Žižkov eko-komunizem

Nekaj odlomkov iz Žižkovega sestavka v Jutranjem Listu:

Paradigmatska kategorija koja razotkriva bespomoćnost znanosti i istodobno je prikriva varljivim zaslonom ekspertnog uvjeravanja je “granična vrijednost”: koliko još možemo “sigurno” zagađivati naš okoliš, koliko fosilnih goriva možemo spaliti, koliko otrovnih supstancija još ne prijeti našem zdravlju i tako dalje (ili, u rasističkoj verziji, koliko stranaca može naša zajednica integrirati bez ugrožavanja vlastitog identiteta). Očit je problem da, zbog nerazvidnosti situacije, svaka “granična vrijednost” ima aspekt fikcije ili arbitrarne simboličke intervencije u realnost - možemo li stvarno biti sigurni da je razina šećera u našoj krvi koju propisuju liječnici ispravna tako da smo u opasnosti ako je veća, a sigurni ako je niža?

Posljedica tog ograničavanja našeg znanja ne znači da ne bismo trebali preuveličavati ekološku prijetnju. Naprotiv, moramo biti još predostrožniji kad je o njoj riječ jer je situacija dubinski nepredvidiva. Recentne dvojbe o globalnom zatopljenju ne signaliziraju da stvari nisu pretjerano ozbiljne nego da su kaotičnije nego što smo mislili i da su prirodni i socijalni čimbenici zamršeno povezani. Dilema u vezi s današnjim prijetnjama ekoloških katastrofa jest: ili ih shvaćamo ozbiljno i odlučujemo danas učiniti stvari koje će se, ako se katastrofa ne dogodi, činiti smiješnima ili nećemo učiniti ništa i izgubiti sve u slučaju katastrofe.

Najgore je ako izaberemo sredinu, da poduzmemo ograničenu skupinu mjera - u tom slučaju ćemo propasti što god se dogodilo.

/.../

Jedno je sigurno: morat će se radikalno redefinirati nacionalni suverenitet i pronaći nove razine globalne suradnje.

/.../

Zahtijeva se:

- striktno egalitaristička pravda: svi bi ljudi trebali plaćati istu cijenu u eventualnom odricanju, tj. netko bi trebao odrediti za cijeli svijet iste norme po glavi potrošnje energije

- teror: nemilosrdno kažnjavanje svih koji krše zadane protektivne mjere, uključujući ozbiljna ograničavanja liberalnih “sloboda”, tehnološku kontrolu očekivanih kršitelja zakona

- voluntarizam: jedini način za suprotstavljanje prijetnji ekološke katastrofe je kolektivnim odlukama širokog spektra koje će se suprotstaviti “spontanoj” imanentnoj logici kapitalističkog razvoja.

I konačno, ali ne posljednje, sve to kombinirano s vjerom u ljude: okladiti se da velika većina ljudi podržava tako oštre mjere, vidi ih kao svoje i spremna je sudjelovati u njihovoj provedbi.

/.../

Jednom smo to zvali komunizmom.

Na Middlesex University ukinili študij filozofije

V ponedeljek 26. 4. je dekan School of Arts and Education at Middlesex University razglasil ukinitev vseh filozofskih študijev na tej univerzi. Zoprno pri tej odločitvi je, da ne gre za kak obskuren filozofski oddelek, ampak za enega od centrov sodobnih filozofskih raziskav, kjer je zaposlen med drugim tudi profesor Peter Hallward, ki je napisal že veliko odmevnih knjig o sodobni filozofiji, predaval pa je tudi v Ljubljani. Zadnja evalvacija filozofskih raziskav na tej univerzi je večino projektov ocenila celo kot 'world-leading' ali 'internationally excellent', tako da je odločitev o ukinitvi študijev res nenavadna.
Odzivi na to nenavadno odločitev se zbirajo tule.

Nina Power v Guardianu:

Interest in philosophy has in fact grown massively in recent years. This is, in part, due to the increased numbers of students taking A-level philosophy, but is also the result of the widespread desire for critical thought and analysis in the face of an increasingly disorienting world. Closure at Middlesex would be a step back to the bad old days when philosophy meant a few young, white and almost entirely male students at privileged institutions discussing the finer points of formal logic over sherry.

Britanske stranke pred volitvami tudi o znanosti

Časopis Guardian je glavne britanske politične stranke prosil, da odgovorijo na deset vprašanj s področja znanstvene politike, ki so jih zastavili tudi nekateri medijsko izpostavljeni znanstveniki (npr. fizik Brian Cox).
Odgovori strank že prihajajo: The Litmus Test: Science policy at the election.

O obljubljenih deželah pravnega študija

Ta teden sem na Madžarskem, kjer intenzivno izvajam svoj predmet na nekem interdisciplinarnem magistrskem študiju (o čemer morda več kasneje), o študiju pa sem včeraj kot novo IUS kolumno objavil tudi tretji del trilogije o vprašanju izbiranja študentov za študij prava.

Kot vedno ste vabljeni, da tako preberete samo kolumno kot med komentarji pustite svoj odziv!

Sledi študijske poti

Po podobni dokumentaciji samega začetka študija vam tokrat ponujam še fotografski zapis z drugega konca študijskega procesa.

Kaj: miselni vzorci za pomoč pri študiranju za 14 predmetov s predmetnika Pravne fakultete v Ljubljani (po eden iz prvega in drugega letnika, trije iz tretjega in devet iz četrtega).


Koliko: 201 list, nekateri od njih dvostranski, nekateri z dodatki malih pritiklin, ko je za kakšen oblaček zmanjkalo še nekaj kvadratnih cm prostora.


Kdo, kje in zakaj: absolventka Mojca, v kleti Pravne fakultete, kjer sem jo zadnjih nekaj let videval ob študijskem sprehajanju sem ter tja z vedno novimi miselnimi vzorci v roki.


Ko se je bližal njen zadnji izpit, sem jo pobaral, koliko se ji je v študijskih letih tovrstnih listov že nabralo. Izkazalo se je, da jih hrani, kar je neizogibno vodilo v pobudo, da jih razstavimo po prostoru, kjer je z njihovo pomočjo ponavljala izpitno snov, ter "dokumentiramo" za zgodovino. Miselne vzorce je sicer pripravila le za slabo polovico predmetov (in še med temi manjkajo vzorci za predmet Rimsko pravo), a vseeno je nastala kar zanimiva in obsežna zbirka domiselnih "povzetkov" učne vsebine.

