predstavniki pošiljajo sporočila. Še bolje je, če jih podkrepijo z realimi političnimi ukrepi, ampak pozitivna sporočila in zgledi so načelno OK.

O zgodbi z BMW limuzinami, ki naj bi jih vlada prejela v zameno za to, da zgradi sončno elektrarno (in je v tem trenutku menda že odpovedana) je vredno razmisliti zato, ker je preprosto napačna - tudi in predvsem kot sporočilo ni OK.

Predlaga namreč trade-off: sicer se bomo vozili z debelimi, umazanimi in dragimi limuzinami, ampak za to se bomo pa odkupili s tem, da bomo zgradili "zeleno" solarno elektrarno.

Skoraj vsi resni misleci tranzicije v nizkoogljično družbo v tej logiki prepoznavajo glavno past oziroma načelno napako. Redukcija je resnično mogoča le, če jo dosledno terjamo v vseh sektorjih. Če pristanemo na logiko trade-offa, se nam bo ta takoj razširila na vsa področja. Zgradili bomo termoelektrarno, ampak zato več investirali v obnovljive vire. Ne bomo zmanjšali prometa, a bomo to kompenzirali z investicijo v termoizolacije stavb. ...

A število takih parov se nikoli ne izčrpa. Vsako ne-zmanjšanje lahko opravičimo z zmanjšanjem na drugem področju, in tako naprej. Končni rezultat je v najboljšem primeru ničelna vsota ali minimalno zmanjšanje.

Zato je edino načelno vodilo, ki mu moramo slediti, zmanjšanje na vseh sektorjih. Logika trade-offa, ki ga, četudi simbolno, sporoča BMW/solar posel, je torej popolnoma napačno sporočilo vlade državljanom.


25 najbolj obiskanih objav na blogu

Tole je seznam najbolj odmevnih objav na blogu v zadnjih dveh letih. Seznam na desni strani bloga z naslovom "najbolj brano", ki se se sam sproti generira, žal zaobjema le objave od junija 2010 naprej.
  1. /2010/04/dodatek-h-kolumni.html
  2. /2009/12/kaj-govori-miso-alkalaj.html
  3. /2009/04/prasicja-gripa-lekcija-1976.html
  4. /2008/12/zaposlovanje-na-univerzi-v-ljubljani.html
  5. /2010/08/nano-higgs-eksperiment-na-ijs.html
  6. /2009/01/brezperspektivnost-mladih-raziskovalcev.html
  7. /2009/05/konec-univerze-kot-jo-poznamo-danes.html
  8. /2009/09/koliko-zasluzi-profesor-na-university.html
  9. /2010/06/kam-po-koncani-diplomi-doktoratu.html
  10. /2009/11/statistika-prasicje-gripe.html
  11. /2009/10/kvarkadabri-so-zagrozili-s-tozbo.html
  12. /2009/01/1mb9kg-premoga-in-avto-s-porabo-1l100.html
  13. /2010/01/bodo-nasi-poslanci-unicili-internet.html
  14. /2009/09/centri-odlicnosti.html
  15. /2009/10/potrceva-blamaza-glede-profesorskih.html
  16. /2009/03/zanka-okoli-higgsovega-bozona-se.html
  17. /2010/01/ali-teoloska-fakulteta-ustanavlja.html
  18. /2009/05/govorece-glave.html
  19. /2009/01/termodinamika-pekarne-mima-mehanika.html
  20. /2010/04/silicijeva-dolina-na-soncni-strani-alp.html
  21. /2009/11/pravila-igre-med-dvema-ognjema-in-druga.html
  22. /2009/08/obleka-naredi-cloveka-in-fiziki.html
  23. /2009/11/cru-hack-dokoncno-razkrinkanje.html
  24. /2009/01/najbolji-znanstveni-blogi-leta-2008.html
  25. /2009/12/kljucni-filozofski-problemi-21-stoletja.html
PS. Pred nekaj dnevi smo malo posodobili izgled bloga. Če slučajno opazite, da kaj ne deluje kot bi moralo, prosim sporočite.

torek, 14. september 2010

Še več o Informativnem dnevu o razpisih ERC

Tule je povzetek četrtkovega ERC informativnega dneva (detajli so v prejšnjem Matejevem sporočilu). Če bo imel kdo kakšne komentarje, dodatna vprašanja, se zahvaljujem v naprej!


