Stephen Hawking na Evroviziji?

Kako zveni pesem, ko skupaj zapojejo David Attenborough, Jane Goodall in Carl Sagan? Kaj če se jim na bobnih pridruži še Richard Feynman? Bi Stephen Hawking lahko Anglijo predstavljal  na Evroviziji?

Nekaj odgovorov lahko najdete na strani projekta Simphony of Science, tule pa sta dve pesmi za pokušino:

Brodolom visokega šolstva in znanosti v Sloveniji?

V Dnevniku poročajo o javni tribuni, ki se je v sredo odvila na FDV. Povzemam nekaj odlomkov:

Ferdinand de Saussure, eden najpomembnejših jezikoslovcev 20. stoletja, bi na slovenskih univerzah le stežka naredil kariero. De Saussure je namreč v življenju napisal eno samo knjigo, pa še te ne sam - po njegovi smrti so jo izdali njegovi učenci - ni objavljal v tujini, ni sodeloval v mednarodnih projektih, napisal pa je vsega kakšnih 20 člankov. S točkami bi torej imel nemalo težav. Omenjena anekdota je na sredini javni tribuni /.../ izzvala nemalo smeha.

"Jaz sem kot redni profesor sveta krava, zato lahko to povem: na univerzi vladajo zaprte, kolaborantske klike, ki v zavezništvu z državo in kapitalom izvajajo teror nad akademskim delom. Na univerzi ni več dialoga, avtonomije, enakopravnosti. Pomembne so le še titule in točke. Redno zaposleni dobivajo vse več moči, med njimi še posebej redni profesorji, ki pospešujejo prekarno delo," je bil oster dr. Rastko Močnik.

Močnikove misli o razraslem prekarnem delu na univerzi so s svojimi izkušnjami ilustrirali številni mlajši visokošolski učitelji. Dr. Nikolai Jeffs, ki je diplomiral in doktoriral na ugledni angleški univerzi, je povedal, da že devet let predava na Filozofski fakulteti (medkulturne študije in drugo). Za eno uro na teden dobi (letno!) od 500 do 1000 evrov (norma za njegove redno zaposlene kolege je šest ur predavanj na teden). Ko vpraša za zaposlitev, dobi odgovor, da zanj ni ur.

Zanimiva sta tudi dva komentarja pod člankom:

Kraken: Zanimivo da jamrajo samo družboslovci, ne? Naravoslovci in tehniki delamo.

sanbenedetto: Družboslovci dovolj razmišljajo, da so sposobni artikulirati svojo situacijo. Naravoslovci in tehniki pa smo ravno prav butasti, da raje tiho delamo, čeprav vse navedeno še kako velja tudi za naše kroge!

O nakupu letalske karte

Letošnje leto bo med drugim tudi v znamenju predavateljskih (in siceršnje službenih) poti na tuje. O njih bom nemara tudi kaj zapisal, ko(t) se bodo zvrstili, a tokrat o prvem koraku pri taki poti - nakupu letalske karte.

Za vse, ki sami tudi prek spleta iščete najugodnejše letalske karte, bo morda uporaben ta članek, ki opisuje vrsto trikov (in korakov) pri iskanju najugodnejšega leta. Že enkrat pred časom pa sem o letanju tudi sam nanizal ščepec potencialno uporabnih misli.

Grožnja internetu z italijanskega sodišča

Kot so zapisali na Googlovem blogu (Serious threat to the web in Italy) je italijansko sodišče pravkar obsodilo Googlove uslužbence zaradi videoposnetka na portalu GoogleVideo, s katerim omenjeni sicer niso imeli prav nobenega opravka. Video so pri Googlu s portala odstranili takoj, ko so bili o njem obveščeni. Po poročanju bloga, naj bi bilo bistvo sodbe v tem, da so tudi zaposleni v podjetju, ki zgolj omogoča objavo vsebin na internetu, kazensko odgovorni za vsebine, ki jih uporabniki tam objavljajo.

Pravična vojna

V knjigi Building a New World Order – Sustainable Policies for the Future (Haus Publishing, 2009) nemški politolog Harald Müller navaja lep argument proti konceptu pravične vojne. Pravičnost, pravi, si različne kulture, politike in religije razlagajo zelo različno, a ena redkih zelo močnih stičnih točk je prepričanje, da je nasilna smrt nedolžnega človeka vselej nekaj nepravičnega. Vojno, vsakršno vojno, nujno spremljajo smrti nedolžnih. Kolateralna škoda ni nesreča, ki bi se ji (vsaj hipotetično) lahko izognili, temveč inherentni del vojne kot take. Če torej vojna nujno povzroči smrt nedolžnih, kar je nepravično, tedaj sama ne more biti intrinzično pravična – »pravična vojna« je pojmovna kontradikcija.