Poenotenje prava

Pred časom sem že pisal o zelo lepi izkušnji s pobudo, da bi v slovenskem prevodu objavili enodejanko Gyule Eörsija z naslovom Poenotenje prava. Takrat sem obljubil, da bo po prijaznem dogovoru z revijo Pravna praksa celotno besedilo prej ali slej brezplačno na voljo tudi na moji spletni strani.

Zdaj je ta obljuba izpolnjena. Če bi si radi privoščili oddih ob hudomušnem šaljivem pogledu na stvarnost mednarodnih konferenc, potem si zdaj lahko snamete (in, predlagam, odtisnete) celotno enodejanko v izvirni postavitvi revije. Upam, da vam bo v veselje!

Deseti bratje slovenske znanosti

Kolega Aleš Bunta je v današnji številki časopisa Pogledi objavil kritičen pogled na slovensko znanstveno politiko z vidika mladega uspešnega filozofa.

Slovenska znanost lahko preživi in uspešno deluje le tako, da sledi najnovejšim znanstvenim dognanjem in svetovnim trendom. O tem ni nobenega dvoma.
/.../
Prav je torej, da je mednarodna uveljavljenost vrednota pri postavljanju meril za evalvacijo znanstvenega dela. Vendar vse to nikakor ne more upravičiti nekritične obsedenosti
s tujino, ki je v zadnjem obdobju začela razsajati po znanstvenih svetih, ki odločajo na področju financiranja raziskav in podeljevanja akademskih nazivov.
Začelo se je z anonimnimi tujimi ocenjevalci znanstvenih projektov. Njihov namen naj bi bilo zagotavljanje ustrezne objektivnosti ocenjevanja. V Sloveniji, kjer vsi poznamo vse, le to po svoje razumljiv ukrep. Toda kako je vsa reč videti v praksi? Tako, da tuji ocenjevalec, ki sploh ne pozna vašega dela, poda oceno projekta na podlagi strani in pol pisnega gradiva - toliko vam je namreč dano na razpolago za prestavitev projektne vsebine. Vsaj kar zadeva humanistiko, je to povsem enako, kot da bi slikarja pozvali, naj v nekaj stavkih opiše svoj slikarski opus, in potem namesto na podlagi njegovih slik njegovo delo ovrednotili na podlagi tega kratkega opisa. Objektivnost? Zanimivo je, da so prav na področju humanistike ocenjevalcu predloženi izjemno ohlapni kriteriji ocenjevanja, to pomeni, da v resnici vsa »objektivnost« njegove ocene sloni izključno na vnaprej predpostavljeni objektivnosti njegove subjektivne sodbe. Cenjenemu anonimnežu poleg tega skorajda sploh ni treba podati omembe vredne utemeljitve njegove ocene. Tako vas lahko preprosto obtoži, to se je že zgodilo, da pripadate raziskovalni usmeritvi, ki njemu pač ni pri srcu, in vam na zrela leta, potem ko ste doktorirali in morda celo že dosegli profesorski naziv, lepo pripopa en cvek ter zavrne projekt.
/.../
Absolutno lahko razumem razmišljanje znanstvenikov s tehnoloških področij ali denimo medicine: zanje je delovanje na uglednih tujih institucijah tako rekoč vprašanje biti ali ne biti, saj brez aktivnega obvladovanja najnovejših metod preprosto ne morejo konkurenčno opravljati svojega poklica. Jasno pa je, da nekritična preslikava pravil z enega raziskovalnega področja na drugo ne more obroditi dobrih sadov. Že za vrhunskega matematika, ki se vse življenje ukvarja z enim samim matematičnim problemom, ki pa v sebi morda nosi izjemen znanstveni potencial, je odhod v tujino zgolj nepotrebna distrakcija. Za tega človeka je povsem dovolj, da redno sledi ustreznim publikacijam. Podobno velja še za številne druge znanosti.
/.../
Vprašanje se v bistvu glasi, kdo tu profitira. Kljub nasprotnemu videzu pravila o delovanju v tujini v resnici neskončno povečajo odvisnost mlajših raziskovalcev od njihovih donedavnih mentorjev in bistveno povečajo moč lokalnih znanstvenih veljakov.
/.../
Dejansko torej ne gre samo za prevlado logike tehničnih znanosti ali za okostenelost znanstvene birokracije, nasprotno, v prvi vrsti gre za krut razredni in medgeneracijski boj znotraj samih znanstvenih inštitutov in fakultet.
/.../
Veliki nemški filozof Immanuel Kant ni nikoli v življenju zapustil rojstnega Konigsberga. Časi so se spremenili, bodo rekli. Drži. Danes živimo v času informacijske družbe in interneta, ki nam omogoča, da delujemo po vsem svetu iz domačega naslanjača. Če bi Kant živel danes, povem vam, ne bi zapustil niti svoje sobe, ta stari zapečkar!

Novo šokantno odkritje posnemanja

Dragi bralci Kvarkadabre, s tresočo roko pišem te vrstice, v katerih poročam o novih alarmantnih odkritjih posnemanja in neizvirnosti:

Šokantno odkritje #1: Med akordi (ali vsaj zaporedji akordov) glasbene spremljave vrste, kaj vrste, celih nizov uspešnic popularne glasbe preteklih desetletij ni (skoraj) nobene razlike! Ali gre za brezsramno posnemanje? Melodije sicer niso povsem enake, a podobnost je naravnost osupljiva.

Šokantno odkritje #2: Kar je naredila skupina Axis Of Awesome, ko je razgaljala harmonične podobnosti med neharmoničnimi zvezdniki glasbene estrade, je v veliki meri zgolj kopija raziskovalnih prizadevanj Roba Paravoniana.

Šokantno odkritje #3: M. Accetto pri svojem poročanju o posnemanju raziskovalnih izsledkov Roba Paravoniana o brezsramnem posnemanju, ki naj bi ga zagrešila skupina Axis Of Awesome, zgolj posnema komentar komentatorja z vzdevkom "therykers" k objavi posnetka skupine Axis Of Awesome, do slednjega pa je prvonavedeni tako ali tako prišel zgolj po zaslugi objave na spletni strani Huffington Post.

Šokantno! Vse skupaj, priznam, pa me še posebej moti zato, ker znam sam res dobro zaigrati le tri od teh štirih akordov.