Kakšen profil raziskovalcev se pričakuje za ERC?

Tu ni pravila, ljudje smo si različni, in prav ta različnost je tista, ki vodi v uspeh skupin, kjer se ljudje dopolnjujemo. Mene osebno vodi želja bo raziskavah celotnih sistemov in strast do odkritij. Gledanje celote sem se naučil, ko sem se ukvarjal s slikanjem. Tekom dodiplomskega študija sem preživel tri mesece poletja v laboratoriju v San Franciscu (Matije Peterlina), in se tam okužil in zasvojil s strastjo do raziskovanja. Ko sem začel doktorat v New Yorku sem dve leti rotiral med tremi laboratoriji, dokler nisem prišel do projekta, kjer sem lahko združil svoje obstoječe znanje proteinske biokemije z genomskimi raziskavami regulacije RNK molekul. To je vodilo v objavo v reviji Science, a vendar ni zadoščalo za doktorat. Moj somentor je predlagal, da razvijem še eno tehniko, ki lahko iz druge plati pogleda isto vprašanje. Čeprav je to zahtevalo, da precej spremenim smernice poskusov, se je na koncu izkazalo kot pravilen pristop, ki sem ga nato uporabil tudi kot osnovo ERC predloga.

Kaj so nujne reference?

Kak članek v Nature / Science / Cell  / PLOS press je  koristen. Dobro je biti koprvi ali imeti koprve avtorje, kot tudi ne škodi imeti veliko koavtorjev. Poleg tega biti soavtor na kaksnih pomembnih člankih. Tako se pokaze pripravljenost sodelovanja – brez sodelovanja ni uspeha.

Kakšno je okolje, ki podpira take raziskave?

LMB (Laboratory of Molecular Biology) je ultimatna socialistična izkušnja – vse je komunalno, oprema, denar (ki ga dobi oddelek in pravično razdeli med skupine), kuhinja, ki pripravi pufre, bakterijske plošče (in seveda, tudi odpadki). Uspeh je v hitrem pretoku idej. Primerjave so vzpodbudne – ni zavisti, saj se kolegi itak hitro menjajo. Tekma pa je s celim svetom, in ne z bliznjimi kolegi. Ideje in smernice so jasne: voda v reki je cista, dokler se pretaka. Vodje oddelkov so vzpodbudni, se izredno veselijo in hvalijo naše uspehe vsenaokoli. Laboratoriji imajo tedenska srečanja, diskusije o člankih in veliko se pogovarja in izmenjuje mnenja, tako da znanje hitro kroži.

Kako definirati vsebino ERC prijave?

To sem storil sam. Izbral sem temo, kjer je bilo jasno, kakšno prednost so mi dale pretekle izkusnje. Natančno sem opisal, zakaj sem prava oseba za projekt.
Pomembno je biti realističen pri tem.

Kako se pripraviti za intervju:

Vadil sem skupaj s sodelavci. Prosil sem kolege in profesorje, da so me poslušali. Imel sem pet takih vaj, v vsaki sem imel pet drugih kolegov, ki so mi dajali vprašanja. Ta vprašanja so bila težja, kot pa tista, ki sem jih na koncu dobil na resničnem intervjuju.

Koliko dela je pri pripravi finančnega opisa?

Zelo malo, tu se ne spuščajo v detajle, vse sem pripravil sam. Šele nato, ko sem grant že dobil, sedaj potrebujem pomoč tajnice, da skrbi za formularje, ki opisujejo mesečne stroške.

