sreda, 30. december 2009

Ključni filozofski problemi 21. stoletja

Objavljanje seznamov ključnih odprtih vprašanj znanosti je vsaj v naravoslovju in matematiki dokaj ustaljeno početje.Verjetno je najbolj razvpit spisek triindvajsetih matematičnih problemov, ki jih je David Hilbert predstavil leta 1900 na matematičnem kongresu v Parizu. (Tam jih je v resnici predstavil deset, potem pa je seznam še dopolnil.) V dobrem stoletju so matematiki večino odprtih vprašanj s seznama že razrešili, nekaj pa je bilo tako zapletenih, da še vedno čakajo na učenjaka, ki bo tudi nanje našel odgovor.
Snovalci radijske oddaje Philosophy Talk so za počastitev svoje 200. epizode sestavili podobno lestvico ključnih nerešenih problemov, s katerimi se bomo morali spopasti v 21. stoletju, a tokrat za filozofijo. Zanimivo pri seznamu je, da vprašanja niso sholastično abstraktna, kot bi morda pričakovali, ampak zelo konkretna in življenjska:
A Philosophical Top 10 List for the 21st Century

10. Finding a new basis for common sensibilities and common values.
The world is more economically interconnected than it has ever been. But it still seethes with divisions and social fragmentation. Can we find a new basis for shared values that will bring us together rather than tear us apart?

9. Finding a new basis for social identification.
Distant and powerful forces, not answerable to local communities, shape so much of our lives. Howcan we sustain local communities, communities with which we can identify? Or is the very idea of a local community an outmoded parochial idea suited only to centuries gone by?

8. The Mind-Body problem.
Neuroscience is revealing so much about the brain. Does this new knowledge solve age-old mysteries of the mind? Or does it reduce the mind to mere dumb matter and rob us of what we once thought was so special about us?

7. Can freedom survive the onslaught of science?
Science, especially neuroscience, is revealing more and more about the true workings of the mind, threatening to explode our ancient beliefs about things like the freedom of the will. Can traditional practices that presuppose human freedom survive this scientific onslaught? If we are not really free is it really permissible to punish people, and even put them to death, for their wrongful acts?

6. Information and misinformation in the information age.

The 21st century threatens to wreak havoc on the social organization of information and knowledge. We are awash in a glut of information coming at us from all sources -- some reliable, some unreliable. But the old top-down authorities that once functioned to certify some information as true and other information as false, are quickly being dismantled. How can we distinguish the good from the bad, the wheat from the chaff? We philosophers for a new century thus face epistemological problems hardly imagined by our predecessors.

5. Intellectual property, in the age of re-mix culture.
Ideas now spread like wildfire -- mixing and re-mixing in the blink of an eye. Can the very idea of intellectual property survive in the age of re-mix? Are outmoded ideas of property stifling the growth of a new culture?

4. New models of collective decision making and collective rationality.
Solving the problems of the 21st Century will require coordinated rational action on a massive scale. But we really have no models of collective rationality, no idea of the institutional, social, political and economic structures that will allow us to meet these challenges. Can philosophers help build them in time to guide us in meeting the challenges of this century?

3. What is a person?
WIth the rise of cloning,designer babies, and drugs that can alter one's personality, enhance one's memory, or make one smarter, we may be forced to rethink the very idea of human person. What exactly is a human person, when every aspect of our biological and genetic and psychological make-up can be manipulated at will? What, if any, part of a person is fixed and unchanging?

2. Humans and the environment.
What relationship should humans have to the environment? Are we called to be stewards of the environment? Or is the environment just there for our exploitation and use? Never in the history of humankind have such questions been so pressing. But we have barely begun to think about them in a systematic philosophical way.

And the number one philosophical problem for the 21st Century:

1. Global Justice.
What new principles of justice will help us manage distinctively 21st Century problems like preserving the environment while allowing the poorer nations of the world to improve their standards of living? The philosophy of the past has given no real models for answering such questions. It is urgent that philosopher of the 21st century do so.

torek, 29. december 2009

Novoletna prirodoslovna nostalgija

Nekaj odlomkov iz prvega letnika revija Proteus iz l. 1934. Citati so malo daljši, pač novoletno branje, no ... Pa srečno novo leto tudi sestrski publikaciji :)

Odkritje pozitrona


Prevrat v moderni fiziki. Ko so na Pasadenski univerzi v Kaliforniji preiskovali kozmične žarke, ki padajo na našo zemljo podnevi in ponoči, so opazili med drugimi vrstami žarkov tudi take, ki so prodirali globoko v atmosfero, vendar pa brez lastnosti röntgenovih žarkov. C. Anderson jih je vlovil v kamrico, v kateri se je nahajala vodna para, tik predno se iz nje stvori megla, — Kjer je tak žarek švignil skozi to paro, tam je ostala vidna sled v obliki fine meglene nitke. — Izven kamrice je postavil močan magnet, ki röntgenovih žarkov ne odklanja, pač pa elektrone. — Presenečen ?je opazil, da so se elektroni, to je negativni delci elektrike, normalno odklonili v magnetnem polju. Poleg njih so se pa odklonili ravno v nasprotno smer neznani delci. Po njih obnašanju sodeč so bili težki kot elektroni, toda ne negativni, kakor smo jih dosedaj izključno poznali, temveč pozitivni elektroni. Krstil jih je pozitrone. Seveda so vsi fiziki zmajevali z glavami, češ, vsa elektrika obstoji le iz negativnih elektronov, pozitivna elektrika je ime le za pomanjkanje negativnih elektronov. Pozitivni elektroni so nemogoči. Kritični Angleži so na slovitem Cambridgskem institutu poizkuse točno ponovili, vse možne dvome izključili in Blackett ter Occhialini sta izjavila: »drži, pozitivni elektroni so tu!« Znameniti Chadwick in Blackett sta za opraščanje pozitronov iz materije uporabila novo metodo. Ne več kozmičnih žarkov, temveč radioaktivni torijev — C preparat, ki izloča stalno trde rontgenove (gama) žarke. Ti izbijajo iz najnedostopnejše notranjosti materije zaželjene pozitrone. Berlinčani tudi niso hoteli ostati za drugimi in so pripravili ogromno aparaturo, ki proizvaja bliske do par milijonov voltov napetosti, da bi oprašcali pozitrone. No, gdč. prof. Meitner in Philipp sta prišla do rezultata, da pod 1 milijon voltov ni še nikakih pozitronov pričakovati. To je tudi vzrok, da jih preje niso poznali. Poizkusi z umetnimi bliski še niso zaključeni. Vse hipoteze o naravi in izvoru pozitronov bi bile danes preuranjene. Le toliko danes lahko rečemo, da proton s pozitivnim nabojem, ki je 1844 krat težji od elektrona ali pozitrona, bržkone ni zadnja prasestavina materije. Lahko domnevamo, da so to spojine pozitronov z neutroni, ki so bili tudi šele pred kratkim odkriti. Pričakovati smemo tedaj še mnogo zanimivosti, ki nam bodo dale globlji pogled v prasestavine prirode.