Intervju z Majo Bučar

V Dnevnikovem objektivu je danes objavljen intervju s prof. dr. Majo Bučar, FDV Univerze v Ljubljani, ki je na seji vladnega sveta za znanost in tehnologijo pred tednom dni predstavila podatke, da v tehnološkem razvoju zaostajamo tudi za novimi članicami EU. Intervju je vreden branja, od tega koliko si lahko obetamo od velikopotezne ideje o SLO Silicijevi dolini, pa vse do birokratskih zapletov s katerimi se srečujemo raziskovalci in ostali. Za pokušino le dva odlomka

....Študentom večkrat predstavim zanimivo analizo, s katero so raziskovalci ugotavljali, kako starši oziroma pedagogi v različnih državah vrednotijo značilnosti otrok. V Sloveniji so na prvo mesto oboji postavili pridnost in varčnost. To pa nista lastnosti, ki bi vodili v tveganje, ki je tesno povezano z inoviranjem. Možni odgovori so bili še kreativnost, domišljija in podobno, vendar jih niso izbrali. Podjetnost se v vsakem okolju razvija zelo počasi. Študente včasih vprašam, koliko od njih si želi nekoč odpreti podjetje. Odgovori jih zelo malo. Večina si želi služb v javnem sektorju, kjer bodo varno spravljeni. Enako je v znanosti: stabilnost financiranja lahko vodi tudi v apatičnost.....

....So takšne zahteve Evropske unije?

Zgolj delno, delno pa je postopke zapletla Slovenija. Na strukturne sklade so denimo pripeti relativno drobni ukrepi. Eden takšnih so mladi raziskovalci iz gospodarstva. Za vsakega od njih se dodajajo evropska sredstva, kar pomeni, da je vsak kandidat v administrativnem smislu pravzaprav samostojen projekt. Princip obdelave podatkov je identičen kot pri projektu, vrednem milijone evrov. Tega pa EU ni zahtevala. Dovolj bi bilo po takšnem postopku obravnavati celoten program mladih raziskovalcev v gospodarstvu, ne pa da obravnavamo vsakega posebej. Ne smemo pozabiti, da mora vse te postopke nekdo fizično izpeljati, torej morajo imeti podjetja nekoga za to zaposlenega. Iz podjetij, ki imajo mlade raziskovalce, financirane iz strukturnih skladov, zato že slišimo, da je denar, ki ga zanje dobijo, zelo drag in da se jim v tem programu pravzaprav ne splača sodelovati. Zelo dobro zamišljen ukrep je torej na izvedbeni ravni postal tako kompliciran, da je začel podjetja odvračati. To je velika škoda, saj so mladi raziskovalci, ki so bili prvikrat uvedeni že leta 1985 in so ena redkih stvari, ki se jim je uspelo ohraniti, sicer primer res dobre prakse. Prav mladi raziskovalci v gospodarstvu so pripomogli k povezovanju znanstvenoraziskovalnega sektorja z gospodarstvom.

V vesolje z domačega vrta

Anglež Robert Harrison je z domačega vrta z balonom v vesolje poslal navaden Canonov fotoaparat in posnel osupljive slike Zemlje z višine 35 km. Menda so ga nato poklicali iz Nase in ga spraševali, če je uporabil raketo... (Times Online: Journey into space with a balloon and duct tape)

Dodatek h kolumni

Ker so se mediji (žal vsaj nekateri morda iz nekoliko napačnih razlogov) začeli zanimati za mojo ponedeljkovo IUS kolumno in ker se je mag. Cvikl nanjo odzval z zanikanjem očitkov, tu objavljam še dodatek h kolumni.

1. Naj začnem tam, kjer ima mag. Cvikl še najbolj prav. V kolumni nisem navedel opombe na začetku 5. poglavja o tem, da so "pojasnila v nadaljevanju [...] povzeta" po Poročevalcu DZ, katerega besedilo je "lektorirano in strukturno deloma dopolnjeno in spremenjeno". Za resne standarde strokovnega pisanja je povzemanje nekaj povsem drugega kot obsežno dobesedno kopiranje, ki smo mu v nadaljevanju priča, a razumem, da je opombo zlasti zaradi njenega drugega dela moč brati tudi bolj benevolentno, zato bi jo nemara res lahko dodal v svojo kolumno in ji dodal svoj komentar. Če želi mag. Cvikl s to opombo izkazovati svojo korektnost, me sicer poleg razlike med povzemanjem in dobesednim navajanjem čudi, zakaj avtorja potemtakem ni zmotilo [oziroma zakaj potemtakem ni opozoril, da je] rahlo zavajajoče navajanje v uvodni besedi o predstavitvi Lizbonske pogodbe oziroma o tem (str. 24-25), kako se mag. Cvikl "posveti njeni vsebini s posebnim poudarkom na poglavitnih novostih" in nam te novosti sam "nazorno prikaže". Še bolj pa me čudi - in to je, priznam, tudi razlog, zakaj na opombo ob pisanju kolumne nisem bil posebno pozoren - da je omenjena opomba navedena šele na začetku 5. poglavja knjige, medtem ko so odseki obrazložitve dobesedno kopirani že v 3. in 4. poglavju ("Lizbonska pogodba" in "Sestava Lizbonske pogodbe"), kjer niti take opombe o "povzemanju" v vsakem primeru ni.

a) Preberite si denimo ta del iz obrazložitve predloga zakona:

[…] Septembra 2007 se je delo medvladne konference nadaljevalo na ravni pravnih strokovnjakov v okviru Skupine pravnih strokovnjakov, ki ji je po pooblastilu predsedujoče Svetu EU Portugalske predsedoval Jean-Claude Piris, direktor pravne službe Generalnega sekretariata Sveta EU. Skupina pravnih strokovnjakov je bila zadolžena, da politični dogovor iz mandata za medvladno konferenco oblikuje v pravni dokument, ki bo dopolnjeval obstoječe temeljne pogodbe EU. Pravni strokovnjaki so svoje delo zaključili 3. oktobra 2007. Pravno-jezikovno pa je bila pogodba dokončno usklajena na zasedanju pravnikov-lingvistov v Bruslju med 12. in 16. novembrom 2007.

