Že nekajkrat sem se srečal s podobnim izzivom. Pripravljaš zanimiv dogodek, za katerega načeloma vlada veliko zanimanje, a je število mest omejeno. Kakšen način uporabiti, da se bodo tisti, ki so "sprejeti" na dogodek, tega tudi zares udeležili? Govora je lahko o predavanju posebnega gosta v predavalnici z omejenim številom sedežev, o udeležbi na seminarju z omejenim številom prostih mest ali čem podobnem.
Možnosti, ki sem jih brez zanesljivega uspeha poskusil do sedaj, so med drugim vnaprejšnji prevzem (brezplačnih) kart, vnaprejšnja (celo pisna!) registracija ali pa napoved udeležbe. Tovrstni prijemi uspejo na ravni ustaljene skupine (kjer niti niso potrebni), ne pa na ravni skupnosti.
Recimo, da bi bil pripravljen organizirati poletno šolo za kakih dvajset nadobudnih študentov. Navdušen bi bil, če bi se na šolo prijavilo in potem nanjo tudi hodilo dvajset motiviranih študentov. Malo pa se bojim, da bi se jih dvajset prijavilo in "rezerviralo" mesto, potem pa bi jih nekaj mesecev kasneje na samo šolo prišlo deset, medtem ko bi pri drugi deseterici kaj "prišlo vmes". (To bi me delno motilo zaradi pol manjšega avditorija za predavatelje, delno pa tudi zaradi tistih študentov, ki bi morda prav radi prišli, a so zamudili pri prvotnih prijavah.)
Imate bralci Kvarkadabre kakšen nasvet?
Razmišljal sem o kotizaciji ali kavciji, a ne vem, če ne bi že s tem (če naj bi kavcija, ki bi jo ob zaključku poletne šole vesten udeleženec sicer dobil nazaj, dejansko delovala kot smiselna spodbuda) preprečil udeležbe tistim študentom, ki se ne morejo tako zlahka odpovedati 100 evrom, pa četudi le za nekaj mesecev. Da bi potem uvedel še možnost oprostitve plačila kavcije, bi bila že prevelika komplikacija. Druga možnost je, da bi se študenti prijavljali v mojem kabinetu in bi vsakemu lahko že v živo popihal na dušo, naj se drži svoje zaveze, da bo hodil; a me malo moti, da bi potem udeležba izpadla kot nekakšna usluga meni namesto samim sebi.
Mogoče preveč kompliciram, a sem imel že nekaj podobnih izkušenj, ki človeku malo pobirajo duha. Tudi s poletnimi šolami, ki sem jih obiskoval sam: pred leti se nas je le deset udeležilo neke (brezplačne!) poletne šole o pravu in literaturi z odličnim harvardskim profesorjem, leto kasneje pa le štirje(!) podobne šole neke izvrstne ameriško-izraelske profesorice o pravu in filmu.
Objave
TEDGlobal 2010 in pictures
pred 14 urami
16 - št. komentarjev:
En način je opisan tule (prebral ravno včeraj):
http://www.lisac.si/domov/650/pospesevanje_prodaje_za_50_centov.html
LP mare
Mare, hvala! Saj, kavcija, prav o tem sem tudi sam razmišljal, in sprva celo o znesku 50 EUR; a me je fakultetni kolega umestno opozoril, da bo morda za katerega od študentov že tak znesek previsok. (Ker bi se mu "odpovedal" vsaj za kaka dva meseca.)
Morda je pri onih seminarjih ciljna publika takšna, da ji 50 evrov ni (pre)težka vsota. Je pa vsekakor zanimivo slišati, da strategija uspe - je še malo zrasla med kandidati.
