Apartheid v Izraelu

Prvi se tiče poslanke Knesseta (izraelskega parlamenta) arabskega rodu Hanin Zoabi. Zoabi se je bila prisotna v ladijskem konvoju pomoči za Gazo, ki so ga v mednarodnih vodah maja letos napadli izraelski komandosi. Ko je v Knessetu kot poslanka poskusila pojasniti svoj pogled na incident, so ji vzeli besedo, nato pa večinsko podprli predlog skrajnodesničarske poslanke Anastassije Michaeli, naj Zoabijevi odvzamejo poslansko imuniteto. En poslanec, piše Avnery, jo je ozmerjal z besedami "Zate ni mesta v izraelskem Knessetu! Nimaš pravice, da si lastiš izraelsko osebno izkaznico!"

Paradoksno pri tem je, da Zoabijeva izhaja iz stare velike arabske družine, ki je v Nazaretu prisotna že stoletja. Je intelektualka z diplomami dveh izraelskih univerz (med drugim iz filozofije), aktivistka za pravice žensk in človekove pravice ... Michaelijeva se po drugi strani ponaša s kariero bivše miss St. Petersburga, v Izrael pa se je poročila in državljanstvo pridobila po možu ...

Drugi primer, o katerem piše Avnery, je odvzem dovoljenja za stalno bivanje v Izraelu poslancu palestinskega parlamenta Mohamedu Abu Tiru. Abu Tir (sicer član Hamasa) je doma iz Vzhodnega Jeruzalema, torej območja, ki ga je Izrael aneksiral l. 1967. Arabskim prebivalcem okupiranih (ali aneksiranih, iz vidika Izraela) ozemelj Izrael takrat ni podelil državljanstva, temveč jim je podelil status "stalnega bivališča", v bistvu enak, kot velja za tujce - le da so Arabci "tujci s stalnim dovoljenjem za bivanje" postali v kraju, v katerem so se rodili in v njem živeli vse življenje.

Status je zasnovan tako, da ga je mogoče odvzeti, in to je mehanizem, ki ga uporabljajo v primeru političnih nasprotnikov ("teroristov", iz vidika Izraela), kakršen je Abu Tir. Ko so mu odvzeli status stalnega bivališča, je postal ilegalec v lastnem mestu, in je imel na izbiro ali da Jeruzalem zapusti, ali pa mu grozi neomejeno pridržanje.