Lizbonska pogodba predstavlja uspešen zaključek procesa, ki se je začel s padcem berlinskega zidu in nadaljeval z veliko širitvijo EU leta 2004, katere del je bila tudi Republika Slovenija. Sprejem besedila nove pogodbe je zaključil tudi obdobje negotovosti, ki je nastalo zaradi dveh negativnih referendumov spomladi 2005. Nova pogodba bo prinesla večjo integracijo EU, učinkovitost njenega delovanja ter jo hkrati približala svojim državljanom.

Bistvene novosti Lizbonske pogodbe glede na ustanovitvene pogodbe so: Evropska unija ima enotno pravno osebnost; odprava tristebrne sestave, pri čemer se ohrani posebna narava skupne zunanje in varnostne politike; predsednik Evropskega sveta z mandatom dveh let in pol; visoki predstavnik Unije za skupno zunanjo in varnostno politiko; možnost izstopa države članice iz EU; preložitev glasovanja z dvojno večino v Svetu na leto 2014, do leta 2017 pa bo obstajalo prehodno obdobje; glede pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah so vgrajene nekatere varovalke za Veliko Britanijo in deloma Irsko; sklicevanje na Listino o temeljnih pravicah, ki bo objavljena v Uradnem listu EU; novo sklicevanje na solidarnost med članicami glede energije, pa tudi boja proti podnebnim spremembam; večja vloga nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem procesu; v merilih in postopkih za pristop novih držav članic je predvideno sklicevanje na vrednote EU in navedba meril za pristop, o katerih se dogovori Evropski svet;

Lizbonsko pogodbo sta v Lizboni 13. decembra 2007 podpisala predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša in minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel. Listino o temeljnih pravicah pa so sprejeli in v Strasbourgu podpisali dan prej predsednik Sveta EU, Jose Socrates, predsednik Evropske komisije, Jose Manuel Barroso, ter predsednik Evropskega parlamenta, Hans-Gert Pöttering, slovesno pa je bila razglašena v Evropskem parlamentu. Na to listino se Lizbonska pogodba sklicuje v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji.

Zdaj pa ga primerjajte z besedilom v Cviklovi knjigi na začetku 3. poglavja od tretjega odstavka naprej (str. 59–60):

Septembra 2007 se je delo medvladne konference nadaljevalo na ravni pravnih strokovnjakov v okviru skupine pravnih strokovnjakov, ki ji je po pooblastilu Portugalske, predsedujoče Svetu Evropske unije, predsedoval Jean-Claude Piris, direktor pravne službe Generalnega sekretariata Sveta Evropske unije. Skupina pravnih strokovnjakov je bila odgovorna, da politični dogovor iz mandata za medvladno konferenco oblikuje v pravni dokument, ki bo dopolnjeval obstoječe temeljne pogodbe Evropske unije. Pravni strokovnjaki so svoje delo končali 3. oktobra 2007. Pravno-jezikovno je bila pogodba dokončno usklajena na zasedanju pravnikov-lingvistov v Bruslju med 12. in 16. novembrom 2007.

Lizbonska pogodba predstavlja uspešen zaključek procesa poglabljanja in širitve Evropske unije. Ta se je začel s padcem berlinskega zidu in nadaljeval z veliko širitvijo Evropske unije leta 2004, katere del je bila tudi Republika Slovenija. Sprejem besedila Lizbonske pogodbe je zaključil obdobje negotovosti, ki je nastalo zaradi dveh negativnih referendumov leta 2005. Nova pogodba naj bi omogočila nadaljnjo poglobitev, to je večjo integracijo Evropske unije. Povečala naj bi učinkovitost delovanja Unije in zmanjšala demokratični deficit. Lizbonska pogodba naj bi Unijo približala državljankam in državljanom držav članic in Evropske unije.

Bistvene novosti Lizbonske pogodbe glede na ustanovitvene pogodbe so:
• Evropska unija ima enotno pravno osebnost, Skupnost;
• odpravljena je tristebrna struktura, pri čemer je ohranjena posebna narava skupne zunanje in varnostne politike;
• izrecno bosta odstranjeni omembi ustavnosti in evropskih simbolov;
• vzpostavljena je funkcija stalnega predsednika Evropskega sveta z mandatom dveh let in pol, ki se lahko enkrat ponovi;
• vzpostavljena je funkcija visokega predstavnika Unije za skupno zunanjo in varnostno politiko, ki bo vsebinsko opravljal delo sedanjega visokega zunanjepolitičnega predstavnika Unije in komisarja za zunanje odnose;
• uvedena je možnost izstopa države članice iz Evropske unije; glasovanje z dvojno večino v Svetu je preloženo na leto 2014, do leta 2017 pa bo veljalo prehodno obdobje;
• glede pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah so vgrajene nekatere varovalke za Veliko Britanijo in deloma Irsko;
• vključeno je sklicevanje na Listino o temeljnih pravicah, ki bo objavljena v Uradnem listu EU;
• novo je sklicevanje na solidarnost med članicami glede energije in tudi boja proti podnebnim spremembam;
• večja je vloga nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem procesu;
• v merilih in postopkih za pristop novih držav članic sta predvidena sklicevanje na vrednote EU in navedba meril za pristop, o katerih se dogovori Evropski svet.

Lizbonsko pogodbo so v Lizboni 13. decembra 2007 podpisali predsedniki vlad ali držav. Listino o temeljnih pravicah pa so dan pred tem sprejeli in podpisali v Strasbourgu predsednik Sveta Evropske unije Jose Socrates, predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso in predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering, slovesno pa je bila razglašena v Evropskem parlamentu. Na to listino se Lizbonska pogodba sklicuje v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji.

Podobnost je, če odmislimo oblikovno preoblikovanje naštetih bistvenih novosti v alinee, osupljiva. (Mimogrede, pretvorba v alinee se ni povsem posrečila - "glasovanje z dvojno večino", ki tudi v Cviklovi knjigi sledi "možnosti izstopa", bi moralo biti glede na obliko v knjigi nova alinea, nemara zaradi spregleda pa "ostaja" zapisano zgolj za podpičjem, tako kot v obrazložitvi.)