Ko gre za študente, bi te rad na nekaj opozoril. Kako boš zagotovil kvaliteto predavanj? Jaz bi bil zelo proti, če bi me k formalnim predavanjem nekdo silil. Nasprotujem t.i. frekvenci predavanj, saj ima za posledico prisilno obiskovanje predavanj, kjer predavatelji niti ne dosegajo pedagoškega minimuma (morda tudi strokovnega). Študenti so pri tem brez moči (če gre za izredne in redne profesorje, pri asistentih je malo drugače), morajo obiskovati to norišnico. Na FMF je nekaj "slabih" predavateljev, vsaj en je tak, ki bi mu očital tudi strokovno nesposobnost. K sreči me ne silijo v obvezno obiskovanje teh predavanj. V nasprotnem primeru bi se uprl in obtožil predavatelja pedagoške nesposobnosti. Predavanje, ki je na nivoju, me veseli in se ga nikakor ne bi izogibal. Taka so redka. Ampak to velja bolj ali manj za formalna predavanja na fakultetah.
Glede plačevanja kavcij pa bi rekel, da se mi zdi to sporno. Ali bi v nasprotnem primeru ti dal njim kavcijo za kvaliteto predavanja? In bi jim jo dal, če bi bilo predavanje "slabo"? Bolj všeč mi je, da imaš osebni stik s študenti, zlasti če gre za bolj interno tematiko. Če gre pa za popularno javno predavanje, je pa skoraj tvoja dolžnost, da zagotoviš veliko predavalnico in morebiti tudi video snemanje.
Tisti, ki bi radi ali morajo, bodo prišli. Če poslušalec, ki bi se na začetku prijavil na kakšno listo, ne more priti, naj pač on pokliče tebe in ti to pove. Ti pa imaš itak seznam drugih zavrnjenih prijav in lahko najdeš nadomestilo. Če gre, seveda, za zelo ozko predavanje manjše skupine interesentov.
Samo z dobrimi nameni.
(ZdravaPamet)
ZdravaPamet, ali govoriva o isti stvari? Marsikateri od vaših pomislekov se mi zdi upravičen, če se nanašajo na redni (in obvezni) študij. A tu gre za nekaj povsem prostovoljnega, za - v bistvu - brezplačno ponudbo posebnega dogodka (ali seminarja), kamor nikomur ni treba iti, obenem pa je ravno zaradi te prostovoljnosti in brezplačnosti dovzeten za težavo, ko se kdo za dogodek zanima in "za vsak slučaj" prijavi in si rezervira mesto, potem pa se mu pol ure pred dogodkov nanj ne da in ostane doma. Če je takih več, je taka praksa nevšečna za organizatorja, morebitnega gosta in druge potencialne udeležence, ki bi bili morda veseli priložnosti tega dogodka, pa niso mogli zraven.
Za ilustracijo konkreten primer: pred leti smo organizirali poseben dogodek z Josephom Weilerjem in Giulianom Amatom, kjer je prvi pred publiko v živo vodil pogovor z drugim. Weiler je morda najuglednejši strokovnjak evropskega prava, Giuliano Amato pa še slavnejši italijanski profesor in politik, tedaj tudi podpredsednik Konvencije o prihodnosti Evrope. Format pogovora je bil izbran (tudi) zato, ker je na tak način lažje onkraj forme običajnih referatov politikov doseči vsebino, pa še bolj zanimivo je. Za človeka, ki ga zanima (pravo) EU, brez dvoma sijajen dogodek. To je potrdila tudi naglica, s katero so zainteresirani udeleženci dvigali posebne (brezplačne) karte, s katerimi so si lahko zagotovili udeležbo. Brez težav smo razdali vse. Na dan pogovora pa sta bili dve tretjini predavalnice prazni. Opravičil ni bilo, pa tudi če bi zadnji hip prišla, to ne bi nič pomagalo.