Zgodnji Leakey

Članek opisuje eno zgodnejših odkritij Luisa Leakeya; fosil »Homo kanamensis« naj bi bil takrat najstarejši najdeni predstavnik rodu homo, a se je najdba kasneje izkazala za nezanesljivo.

V centralni Afriki, v angleški koloniji Kenya, je l. 1932. odkril angleški raziskovalec Leakey več odlomkov človeških lobanj, in sicer pri Kanamu večji odlomek spodnje čeljusti, pri Kanjeri pa odlomke in dele treh lobanj. Pri tej najdbi je znamenito to dejstvo, da gre za obliko fosilnega človeka, ki je v Evropi sledil šele neandertalskemu, ki je torej živel v kulturi mlajšega paleolitika (morda pred 20 do 30 tisoč leti in kasneje). Najdenine iz Kanjere pa so iz starega ali najkasneje srednjega diluvija, ko je v Evropi živel morda že neandertalec, n. pr. Krapinec, ali pa celo še predčlovek, kakor nam ga predstavlja heidelberška čeljustnica - morda torej nekako 250 tisoč let pred nami! Še znamenitejša je Kanamska spodnja čeljustnica, ki sodi v najstarejši diluvij (vsaj 500 tisoč let pred nami!), po mnenju Leakeya in nekaterih angleških geologov pa celo v najmlajši terciar! To bi bil torej doslej najstarejši kostni preostanek človeka, in celo — kakor omenjeno — t. zv. fosilnega človeka, ki je bil današnjemu popolnoma podoben. Angleške strokovne komisije (anatomska, paleontološka, arheološka in geološka) so se enotno izrekle za pristnost teh najdenin iz omenjenih pradavnih dob. S tem stojimo pred dejstvom, da nam je dala Afrika doslej najstarejšega človeka, ki je živel pred neandertalcem, dasi je mnogo više razvit. Živel je celo istočasno z azijskim in evropskim predčlovekom, torej s pitekantropom, sinantropom in heidelberškim predčlovekom. Gre torej za najdbo, ki bo morda prevrgla vse dosedanje nazore o razvoju človeka!

Koka na Visu

Genialna prigoda poletnega botaniziranja ;)

Koka. Mestece Komiž a na otoku Visu je znano širom sveta zaradi izvrstnih ribjih konzerv in pa zaradi bližine čudovite sinje špilje na Biševem. Manj je znano, da vlada tamkaj silno milo podnebje, baš skoro slično onemu na Kanarskih otokih. Ko sem se lani spomladi sprehajal med prijaznimi hišicami in vrtovi Komiže, sem ugledal na nekem vrtu nepoznano mi grmičje, po temnih listih slično lavoričju ali vrtnemu kapčevju (Evonymus). Na tem grmičju sem opazil tedaj že osušeno, nekoč preje pa baje rdečkasto, pod listi se skrivajoče neznatno cvetje. Ko sem tako gledal in gledal, ne da bi utegnil spoznati pokolenje in kakovost tega grma, je prišla iz hišice prijazna beloglava majka, ki je meni radovednežu povedala, da je to grmičje iz daljine prinesel pokojni soprog — bivši »kapetan«. Počasi sem še zvedel, da je ta grm domač v Južni Ameriki, ob obalah Tihega morja, ter da iz njega napravljajo znano mamilo — kokain. Po teh podatkih sem z lahkoto ugotovil, da sem zasledil grm koka (Erytroxylon coca). Iz listov tega grma pridobivajo alkaloid kokain, ki ga običajno v obliki belkaste grenkuljaste soli kot Cocainum hydrochloricum dobivamo v lekarnah. Ta strup v malih množinah čudežno poživlja človeški organizem, v večjih ga pa omamlja. Vsekdar pa trajno uživanje silno škoduje človeku in sicer ne le na telesu, temveč tudi na duši. Marsikdo je imel že priliko, da je okusil kokain, ko mu ga je v mali množini v raztopini vbrizgnil v dlesno zdravnik, da je izdrl zob brez hujših bolečin. V domovini »koke« žvečijo domačini posušene liste, kakor pri nas nekateri slastno žvečijo tobak. V državi Peru je bilo to žvečenje v navadi že takrat, ko je mala peščica španskih klati- vitezov podjarmila vladavino Inkov. Po pravici trdijo, da so pokazali Indijanci navzlic svoji visoki kulturi tudi radi tega zmanjšano odpornost proti navalu teh pogumnejših in drznejših pancev, ker so bili nekako otopeli vsled vednega žvečenja »koke«. To žvečenje nima sicer onih hudih posledic, kakor redno uživanje kokaina, marveč po eni strani celó pospešuje telesno žilavost, po drugi strani pa se po- kazuje pri vsem narodu oslabelost razuma in volje. Tako pradomačini v državi Peru že stoletja degenerirajo in so zaman vsi napori povzdigniti jih v duševnem in gmotnem oziru. Žvečenje »koke« je tako običajno, da je dobava tega žvečila postala n. pr. pri rudniških delavcih že kar sestavni del njihove mezde.

Kozmologija

V drugem letniku je prof. Silvo Breskvar (tedaj privatni docent) objavil članek o najnovejših dognanjih o naravi vesolja. Posebej mi je všeč posrečen izraz »osvetje« za galaksijo ...