Sam najdem poleg lektorskih popravkov le nekaj drobnih vsebinskih sprememb (med katerimi je tudi ena dodatna alinea). Tako je denimo prva novost po Cviklu: "Evropska unija ima enotno pravno osebnost, Skupnost". Kaj tu počne dodatek "Skupnost" (ki ga v obrazložitvi ni), ne vem, a bistvena novost Lizbonske pogodbe je v tem pogledu ravno ta, da Skupnosti kot take ni več.

b) Podobno je v sicer zelo kratkem 4. poglavju Cviklove knjige. V obrazložitvi tako piše:

Glede na neuveljavljeno PUE, je mandat za medvladno konferenco, sprejet na Evropskem svetu 23. junija 2007 (v nadaljevanju mandat MVK) določil novo obliko pogodbe, kar se v Lizbonski pogodbi odraža v naslednjem:
• opustilo se je poimenovanje pogodbe z besedo "ustava" in sprejem pogodbe, ki bi nadomestila vse dosedanje (Rimsko pogodbo iz leta 1957; Enotni evropski akt iz leta 1986, Maastrichtsko pogodbo iz leta 1992, Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997 in Pogodbo iz Nice iz leta 2000);
• uporabljena je bila tradicionalna metoda sprememb in dopolnitev obstoječih temeljnih pogodb;
• kljub odpravi tristebrne strukture je bila upoštevana posebna narava področja Skupne zunanje in varnostne politike;
• besedilo Listine EU o temeljnih pravicah ni navedeno v besedilu Lizbonske pogodbe, ne glede na to pa bo Listina z uveljavitvijo pogodbe pridobila pravno zavezujočo naravo (ob tem je bil dogovorjen "opt out" za Veliko Britanijo in Poljsko. Poljska pa je podala tudi posebno enostransko izjavo);

V Cviklovi knjigi pa (na str. 67–68):

V vsebini Lizbonske pogodbe so skoraj v celoti sprejete rešitve iz Pogodbe o Ustavi za Evropo. Ker slednja pogodba ni bila uveljavljena, je mandat za medvladno konferenco, sprejet na Evropskem svetu 23. junija 2007, določil novo obliko pogodbe, kar se v Lizbonski pogodbi odraža v naslednjem:
• opustilo se je poimenovanje pogodbe z besedo "ustava" in sprejetje pogodbe, ki bi nadomestila vse dosedanje (Rimsko pogodbo iz leta 1957; Enotni evropski akt iz leta 1986, Maastrichtsko pogodbo iz leta 1992, Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997 in Pogodbo iz Nice iz leta 2000);
• uporabljena je bila tradicionalna metoda sprememb in dopolnitev obstoječih temeljnih pogodb;
• kljub odpravi tristebrne strukture je bila upoštevana posebna narava področja skupne zunanje in varnostne politike;
• besedilo Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni navedeno v besedilu Lizbonske pogodbe, ne glede na to pa bo Listina z uveljavitvijo pogodbe pridobila pravno zavezujočo naravo (ob tem je bil dogovorjen "opt out" za Veliko Britanijo in Poljsko. Poljska pa je podala tudi posebno enostransko izjavo).

Zopet v bistvenem docela enako, z izjemo začetka so razlike zgolj lektorske. (Podobnost gre tako daleč, da v obeh besedilih pri naštevanju dosedanjih pogodb najdemo podpičje za Rimsko pogodbo in vejici za naslednjima dvema, kar je droben, a poveden skupen spodrsljaj.)

Če bi mag. Cvikl želel biti glede uporabe drugih besedil korekten, potem bi moral navajanje besedila obrazložitve ustrezno označiti že na vseh takih mestih v 3. in 4. poglavju; in to ne z besedami, da gre za "povzemanje", temveč z iskrenim pojasnilom, da gre za "dobesedno navajanje" oziroma, po domače, kopiranje. Seveda bi se potem bralcu, če bi bilo to dosledno narejeno povsod v besedilu, morda postavilo vprašanje, zakaj naj bi knjigo, ki v tolikšni meri zgolj prepisuje prosto dostopne vire, sploh kupil. A tovrstnih označb oziroma opomb v teh dveh poglavjih tako ali tako ni.

c) Omenjena opomba torej oceni korektnosti knjige mag. Cvikla ne pomaga kaj dosti: prvič zato, ker se v knjigi pojavi dve poglavji prepozno in tako v bistvu bralca celo izrecno zavaja v misel, da se avtor na besedilo obrazložitve predloga zakona naslanja šele od začetka 5. poglavja naprej, v resnici pa odseke kopira že v 3. in 4. poglavju; ter drugič zato, ker zaradi ubeseditve še vedno (do)pušča videz, ki sicer veje iz predstavitve besedila, da gre tudi pri teh treh poglavjih za avtorsko delo mag. Cvikla, kjer se na besedilo obrazložitve sicer naslanja, a mu dodaja vrednost, v resnici pa gre namesto povzemanja in dopolnjevanja za bolj ali manj dobesedno kopiranje, kjer je, kot sem opisal že v kolumni, bore malo avtorjevega dodatka.

2. Glede prvih dveh poglavij in podobnosti z angleškimi stranmi Wikipedije pa je preprosto tako: podobnost je osupljiva. Organiziranost besedila, posamezni stavki, misli v njih, celo (na videz naključno izbrani) primeri, ki naj bi orisali povedano – zelo pogosto sta Cviklovo besedilo in tisto na Wikipediji skoraj povsem enaki (s to razliko, da je eno v angleščini, drugo pa v slovenščini). Če naj bi šlo pri tem zgolj za to, da bi se avtorji enega in drugega ob pripravi svojega besedila zgledovali pri istih virih (pri čemer gre za pretirano podobnost z več različnimi stranmi Wikipedije, tako da je taka možnost še bolj nepredstavljiva), bi se meni tolikšna podobnost zdela mogoča zgolj v tem primeru, ko bi tako eni kot drugi vsebinsko bolj ali manj dobesedno prepisovali ta tretji vir. Ne pri zapisih Wikipedije ne pri Cviklovi knjigi omembe morebitnega tovrstnega tretjega vira nisem našel.

Razumem, zakaj je samemu avtorju običajno težko priznati, da se je pri lastnem pisanju v pretiranem obsegu in nekorektno - brez ustrezne navedbe - naslanjal na kak drug vir. (Tovrstnih izkušenj sem včasih deležen tudi pri študentih, ki se strokovne korektnosti šele učijo.) A v takih spornih primerih mora strokovna skupnost podati odgovorno oceno o tem, ali gre pri določenem delu za tovrstno nekorektnost. Tako oceno pri nas podamo preredko; naša odgovornost pa je v tem, da to začnemo delati pogosteje. Ne zaradi politike (kamor preti z napačno usmerjeno pozornostjo medijev žal zaiti tudi ta epizoda), ampak zaradi stroke. Moja ocena je, da je pri tej knjigi nekorektnost izkazana onkraj razumnega dvoma; zakaj in v kolikšni meri, pa sem opisal v kolumni.