Kaj naj se vprašam, ko pripravljam projekt?

Kaj bom potem, če dobim grant? Kaj bom potem, če dobim grant in raziskave uspejo? Kaj bo naslednje vprašanje?

Kako zgleda delo, ko dobiš grant:

Delo je težko, odgovornosti veliko, pričakovanja se zvišajo. A poskusi ostanejo enako nepredvidljivi, za vsak uspeh je potrebno deset neuspehov. Moramo reskirati še več, da lahko dosežemo kar je bilo začrtano. Samo kot zelo povezana skupina lahko kljubujemo tem pritiskom.

Kaj te sedaj žene naprej pri delu?

Delo v laboratoriju me je socialno odprlo, kar je zame zelo nagrajujoče. Sem bolj introspektiran, a hkrati uživam v pogovorih o poskusih, skupnih načrtih. Navkljub sterilnem okviru laboratorija poskušam naprej odkrivati lepoto življenja. Kot v New Yorku ljudje na vsakem kotičku posadijo kaj lepega, in tako z malimi detajli polepšajo beton, si moramo najti take male stvari, ki dajejo smisel. Uživam z ljudmi in naravo.

Informativni dan o razpisih ERC

Ko sem v spodaj omenjeni IUS kolumni že pisal o razpisih Evropskega raziskovalnega sveta za spodbujanje začetka samostojne raziskovalnih poti odličnih mladih raziskovalcev, ne bo odveč opozoriti na poseben informativni dan o teh razpisih, ki bo v četrtek organiziran v prostorih ljubljanske Pravne fakultete.

V sorazmerno kratkem programu bo med drugem o svojih izkušnjah govoril tudi Jernej Ule, ki je edini dosedanji slovenski prejemnik te subvencije in, če lahko sklepam po seznamu imen na desni, tudi eden novih soavtorjev Kvarkadabrinega bloga!

DODATEK: Ko sem se sam prijavljal prek spletnega naslova, ki ga najdete v vabilu, sem izvedel, da bo dogodek namesto v Seminarju 5 v prostornejši Modri predavalnici, tako da je mest baje še dovolj. Še vedno pa nemara velja, da bodo organizatorji veseli vnaprejšnje najave prihoda prek e-pošte.

Kdo ni humanist?

Ne ravno pod tem, ampak pod sorodnim naslovom je bila včeraj objavljena moja nova IUS kolumna.

nedelja, 12. september 2010

Kdo nadzoruje moderne eksperimente fizike osnovnih delcev?

Trenutno sem v laboratoriju Fermilab v bližini Chicaga, kjer sem za en teden zadolžen za sprotno preverjanje kvalitete izmerjenih podatkov detektorja CDF na trkalniku Tevatron. Tevatron je bil dolgo časa trkalnik z največjo energijo trkov, dokler ga decembra lani ni prekosil LHC, o čemer je v blogu pisal Jure.

Detektorji, ki jih uporabljamo v eksperimentih fizike osnovnih delcev, so sestavljeni iz množice zahtevnih detektorskih elementov. Za odčitavanje meritev je celoten detektor prepreden s posebej za to nalogo razvito elektroniko in že samo za detektor pozicije razpadov delcev je potrebno obdelati 500.000 elektronskih signalov (ta številka je še za faktor sto večja pri eksperimentih na LHC). Poleg tega curki visokih energij, ki jih opazujemo pri trkih, najbolj občutljive dele detektorja lahko poškodujejo ali uničijo. Zato je za uspešno meritev potrebno neprestano nadzorovati delovanje detektorja in sproti odpravljati nastale težave.

Visokoenergetski trki se v detektorju dogajajo nekaj milijonkrat na sekundo - kljub temu je potrebno meriti več let, da bi lahko zaznali najbolj redke delce, kot je recimo iskani Higgsov bozon. Delovanje trkalnika Tevatron stane okoli 50 milijonov ameriških dolarjev na leto. To pomeni, da če trkalnik deluje, detektor pa trkov ne meri, poleg izgubljenega časa mečemo proč še okoli 100$ na minuto večinoma ameriškega davkoplačevalskega denarja.