Prof. Silvo Breskvar: BEG OSVETIJ

Lemaitre-ov nauk o raztezanju vesolja. Danes je dognano, da se niti Einsteinovo, niti de Sitterjevo vesolje ne ujema z resnico. Posplošen Einsteinov zakon težnosti dovoljuje namreč poljubno število drugih rešitev mimo obeh opisanih. Vesolja, ki jim odgovarjajo, pa so nestatična, čas jim spreminja razsežnost. Znanstveniki se dolgo časa niso menili zanje, ker so bili prepričani, da je velikost vesolja nespremenljiva. Dognanja zadnjih let so pokopala to mnenje. Nestatične rešitve je našel najprej Friedmann leta 1922., za njim pa leta 1927. abé Lemaitre, profesor na vseučilišču v Louvain-u. Ta je te rešitve spravil v sklad z dejstvi, ki so jih odkrila opazovanja ter izdelal v vseh podrobnostih nauk o raztezanju vesolja. Za Lemaitre-om je Robertson vnovič našel te rešitve.
Lemattre je dokazal, da je od vseh možnih rešitev le Einsteinovo vesolje statično. De Sitterjevo se ne more upoštevati, ker bi moralo biti v tem primeru popolnoma prazno. Pa še Einsteinovo vesolje je v labilnem stanju. Najmanjša motnja more povzročiti, da se prične raztezati ali krčiti. Premik spektralnih črt osvetij nas pouči, da se je vesolje odločilo za raztezanje. Zakaj, ne vemo.
Vzrok, da so ostale rešitve nestatične, da predstavljajo poljubno število raztezajočih se vesoljstev, tiči v kozmični konstanti A. Kajti z njo je uvedena nova, odbojna sila, ki žene osvetja narazen. V svetovnem prostoru vladata tedaj dve sili; Newtonova privlačnost in kozmični odboj. Prva združuje snov, druga jo razpršuje. V našem osolnčju in osvetju je kozmični odboj neznaten v primeri s privlačnostjo, postaja pa tem večji, čim globje gremo v svetovni prostor. V velikih daljavah premaga privlačnost in žene spirale vsaksebi. Odbojna sila je podana s konstanto ?. Čim večja je ?, tem večji je odboj in obratno. V primeru, da je ? = 0, izgine tudi odboj.
Velikost odboja moremo le oceniti, ker ne poznamo natanko kozmične konstante. Že zgoraj smo omenili, da povzroča na vsak megaparsek oddaljevalno hitrost, ki leži med 500 in 1000 km na sekundo. Kozmični odboj je premo sorazmeren z razdaljo. Čim večji je razstoj dveh osvetij, s tem večjo hitrostjo ju podi narazen. Raztezajoče se vesolje mora postopoma zadostiti vsem nestatičnim rešitvam težnostnega zakona. Vsekakor je moralo pričeti kot Einsteinovo, končalo pa bo kot de Sitterjevo vesolje. Lažje razumemo pojav njegovega raztezanja, če si ga ogledamo od de Sitterjevega konca. Gostota snovi v de Sitterjevem vesolju ima najmanjšo možno mero. Zato je privlačnost v njem neznatna, kozmični odboj pa v največjem razmahu. Vesolje se razteza z največjo hitrostjo. Če povečamo množino snovi v njem, se privlačnost ojači in odboj zmanjša. Raztezanje se vrši počasneje. Čim več snovi denemo vanj, tem manjši bo odboj in zmernejše raztezanje, veča pa se velikost privlačnosti. Pri določeni množini snovi sta nasprotujoči si sili enaki in zato v ravnotežju. Pred seboj imamo statično Einsteinovo vesolje. Če bi mu dodali še zrno snovi, je obsojeno na krčenje, ker dobi privlačnost prvo besedo.
Raztezanje se ne tiče ne nas, ne osolnčja, ne osvetij kot celot, temveč le svetovnega prostora. Ta raste neprestano, vriva se med osvetja in veča razsežnosti vesolja. Raztezanje vesolja terja beg vseh osvetij, brez izjeme. Vendar se pet spiral ne pokorava tej zahtevi. Te so naše najbližje sosede, zato je pri njih kozmični odboj še malo očiten. Če opisani nauk drži, bodo točnejše določitve njihovih gibanj — ki se bodo morale nanašati na naše osvetje kot celoto in ne na solnce kakor sedaj — pokazale vsaj malenkostno oddaljevanje tudi teh nagajivcev. Nauk o raztezanju vesolja pa je dokaj v nasprotju z dosedanjim nazorom o razvoju zvezd in zvezdnih sestavov. Hitrost osvetij je prevelika, da bi jo mogli spraviti v sklad s počasnim spreminjanjem in izoblikovanjem svetov. Kako se bo zacelila ta rana na telesu znanosti, nihče ne ve. Malenkostno premaknjenje črt v spektrih osvetij in obstoj nekega neznatnega števila — kozmične konstante — skuša do dna spremeniti podobo o vesolju.

V naslednji številki je članek dopolnil s krajšim dodatkom:

K begu osvetijj. — Nauk o raztezanju vesolja, ki smo ga popisali v prvi številki t. 1., ima to hibo, da ne more podati nikakega številčnega izsledka. Ne more nam povedati, s kakšno hitrostjo beže osvetja narazen, kolika je kozmična konstanta ... nedostatek skuša odpraviti znameniti angleški zvezdoslovec Eddington. Z bistroumnim razmišljanjem je našel zvezo med vesoljem in atomom, med največjo in najmanjšo tvorbo, kar jih poznamo. V osnovni enačbi valovne mehanike — nove atomske teorije — je odkril člen, ki vsebuje potrebna števila za izračunavanje podatkov o vesolju in njega raztezanju. Našel je naslednje rezultate:
Oddaljevalna hitrost osvetij (če zanemarimo njihov privlak) znaša 528 km na sekundo;
prvotni polmer vesolja, preden se je pričelo raztezati, 328 megaparsekov — 1068 milijonov svetlobnih let;
masa v vesolju = 2'14.1068g = 1'08'.1022 sončnih mas;
prvotna gostota snovi v vesolju = 1'05.1037 g na cm3 = 1 atom vodika na 1580 cm3;
kozmična konstanta = 9'888.10-55cm-2.
Rezultati so določeni le približno natančno.
Sedanje razsežnosti vesolja ne moremo določiti, ker ne poznamo sedanje gostote snovi v njem. Eddington domneva, da je njegov trenotni polmer mogoče petkrat težji od prvotnega. Potem bi bili že zdavnaj izgubili vsako zvezo z najbolj oddaljenimi osvetji. »Mehur iz milnice — vesolje — je že počil,« pravi Eddington. Kako je z vsemi temi izvajanji in zaključki, pa bo pokazala šele bodočnost.

Kako objaviti monografijo v tujini

Zaradi prazničnega zamika je tokrat slab teden dni kasneje za branje na voljo moja nova IUS kolumna. Tokrat se posvečam "vsak-dan-je-prazničnim" norostim spletne pošte, pri čemer bosta za bralce tega bloga morda še posebej zanimivi zadnji dve tretjini kolumne.

Je imel kdo podobno izkušnjo? Komentarji so, kot vedno, v vsakem primeru dobrodošli.

sobota, 26. december 2009

Pobudnik Listine 08 Liu Xiaobo je obsojen na 11 let zapora

Listina 08 je poziv k demokratizaciji in ustavni prenovi Kitajske. Njen pobudnik dr. Liu Xiaobo je bil včeraj na sodišču obsojen na 11 let zapora.

"China, as a major nation of the world, as one of five permanent members of the United Nations Security Council, and as a member of the UN Council on Human Rights, should be contributing to peace for humankind and progress toward human rights. Unfortunately, we stand today as the only country among the major nations that remains mired in authoritarian politics. Our political system continues to produce human rights disasters and social crises, thereby not only constricting China's own development but also limiting the progress of all of human civilization. This must change, truly it must. The democratization of Chinese politics can be put off no longer." (Listina 08)

petek, 25. december 2009

Teoretična božična zabava

Letošnje leto sem končno prisostvoval božični zabavi teoretičnega oddelka za na cernu (ironično, v dveh letih, ko sem bil v cernu, nisem bil v tednu pred božičem nikoli tam). Glavni dogodek na zabavi je vsekakor predstava o dogodkih iz minulega leta. Sicer so verjetno marsikatere šale malce insijderske, a je vse skupaj vseeno precej zabavno. Med drugim v predstavi lahko tudi opazite Slovenijo v vlogi kandidatke za članstvo v cernu... Posnetek je na voljo tukaj.

Jabolko - drevo - drevored - sadni nasad - gozd

... ampak jabolko še vedno pade (blizu drevesa? nekomu na glavo?). To je objava, ki je izključno iz tega hudomušnega razloga posvečena Isaacu Newtonu, ki se je po starem angleškem koledarju rodil na današnji dan leta 1642.