3. Naj še enkrat poudarim misel iz zadnjega odstavka. V jedru moje kolumne ne gre samo za knjigo mag. Cvikla in ne gre za politično draž, zaradi katere so se o njej razpisali mediji. Takšna politično obarvana pozornost javnosti lahko žal celo malo zasenči drugo plat problema, ki se mi zdi na dolgi rok pomembnejša. To, da smo po izkušnjah mnogih kolegov in pričevanjih, ki jih v teh dneh dobivam od bralcev kolumne z različnih strokovnih področjih, pri nas pogosto preveč pasivni, bojazljivi ali dobrohotni pri uveljavljanju resnih standardov kritične razpravne skupnosti. To, da takšna dela, kot je pričujoča knjiga avtorja odmevnega imena pri ugledni založbi, sploh izidejo. Kolumna ima tri dele in ni samo o Cviklovi knjigi. Naj vam, prosim, dajo misliti vsi trije (in morda, če je še niste prebrali, tudi predzadnja IUS kolumna).

Recenzija in kritična razpravna skupnost

V svoji današnji IUS kolumni se spet posvečam "odprtim vprašanjem" slovenske znanstvene in strokovne skupnosti. Vsekakor ste vabljeni, da si jo preberete (opozorilo: zaradi narave tematike je nekoliko daljša), seveda pa bom kot vedno zelo vesel tudi odzivov med komentarji.

[Dodatek: Takoj v naslednjem zapisu lahko preberete še dodatek h kolumni.]

Richard Dawkins in aretacija papeža

Prek britanskih medijev je do online edicij naših časopisov prispela novica, da naj bi Richard Dawkins in Christopher Hitchens nameravala ob septemberskem obisku papeža v Veliki Britaniji doseči njegovo aretacijo "zaradi zločinov proti človeštvu". Povod za to potezo je seveda pedofilski škandal in prikrivanje storilcev s strani cerkve, kjer je očitno sedanji papež v preteklosti odigral pomembno vlogo. Papež Benedikt bo v Veliki Britaniji od 16. do 19. septembra, ko naj bi obiskal London, Glasgow in Coventy, za blaženega pa naj bi razglasil teologa iz 19. stoletja John Henry Newmana. Prav zanimivo bo videti, ali bo kampanja Dawkinsa in Hitchensa uspela (verjetno bi bil uspeh že odlog papeževega obiska).

Dawkins in Hitchens verjameta, da papež ne more uveljavljati diplomatske imunitete na obisku, čeprav je ta državni obisk, saj ni voditelj države, ki jo prepoznavajo Združeni Narodi. Najela sta tudi že odvetnika, ki bosta pripravila pravno osnovo za pregon papeža in jo predstavila tožilstvu ("Crown Prosecution Service "). Glede na to, da so med bralci bloga tudi pravniki (no, khm, Matej, upam, da vsaj eden...), kako realističen je načrt Dawkinsa?

Teorija in praksa

Pred par leti sem v IUS kolumni že opisal primer tega, kako določena logična vprašanja lažje rešujemo v praksi kot povsem abstraktno. Nekaj podobnega pa se baje lahko zgodi tudi matematiki.

Silicijeva dolina na sončni strani Alp?

Danes smo imeli drugo sejo Sveta za znanost in tehnologijo (SZT). Ker je bila seja javna, prisotni pa so bili tudi novinarji, lahko tudi na blogu na kratko povzamem nekaj svojih vtisov. SZT je sicer posvetovalno telo Vlade in ima nekaj malega zakonskih pristojnosti, sicer pa v glavnem svetuje.

Najprej bi rekel, da me je predsednik vlade na današnji seji navdušil. Problem takšnih teles kot je SZT je namreč, da se lahko vsebina zlahka izgubi v goli formi in leporečju. Tudi danes smo kar nekaj časa izgubili za ustanavljanje podteles, ki naj bi pripravljala izhodišča, o katerih bomo nato odločali na naslednjih sejah... Predsednik vlade pa nas je v čustvenem govoru neposredno pozval, naj čimprej predlagamo konkretne ukrepe, ki naj bi jih sprejela Vlada in Parlament. Zelo mi je bilo všeč, ko se je prijel za glavo in zmajeval, ko so nekateri postregli z lepimi besedami o raznih evropskih in podobnih "strategijah", o katerih se vsi strinjamo. Glede tega, da bi radi imeli čim boljšo znanost in čim več visokotehnoloških podjetij, verjetno res ni dilem. Bistveno vprašanje je, kako to doseči. Predsednika vlade je zanimalo, kaj konkretno predlagamo člani SZT kot reprezentativni predstavniki znanstvene sfere, naj Vlada ukrene glede boljših razmer za razvoj znanosti in inovativnosti. Odgovore želi čimprej! Pravi, da je prav letos ključno leto, da nekaj storimo. Zvenel je zelo prepričljivo in izžareval je navdušenje, zato se mi zdi, da je treba to njegovo pobudo podpreti in mu čimprej dostaviti pobude, ki imajo podporo v raziskovalni sferi.

Predsednik SZT Marko Jaklič je nato predstavil zelo zanimiv predlog razvojnega projekta Slovenija 2.0, ki ga je pripravil skupaj z Andrejem Nabergojem, s katerim smo pred mnogimi leti skupaj izdajali revijo Kolaps, zdaj pa je podjetnik v Silicijevi dolini v ZDA. Njuna ideja je, da bi Slovenija postala nekakšna "Silicijeva dolina na sončni strani Alp" oziroma regionalen center za "novo ekonomijo", kjer bi lahko prodorni ljudje z vizionarskimi idejami ustanavljali nova visokotehnološka podjetja. Vse seveda s podporo skladov tveganega kapitala, ki bi tu investirali v konkretne visokotehnološke podjetniške ideje, med katerimi bi jih vsaj nekaj sčasoma uspelo in zaživelo kot uspešna podjetja. Pri pobudi gre za aplikacijo sicer že preizkušenega mehanizma, s katerim so nastala mnoga danes vodilna svetovna podjetja denimo s področja biotehnologije in interneta. Menda bi pri realizaciji projekta z veseljem sodelovali tudi "guruji" nove ekonomije, ki so podobne projekte vodili že drugje po svetu. Natančnejša predstavitev pobude in drugo gradivo s sej SZT si lahko ogledate na spletni strani ministrstva.