O tem govorim, in še o kakšnem podobnem scenariju. V mislih imam dogodek, recimo izobraževalni seminar, kjer organizatorji vse naredijo pro bono (nihče od njih ni plačan, razen z dobrim občutkom) in ga ponudijo slušateljem. Če zanj ni zanimanja (če denimo nihče sploh ne bi želel iti poslušat Weilerja in Amata), prav. Toda ali ni žalostno, če se za tak dogodek določeno število ljudi prijavi, potem pa zadnji hip velik odstotek odjavi ali preprosto ne pride? To je nerodno že neodvisno od tega, ali so s svojo prijavo odžrli mesto nekomu drugemu, še bolj pa, če istočasno doma ostane cel kup ljudi, ki bi jih ta stvar zanimala, pa se niso pravočasno zagrebli.
Če ste mojo prvotno objavo zgolj narobe razumeli, super. Če ne, pa res ne razumem, kako bi to lahko primerjali z rednimi predavanji in kavcijo za zahtevano kakovost predavanj? Ja, saj sem tudi sam že pogosto "zapravil" kako uro svojega življenja na dolgočasnih dogodkih, pa tudi predavatelji, tako kot tenisači, imajo svoje boljše in slabše dni. A v takem primeru je udeležba pač "kup nade", kjer je plačilo žrtvovani čas, upanje pa čim boljši miselni izplen.
Če pogledava na to malo drugače: recimo, da bi organiziral enak seminar (enako nepovezan s študijem in morebiti tudi s statusom študenta) ter zanj zahteval plačilo kotizacije. Bi se vam to zdelo sporno? Če ja, potem s tem kritizirate veliko večino seminarjev, ki vsak dan potekajo po celem svetu, posredno pa denimo tudi to, da vam servis želi zaračunati popravilo televizije, če se vam pokvari in jo k njim prinesete v popravilo. Če ne, potem pa mi razložite, prosim, zakaj je plačilo kavcije (ki se na koncu seminarja vrne) bolj sporno od plačila kotizacije. Me res zanima.
Glede dolžnosti zagotovitve velike predavalnice in video snemanja pa se prav tako, ker že deset let sodelujem pri izvedbi podobnih dogodkov, lahko le nasmehnem. Ob misli na to, kaj je "popularno" in kako to vnaprej izmeriti, namreč. Že nekajkrat se je namreč dobronamerna ideja, da bi k nam pripeljali kakšnega zanimivega predavatelja, zadnje dni sprevrgla v trud, kako se izogniti katastrofi slabega obiska predavanja. Če imate recept, pri katerem se človek ne bi zanašal le na hollywoodski slavometer, ga bom vesel.
Narobe sva se razumela. Vidim, da gre za predavanja bolj zasebne narave. V tem primeru niti kotizacija ni neupravičena. Naj ljudje, skupnost, pač plačajo. V javnem predavanju na fakulteti bi morda za nekoga kavcija bila upravičena (zame ne), ampak kotizacije ne bi plačeval pa če bi sam Einstein prišel predavat in bi imel neke pogoje. Če so bili (fizikalni) simpoziji (kar ni enako formalnemu predavanju) vsaj sto let odprti, zakaj ne morejo biti še naprej? Ampak, kot praviš, ne gre za predavanje v tem slogu. Tudi vseeno mi je, kako po svetu zaračunavajo seminarje. Dobre šole so najbrž tudi zasebne in tam pač plačuješ za storitve (in imaš določene garancije in lahko kaj ukrepaš, če se ne dosega standarda). Na Univerzi v Ljubljani pa se mi tako početje zdi sporno, nehigienično. (Razen če ste honorar za predavatelja dali iz lastnega žepa, potem ste samo vi upravičeni do predavanja oziroma še kdo zraven v primeru, da je predavalnica gratis).
Nekako te razumem, zakaj te teži slaba udeležba. Zlasti, če si organizator. Najslabše je, če se prijavljeni ne pojavijo na predavanju, medtem ko je bilo sklicano na podlagi njihovih prijav/interesa. Potem je še tisti pogled predavatelja na prazno predavalnico itd..