V času, ko CERN išče Higgsov bozon s trkanjem protonov in opazovanjem posledičnih mikro-ognjemetov, morda ne bosta odveč še dve sorodni podobi nekoliko večjih delcev: ena kar malo spominja na trkanje delcev, druga pa dokaj lepo ponazori relativnost velikosti.

Ko boste o tem razmišljali, pa lahko vmes zrete v še eno zanimivo izpeljavo Newtonovega jabolka.

P.S. Pa vsem skupaj vesele praznike!

četrtek, 24. december 2009

Sodba SEU v prvi slovenski zadevi

Pred časom sem že poročal o tem, kako je prvič s slovenskega sodišča na Sodišče (tedaj še) Evropskih skupnosti romalo vprašanje za predhodno odločanje. Včeraj je Sodišče v tej zadevi, ki jo je obravnavalo po nujnem postopku, izdalo tudi sodbo.

Končno odločitev smo bolj ali manj vsi napovedovali, pa čeprav v konkretnem primeru krajšo povlečejo slovenska sodišča oziroma slovenska stran spora. Kakorkoli že, za podrobnejše dejansko ozadje in vsebino odločitve si lahko preberete samo sodbo.

Tu pa še dve hudomušni podrobnosti v zvezi z dejstvom, da gre za prehodno odločbo v slovenski zadevi. Kot je pravilo, je Sodišče tudi to sodbo razglasilo v uradnem jeziku postopka, se pravi slovenskem, kar je v konkretnem primeru pomenilo, da se je belgijski sodnik za silo priučil slovenske izgovorjave in izrek prebral v slovenščini. Viri še niso poročali, kako se je pri tem obnesel. Bo pa zanimivo tudi gledati, ali bodo v tujih knjigah in člankih, če bodo kdaj citirali tako imenovano "zadevo Detiček", pravilno zapisali črko -č.

Za bonus pa še vest, da naj bi s slovenskih sodišč na Sodišče EU prav nedavno že romalo tudi drugo vprašanje za predhodno odločanje. Ko bo znanega kaj več, poročam...

sreda, 23. december 2009

Ko se fizikom zmeša

Zares pomembnih odkritij doživi človek tekom svojega življenja le nekaj (če sploh). Kljub nenehni produkciji znanstvenih člankov je odkritij, ki temeljno spremenijo naše razumevanje o svetu v resnici sorazmerno malo. Eno takih odprtih vprašanj, odgovor na katerega bi zagotovo imel velik vpliv, je razumevanje narave temne snovi. Za njen obstoj vemo le prek gravitacijskega vpliva - ampak ali ima temna snov tudi kakšne druge interakcije (to je, ali v resnici ni temna, ampak se sklaplja z vidno snovjo?). V zadnjem letu je bilo kar nekaj (in)direktnih eksperimentov, ki morda kažejo, da je temu res tako, o čemer sem pisal tukaj, tukaj in tukaj.

Pred nekako dvemi tedni so začele krožiti govorice, da je ena od skupin, ki išče temno snov - CDMS- našla prve indice o odkritju. Govorice so najprej zaokrožile po emailih, čez nekaj dni pa je vse skupaj doseglo tudi blogosfero, nakar se je celotna zadeva le še eksponentno razpihnila. In dobršen delčkarskih teoretikov se nas je prestavilo v višjo predstavo ter z zanimanjem pričakovalo prvo objavo rezultatov s strani CDMS. Le te so objavili minuli četrtek ob 11h zvečer s hkratnima predstavitvima v Fermilabu (Chicago) in v SLACu (Kalifornija). Z video streamom pa so zadovoljili tudi nas nesrečnike na tej strani atlantika (čeprav je bilo vse skupaj precej boleče za ušesa s konstantnimi prekinitvami). Kot ob velikih športnih dogodkih tudi tukaj ni manjkalo live blogginga.

Balon pričakovanj se je po objavi rezultatov sicer deloma razpočil, saj CDMS vidi dva dogodka, medtem ko je povprečna vrednost ozadja (torej ne interakcij s temno snovjo) v istem obdobju 0.9 dogodka. Verjetnost da ob samo ozadju in nič signala dobimo dva dogodka je tako 23%, torej precej verjetno. Kljub temu špekulacij o pomenu teh dveh dogodkov ne bo kmalu konec, prav tako ne analiz. In kot sem že večkrat omenil, biti prvi s pojasnilom je tukaj izredno pomembno. Po neprespanem vikendu (pomagalo je tudi, da sem bil minuli teden v cernu, tako da sem lahko delal non-stop, medtem ko je skrb za otroka padla na mojo boljšo polovico - hvala!) je tako zunaj naš izdelek - prva resna analiza CDMS v luči ostalih eksperimentov. (Resda sta bila včeraj na arxiv že dva članka z omembo CDMS, a predvsem s špekulacijami o modelih, ki lahko pojasnijo "signal").

In rezultat? Primerjava z drugim eksperimentov (XENON10) pokaže, da "signal" ob kombinaciji obeh skoraj povsem izgine (pod 1sigma). Pri življenju pa je še vedno signal, ki ga vidi kolaboracija DAMA, o čemer pa sem že nekaj pisal pred časom tukaj.

In to je bil razlog, zakaj se na blogu nisem oglasil zadnjih deset dni...

torek, 22. december 2009

CSI

Včasih je vse, kar potrebuješ, dobra povečava. Za še nekaj pričevanj ljudi na terenu pa si lahko ogledate tudi ta video.

Še o težavnosti pravnega študija

Kot morda veste, sem nedavno pisal o tem, ali je lahko vsakdo dober študent prava. Na drugi strani Atlantika pa David Post razmišlja o tem, zakaj je študirati pravo tako težavno.

Kot boste videli, je med komentarji tudi precej kritičnih, čeprav je nemara tudi narava zapisanega in posledično ost kritike malo drugačna: Post je želel pokazati, na kakšen način je pravo unikatno "težavno" za razliko od drugih področij, kar so vsaj nekateri komentatorji razumeli, kot da želi pravo povzdigovati nad druge discipline; sam pa sem želel pokazati, da je pravo pravzaprav podobno vsem drugim disciplinam v tem smislu, da je za vsako treba imeti določeno vrsto primernih sposobnosti.

ponedeljek, 21. december 2009

Ko avtorske pravice niso težava

Pred več leti mi je še kot študentu pod roke prišla neka igra, ki jo je kot parodijo že konec sedemdesetih let v prestižni mednarodni pravni reviji objavil ugleden madžarski mednarodni pravnik Gyula Eörsi. Enodejanko z naslovom Unifying the Law sem tedaj poskusno tudi prevedel, ker smo jo nameravali izvesti na nekem drugačnem brucovanju, a se to potem ni izšlo.

Pred nekaj meseci sem zopet našel prevod in pomislil, da bi ga bilo morda vendarle moč objaviti, saj je enodejanka po vsebini še danes sijajna. Pisal sem na uredništvo Pravne prakse, kjer jih je igra zanimala, so pa delili moje pomisleke glede tega, kako je z avtorskimi pravicami. Ponudil sem se, da bi skušal to urediti kar sam - v tem primeru, so dejali, bi igro vsekakor objavili.