Ob tem Müller ne zagovarja »močne« pacifistične pozicije, ne trdi, da se je mogoče izogniti vsem vojnam. Obramba pred napadom ali pomoč ljudem, ki so soočeni z resnično grožnjo genocida (ne zgolj s predpostavko, da bi do tega lahko prišlo), je opravičljiva. A opravičenost ni isto kot pravičnost, tudi takšne vojne so v svojem jedru nepravične, saj življenje izgubljajo nedolžni ljudje. Vojna je lahko manjše zlo, a je še vedno zlo. Označevati jo za pravično početje, je v najboljšem primeru psihološka, v najslabšem pa propagandistična strategija prikrivanja tega tragičnega dejstva.

Morda se nam na prvi pogled Müllerjev argument »šibkega pacifizma« zdi le drugače povedano tisto, kar v demokratičnih družbah itak vsaj nominalno sprejemamo za nujne pogoje vojaškega angažmaja – saj nihče pri zdravi pameti ne trdi, da je vojna nekaj dobrega in se vsi demokratični politiki strinjajo, da je lahko le poslednji izhod. Pa je res tako? Iz Müllerjeve pozicije bi pred odločitvijo za vojno morali opraviti dva premisleka:

1. Smo res soočeni z eno izmed dveh situacij –obramba pred napadom, genocid – v katerih je vojna lahko opravičljiva (četudi nikoli pravična)?

2. Je vojna edina realistična pot, s katerim lahko preprečimo »večje zlo«?

Kot primer lahko vzamemo Slovenijo, ki trenutno aktivno sodeluje v vojaški operaciji v Afganistanu. Vojna v Afganistanu točno ustreza problemu, ki ga obravnava Müller: prvič, ena vojskujoča stran smo mi, demokratični svet, kjer vlada konsenz, da mora biti vsaka naša vojna vsaj opravičljiva, če že ne pravična, in drugič, ne zanikamo škode (čeprav jo interpretiramo kot manjše zlo), ki ga povzročamo v tej vojni v obliki civilnih kolateralnih žrtev ponesrečenih vojaških akcij.

Analiza političnega diskurza, ki opravičuje vojno, pokaže, da je ta zavestno daleč od navedenih pogojev »šibkega pacifizma«. V zborniku Sodelovanje Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in misijah (MORS, 2009) npr. ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič tako povzame razloge za vojaško posredovanje, kakršno je naše v Afganistanu:

[...] v mednarodni skupnosti [se] pojavlja vrsta držav, ki zaradi zunanjih groženj in notranje nestabilnosti niso sposobne suvereno skrbeti za svojo varnost ter postajajo vir svetovnih kriznih žarišč. Mednarodna skupnost poskuša na te varnostne izzive odgovoriti z vrsto mehanizmov vojaške in nevojaške narave[...] (Jelušič, str. 5)

Če je za pacifista uporaba »mehanizma vojaške narave« (vojne) opravičljiva le v primeru, ko bi talibi neposredno ogrožali Slovenijo, je za »realističen« pogled na vojno zmoten sam tak koncept neposrednosti grožnje. Svet je globaliziran, grožnje so asimetrične, varnost Slovenije se brani v Aziji, nestabilna država na drugem koncu sveta je lahko predstavlja grožnjo nam, itd. A to je tehnična plat debate o naravi varnosti v današnjem svetu – čeprav tudi v njej pacifist ni povsem brez argumentov, celo bojim se, da jih ima glede na trajanje in uspešnost afganistanske operacije vsak dan več.

Druga plat je moralna. Dejstvo je, da v Afganistanu kot kolateralne žrtve pod streli naših sil dnevno umirajo nedolžni ljudje. Ne glede na to, ali mislimo, da je vojna neizogibna ali ne, smo za njene posledice odgovorni, vprašanje pa je če se tega povsem zavedamo. Govorica obveznosti do NATO, odgovornosti do mednarodne skupnosti itd., tako kot star pojem »pravične vojne« nekoliko zakriva zavedanje o zlu v jedru vsake vojne, močno pa zakriva, da smo kot državljani demokracije neposredno odgovorni za odločitve in posledice delovanja naših oboroženih sil.

Merjenje BDPja iz vesolja

Skupina ameriških ekonomistov je razvila zanimivo metodo, kako iz satelitskih slik nočne osvetljenosti posamezne države oceniti njen bruto domači proizvod. Metoda je pomembna predvsem za spremljanje gospodarske aktivnosti v državah, kjer uradne statistike niso zanesljive oziroma se pomemben del ekonomije odvija "na črno". Raziskovalci so pokazali, da obstaja korelacija med spreminjanjem BDPja v neki državi in količino svetlobe, ki jo država ponoči oddaja v nebo. Ko produktivnost neke države narašča, se povečuje tudi njena nočna osvetlitev.
Uradni podatki denimo za Kongo so kazali, da se je BDP med leti 1992 in 2003 zmanjševal, a analiza nočnih posnetkov države v tem obdobju tega ni potrdila. Nasprotno pa kot kaže režim v Burmi navzven prikazuje večjo produktivnost, kot je dejanska. Zanimive so tudi primerjave gospodarske aktivnosti po posameznih regijah znotraj držav.
Znanstveniki sedaj lobiraj pri Nasi, da bi v orbito poslali poseben satelit, ki bi s pomočjo natančnega snemanja nočne osvetlitve Zemlje neprestano spremljal gospodarsko aktivnost po vsem planetu. Tako bi lahko dobili tudi dokaj zanesljivo objektivno oceno o tem, kako človeštvo vpliva na planet.
Vir: Illuminating Dark Economies