Zato ima vsak eksperiment ekipo, ki skrbi, da so meritve trkov z detektorjem čim bolj uspešne. Da bi izkoristili trkalnik in izmerili čim več, meritve potekajo dan in noč, vsak detektor pa ima svojo kontrolno sobo in v njej je vedno izmena znanstvenikov, ki nadzoruje trenutno stanje detektorja. Čeprav so postopki upravljanja z detektorjem avtomatizirani, je za večino odločitev še vedno potreben človek.

Znanstveniki kot nekakšni kontrolorji letov na računalniških zaslonih sledijo dogajanju v detektorju, preverjajo stanje detektorskih elementov in elektronike ter pazijo, da obsevanje detektorja ne poškoduje. Curki delcev v trkalniku imajo namreč dovolj visoko energijo, da bi ob nepravilnem obsevanju poškodovali ali uničili dele detektorja, ki so najbližje trkom, odprava takih poškodb pa bi zahtevala več mesecev, včasih tudi let.

Spisek možnih težav in predvidenih rešitev napolni nekoliko debelejšo knjigo, znanstveniki moramo zato pred delom v izmeni na krajše urjenje. V primeru, da nihče od članov izmene problema, ki se je pojavil, ne zna v kratkem času odpraviti, je potrebno poiskati in obvestiti eksperta za detektorski del v težavah. Ti za lažjo dosegljivost s seboj vedno nosijo pager. Po Murphyjevem zakonu začnejo pagerji zvoniti ob najbolj neprimernih trenutkih: ko sem ga nosil tudi sam, se mi je primerilo, da je začel zvoniti ravno, ko so mi v restavraciji servirali kosilo, tako da sem moral prositi, da mi ga zavijejo za s sabo. Ko se težave pojavijo ponoči, znanstveniki v izmeni še posebno marljivo poskušamo sami najti rešitev, saj je dokaj nerodno, če nekoga zbudimo za nekaj, kar se pozneje izkaže, da bi lahko enostavno odpravili sami.

Z izkušnjami je moč več in več stvari avtomatizirati in z leti se število ljudi, ki so potrebni za nadzor delovanja detektorja, vztrajno zmanjšuje. Določene naloge lahko opravljamo tudi na daljavo prek medmrežja, tako da včasih en član izmene namesto v laboratoriju pri Chicagu sedi nekje v pisarni v Evropi ali Aziji. To je praktično predvsem za nočno izmeno, saj je takrat v Evropi že dan, v Aziji pa večer.



Vse posege člani izmene redno zapisujemo v elektronski dnevnik, ki je za eksperiment CDF na trkalniku Tevatron dosegljiv tule. Vsakdo lahko pogleda (tudi bralci bloga), kaj se trenutno dogaja, čeprav večina vnosov uporablja žargon in poimenovanje, specifično za naš detektor, tako da je zunanjim opazovalcem težko slediti dogajanju. Ostali znanstveniki z eksperimenta, ki niso v izmeni, pa seveda redno preverjajo, če je vse v redu, in v primeru težav lahko takoj pomagajo z nasvetom.

Detajli, kako poteka delo izmen, so različni od eksperimenta do eksperimenta. Na detektorju Belle v institutu KEK na Japonskem sta v izmeni dva znanstvenika, en je zadolžen za preverjanje kvalitete izmerjenih podatkov, drugi pa za upravljanje in potek same meritve. Vsakih 15 minut se oglasi alarm v obliki kukavičjega klica in takrat oba znanstvenika preverita vse potrebne parametre delovanja. Poleg tega je del izmene tudi še japonski znanstvenik, ki deluje kot posrednik med izmeno in kontrolorji trkalnika, saj ti velikokrat ne govorijo dobro angleško.