Prijetno presenečenje pa je bilo v tem, da je vse skupaj vzelo le tri dni in le dve e-pismi. Po spletu sem pobrskal za avtorjem in ugotovil, da je že pokojen, da pa je njegov sin poslanec v madžarskem parlamentu. V soboto zjutraj sem mu poslal kratko pismo in odšel na nek izlet - zvečer pa ob vrnitvi videl, da sta me že čakala tako njegovo kot e-pismo njegove sestre, avtorjeve hčerke, ki sta oba zelo prijazno in naklonjeno pozdravila idejo prevoda in dala svoje polno soglasje. Za vsak slučaj sem naslednji dan s to informacijo (priznam, vrstni red je bil taktično izbran) pisal še odgovornemu uredniku revije American Journal of Comparative Law, če bi tudi oni imeli kakšne pravne pomisleke - tretji dan zjutraj me je že čakal njegov odgovor, da oni pravic na delu nimajo, da pa za vsak slučaj tudi sami dajejo polno soglasje.

Presenetljivo enostavno in neboleče, enodejanka pa je lahko šla v pripravo na tisk. V zadnji letošnji številki je prejšnji teden nato tudi izšla - kdor ima dostop do Pravne prakse, je vabljen, da si jo prebere.

A tudi drugi ne boste ostali "žejni"! Moja prošnja, ko sem šel v lov za soglasji, je bila ta, da bi lahko po objavi postavljeno besedilo objavil tudi na svoji osebni spletni strani, kar je uredništvo prijazno sprejelo. Ko se bo to zgodilo, vas bom seveda obvestil.

nedelja, 20. december 2009

Poničujoče drčanje v sučenjstvu

Zanimive besede, a žal ne povsem ustrezne. Če boste hoteli povsem zanesljivo besedilo Evropske konvencije o človekovih pravicah (oziroma Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), potem se boste morali malo potruditi. Zadnjič sem ga iskal po spletu, da bi preveril dikcijo 3. člena, in najprej pristal pri različici, objavljeni na spletni strani Varuha:
Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati.
Z njih? Koga bi lahko zmotilo že neupoštevanje pravila "Išče se Urša Plut", a morda bi bilo besedilo "Nihče se ne sme mučiti" preveč dvoumno za sodobno raven sklicevanja na kršitev človekovih pravic (tistih, ki so se v tem pogledu razvadili, ne tistih, katerim so ČP najbolj namenjene). Vsekakor pa se je očitno v besedilo prikradla napaka, ki je "njim" spremenila v "njih".

Za kontrolo pogledam na stran Informacijskega urada Sveta Evrope v Sloveniji - ista napaka! In še na naslednji strani. Pa menda ja ni tudi uradno v besedilu in smo jo do sedaj vsi spregledovali? Pa pridem do spletne strani Evropskega sodišča za človekove pravice, ki v formatu PDF ponuja uradno zgledajoči slovenski prevod (version slovène):
Nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali poničujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati.
Z njim! A počakaj malo - kaj pa tale poničujoče? Menda se ja ni kaj zgodilo ob pretvarjanju v obliko PDF in črko -ž spremenilo v -č? Prvi odstavek 4. člena že kaže na to:
Nikogar se ne sme drčati v sučenjstvu ali v podločnosti
Kot rečeno - zanimive besede, a ne povsem prave. Je razlog za to pri mojem "bralcu" ali je bil že pri izvirni pretvorbi, ne vem, a vsekakor je tako besedilo dokaj nespretno. Za povrh manjka še pika.

A vendar se vztrajnost izplača: na spletni strani Uradnega lista je besedilo zakona ratifikaciji s pravilnim besedilom (iščite nekje na polovici strani).

sobota, 19. december 2009

Različna gledišča

Če se ob kozarcu sprašujete le, ali je napol poln ali napol prazen, potem očitno niste dovolj razcepljena osebnost.

Res pa je, kot je pred nekaj leti ob obisku Pravne fakultete dejala finska predsednica Tanja Halonen: Včasih si vesel že, če sploh najdeš kozarec.

petek, 18. december 2009

1919-2009

Do začetka julija so cene raznih vrst rib narasle za 500 odstotkov, zelja za 900 odstotkov, cene zelene celo za 2000 odstotkov; ponekod so podobno dvignili cene najemnin. Pariz je bil tako razen za izjemno bogate praktično prepovedano mesto. Leta 1919, namreč, v času mirovne konference po koncu prve svetovne vojne, ki je za Pariz, kot sem zapisal v Izgradnji Evrope, "pomenil preobrazbo iz prestolnice v vojni opešane Francije v nekakšno svetovno oazo blišča in razsipnosti, kjer so 'šotore' postavljale najrazličnejše delegacije posameznih držav in zasebnih interesov, lokalni trgovci pa si meli roke ob astronomsko napihnjenih cenah".

A sredi tega prepovedanega mesta je v tem času, natančneje prav na današnji dan pred devetdesetimi leti, potekala prva seja profesorskega zbora ljubljanske Pravne fakultete. Trije od štirih prvih profesorjev, Ivan Žolger, Leonid Pitamic in Bogumil Vošnjak (manjkal je Ivan Žmavc) so namreč sodelovali v mirovnih pogajanjih in zato kar v Parizu opravili prvo delovno sejo. V počastitev tega dogodka pa je v okviru serije prireditev za počastitev devetdesetletnice včeraj potekala tudi slavnostna akademija fakultete.

Če vas zanima še kaj več o začetkih PF, si lahko preberete tudi mojo IUS kolumno iz letošnje pomladi. Ker ne morem povsem brez hudomušnosti, pa moram vendarle zaključiti z nepojasnjenim vprašanjem: ali so odlični profesorji po tej prvi seji jedli ribe ali si jed začinili z zeleno, anali namreč ne poročajo...

četrtek, 17. december 2009

Kaj govori Mišo Alkalaj?