Intervju z Aljažem Uletom v Delovi Sobotni prilogi

Nekaj odlomkov:

Ena temeljnih domnev ekonomske ideologije je prepričanje, da se ljudje pri svojih vsakodnevnih odločitvah odločamo - recimo temu - razumsko. Da bomo pri vsaki, še tako zahtevni odločitvi znali delovati v lastnem interesu in povečati osebno zadovoljstvo. /.../ Vendar pa danes vemo, da je človeško ekonomsko odločanje bistveno bolj zapleteno. Ljudje se marsikdaj ne odločamo razumsko, ampak le sledimo naučenim pravilom ali posnemamo obnašanje nekoga drugega. Pa tudi takrat, ko poskušamo biti razumski - pretehtati dejstva in argumente ter oceniti tveganje -, ponavadi ugotovimo, da nimamo dovolj znanja, podatkov, časa in možganskih sposobnosti za tako odločanje, zato se raje prepustimo občutku (nasmešek). /.../ 

Vemo, da je le približno tretjina ljudi zares sebičnih - sledijo izključno lastnim materialnim interesom -, preostali pa pri svojih odločitvah upoštevajo tudi druge in pomislijo, kako bodo njihova dejanja vplivala na okolico. To spoznanje je bilo za ekonomiste zelo zanimivo, saj je pokazalo, da kar dve tretjini ljudi krši načelo materialne sebičnosti, na katerem je dolgo temeljila ekonomska teorija. Zato nas je začelo zanimati, kaj v resnici usmerja ljudi pri njihovem ekonomskem odločanju, če to niso sebičnost, razum in materialne dobrine. /.../ 

Klasični ekonomski teoretiki so verjeli, da znajo ljudje zelo dobro vrednotiti količine in verjetnosti. V resnici to ne drži, saj nam večino človeške zgodovine ni bilo treba vedeti, kaj pomeni sedem osmin in kaj desetodstotna verjetnost, da se bo kaj zgodilo. Ena tretjina je še nekako predstavljiva, manjši deleži pa ne več. Kar je manj od ene tretjine, precenjujemo, kar je več, podcenjujemo. /.../ Zadovoljstvo, ki ga občutiš, če zaslužiš sto evrov, je bistveno manjše od bolečine, če teh sto evrov izgubiš. To ne velja le za materialne izgube. /.../ Kadar imaš občutek, da gre tej okolici bolje kot tebi, se boš počutil slabo - čeprav ti lahko gre, objektivno gledano, čisto v redu. /.../ 

Kot raziskovalcu bi mi največ pomenilo, če bi moje delo prispevalo k razvoju področja, ki me zanima. Res pa se moram prilagajati tudi pravilom, ki veljajo v današnjem tekmovalnem akademskem svetu, zato sem potreboval več let, preden sem oblikoval raziskovalno vprašanje, ki bi bilo zanimivo tudi za ugledne znanstvene revije. Enako velja za univerze, ki se trudijo pritegniti bodoče nobelovce. Vplivne znanstvene objave se univerzam splačajo tako znanstveno kot finančno, zato poskušajo ustvariti delovne razmere, v katerih bodo lahko njihovi raziskovalci znanstveno konkurenčni. /.../ 

Zelo pomembna je prilagodljivost in spodbujanje sodelovanja med različnimi oddelki znotraj univerze. /.../ Univerza nas pri tem iskanju spodbuja, saj se vodilni zavedajo, da potrebujemo raziskovalci kar nekaj časa, preden zares ugotovimo, na katerem raziskovalnem področju smo najmočnejši. Hkrati je tradicionalno delitev na discipline zamenjalo sodelovanje pri konkretnih raziskovalnih projektih. /.../ V Sloveniji je ravno obratno, saj veliko raziskovalcev za vedno obtiči na istem raziskovalnem področju, kjer so si ustvarili udoben akademski vrtiček - ne glede na njihove rezultate. Na žalost tak pristop zmanjšuje konkurenčnost naših univerz na globalnem trgu visokega šolstva, saj bi bilo zaradi togih zaposlitvenih pravilnikov in načina dela skoraj nemogoče zaposliti kakega zares dobrega tujega profesorja in ga tudi obdržati.