Na eksperimentu CDF v institutu Fermilab pri Chicagu so podobno v izmeni trije znanstveniki (še pred štirimi leti, ko sem se priključil kolaboraciji, so bili štirje, vendar smo z avtomatizacijo določenih funkcij potrebo po četrtem uspeli odpraviti). Prvi je zadolžen za koordinacijo dela izmene, drugi za upravljanje z meritvijo, tretji pa za preverjanje kvalitete izmerjenih podatkov. Prvi (koordinator) po nepisanem pravilu poskrbi tudi za hrano za vse v izmeni - saj med izmeno razen za zelo kratek čas ni mogoče iz kontrolne sobe. Ni težko uganiti, da so med ostalimi znanstveniki še posebno priljubljeni tisti, ki pri hrani ne skoparijo.

Pri eksperimentih na trkalniku LHC v CERNu smo z meritvijo podatkov šele začeli in si še nabiramo izkušnje z upravljanjem z detektorjem. Zato je v izmeni po en ekspert za vsak detektorski element in je v kontrolni sobi več kot deset ljudi. Z izkušnjami in avtomatizacijo se bo to število seveda zmanjšalo.

Med različnimi izmenami je ponavadi prisotna zdrava tekmovalnost, saj si vsak želi biti v izmeni, ki bo izmerila največjo količino podatkov, vsekakor pa si nihče ne želi, da bi se med izmeno zaradi njegove neiznajdljivosti izgubljal dragocen čas. V času dela v izmenah velikokrat ostalo delo ne more počivati, tako da v tistih dneh 16-urni delavnik ni redek. Vendar se zaradi timskega dela v izmenah stkejo prav posebne vezi sodelovanja, tako da je to res posebna strokovna izkušnja.

petek, 10. september 2010

Še to ...

Po moje obstajata dve načeli, ki jih mora upoštevati znanstvena politika.

1. Avtonomija znanosti: znanstvena skupnost določa kriterije, kaj je znanost in v katere smeri jo vodi raziskovanje.

2. Znanost je družbena dejavnost: družbena skupnost pričakuje od znanosti, da bo odgovarjala na vprašanja, ki jih ljudje prepoznavajo kot pereča.

Lahko razumem, da je naloga dobre, pametne in demokratične znanstvene politike, da išče ravnotežje med tema načeloma. Osebno se ne strinjam s pozicijo absolutne avtonomije znanosti; mislim, da demokratično artikulirani družbeni interesi imajo legitimen glas glede znanstvene produkcije - v ekonomskem smislu (CERN vendarle omogočamo tudi davkoplačevalci) in v etičnem smislu.

AMPAK KLJUB TEMU je zadnja uredba, o kateri piše Sašo, po moje prav šolski primer, kako iskanje ravnovesja ne bi smelo potekati. Zakaj?

A. Obstajajo različne ravni znanstvene produkcije, katere institucionalna struktura je piramidalna. Intervencije so bolj upravičene, čim višje proti vrhu piramide se gibljemo, in obratno.

Redki veliki in dragi kompleksni laboratoriji, kot je CERN so na špici, doktorat, ki ga pripravlja mlad znanstvenik, pa je na nasprotnem koncu, v bazi piramide. Tu je velika, pluralna baza POCENI, najcenejših, znanstvenih delavcev, ki individualno gledano državo stanejo minimalno. Hej, govorimo celo o SOfinanciranju, torej o raziskovalcu, ki za svoje raziskovalno delo ne bo plačan - zanj mu le ne bo treba plačati.

Strinjam se, da je naloga znanstvene politike, da regulacija financiranja znanstvene produkcije poteka tudi pod vplivom 2. načela. Vendar v večji meri na višjih nivojih, in v manjši na nižjih. Ja, res bi bilo nesmiselno, če bi država z 80M financirala filozofski center odličnosti. Čeprav sem filozof, imam raje, da financirajo recimo raziskavo o tehnologijah brezogljične družbe.