Že pred nekaj tedni smo imeli tudi v okviru Kvarkadabre debato, katere povzetek so Izhodišča za vizijo razvoja znanosti v Sloveniji. Morda je zdaj pravi trenutek, da kar v okviru tega bloga, odpremo še širšo razpravo, v kateri bi vsakdo lahko predstavil svoje ideje. Skozi soočenje pogledov ter medsebojno vrednotenje idej bi se lahko izkristalizirale konkretne pobude, kaj bi bilo dobro narediti in kako. Pri raznih vizijah in strategijah, ki prihajajo od zgoraj, je zmeraj problem, da takšni dokumenti nikogar ne motivirajo. Če pa bi se pobude izoblikovale med samimi raziskovalci, bi imele že zaradi samega procesa nastajanja veliko motivacijsko moč, tako da z implementacijo ne bi bilo težav. 

Moj predlog je zato, da se zunaj tradicionalnih inštitucij odpre temeljita razprava o viziji razvoja znanosti v Sloveniji, kjer bomo raziskovalci sami s pomočjo orodij, ki nam jih danes nudi internet, izoblikovali neko skupno stališče, s katerim se bomo vsi na koncu identificirali. Za takšen način dela se je uveljavil izraz Crowdsourcing, in verjetno je prav ustvarjanje nove vizije razvoja znanosti v Sloveniji (v birokratskem jeziku se temu reče NRRP) najbolj primerna tema za preizkus novega Web 2.0 načina usklajevanja idej in formulacije skupnega interesa.

Tule je povezava na GoogleDoc dokument z zbranimi nekaj idejami, ki ga lahko dopolnjujete.

Kaj menite?

Gotovo se šalite, gospod Feynman

Pri založbi KMŠ je izšel slovenski prevod legendarne Feynmanove knjige Gotovo se šalite, gospod Feynman.

Richard P. Feynman je bil eden najizvirnejših, najzanimivejših pa tudi najzabavnejših mislecev svoje generacije, ki je znal marsikatero zapleteno znanstveno teorijo predstaviti lahkotno, vsakomur razumljivo in dostopen način. Pravi mitični status si je med kolegi pridobil, še preden je leta 1965 za svoje delo na področju kvantne fizike prejel tudi Nobelovo nagrado. Vendar Feynman ni postal kultna figura znanosti dvajsetega stoletja le zaradi svojih strokovnih dosežkov, ampak predvsem zaradi svoje osebnosti. Sam sicer ni veliko pisal, znal pa je zelo dobro pripovedovati zgodbe. Tako se je njegov prijatelj Ralph Leighton odločil, da bo snemal Feynmanovo obujanje najrazličnejših dogodivščin iz svojega življenja. Sedem let je, praviloma po vajah bobnarskega orkestra, kamor sta oba zahajala, skrbno zapisoval njegove pripovedi in jih nato leta 1985 zbral v knjigi »Surely You're Joking, Mr. Feynman!«. Knjiga je takoj postala uspešnica in doslej so je prodali že v več kot pol milijona izvodih.Nekaj več o njem si lahko preberete tule: Kako razmišljajo geniji: Richard P. Feynman

Lizbonska pogodba s komentarjem

Pred nekaj dnevi je pri GV Založbi izšla knjiga Lizbonska pogodba z uvodnimi pojasnili izpod peres petih (so)avtorjev. Ko sem jo listal, sem pri svojem besedilu že našel kakšno slogovno podrobnost, ki bi jo zapisal drugače, pa tudi pri prečiščenem besedilu temeljnih pogodb po Lizbonski pogodbi kakšen vsebinski spodrsljaj (ki seveda nima nič opraviti z avtorji te knjige, ampak z uradno različico v slovenščini, a o tem kdaj drugič). A vendarle je lepo - in si nemara ni odveč privoščiti kak trenutek zadovoljstva - ko kot avtor v rokah prvič držiš nov knjižni izdelek.

Če boste knjigo prebrali, bom vesel odziva nanjo. ([haha]Če bo pozitiven, nujno med komentarji, če kritičen, pa seveda zgolj v zasebnem in javnosti povsem nedostopnem e-pismu.[/haha])

Anketa o financiranju znanosti v Sloveniji

KORIS (Koordinacija samostojnih raziskovalnih institutov Slovenije) na svojih straneh vabi k izpolnitvi petminutne ankete o finaciranju znanosti v Sloveniji, ki naj bi "...članicam in članom Kordinacije (samostojnih) raziskovalnih inštitutov Slovenije (KOsRIS) pomaga[la] oblikovati stališča in argumente za njihova prizadevanja za boljše pogoje raziskovalnega dela in kredibilnejši sistem evalvacije projektnih predlogov."

Nova poljudnoznanstvena oddaja na rtvslo

Štarta danes ob 18h, z naslovom "Ugriznimo znanost", potem pa vsak teden ob istem času. Za prvih pet oddaj si lahko povzetke ogledate tukaj.

311

Koliko jedrskih izstrelkov potrebujejo ZDA, da bi izpolnjevale strateški cilj odvračanja napada druge jedrske velesile? Idejo včasih najdete pod akronimom MAD (Mutual assured destruction, gotovo vzajemno izničenje). Koliko orožja potrebujete, da bi popolna jedrska vojna nujno pomenila uničenje obeh strani? Fareed Zakaria je je v današnji video-kolumni na CNN opozoril na nedavni članek v strokovni reviji ameriškega letalstva Strategic Studies Quaterly (C. Saltzman: Remembrance of Things Past: The Enduring Value of Nuclear Weapons). Če imajo ZDA trenutno 5000 jedrskih bojnih glav, avtorji trdijo, da bi jih že 311 zadostovalo za strateški namen preprečevanja napada druge velesile, saj je to število tisto, s katerim ZDA lahko dosežejo "vzajemno uničenje". To število bi zadostovalo celo, če bi ZDA ukrep sprejele unilateralno, brez vsakega zmanjšanj na strani drugih velesil.

Obama je v volilni kampaniji govoril , da je njegov politični cilj svet brez jedrskega orožja - ta njegova deklarativna odločitev je bila tudi eden izmed razlogov za Nobelovo komisijo, ki mu je podelila mirovno nagrado. Zakaria nasprotno meni, da jedrska oborožitev velesil ni slaba stvar - prav zgornja doktrina naj bi namreč bila razlog, da se velesile po 2.sv.vojni niso resno spopadle med seboj. Namesto spošnih govorov o popolni razorožitvi, pravi Zakaria, je veliko bolj smiseln racionalen premislek o minimalni količini orožja, ki še zagotavlja sedanjo stabilnost - zato relevantnost omenjene študije.