(Le približno tretjina ljudi je zares sebičnih, preostali pa upoštevajo tudi druge Pogovor z eksperimentalnim ekonomistom Aljažem Uletom. Delo - Sobotna priloga 20.2.2010)

Glej tudi:
Kvarkadabrin fokus: raziskovanje sodelovanja med ljudmi in
Video: Eksperimentalna ekonomija in teorija iger)

Patriotski utrinki iz Madrida

Ta konec tedna v Madridu spremljam študente naše fakultete, ki so se uvrstili na tukajšnji regionalni finale tekmovanja iz simulacije evropskega prava. Po srčnem boju so sicer izpadli iz zaključnih bojev, a si že z uvrstitvijo sem prislužili priznanje, tako kot drugih 11 ekip iz različnih koncev Evrope (od znanih podiplomskih univerzitetnih centrov evropskega prava, kot sta College d'Europe v Brugesu in European University Institute v Firencah prek zmagovalcev iz Maastrichta vse do letos presenetljivih novodošlekov iz Belorusije).

Zdaj pa k utrinkom. Saj so zelo "klasični", a vendarle, ko so se že tako lepo sestavili:

1. Včeraj zvečer klepetam z ekipo iz Utrechta in ena od tekmovalk, magistrska študentka iz ZDA, prostodušno prizna, da ne ve, v katero državo sodi Ljubljana. Povem ji in dodam, da nič hudega, da pa bo bolje vedela, kaj je s Slovenijo, ko bo naša Tina Maze v olimpijski superveleslalomski tekmi naslednjega dne prehitela njihovo Lindsey Vonn. (Od kod je priletela ta patriotska zagretost za ponujanje frivolnih napovedi, ne vem.)

2. Na podelitvi priznanj ekipam, ki so se uvrstile na to finale, predsednik sodnikov ob razkrivanju identitet ekip, skritimi za naključno izžrebanimi črkami abecede, pri črki K posebej poudari, da "so sem od zelo daleč prišli celo vse iz Belorusije"! Nato pa pri črki L nadaljuje, da pa so "le od malenkost bližje prišli tudi iz Slovenije". Malo predtem je napovedal ekipo z Dunaja, ki je kakih 200 km dlje od Madrida kot Ljubljana, za ljubljansko pa ekipo iz Stockholma, ki je od Madrida kar 1000 km dlje kot Ljubljana. (In, če že govorimo o malenkostih, le ščepec manj kot Minsk.)

Hmmmm: bi mu moral na večernem sprejemu razlagati evropske geografske in - kar je poglaviten razlog za njegovo nesrečno izjavo - kulturne razsežnosti?

3. Ob prihodu v hotel ravno ujamem ključne nastope v superveleslalomu, ki jih gledam na Eurosportu s komentarjem v nemščini. (V Španiji, kjer so vsi drugi kanali razen CNN v španščini, je Eurosport v nemščini? Zanimivo.) V cilj pride Andrea Fischbacher in komentatorja sta vidno navdušena, a potem eden od njiju reče: "Ampak pozor, ne more se še veseliti, zgoraj sta še Anja Paerson in Tina Maze." Bravo, nemški komentator!

(Da potem Tina odpelje sijajno vožnjo in - kot sem nespametno (beri: v čudovitem patriotskem duhu) napovedoval prejšnji večer - prehiti Lindsey Vonn, pa je čudovita pika na -i.)

Citiranost slovenskih raziskovalcev?

Če bi koga morda zanimalo, si lahko ogleda SICRISov pregled citiranosti slovenskih raziskovalcev v Web of Science za obdobje od leta 1994 do danes.

Sestavljanje takšnih seznamov je treba vsekakor pozdraviti. Tekmovalnost in medsebojno primerjanje je tudi v znanosti do neke mere zaželena, saj izpostavi najuspešnejše raziskovalce.

Vendar pa morajo biti seznami te vrste narejeni vsaj približno pravično do vseh znanstvenikov in znanstvenih ved, ki so postavljene v medsebojno primerjavo. Za omenjeno sicris lestvico je že na prvi pogled je jasno, da je povsem nereprezentativna. Podatki so morda kolikor toliko relevantni za naravoslovje, pa še to verjetno ne za vse panoge. 

Vsakomur, ki ima vsaj minimalni pregled nad dosežki slovenskih raziskovalcev, takoj pade v oči dejstvo, da so Žižku po tej "sicris" metodologiji našli samo 88 citatov, kar je popoln absurd in samo po sebi izniči verodostojnost takšne lestvice. 

Google Schoolar najde že samo za eno Žižkovo knjigo 1600 citatov, kaj šele, če bi vse skupaj sešteli.

Najhuje pri vsem pa je, da se prav ti "sicris" podatki citiranosti uporabljajo za točkovanje uspešnosti raziskovalcev pri ARRS!?