1.Kaj govori Mišo Alkalaj?
Bolj ali manj standardnemu »šopku skeptičnih«, ki jih navaja v svojem predavanju in članku pravzaprav nočem neposredno oporekati. Mislim, da je to dober izziv za slovenske klimatologe. Ne morem se namreč znebiti občutka, da je govor o klimatskih spremembah pri nas do javnosti preveč pokroviteljski: kot da je debata o podatkih, raziskavah, grafih, znanstvenih kontroverzah, nekaj, kar ljudje itak ne moremo razumeti. Prevladujejo diskurzi à la Al Gore in poljudni intervjuji v medijih. To je tudi odgovor, zakaj je Alkalaj tako uspešen in zakaj retorično povozi sogovornike, ki se preveč opirajo na splošnosti. Zato nazadnje hvala bogu za njegov poseg, če bo ta izzval eksplicitne odgovore naših klimatologov. Vsaj Kvarkadabrin »medijski prostor« je odprt za še tako komplicirane argumente.
Kaj torej govori Alkalaj? Rdečo nit njegovega izvajanja po moje demonstrira tale citat:
»In še bi lahko naštevali nesporno izmerjene podatke, ki zanikajo tezo o človeških vzrokih za ogrevanje ozračja. Kako je mogoče, da nam na podlagi take teorije uvajajo nove davke ter druge stroške in omejitve, ki naj bi zmanjšali domnevno škodljive izpuste? Zato ker teza o ključnem toplogrednem učinku človekovih izpustov CO2 nikoli ni bila znanost. Bila je in še vedno je samo politika.« (Alkalaj)
Naj vnaprej povem, da glede teorije od človeka povzročenih klimatskih prememb nisem skeptik. Zlahka tudi priznam, da tega prepričanja nisem oblikoval na podlagi neposrednega znanstvenega tehtanja argumentov, temveč po presoji povzetkov raziskav in avtoritet institucij, ki za njimi stojijo. Ne samo IPCC poročila, ampak številni članki v znanstvenih revijah, tudi Nature ali Science (ki je recimo l. 2007 dokaz za to, da človek povzroča klimatske spremembe, imenovala za »breakthrough« znanstveno odkritje leta) ... Tudi razkritje znanstveno nepoštenih potez klimatološkega inštituta Univerze East Anglia (t.i. CRU hack) tega razmerja prav nič bistveno ne spremeni. Če že, potem kvečemu relativizira dejstvo, da je velik del »skeptičnih« inštitucij neposredno financiran iz strani naftnih in energetskih podjetij; klimatologi ne morejo svoje avtoritete več utemeljevati na tem, da so vselej »dobri fantje« v bitki s podkupljenimi skeptiki. A v resnici se mi zdi, da to sedaj niti ni več potrebno.
Glede na navedeni citat po moje Alkalaj misli, da teze, ki jih predstavlja »mainstream« klimatologija, posebej pa znanstvena komisija Združenih narodov za klimatske spremembe - IPCC, niso znanstvene oziroma so kvazi-znanstvene. Istočasno pa misli, da obstajajo prave znanstvene teorije in meritve, ki jasno ovržejo večino tez, ki jih predstavlja IPCC v svoji sintezi. Na eni strani večina »vernikov« s kvazi-znanstvenimi trditvami, na drugi manjšina »skeptikov« s pravo znanostjo.
To dejansko zelo težko kupim: četudi ne morem ovreči Alkalajevih skeptičnih trditev – to je naloga za stroko - , pa se lahko kadarkoli prepričam, da je iz trte izvita trditev, kako za »tezo o ključnem toplogrednem učinku človekovih izpustov CO2« ni nobene resne znanosti. Poglejmo nekatere njegove trditve iz predavanja in članka, za katere se mi zdi, da obstajajo dovolj relevantni odgovori nanje. Hkrati se Alkalaju opravičujem , če napadam »slamnatega moža« in iz videoposnetka in članka nisem pravilno identificiral referenc njegovih primerov.

2. Segrevanje ali ohlajanje

Članek in predavanje avtor začne s ključno trditvijo – ozračje se sploh ne segreva, temveč ohlaja.
»Zato bi morala biti senzacija podatek, da se ozračje Zemlje dejansko ohlaja, čeprav človekovi izpusti in atmosferska koncentracija CO2 še vedno rastejo.« (Alkalaj)
Ta trditev me je res presenetila. Zadnja sinteza »mainstream« klimatološke znanosti, IPCC Fourth Assessment Report (2007) [AR4] je namreč povsem nedvoumna in glede segrevanja ozračja, površine in oceanov piše prav nasprotno od Alkalaja:
"Warming of the climate system is unequivocal, as is now evident from observations of increases in global average air and ocean temperatures, widespread melting of snow and ice and rising global average sea level.
Eleven of the last twelve years (1995-2006) rank among the twelve warmest years in the instrumental record of global surface temperature (since 1850). The 100-year linear trend (1906-2005) of 0.74 [0.56 to 0.92]°C is larger than the corresponding trend of 0.6 [0.4 to 0.8]°C (1901-2000) given in the TAR (Figure 1.1). The linear warming trend over the 50 years from 1956 to 2005 (0.13 [0.10 to 0.16]°C per decade) is nearly twice that for the 100 years from 1906 to 2005. {WGI 3.2, SPM} The temperature increase is widespread over the globe and is greater at higher northern latitudes (Figure 1.2). Average Arctic temperatures have increased at almost twice the global average rate in the past 100 years. Land regions have warmed faster than the oceans (Figures 1.2 and 2.5). Observations since 1961 show that the average temperature of the global ocean has increased to depths of at least 3000m and that the ocean has been taking up over 80% of the heat being added to the climate system. New analyses of balloonborne and satellite measurements of lower- and mid-tropospheric temperature show warming rates similar to those observed in surface temperature. {WGI 3.2, 3.4, 5.2, SPM} Increases in sea level are consistent with warming (Figure 1.1). Global average sea level rose at an average rate of 1.8 [1.3 to 2.3]mm per year over 1961 to 2003 and at an average rate of about 3.1 [2.4 to 3.8]mm per year from 1993 to 2003." (AR4, str. 30)
Če prav razumem metodologijo IPCC poročil, jih sestavijo delovne skupine kot sintezo iz objavljenih znanstvenih člankov. Njihova metodologija in reference uporabljenih člankov je tudi objavljena: tule recimo za poglavje o klimatskih spremembah atmosfere.
Kaj pa bi lahko bil vir Alkalajeve trditve o dejanskem segrevanju? Na videoposnetku je pod grafom razbrati imeni Johna Christyja in Roya Spencerja iz University of Alabama v Huntsvillu. Dobro, oba sta seveda ugledna klimatološka znanstvenika (če sem malo zloben, sicer ne bi sodelovala s tako ugledno neodvisno inštitucijo, kot je od Exxona, Forda, Pfizerja ... financirani libertarni lobist in think-tank Competitive Enterprise Institute. ) Še več ad hominem natolcevanj o njiju lahko prezrete v neuglednem blogu Climate Progress pod naslovom Should you believe anything John-Christy or Roy Spencer say? Med drugim tudi izjavo, ki jo je Christy podal kot zaprisežena priča pred sodiščem v nekem okoljskem procesu (priča, ki jo je poklicala naftna in in avtomobilska industrija, da ne bo pomote). Očitno je bil pritisnjen ob zid, da je pod prisego izjavil:
»Plaintiffs’ own expert, Dr. Christy, agrees with the IPCC’s assessment that in the light of new evidence and taking into account remaining uncertainties, most of the observed warming over the last fifty years is likely to have been due to the increase in GHG concentrations. Christy agrees that the increase in carbon dioxide is real and primarily due to the burning of fossil fuels, which changes the radiated balance of the atmosphere and has an impact on the planet’s surface temperature toward a warming rate..«
Sploh je videti, da Christy pogosto spreminja in modificira svoja stališča. Na Cristyjevo delo Alkalaj verjetno meri tudi, ko trditev o segrevanju nekoliko konkretizira.
»Modeli, ki ogrevanje ozračja trenutno pripisujejo človekovim izpustom toplogrednih plinov, napovedujejo, da naj bi se temperature relativno enako povečale skozi višinski presek oziroma bi moralo biti povišanje relativno največje na višini približno deset kilometrov (zgornja plast troposfere). Meritve kažejo, da se je ozračje ogrevalo predvsem ob površju, na višini deset kilometrov pa se je dejansko ohladilo.« (Alkalaj)
Moram priznati, da niti med skeptiki nisem našel nobene neposredne aktualne reference o zmerjenem ohlajanju ozračja. Lahko, da se sklicuje na pogosto navajan primer meritev temperatur troposfere (spodnje plasti ozračja) v tropskem pasu zemlje. L. 2004 je skupina skeptičnih znanstvenikov (najbolj znan med njimi Fred Singer) objavila, da meritve temperature troposfere ne ustrezajo napovedi modela globalnega segrevanja ozračja. To so skeptiki hitro razglasili kar za smrten udarec teoriji globalnega segrevanja. Kmalu se je izkazalo, da ni povsem tako, ali da je pravzaprav ravno obratno: rezultati skeptičnih znanstvenikov so temeljili na napačni interpretaciji in kalibraciji satelitskih meritev, celotna zgodba pa se je izkazala za enega večjih fiaskov »skeptične klimatologije« (natančneje in z referencami o tem v prvem, drugem in tretjem članku na Real Climate). Sam Cristy je bil prisiljen modificirati svoje trditve: zdaj pravi, da je model globalnega segrevanja napačen, ker predvideva večje segrevanje, kot je izmerjeno – prej je skupaj s Singerjem trdil, da je napačen, ker se ozračje v resnici ohlaja ...