Čeprav ne sprejemam argumenta, da je jedrsko orožje vzrok miru (Zakaria), se mi zdi Obamov govor o popolni razorožitvi precej hipokritski, če kot prvega koraka ne stori vsaj zmanjšanja, ki mu ga predlagajo lastni strategi (5000 > 311). Z drugimi besedami, ta hip imajo celo nekateri zagovorniki MAD doktrine bolj radikalne predloge o razorožitvi, kot jih je na mizo položil "mirovnik" Obama.

Turnir romanov

Poleg spodnje še ena lahkotnejša objava via VC, tokrat o turnirju romanov, ki ga (je) organizira(la) ameriška spletna revija First Things. Povezava je na zadnje kolo turnirja, na veliki finale, v katerega sta se uvrstila zadnja dva romana in ki (vsaj v času, ko to pišem) še poteka. Seveda pa si lahko (v formatu Word) ogledate tudi celoten "turnirski razpored" z vsemi 64 začetnimi "tekmeci".

Bi bralce kaj podobnega mikalo poskusiti tudi s slovenskimi romani? Zaenkrat se lahko zadovoljimo že z razmišljanjem o možnih kandidatih za uvrstitev na seznam (ki bi ga morda lahko omejili na 32 kandidatov) - predlogi so dobrodošli med komentarji! Pa morda tudi razmislek o morebitnih zanimivih tekmecih v prvem kolu...

Je "Big Bang" seksistično poimenovanje?

Ko se počasi skupaj s študenti poslavljam od ZDA, še dve lahkotnejši novici prek bloga Volokh Conspiracy.

Prva, čeprav zdaj že kar stara, je malo iz rubrike "saj ni res, pa je", malo pa kot komentar časa in senzibilnosti, v katerih živimo. Je angleško izvirno poimenovanje za "veliki pok" oziroma "prapok" res napačno ali celo seksistično? Ugibam, da so tovrstne razprave že preživete, a morda bodo kolegi fiziki lahko poročali o tem, da pomisleki še niso dokončno odpravljeni.

Najboljša znanstvena prvoaprilska šala je...

• Science in Nature sta združila sile in ustanovila superčasopis?
• Odkritje supersimetrije na LHC že po enem dnevu?
• Odkritje gravitona na LHC konkurentu Tevatronu (včeraj odkritjem kar ni bilo konca in kraja)?
• Astrofiziki s priimki na Z pišejo boljše članke kljub diskriminaciji?
• ....

Britanski parlament o znanstvenem ugledu dr. Phila Jonesa

»The scientific reputation of Professor Jones and CRU remains intact«, je včeraj zaključila preiskovalna komisija britanskega parlamenta, ki je presojala ravnanje klimatološkega inštituta East Anglia univerze v zvezi z elektronsko pošto in dokumenti, ki so jih razkrili z hackerskim vdorom na strežnike univerze.

Vsak, ki je kolikor toliko spremljal zgodbo, ve, da v slavni korespondenci ni ničesar, kar bi klimatologijo razkrilo kot »lažno znanost«. Problematični pa sta dve stvari:

1. Odpor znanstvenikov, da bi popoln dostop do surovih podatkov omogočili t.i. »skeptikom« – torej ljudem izven znanstvene skupnosti (ali iz njenega roba), ki so militantno nasprotni zadevni teoriji.
2. Delovanje »peer-review« sistema znanstvene skupnosti, ki je v več primerih preveč lahkotno izločil članke in raziskave, ki niso bile povsem v skladu s prevladujočo linijo klimatološke znanosti.

Oba očitka sama po sebi nista specifična za klimatologijo in bi ju načeloma lahko usmerili proti znanosti na sploh. Kot sem poskusil razviti zadnjič v HišiE , se je klimatologija znašla na »prangerju« zaradi konvergence več okoliščin.

Nekatere so zunanje: (1.) nov (2005) britanski zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki postavlja nove standarde glede tega, koliko ima javnost pravico špegati v laboratorije; (2.) implikacije, ki jih imajo ugotovitve klimatologije za politiko in ekonomijo in posledični realni interesi ekonomskih in političnih igralcev; (3.) fenomen »klimatskega skepticizma«, ki je sam spet zelo kompleksen in v različnih pojavnih oblikah vsebuje tako elemente (3.1.) zdravorazumskega skepticizma, (3.2.) versko navdahnjene proti-znanstvene drže tipa kreacionisti in (3.3.) strahu pred »močno državo«, ki naj bi v imenu regulacije izpustov v resnici želela zatreti svobodo posameznika in uvesti socializem.

Nekatere okoliščine pa so notranje v smislu, da izhajajo iz narave klimatološke znanosti ali znanosti nasploh in njenega mesta v družbi. Povzamemo jih lahko v tem vprašanju: moderna racionalna družba (t.i. družba tveganja) naj bi svoje odločitve sprejemala na podlagi dobrih informacij, ki jih lahko daje znanost. V primeru odkritja podnebnih sprememb pa so implikacije znanosti daljnosežne; družbene, ekonomske in politične spremembe, ki jih implicirajo, velike, kot še nikoli. Zato se je vprašanje znanstvene resnice in njenih kriterijev (epistemološko vprašanje) razširilo onstran znanstvene skupnosti v polje političnega. Če hočete, empirični dokaz tega je razprava o klimatologiji v simboličnem jedru političnega, britanskem parlamentu. Podoben proces se je v ZDA odvil že pred leti.

Mislim, da gre za bistvene procese. V glavnem se vsi resni komentatorji na relevantnih mestih (tudi v editorialih časopisov kot Nature in Science, ki reprezentirajo čelo znanstvene skupnosti) strinjajo, da gre legitimno in ključno vprašanje. Znanost se je znašla v novem družbenem položaju; njena družbena odgovornost se je izredno povečala. Seveda to ni zgolj stvar klimatologije, ob njenem primeru je to postalo le najbolj evidentno. Večina komentarjevgre v smer, da pri obeh točkah (1., 2.) ne gre zgolj za tehnični problem, ampak za globje vprašanje epistemologije.