Po drugi strani pa je popolnoma nesmiselno, da v imenu istega načela poskušajo regulirati znanstveno produkcijo na prvi, najnižji, najštevilčnejši in (individualno) najcenejši ravni, to je znanstvena doktorska raziskava.

B. Intervencije morajo biti racionalno in demokratično utemeljene.

Načelo (2.) nikakor ni nadrejeno načelu (1.) Dobra politika intervencij bi morala biti zelo utemeljena in pretehtana. Zdaj pa vas (t.j. sestavljalce liste prioritet) vprašam, a resnično stojite za tistim, kar je tam zapisano? A date svoje osebno ime za to, da racionalno in v imenu demokratičnih interesov tam stoji npr. "trajnostno znanje"? Ali kaj drugega, to je samo nesrečen primer. Moj občutek je, da za slavno "listo 17" ni nobenega resnega razmisleka in odločanja, le stvari, ki se ta trenutek slišijo fajn : trajnost, nano-, eko - varnost ... itd. S tem pa cela politika intervencij, ki jo sicer pogojno podpiram - čeprav nikakor ne na prvi, bazični ravni doktorskih raziskav - izgublja legitimnost in postaja gola forma.

"Družbeno koristen" podiplomski študij po novem

Ravnokar sem izvedel, da se podpisuje peticija "Za kvaliteten in socialno pravičen doktorski študij – proti privatizaciji in komercializaciji znanosti". Podpisniki nasprotujejo predvsem novemu konceptu sofinanciranja podiplomskega oziroma doktorskega študija.

Če prav razumem, so po novem sistemu za doktorski študij tri opcije:
  1. postaneš mladi raziskovalec (MR) in delaš za doktorat to, kar določita z mentorjem
  2. MR-ja ne dobiš in vstopiš v shemo ministrstva za sofinanciranje (pogoj je, da je tvoj doktorat po merilih ministrstva "družbeno koristen".)
  3. plačaš vse sam
Spodaj je kopija iz definicije ministrstva, kaj je po njihovo vredno sofinanciranja. Je morda komu jasno, kako so prišli do seznama 17 prednostnih "družbeno koristnih" tematskih področij? So to morda področja, kjer je na trgu dela največje pomanjkanje kadra z doktoratom? Močno dvomim, da je seznam nastal po tej metodologiji, a tudi če bi, nihče ne more garantirati, da bo čez štiri leta struktura povpraševanja na trgu dela enaka. Sem morda slabo razgledan, a žal za vsa omenjena področja niti ne vem, kaj naj bi sploh bila. Kot me je opozoril kolega, vrne geslo "trajnost znanja" v Cobissu zgolj 9 zadetkov, z Googlom pa tudi v angleščini ni dosti bolje!

Vsaj meni se je zmeraj zdelo, da je bistvo podiplomskega študija uvajanje v raziskovalno delo: učenje metod raziskovanja, objavljanja, pisanja ... in ne v tem, da je končni izdelek neposredno "koristen za družbo". A ni povsem jasno, da družbena koristnost podiplomskega študija ni v končnem izdelku podiplomskega študenta, ampak v veščinah, ki se jih nauči na tej poti? Tudi v gospodarstvu rabijo predvsem kader, ki je razgledan, inovativen in vešč sodobnih metod raziskovanja, komunikacije in organizacije, ne pa da so njihovi potencialni zaposleni že za doktorat delali to, s čimer se bodo kasneje ukvarjali v podjetju. Po mojem je celo koristno, da ne delaš ves čas istega, ker se znaš bolje prilagajati nepričakovanim razmeram, kar je prav vrlina visoko izobraženega kadra, pa tudi če je delal doktorat iz klasične filologije ali teoretične matematike.

