Že nekajkrat sem se srečal s podobnim izzivom. Pripravljaš zanimiv dogodek, za katerega načeloma vlada veliko zanimanje, a je število mest omejeno. Kakšen način uporabiti, da se bodo tisti, ki so "sprejeti" na dogodek, tega tudi zares udeležili? Govora je lahko o predavanju posebnega gosta v predavalnici z omejenim številom sedežev, o udeležbi na seminarju z omejenim številom prostih mest ali čem podobnem.
Možnosti, ki sem jih brez zanesljivega uspeha poskusil do sedaj, so med drugim vnaprejšnji prevzem (brezplačnih) kart, vnaprejšnja (celo pisna!) registracija ali pa napoved udeležbe. Tovrstni prijemi uspejo na ravni ustaljene skupine (kjer niti niso potrebni), ne pa na ravni skupnosti.
Recimo, da bi bil pripravljen organizirati poletno šolo za kakih dvajset nadobudnih študentov. Navdušen bi bil, če bi se na šolo prijavilo in potem nanjo tudi hodilo dvajset motiviranih študentov. Malo pa se bojim, da bi se jih dvajset prijavilo in "rezerviralo" mesto, potem pa bi jih nekaj mesecev kasneje na samo šolo prišlo deset, medtem ko bi pri drugi deseterici kaj "prišlo vmes". (To bi me delno motilo zaradi pol manjšega avditorija za predavatelje, delno pa tudi zaradi tistih študentov, ki bi morda prav radi prišli, a so zamudili pri prvotnih prijavah.)
Imate bralci Kvarkadabre kakšen nasvet?
Razmišljal sem o kotizaciji ali kavciji, a ne vem, če ne bi že s tem (če naj bi kavcija, ki bi jo ob zaključku poletne šole vesten udeleženec sicer dobil nazaj, dejansko delovala kot smiselna spodbuda) preprečil udeležbe tistim študentom, ki se ne morejo tako zlahka odpovedati 100 evrom, pa četudi le za nekaj mesecev. Da bi potem uvedel še možnost oprostitve plačila kavcije, bi bila že prevelika komplikacija. Druga možnost je, da bi se študenti prijavljali v mojem kabinetu in bi vsakemu lahko že v živo popihal na dušo, naj se drži svoje zaveze, da bo hodil; a me malo moti, da bi potem udeležba izpadla kot nekakšna usluga meni namesto samim sebi.
Mogoče preveč kompliciram, a sem imel že nekaj podobnih izkušenj, ki človeku malo pobirajo duha. Tudi s poletnimi šolami, ki sem jih obiskoval sam: pred leti se nas je le deset udeležilo neke (brezplačne!) poletne šole o pravu in literaturi z odličnim harvardskim profesorjem, leto kasneje pa le štirje(!) podobne šole neke izvrstne ameriško-izraelske profesorice o pravu in filmu.Oznake: M.A., študij