Druge možnosti kakor zbiranje prijav tako ali tako nimate. Če bo prijavljenih veliko, pač poskusite najti čim večjo predavalnico. Tako boste minimizirali nezadostno število sedežev. Če pa na koncu polovica predavalnice ne bo zapolnjene zaradi odsotnosti, pač ne bo škode, ker bodo tisti, ki so želeli biti tam, tam.
Zdi se mi (popravi me, če se motim), da želiš na vsak način imeti točno toliko poslušalcev, kolikor je sedežev ali obratno. To bi lahko vodilo v denarno kaznovanje odsotnih poslušalcev, kar se mi zdi sporno v javni šoli (v zasebni ne). Kako namreč upravičiš odvzem kavcije? Predavanje na javni šoli običajno ni servis. Prostori so plačani vnaprej, proračun zagotovoljen vnaprej iz žepa vseh.
(ZdravaPamet)
Razumem pomisleke ZdravePameti. V mojih časih na fakulteti je na žalost tudi bilo precej dolgočasnih predavanj. Zato so bila dostikrat spregledana dodatna predavanja, ki so bila že zaradi entuziastičnosti boljša in zanimivejša kot redna.
No, še en trik - ali ni včasih najboljša garancija za prisotnost študentov na predavanju vrstica:
"po predavanju prigrizek."
Za burno debato pa kak lit'r vina.
Ja, vidim, da smo že spet bolj skupaj. Pri eni vrsti dogodkov se z občutkom vse izide (če je predavalnica namesto nabito polna zgolj napol polna, ni nič narobe, je pa lahko, če jih v predavalnici za 200 oseb sedi deset). Pri svojih pomislekih mislim predvsem na idejo interaktivnega seminarja s predpripravo z branjem gradiva in po možnosti kakšnimi posebnimi vajami, kjer zaradi narave dela skupina ne sme biti prevelika, zaradi česar je potrebna omejitev in posledično "rezervacija" udeležbe.
In ja, ideja prigrizka tudi ni slaba! V času mojega študija v ZDA so organizatorji ta recept (le da se je jedlo že med samim dogodkom) uporabili pri skoraj vsakem popoldansko-večernem srečanju; je pa res, da to spet pomeni določen strošek, še posebno pri celotedenski poletni šoli...
Tole s prigrizkom je dobra zamisel. Na FMF obstaja fizikalni kolokvij (45-minutno predavanje povabljenega predavatelja na izbrano temo), ki so večinoma dobro zasedeni (manj kot četrt učilnice skoraj gotovo še ni bilo). So pa poslušalci privabljeni z izgovorom: "Pred predavanjem udeležence vabimo na čaj in piškote."
Drugače pa bi glede na tvoj zadnji komentar dodal, da bi bilo morda bolje, če bi te seminarje vključili v študij oziroma imeli neke vrste obligatorni seminar v stilu Leva D. Landaua (če boš imel čas, si preberi drugo poglavje v tem članku: http://arxiv.org/PS_cache/hep-ph/pdf/0204/0204295v1.pdf). Sodelujoči bi pač imeli neke določene privilegije in obveznosti, zgolj poslušalci (torej tisti, ki le poslušajo) pa bi imeli edino privilegij spraševanja (brez dajanja izjav). Glede financiranja prigrizka pa bi gotovo s kakimi 100 evri na predavanje šlo. Mislim, da bi fakulteta to lahko zagotovila.
Ah, prejšnji post sem jaz objavil.
(ZdravaPamet)
Zanimiv članek, čas se je za ono drugo poglavje kar nekako našel.
Prigrizki so fina stvar, čeprav ne vedno ključna. Za en prednovoletni dogodek na fakulteti sem jih že priskrbel (plačala jih je fakulteta) in sploh niso bili dragi, jih je pa kljub vsemu večina ostala, ker udeleženci niso bili lačni, tako da sem jih do konca porabil še na treh ponovoletnih krožkih s študenti.