Izmerite hitrost svetlobe v lastni kuhinji

Tale malce bolj lahkotna objava bo morda zanimiva za vse bralce Kvarkadabre, ki vam je po Valentinovem in pustnem rajanju doma ostalo kaj čokolade ali drugih lahko topljivih slaščic. Uporabite jih lahko v 'raziskovalne' namene in z njihovo pomočjo v mikrovalovni pečici izmerite svetlobno hitrost!

Poskus temelji na stoječih elektromagnetnih mikrovalovih, s katerimi mikrovalovne pečice grejejo vsebino. Energijska gostota teh valov je po notranjosti porazdeljena sinusno in vrteči pladenj ponavadi poskrbi, da se vsebina pečice segreje enakomerno. Za meritev svetlobne hitrosti zato pladenj odstranite, vanjo pa porazdelite 'merilne sonde' - npr. čokoladne bonbone - v urejen vzorec. Pečico vklopite za krajši čas (okoli 30 sekund, odvisno od moči pečice) in analizirajte rezultate. Čokolada se bo topila neenakomerno in razdalja med dvema zaporednima bolj stopljenima koščkoma vam bo dala polovično valovno dolžino elektromagnetnega valovanja v pečici. Pomnožite to s frekvenco pečice (ponavadi 2.45 GHz oziroma 2450000000 nihajev na sekundo) in izmerili boste hitrost svetlobe. Potek in rezultati konkretnega poskusa, ki je dosegel impresivno natančnost 2 odstotkov so opisani tudi tu.

Ahh, THOSE Regulations...

Včeraj sem objavil povezavo na besedilo o dokaj absurdni ovadbi urednika zaradi objave kritične (in očitano žaljive) recenzije znanstvene monografije. Če si še niste, vas vsekakor vabim, da si ga preberete.

Preberete si lahko tudi samo kratko recenzijo, ki je podlaga za ovadbo, in si ustvarite svoje mnenje. Moje je, da je recenzija ostra in kritična, nikakor pa ne žaljiva: če kaj, sem v opisani kritiki prepoznal pogosto značilnost monografij (ali drugih razprav), ki želijo biti izvirne, potem pa se v praksi pogosto zvedejo na povzemanje že dognanega in prekladanje prebrane literature. (Čeprav je kdaj tudi suvereno poznavanje literature že prezahteven zalogaj.)

Sem pa opazil še eno hudomušno podrobnost, ki je bila delno posledica tega, da sem najprej prebral uvodnik in šele potem recenzijo.

1. V uvodniku Weiler navaja pismo, v katerem avtorica med drugim pravi:

With all due respect, anyone familiar with the Rules of Procedure and Evidence of the ICC knows that the said Rules were adopted by the Assembly of States Parties and not by judges.
(see http://www.icc-cpi.int/about/ataglance/establishment.html).

In the first paragraph of the review, Prof. Weigend writes ‘The Court . . . can rely
on . . . its judge-made Regulations’.

2. Weiler ji je v odgovoru k tej opazki zapisal:

The ellipses in your quote slightly but meaningfully change what Professor Weigend wrote in his Review: He wrote:

‘The Court does not exactly set out into uncharted territory because it can rely on its Statute, on extensive Rules of Procedure and Evidence and on its judge-made Regulations.’

As you can see, he says that the Court can rely on three sources: The Statute, the extensive Rules of Procedure and Evidence (which, indeed, as you point out were adopted by the Assembly of State Parties) and on its judge-made Regulations (my emphasis).

I am not an expert, like you and Professor Weigend, of International Criminal Law and the procedure before the ICC. But with all due respect am I wrong in stating that the Rome Statute provides, expresis verbis, in Article 52 that ‘[t]he judges
shall, in accordance with this Statute and the Rules of Procedure and Evidence, adopt, by an absolute majority, the Regulations of the Court necessary for its routine functioning?’ To a non expert such as myself it would seem that in this case Professor Weigend got it absolutely right and in fact the mistake might be yours. (If I am not mistaken Article 51 provides that the judges may even adopt provisional rules of procedure.)

Temu bi Francozi rekli "touché", Američani pa "ouch".

3. Na koncu drugega odstavka recenzije profesorja Weigenda pa najdemo ta stavek:

This exercise in rehashing the existing legal set-up is particularly unproductive since a large part of the volume consists in a reprint of the ICC Statute and its Rules of Procedure and Evidence (the Court’s Regulations are consistently ignored).

Je med opazko recenzenta v oklepaju in avtoričino (zmotno) kritiko recenzije iz pisma Weilerju kakšna vez? Hmmm...

Akademska svoboda proti užaljenemu egu

Vse, ki ste zagovorniki iskrene in neobremenjene ter po potrebi neizprosne akademske kritike, bo gotovo zanimala - in malo zaskrbela - vest, ki jo prinaša uvodnik zadnje številke revije European Journal of International Law.