Direktor Appla Steve Jobs, ki velja danes brez dvoma za ključno osebo "inovativnega gospodarstva" na svetu, je večkrat poudaril, da je nanj močno vplival študij/tečaj kaligrafije na Stanfordu. Nekaj povsem nekoristnega - ali si lahko danes zamislimo še kaj bolj nekoristnega kot je lepopis? - je pomembno vplivalo na kariero ključnega gospodarstvenika najbolj inovativne industrije!

Da me ne bi narobe razumeli: ne nasprotujem reformi univerzitetnega in raziskovalnega sistema, ki jo želi speljati ministrstvo. Reforma je nedvomno potrebna. Menim pa, da je treba konkretne ukrepe pred implementacijo raje desetkrat dobro premisliti in po možnosti slediti tujim že uveljavljenim in preizkušenim metodam. Hkrati je treba nujno vzpostaviti tudi mehanizme za sprotno evaluacijo reform in poročanje o anomalijah, saj se vnaprej res ne da vsega predvideti, pa če so nameni še tako dobri.

Za vstop v shemo se bodo lahko prijavljali kandidati iz vseh znanstvenih področij, ki bodo izvedli raziskovalno delo relevantno za gospodarstvo ali širšo družbeno ureditev. Gre torej za kandidate, ki bodo v program raziskovalnega dela v okviru doktorskega študija vključili raziskovalno delo v povezavi z:
- gospodarstvom ali
- reševanjem aktualnih družbenih izzivov z enega ali več tematskih področij:
1. inovativnih pristopov v gospodarstvu in negospodarstvu za večjo gospodarsko rast,
2. boja proti revščini in socialni izključenosti,
3. zagotavljanje enakih možnosti v družbi,
4. staranja prebivalstva in demografijo širše,
5. kakovostjo izobraževanja,
6. trajnostjo znanja,
7. zdravja,
8. prehrane in živilstva,
9. okolja,
10. ekologije,
11. zelenih tehnologij,
12. biotehnologije,
13. materialov,
14. obnovljivih virov energije,
15. nanotehnologije,
16. informacijske in komunikacijske tehnologije,
17. kulturne dediščine.

Shema komplementarno dopolnjuje program financiranja mladih raziskovalcev ARRS, ki je namenjen raziskovalnemu delu na temeljnih znanstveno raziskovalnih področjih in program mladih raziskovalcev za gospodarstvo TIA, ki je namenjen temeljnim raziskavam v povezavi z gospodarstvom. (Sofinanciranje podiplomskega/doktorskega študija: gradivo za novinarje - pdf)

četrtek, 09. september 2010

500-ta objava na blogu!

Kot kaže se je tale naš blog kar dobro prijel. V slabih dveh letih smo spisali petsto objav! To je že zelo blizu Matejevi želji, da bi bilo na blogu vsak dan objavljeno vsaj nekaj novega. Celotna spletna stran Kvarkadabra ima sicer nekje do 50.000 obiskovalcev mesečno, medtem ko je obisk bloga na slabi desetini te številke (po Google Analytics).

Reforma okostenelih univerz - Drzna Slovenija?

Včeraj so na ministrstvu za znanost predstavili novo strategijo (pdf) za izboljšanje stanja naše univerzitetne scene: Ambicija MVZT: s konsenzom radikalno poseči v visoko šolstvo.

Na prvi pogled gre za zelo zanimive predloge, ki bodo upajmo kmalu zaživeli tudi v praksi. Za pokušino navajam le odstavek o predlogu reforme habilitacijskega sistema. Če prav razumem, bo sedaj na nacionalni ravni le ena sama habilitacija za univerzitetnega učitelja, nato pa bo univerza sama razporejala ljudi po delovnih mestih od asistenta do rednega profesorja. To bodo po novem delovna mesta in ne habilitacijski nazivi.