Kar se tiče tovrstnih razpravnih seminarjev (spomnim se podobnih anekdot debatnih skupin na Cambridgeu), pa upam, da jih bomo res lahko dodobra razvili. Nekaj zametkov na naši fakulteti že poznam, a še nis(m)o dovolj izostreni...
ZdravaPamet @ 15:58.
Glede seminarjev na FMF: ne vem, koliko si star, ampak tudi na teh seminarjih so bili nekoc problemi z obiskanostjo. Odkar morajo podiplomski studentje pisno potrditi svojo prisotnost (med predavanjem zaokrozi listek s podpisi), saj je to reden predmet, vpisan v indeks, je malo bolje. Starejsi profesorji se pa itak vedno bolj udelezujejo takih stvari kot studentje.
Ampak to seveda nima veze s tvojim problemom, Matej, razen v toliko, da imas upravicene pomisleke. Podobno se je zgodilo nam ob organizaciji konference, zjutraj je bilo na predavanjih okoli 20 ljudi (od prijavljenih 150) in smo zato drasticno zmanjsali stevilo narocenih kosil, kave in piskotov - da smo kasneje na kosilu nastelih prakticno vseh 150 udelezencev!
Ne vem, ali imas mogoce lahko pripravljen seznam 'rezervnih' studentov, ki si zelijo priti notri, pa za njih ni bilo prostora? Take potem poklices in ce jim je veliko do tega, da se udelezijo, bodo ze prisli. Kaj pa overbooking princip? Ob moznosti, da nekam postavis se nekaj dodatnih sedezev v primeru, da res vsi pridejo poslusat?
"Rezervni" študenti so dobra ideja in jo ponekod uporabljam. Problem lahko nastopi pri seminarjih take vrste, ki zahtevajo intenzivnejšo predpripravo (denimo branje 100 strani gradiva). Ta predpriprava je sijajna za koristnost seminarja, a po drugi strani hkrati dodaten razlog za morebiten osip in ovira smiselnosti rezervnih študentov.
A mislim, da smo skupaj prišli že do kar lepega nabora idej. Optimalni scenarij bi torej izgledal nekako takole (vsaj 80% v šali, da ne bo pomote):
- napoveš dogodek za 20 izbranih študentov in poleg zanimive vsebine obljubiš še napitke ter prigrizke;
- sprejmeš prijave 24 študentov;
- od vsakega pobereš kavcijo 50 EUR;
- 18 študentom, ki se seminarja nato dejansko udeležijo, vrneš kavcijo;
- s 300 EUR manjkajoče šesterice pa pokriješ vse napitke in prigrizke ter morebitno kopiranje gradiva.
Pa so študenti siti in seminar cel.
50 EUR je za studentski seminar kar visoka stevilka, se ti ne zdi? Ce res zelis le zagotoviti udelezbo je po mojem dovolj 5EUR ali 10EUR, ki jih potem vrnes. Ceprav je znesek nizek, je velika razlika med "zastonj" in "poceni".
Da je 50 EUR lahko za katerega izmed študentov preveč, že vem. (Glej drugi komentar zgoraj.) Po drugi strani pa tudi ne bi smelo biti premalo, da bi se ljudje še vedno prijavljali "za vsak slučaj".
Seveda je višina odvisna tudi od dogodka - za eno popoldansko predavanje enega predavatelja bi bilo 10 EUR morda celo preveč za "kavcijo", za enotedenski seminar osmih predavateljev s predpripravo pa bi malo višji finančni (začasni) vložek morda bolj ustrezal resnosti zaveze.
Povedano drugače, vse zgornje ideje gotovo niso enako uporabne za vse dogodke, sem pa zelo vesel vseh predlogov, ki bodo "v igri" ob ustreznih priložnostih v prihodnje.
Kaj pa če zaračunaš samo tistim, ki se prijavijo in ne pridejo? Vse skupaj pa opravičiš z oportunitetnimi stroški, ki nastanejo zaradi neudeležbe.
Andrej, ja in ravno o tem že ves čas teče beseda.
Objavite komentar