Joseph Weiler je tudi moj nekdanji profesor in "mentor", tako da se bom - pa še zdaleč ne zgolj zaradi tega - sam vsekakor odzval na njegovo prošnjo. Dve recenziji tega kova že imam in ju bom posredoval kot kamenčka v mozaik, bralcem pa bom hvaležen, če mi lahko priporočite še kakšno neizprosno recenzijo - bodisi med komentarji bodisi na elektronsko pošto.

P.S. Pa še to: profesorja Weilerja, ki je med drugim eden najbolj znanih strokovnjakov za pravo EU, bomo 18. marca popoldne spet gostili v Ljubljani, tokrat v okviru dogodkov ob devetdesetletnici fakultete. Tema predavanja, ki jo bomo prepustili njegovi izbiri, še ni določena (in morda niti ne bo povezana s pravom EU), vsekakor pa vas bom obvestil o dogodku, ko bodo detajli dorečeni.

LHC edicija 2010

Zunaj je urnik delovanja LHC za to leto. Pregled za vbrizg protonov v LHC je načrtovan za večer 17. februarja, kroženje žarkov za okoli 22. feb., nato 6 tednov testiranja žarkov in nato zajemanje "fizike" od 5. aprila. Nato naj bi 18. oktobra LHC ustavili za dva tedna, da ga pripravijo za ionske žarke, nato sledijo štirje tedni trkov z njimi ter zaključek obratovanja za leto 29. novembra.

Verjetno se bo urnik sicer še kaj zapeljal, a upajmo, da bo vsaj približno držal. Člane kolaboracije CMS so na primer povprašali, kdaj bodo letos videli prve trke. Rezultati so na voljo tukaj, najpogostejši odgovor pa je 1. april (hm?). Očitno bodo tokratni prvi trki veliko bolj medijsko pokriti kot lani. Cern namreč načrtuje "LHC First Physics Day" z za sedaj še ne določenim dnevom.

Življenjepisi in bolonjski študiji

Pisanje življenjepisa je svojevrstna veščina, ki pa se z leti malo tudi spreminja. Ko sem sam končeval fakulteto in se prijavljal na študije v tujini, je bilo denimo zlato pravilo, da CV ne sme obsegati več od ene strani. Danes, ko vsaj za rabo v Evropi vse več institucij priporoča ali celo zahteva - meni sicer dokaj nevšečno - obliko Europass, je omejitev na eno stran že dokaj neizvedljiv (in nepraktičen) izziv.

A ta objava je namenjena drugemu drobnemu pomisleku (in namigu!) ob ogledu življenjepisov naših študentov in svežih diplomantov za "tuji trg". Pri tistih, ki so diplomirali po predbolonjskem sistemu (kar bo vsaj za študente prava prišlo v poštev še kar nekaj let), po mojem ni prav nič odveč, da to poudarijo - da torej v oklepaju dodajo pojasnilo, da gre za diplomo, ki je enakovredna drugi bolonjski stopnji. Ko bo življenjepis bral kak Italijan ali Nizozemec, torej ne bo imel zmotnega občutka, da gre zgolj za opravljeno prvo stopnjo nove bolonjske stvarnosti.

Singularnost

Revija h+ je nedavno objavila izsledke intervjujev 21 strokovnjakov s področja umetne inteligence, kjer so ti podali svoje napovedi oziroma pričakovanja glede razvoja umetne inteligence v (bližnji) prihodnosti. Mojo pozornost je posebej vzbudila napoved kar tretjine vprašanih, da bodo sistemi z umetno inteligenco že v naslednjih 20tih letih sposobni (samostojnih?) znanstvenih dognanj, ki bodo zaslužila celo Nobelovo nagrado. Takšne napovedi mi pred oči naslikajo zanimivo prihodnost, ko bomo morda znanstveniki skupno s tovarniškimi delavci (če jih bo do takrat še kaj ostalo) na ulicah protestirali proti selitvi 'znanstvene proizvodnje' in postali 'tehnološki višek'. Ali pa vprašanje, kako bo potekal prenos strokovnega in znastvenega znanja (na ljudi): do kolikšne mere bo ta še smiseln in mogoč. V kolikor bodo gonilna sila znanstvenega napredka kar 'računalniki', ali bodo tudi oni pisali in objavljali izsledke raziskav v znanstvenih publikacijah, in, ali jim bomo ljudje sploh lahko še sledili? In nenazadnje, kdo si bo pripisal zasluge za njihova dognanja. Morda pa bo moral Nobelov komite dopolniti pravila igre oziroma ustanoviti kategorijo 'Human Nobel', nekaj takšnega kot paraolimpijske igre morda...

Več podrobnosti si lahko bralci Kvarkadabre preberejo tukaj.

Iskanje po zvočnih posnetkih

Tole bi v prihodnje, če se bo razvilo, (marsikomu) znalo priti kar prav. Že med tem manjšim vzorcem lahko najdete tudi tri zadetke za geslo "Slovenia" (kar je le dva manj od zadetkov za "Austria").