3. Hokejska palica in mala ledena doba
Argumentacija skeptikov me včasih spominja na vic o izposojenem kotličku; ko ga je vrnil preluknjanega, se je mož izgovarjal »Prvič, kotliča si sploh nisem izposodil; drugič, kotlič je že imel luknjo, ko sem si ga izposodil; in tretjič, jaz sem kotlič vrnil nepoškodovan.« Globalnega segrevanja sploh ni; itak pa globalno segrevanje ni povzročil človek, ampak je naravni pojav.
Alkalaj v jedro svojega predavanja postavlja priviligiran primer skeptikov, kritiko t.i. grafa hokejske palice in z njo povezano temo srednjeveškega toplega obdobja in »male ledene dobe«.
"Predvsem pa bi resna znanost morala upoštevati dejstvo, da je Zemlja celo v človeški zgodovini doživela mnogo toplejša obdobja davno pred časom množičnega izkoriščanja fosilnih goriv. Na primer, severna polobla je med 9. in 14. stoletjem doživela tako imenovano srednjeveško toplo obdobje, ko so bile povprečne temperature skozi štiri stoletja za dve do tri stopinje Celzija višje, kot so v zadnjih 50 letih. ... Srednjeveškemu toplemu obdobju je sledila ohladitev, od sredine 16. do sredine 19. stoletja je v Evropi vladala tako imenovana mala ledena doba.« (Alkalaj)
Skeptiki trdijo: če je bilo obdobje do 19. stoletja nenavadno mrzlo, sedanje segrevanje ni nič od človeka povzročenega, temveč normalen cikel, ponovitev srednjeveškega toplega obdobja. Izraz »hokejska palica« se nanaša na paleoklimatsko raziskavo klimatologa M. Manna, ki je l.1999 objavil graf rekonstruiranih temperatur na severni polobli od l. 1000 do danes in kaže silovit zasuk narašanja temperatur od industrializacije v 19. stol. naprej.
Silovito kritiko so skeptiki (v prvi vrsti Stephen McIntyre) sprožili v dve smeri: hokejska palica je lažna, saj ne upošteva srednjeveškega toplega obdobja (tam bi moral biti »val«), poleg tega pa modernega dviga temperature, ki ga zazna, ne smemo pripisati industrializaciji z rastjo CO2 v atmosferi, temveč normalnemu odboju od mrzlega obdobja.
Od celotne kontroverze, ki je potekala pred najvišjimi znanstvenimi instancami, bom povzel le njen rezultat. Tako kot Sarah Palin lahko presojam le glede na zelo sekundarne vire in povzetke. Saro so njeni viri prepričali, da klimatska znanost pade. Po drugi strani se je ob izteku kontroverze l. 2008 NATURE v rubriki Research Highlights zdelo vredno objaviti novico pod naslovom »‘Hockey stick’ holds up«:
»A fresh analysis of climate indicators shows that the Northern Hemisphere is warmer now than it has been in at least 1,300 years. Previous analyses of climatic history by Michael Mann of Pennsylvania State University in University Park and his colleagues produced a distinctive ‘hockey stick’ shape; but some of this analysis, and the tree-ring data it used, came under attack. The latest work by Mann and his coworkers involves various climate proxies, including corals, ice cores, historical records and marine sediments. The authors show that current warming is anomalous even if all tree-ring data are eschewed.« NATURE 455, 140 (11 September 2008)
Naj kljub svojem diletantskem klimatološkem znanju vseeno navedem nekaj vsebinskih ugovorov na Alkalajevo navajanje toplega srednjega veka in male ledene dobe iz virov. Še pred tem (ob tveganju, da sam ne bi zagrešil »napake kotlička«) pa je treba omeniti, da paleoklimatološki podatki Mannove študije nikakor niso edini steber teorije o klimatskih spremembah, ki jih povzroča človek. So pomemben steber, a nikakor ne edini. (Vir, kjer IPCC povzame ključne predpostavke teorije človekovega vpliva na klimo: AR4, The Physical Science Base, Chapter 9 : Understanding and Attributing Climate Change ) Glede kritike hokejske palice pa sta ključni ugotovitvi sta po moje ti dve:
Paleoklimatološke analize Manna in ostalih ne negirajo toplega srednjeveškega obdobja in ohladitve, ki mu je sledila. Prav nasprotno. Res pa je, da se je hokejski graf v desetletju intenzivnih raziskav dopolnjeval. (Mannov članek z novejšo verzijo »hokejske palice«): http://www.realclimate.org/HockeyStickOverview_html_6623cbd6.png
Za teorijo od človeka povzročenih klimatskih sprememb je ni toliko ključen podatek o povprečni temperaturi 20. stol., temveč stopnja, po kateri ta narašča v zadnjih desetletjih. To je ključna anomalija, ki jo razkriva paleoklimatologija in jo povezuje z naraščanjem količine CO2 v ozračju.
Natančneje (članek iz Real Climate):
»Numerous studies suggest that hemispheric mean warmth for the late 20th century (that is, the past few decades) appears to exceed the warmth of any comparable length period over the past thousand years or longer, taking into account the uncertainties in the estimates. On the other hand, in the context of the long-term reconstructions, the early 20th century appears to have been a relatively cold period while the mid 20th century was comparable in warmth, by most estimates, to peak Medieval warmth. It is not the average 20th century warmth, but the magnitude of warming during the 20th century, and the level of warmth observed during the past few decades, which appear to be anomalous in a long-term context.«
Nazadnje še opažanje, ki ne leti neposredno na Alkalaja. V govoru o klimatskih spremembah je pogost zdravorazumski tip opažanja, češ, kakšno segrevanje ozračja: pri ujcu na Pokljuki je že tri leta vsakič hujša zima. Seveda gredo takšni argumenti tudi v drugo smer, v bolj sofisticirani obliki z ikoničnimi posnetki kobacajočih severnih medvedov na osamljeni taleči se ledeni pološči. Z Alkalajem se po moje strinjava, da morajo glede resničnosti teorije klimatskih sprememb šteti nazadnje le stroga znanstvena merila.
Arheološki podatki o zeleni Grenlandiji so lahko sicer eden izmed relevantnih podatkov, niso pa v tako kompleksnem modelu, kot je rekonstrukcija klime v preteklosti, edini ali odločilni podatek, ki bi ga lahko posplošili na globalno raven. Niti niso to imena ulic v srednjeveškem Londonu ali podatki o zmrzovanju Temze. (Mimogrede, primer zmrzovanja Temze, ki ga navaja Alkalaj, je zanimiv, saj je precej odprto, koliko je poleg klime nanj vplival spremenjen režim plimovanja zaradi gradnje mostov in zapornic ... )Problem je v tem, da v debatah pred javnostjo takšno »konkretno dejstvo« ljudi udari in prepriča bolj, kot razlaganje zapletenega modela. Kot rečeno, pa tudi druga stran na to ni imuna.

