Sašo me že nekaj časa nagovarja naj napišem kaj za Kvarkadabrin laboratorijski dnevnik in ker izgovorjanje na lepo vreme v teh dneh ni več aktualno, popularizacija znanosti v čim bolj direktni obliki pa se mi itak zdi super zadeva, sem se končno spravila k pisanju.
Kake večje skupine raziskovalcev tale moj »dnevniški zapis« ne bo predstavljal, pravzaprav lahko ljudi, ki bi se konkretno ukvarjali z mojim hibridom področji preštejem na en prst. Torej, če na hitro popišem mojo raziskovalno umestitev: Na Univerzi v Ljubljani sem študirala filozofijo in primerjalno književnost, nato pa po doktoratu iz literarnih ved dobila mesto post-doktorja na Inštitutu za kvantno optiko in informatiko na Dunaju. Pravzaprav sem se s presekom filozofije, literature in fizike ukvarjala že prej, med drugim tudi v diplomi in doktoratu, kjer sem se ukvarjala s problemom časa. Proti koncu drugega letnika podiplomskega študija, ko sem ugotavljala kako bom v podhranjenem slovenskem humanističnem-raziskovalnem prostoru še naprej ohranjala stik z raziskovalnim delom, glede na to, da pri nas zaradi pomanjkanja mest še toliko bolj velja predvsem načelo »poznati pravo osebo v pravo trenutku«, je moj fant na enem od znanstvenih blogov (hura za znanstvene bloge) odkril razpis za Templetonovega sodelavca na Kvantnem inštitutu. Anton Zeilinger, nekakšna avstrijska zvezda kvantne fizike, je dobil finančno podporo sklada John Templeton (sklada, ki financira znanstveno raziskovanje t.i. »velikih vprašanj« ter povezavo znanosti s filozofijo ali duhovnostjo) za projekt povezave fizike in filozofije na področju kvantne realnosti. V okviru tega sodelovanja je bilo razpisano mesto za gostujočega fizika ali filozofa (v obeh primerih z dobrim poznavanjem drugega področja), ki bi se na inštitutu ukvarjal s problemom kvantne realnosti. Ob prijavi vsekakor nisem računala na pozitiven odgovor, tako kot po povabilu na teden dni trajajoči »intervju« nisem bila povsem prepričana, da lahko kot ne-fizik z dodatnim »bremenom« literarnega-teoretika dobim mesto na inštitutu. A očitno se jim moja ideja o možnosti povezave kontinentalne filozofije (kontinentalna filozofija je po svojem pristopu k filozofskim vprašanjem precej drugačna od t.i. analitične anglosaške filozofije, ki pa je s sodobno fiziko precej bolj povezana, medtem ko se je konkretnejša povezava med kontinentalno filozofijo in fiziko začela prekinjati kmalu po Kantu, dokončno pa najpozneje s Husserlom na začetku 20. stoletja) in sodobne fizike ni zdela zgrešena. Po preizkusnih treh mesecih sem dobila pogodbo za dvoletni post-doktorski projekt.
Kako poteka delavni dan filozofinje na fizikalnem inštitutu (kmalu bo minilo že eno leto odkar sem na Dunaju), pogosto zanima tudi fizikalne kolege. Pravzaprav, ker je pač težko iz filozofske kože in filozofskega načina dela, večino časa še vedno berem. V tem času mi je uspelo s pomočjo pretežno učbeniško naravnave literature, internetnih predavanj (Leonarda Susskinda na YouTube-u vsekakor priporočam), predvsem pa kolegov fizikov močno nadgraditi moje poznavanje kvantne fizike. Do razmišljanja v fizikalno-matematičnem jeziku namesto prevajanja v filozofski jezik in nazaj (kadar hočem svoje ideje posredovati naprej) mi sicer manjka še kar nekaj časa in znanja, a še vedno upam, da se morda srečamo nekje na pol poti. Bistveni del mojega bivanja na Dunaju pa je predvsem sodelovanje z eksperimentalisti, v smislu sprotnega spremljanja na inštitutu odvijajočih se poizkusov, in pa seveda debate z za filozofijo zainteresiranimi fiziki. Tako se bolj ali manj redno srečujem s skupino vodilnih treh profesorjev na inštitutu, nenazadnje je prav njihovo zanimanje za filozofijo tisto, ki celoten projekt sploh omogoča. Hkrati pa se, zaradi klime, ki spodbuja interes za temeljna vprašanja, tudi marsikatero drugo, bolj spontano srečanje s fiziki, konča v filozofsko-fizikalni debati.
Sama sem nad dunajsko izkušnjo nedvomno navdušena. Dobila sem enkratno priložnost, tako v smislu pridobitve post-doktorske pozicije, ki je izhajala zgolj iz mojih dosežkov, predvsem pa idej za nadaljnje delo, kot predvsem v smislu možnosti dela na področju, ki me izjemno zanima in pri tem bistvene nadgraditve mojega poznavanja s tiste strani interdisciplinarnega področja, ki mi je bila do zdaj manj poznana. V zadnji številki New Scientista Žižek v intervjuju, ki je bil povzet tudi na Kvarkadabrini strani, izpostavlja potrebo po vnovični filozofski obravnavi velikih fizikalnih vprašanj, kakršno je danes vprašanje realnosti in kvantne mehanike. Super, že sam interes in izpostavitev te povezave se mi zdita prima, še bolj dobrodošla bi bila konkretnejša pristopitev k tej povezavi tudi s filozofske strani. Na fizikalni strani so konkretni premiki v tej smeri očitno zaželeni in podvzeti, čeprav se v okviru mojega projekta in z njim povezanih debat ali konferenc pravzaprav srečujem izključno z raziskovalci s temelji v fizikalnim ozadjem, tudi ko gre za t.i. filozofe fizike. Konkretnejša povezava je nedvomno problematična prav zaradi desetletne ločenosti področji, ki je privedla do povsem ločenega besedišča. Nemalokrat fiziki in filozofi govorimo o istih (ali vsaj sorodnih) stvareh, hkrati pa mnenja drug-drugih a-priorno zavračamo, saj se nam argumentacija zdi (ponavadi v obeh primerih) pre-abstraktna. Hkrati pa takšna povezava nedvomno vzpostavlja izjemno polje za navdušence z obeh strani (glede na temeljnost in ponavadi ne-aplikativnost vzpostavljenih vprašanj je navdušenje vsekakor nujen pogoj) – tako da: zanimanje za konkretno povezavo fizike in filozofije na našem inštitutu še kar traja, v prihodnosti se gotovo obeta še kaka konferenca ali razpis in še kakšen prevajalec v jezik filozofije in nazaj ali pa sogovornik v dialogu fizike in filozofije bo več kot dobrodošel.Oznake: Žižek