Tehnologija in preverjanje znanja

Pazenje izpitov je skoraj tako nadležno kot pisanje. Kako biti čim bolj neopazen za vse korektne študente, ki imajo tako ali tako že zaradi samega izpita dovolj nervoze, pa vseeno tudi opazna in učinkovita ovira za tiste, ki bi si želeli goljufati?

Vse skupaj seveda še komplicira tehnologija. Kakšen naj bo odgovor nanjo?

Pri tem se sam nostalgično spominjam svojih izpitov na študiju v ZDA, kjer sem izpitno polo ob osmih zjutraj prevzel v referatu, šel z njo domov in jo ob štirih popoldne izpolnjeno prinesel nazaj, nato pa štejem razloge, zakaj takšnega sistema pri nas morda še ne bi mogli uvesti.

Dragulji evropske zakonodaje

Morda se kateri izmed starejših bralcev Konteksta še spomni uredbe, o kateri sem tam pisal pred leti. (Sama uredba, če se vam ne da skakati z bloga na blog, je na voljo tu, a v oni objavi so navodila, kako jo je treba prebrati.)

Sedaj pa si lahko ogledate novo dobrobit evropske zakonodaje, ki lahko usodno poseže tudi v vaš kulinarični (ali pa pravno-detektivski) vsakdan. V branje (in zavezujočo rabo!) predvsem priporočam Prilogo II, od točke 3.5 naprej. (Hvala bruseljskim picojedcem za obvestilo.)

Za boljše soočenje s to "novostjo" pa vam bo morda prav prišel tudi ta informativni video. (via VC)

Pravo EU in slovenska pravna praksa

Sem opazil, da po tisti izpred treh tednov tu še nisem dal povezave na drugo IUS kolumno o vprašanju nadrejenosti oziroma prava EU. Ta se posveča učinkovanju prava EU v sodni praksi - vsekakor vabljeni, da si jo preberete, pa tudi, da tukaj objavite morebiten komentar!

Skrivnosti pisanja dobrega učbenika

Pri reviji Nature bodo v naslednjih tednih objavili intervjuje z avtorji, ki pišejo o znanosti za različne vrste občinstva.

This week we kick off a series of weekly interviews with science book authors in Nature's Books & Arts section. Peter Atkins reveals the hard work behind a successful textbook; Carl Zimmer will highlight how passion is essential for popular science; David Brin will reveal that criticism improves fiction writing; Georgina Ferry will share research tips for biographies; and Joanna Cole will explain how to convey science to children.

Najprej so se pogovarjali s Petrom Atkinsom, avtorjem zelo uspešnega univerzitetnega učbenika Physical Chemistry. Že odgovora na prvi dve vprašanji velja posebej izpostaviti:

What is the purpose of a textbook?
To inspire a mode of thought. Ideally, a book then becomes a companion for life.
What is a good science textbook?
One that is considerate to the students — one that tries to put itself in their position and to explain and interpret what is going on. The author has to imagine himself as a student, and think and then write down what the student might be puzzling over. It also needs a logical flow.

Avtor dobrega učbenika mora po mnenju Atkinsa pisati skozi oči študenta. Sproti mora spremljati pričakovan tok misli ciljnega občinstva in v svojem tekstu neprestano odgovarjati na morebitne dileme in pomisleke, ki se sprožajo v glavi študenta. Enako velja seveda tudi za učbenike na gimnazijski ravni.

Vrhunska forma v vrhunskih letih

Pred leti so imeli bruci na začetku fakultetnega študija pri nas uvajalni teden, kjer so dobili vrsto preglednih predavanj o pravnem študiju, na koncu pa še okroglo mizo z izbranimi gosti iz pravne prakse. Iz kombinacije radovednosti in spodobnosti sem se te okrogle mize tudi sam vedno skušal udeležiti.

Eno leto je študente nagovoril nek vrhovni sodnik, ki jim je med drugim na srce položil to novico: da za razliko od mnogih drugih disciplin, kjer šteje predvsem gibkost možganov in človek svoj ustvarjalni vrhunec doseže v dvajsetih ali tridesetih letih, pri pravu v tolikšni meri štejejo izkušnje, da se izračunani vrhunec doseže šele pri 57 letih! Pa še potem da ga je mogoče dolgo vzdrževati.

Hudomušen poslušalec bi sicer lahko razmišljal o naključju, da je o tem 19-letnim brucem govoril (približno) 56-letni sodnik, ter morda s posebno mero hudobije še o tem, kako se bo magična letnica vrhunca v prihajajočih letih morda še dvigala. Po drugi strani pa je to trditev, s katero se bodo upa polni poslušalci one predavalnice vsako desetletje vse bolj strinjali - če in dokler, seveda, se je bodo še uspeli spomniti.