Karierni sistem visokošolskih kadrov vključno s habilitacijami bomo posodobili v dialogu z visokošolskimi institucijami. Habilitacije oziroma nazive bomo ločili od zaposlitve oziroma delovnega mesta, visokošolske institucije pa se bodo lahko same odločale, na katero delovno mesto bodo zaposlili habilitiranega profesorja. Kategorije delovnih mest bodo: asistenti, docenti, izredni in redni profesorji. Asistenti bodo lahko doktorski kandidati ali mladi doktorandi, profesorji pa bodo postali z opravljeno 'habilitacijo' na univerzi. Pridobljene habilitacije bodo veljale na vseh visokošolskih institucijah v Slovenji. Le ta bo poleg znanstvenoraziskovalnih dosežkov enakovredno ovrednotila tudi pedagoško usposobljenost. Po opravljeni habilitaciji bo lahko univerza sama odločala, na katero delovno mesto bo zaposlila posameznika (torej mesto docenta, izrednega ali rednega profesorja), po presoji njegovih dosežkov in kompetenc. Raven odločanja se bo torej prenesla na univerzitetno raven. Pri tem bo lahko fleksibilnejša kot sedaj, NAKVIS bo v procesu evalvacije pregledal le ustreznost kadrovske strukture institucije. Pogoji dela in zahteve po sprotnem izkazovanju rezultatov za posamezno delovno mesto se bodo prenesli iz habilitacijskega sistema v pogoje za zasedbo delovnega mesta. Po podobnem postopku se bodo izvajale tudi habilitacije na politehnikah, pri čemer bodo kriteriji za habilitacijo različni od tistih na univerz in bodo bolj upoštevali strokovnost in pridobljene izkušnje v praksi. V obeh primerih bodo razpisi za delovna mesta odprti za namen izbire najkakovostnejših kandidatov, vključno z mednarodnim prostorom.

torek, 07. september 2010

Pogovor z Georgeom Monbiotom

Jutri v sredo 8. septembra, ob 18.00 uri, v Kinu Šiška (Trg prekomorskih brigad 3) v Ljubljani se bo Luka Omladič pogovarjal z Georgeom Monbiotom ob izidu prevoda njegove knjige Vroče.

George Monbiot je eden svetovno najvplivnejših radikalnih okoljskih mislecev. V odmevni knjigi Vroče. Kako ustaviti pregrevanje planeta utemeljuje dejstvo, da se človeštvo lahko izogne neprijetnim posledicam podnebnih sprememb le, če se družbe v najkrajšem času preoblikujejo v brezogljične ali nizkoogljične. V pogovoru bo predstavil, kako je to mogoče storiti brez radikalnega znižanja kakovosti življenja oziroma z odpovedmi, ki so bistveno manj boleče, kot bi bile posledice podnebnih sprememb.

Obenem vas vabimo na:
predavanje G. Monbiota: Small Country, Big Impact, ki bo v četrtek, 9. septembra ob 16.00 uri v Državnem svetu (Šubičeva 4) v Ljubljani.
Predavanje organizira Umanotera v okviru projekta Plan B za Slovenijo, pobuda za trajnostni razvoj.

četrtek, 02. september 2010

Higgs, Higgs, glorious Higgs

No, ekhm, no ja, no - očitno so na CERN vsi enoglasni.

Je pa dobra novica za CERN ta, da je tožba, o kateri sem leta 2008 že pisal, končno doživela ugoden sodni epilog. Tako, CERN, pot do velikih črnih lukenj je odprta.

sreda, 01. september 2010

Kronološki zemljevid kritičnega mišljenja in znanosti

Danes zjutraj sem bil opozorjen na zanimiv "kronološki zemljevid kritičnega mišljenja in znanosti" v obliki plana podzemne železnice. Sicer zaenkrat obsega le naravoslovne vede, opazil pa sem (in sodeč po sekciji komentarjev tudi mnogo drugih) tudi nekatere netočnosti. Avtor obljublja odpravo napak, na katere bo opozorjen. Kljub vsemu pa se mi zdi zelo posrečen projekt, ki bi se stiskan v velikem formatu lepo podal tudi v kakšno šolsko učilnico ali avtobus mestnega prometa.