A že sedaj se je izkazalo, da je bila ta ocena še konzervativna. Lani sem pisal o nekdanji ameriški vrhovni sodnici Sandri Day O'Connor, ko je prišla v Slovenijo. Nekaj dni nazaj je bil v nekem ameriškem spletnem časniku objavljen članek o tem, koliko nekateri v ZDA že pogrešajo njen glas na Vrhovnem sodišču, odkar se je upokojila, da bi lahko skrbela za svojega bolnega moža. Članek je zanimiv, zaključi pa se z besedami:

O'Connorjeva bo marca dopolnila osemdeset let. "Bila je, in je, v najboljši formi," pravi Goldstein. In zaradi tega nas še toliko bolj boli, da je zapustila igrišče.

Guardian podrobno raziskuje razkriti e-mail CRU

Res imam občutek, da je to zadeva, o kateri se bodo pisale knjige: The Guardian, ki je seveda uredniško močno proti "klimatskim skeptikom", se je lotil podrobne raziskave sporne korespondence klimatologov Univerze East Anglia. Rezultat je serija besedil, ki jih piše sijajni Fred Pearce (avtor knjige Confessions of an Eco Sinner)

Če le imate čas, se splača spremljati serijo, ne le zaradi klimatološke zgodbe, ampak zaradi širšega pomena, ki ga ima za znanost in njen položaj v družbi. Mogoče bi izpostavil tale članek, ki afero postavlja v kontekst novejšega britanskega zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Kako globoko v proces znanstvenega dela ima javnost pravico do vpogleda? Je upravičeno nelagodje, ki ga ob tem čuti znanstvena skupnost?

Je pa absolutno vredna branja cela Pearceova serija : http://www.guardian.co.uk/profile/fredpearce - začne se s člankom 1.feb. 2010 in se bo očitno še nadaljevala.

Kako zagotoviti zanesljivo udeležbo?

Že nekajkrat sem se srečal s podobnim izzivom. Pripravljaš zanimiv dogodek, za katerega načeloma vlada veliko zanimanje, a je število mest omejeno. Kakšen način uporabiti, da se bodo tisti, ki so "sprejeti" na dogodek, tega tudi zares udeležili? Govora je lahko o predavanju posebnega gosta v predavalnici z omejenim številom sedežev, o udeležbi na seminarju z omejenim številom prostih mest ali čem podobnem.

Možnosti, ki sem jih brez zanesljivega uspeha poskusil do sedaj, so med drugim vnaprejšnji prevzem (brezplačnih) kart, vnaprejšnja (celo pisna!) registracija ali pa napoved udeležbe. Tovrstni prijemi uspejo na ravni ustaljene skupine (kjer niti niso potrebni), ne pa na ravni skupnosti.

Recimo, da bi bil pripravljen organizirati poletno šolo za kakih dvajset nadobudnih študentov. Navdušen bi bil, če bi se na šolo prijavilo in potem nanjo tudi hodilo dvajset motiviranih študentov. Malo pa se bojim, da bi se jih dvajset prijavilo in "rezerviralo" mesto, potem pa bi jih nekaj mesecev kasneje na samo šolo prišlo deset, medtem ko bi pri drugi deseterici kaj "prišlo vmes". (To bi me delno motilo zaradi pol manjšega avditorija za predavatelje, delno pa tudi zaradi tistih študentov, ki bi morda prav radi prišli, a so zamudili pri prvotnih prijavah.)

Imate bralci Kvarkadabre kakšen nasvet?

Razmišljal sem o kotizaciji ali kavciji, a ne vem, če ne bi že s tem (če naj bi kavcija, ki bi jo ob zaključku poletne šole vesten udeleženec sicer dobil nazaj, dejansko delovala kot smiselna spodbuda) preprečil udeležbe tistim študentom, ki se ne morejo tako zlahka odpovedati 100 evrom, pa četudi le za nekaj mesecev. Da bi potem uvedel še možnost oprostitve plačila kavcije, bi bila že prevelika komplikacija. Druga možnost je, da bi se študenti prijavljali v mojem kabinetu in bi vsakemu lahko že v živo popihal na dušo, naj se drži svoje zaveze, da bo hodil; a me malo moti, da bi potem udeležba izpadla kot nekakšna usluga meni namesto samim sebi.

Mogoče preveč kompliciram, a sem imel že nekaj podobnih izkušenj, ki človeku malo pobirajo duha. Tudi s poletnimi šolami, ki sem jih obiskoval sam: pred leti se nas je le deset udeležilo neke (brezplačne!) poletne šole o pravu in literaturi z odličnim harvardskim profesorjem, leto kasneje pa le štirje(!) podobne šole neke izvrstne ameriško-izraelske profesorice o pravu in filmu.

To je vse ena fana(loka)

Enkrat prejšnji teden, na jutranjem programu Vala 202, ko so naključni izpraševanci komentirali kritizirano prakso predsednika vlade, ki sem ter tja svoje govore začini s kakšnim angleškim izrazom, prvi izmed njih (malo prosto po spominu):

"Kar se tiče anglizmov, sam nisem njihov fan..."

Ja, očitno res ne. :-)