4. Avtoriteta IPCC
Alkalaj kritizira IPCC poročila kot netransparentna in politična, da ne navajajo virov in avtorjev posameznih trditev. Moj občutek ni tak. Res je, da sintezno poročilo nima stroge forme znanstvenega članka ali monografije, a saj to je bil natančno njegov namen – da je sinteza znanstvenih raziskav. Po drugi strani se mi ne zdi, da je glede virov, referenc, ali metodologije netransparenten, nasprotno. Navedeni so v treh »Working Group Report« - linki do njih nikakor niso skriti, ampak so skupaj z Sinteznim poročilom na vstopni strani IPCC. A kot rečeno, to je pač moj občutek, nisem kvalificiran, da bi presodil, če so kakšna bistvena znanstvena dela izpustili.
Dejansko pa težko kupim to Alkalajevo trditev:
»Medtem ko se Medvladna komisija za podnebne spremembe rada pohvali s sodelovanjem »tisočev znanstvenikov« (navajajo številke od 1500 do 3000), je poročilo NEvladne mednarodne komisije za klimatske spremembe (NIPCC), ki povsem razvrednoti tezo o vplivu človeških izpustov na podnebne spremembe, podpisalo 30 tisoč znanstvenikov!« (Alkalaj)
Ne glede na to, kaj je in kaj ni IPCC, ne verjamem, da mu lahko kot zgled nasproti postavimo navedeno »Mednarodno komisijo za klimatske spremembe«. Če je za Alkalaja že IPCC ideološki, bi moral za to združbo skoraj izumiti nov izraz. Organizira jo ultra libertarni in konservativni Heartland Institute, njihov trenutni frontman pa je Vaclav Klaus. O sponzorjih ne bi ... Če je to vzorna družba neodvisnih nevladnikov, so Alkaida islamske skavtinje.
Za kakšno drugo priložnost puščam ostale skeptične argumente, ki jih navaja Alkalaj, recimo sončno aktivnost kot pravi razlog klimatskih sprememb. Začetna napotila, kje iskati odgovore, so razvidna iz citiranih linkov (predvsem indeks »spornih vprašanj« na RealClimate). Na koncu še ponavljam, da se nisem spustil v razpravo o samih skeptičnih argumentih, temveč poskus demonstracije, da za vsako skeptično trditev obstaja vsaj tako (po moji presoji pa v večini primerov še mnogo bolj) znanstveno utemeljen odgovor »mainstream« klimatologije.

Ocenjevanje projektov po Slovensko

No, pa smo dočakali rezultate prve faze izbora projektov ARRS. Letos so očitno naredili kar nekaj sprememb (ne da bi o določenih spremembah raziskovalci prej kaj vedeli), ena najbolj zanimivih, za katero pa mi še zdaj ni jasno ali je res sprememba ali ni je ta, da očitno letos niso upoštevali kvantitativnih kazalcev (tako imenovane točke A), kljub temu, da je v razpisu pisalo, da bodo upoštevali kriterija A in B. Sam sem imel sicer v preteklosti kar precej pripomb na kvantifikacijo, kot si jo je izmislil ARRS, a to, da je bilo ocenjevanje (vsaj tako lahko sklepam iz dopisa, ki sem ga dobil) drugačno kot je bilo navedno v razpisu za projekte, pa se verjetno lahko zgodi samo v Sloveniji (med državami, ki se imajo za razvite).

Še bolj zanimivo pa je ocenjevanje mojih znanstvenih dosežkov s strani recenzentov. Lansko leto sem v rubriki treh znanstvenih dosežkov iz zadnjih petih let navedel popolnoma iste tri članke kot v letošni vlogi. A poglejmo, kako zanimivo: lansko leto so bili ti trije članki ocenjeni z oceno 4 (pomembni dosežki v mednarodnem merilu, v stiku z vrhunsko svetovno znanostjo), letos pa so ti isti trije članki dobili oceno 2 (manj pomembni znanstveni dosežki na nacionalnem nivoju). Zanimivo bi bilo vedeti (česar pa nam seveda naša ARRS nikoli ne omogoča, kar je verjetno prav tako unikatno v razvitem svetu), na osnovi česa so se recenzenti odločili za tako različne ocene za povsem iste znanstvene dosežke? Žal je to tipičen odraz stanja pri slovenskem ocenjevanju tovrstnih zadev. Več kot očitno bo Slovenija morala prehoditi še zelo dolgo pot, da bomo dosegli standarde, ki so v veljavi v razvitem svetu pri ocenjevanju znanstvenega dela in predlogov projektov.

Prosti dostop in baze ISI

Kot me prijazno obveščajo bolj poučeni, se skoraj vsak dan zgodi kakšen nov napredek glede sproščanja dostopa do znanstvenih objav. Tako si lahko denimo ogledate seznam približno petsto prostodostopnih revij, ki so indeksirane v bazah ISI, še več ažurnih novosti pa na blogu Petra Suberja, med drugim ta hip na vrhu povezavo na članek o tem, kako bodo Francozi digitalizirali svojo literarno dediščino, pa tudi izhodiščna vprašanja in vabilo prve razprave o prostem dostopu v organizaciji Bele hiše.

sreda, 16. december 2009

Kako uporabljati internet?

Priznam: šele ko sem po diplomi študiral v ZDA, sem imel prvič težave z odstranjevanjem madežev šminke z obleke (mimogrede - še takrat je bil razlog za to povsem nedolžen). A vendarle: kako se najlažje odstrani šminka? Petdeset in še kaj manj let nazaj bi nasvet črpal iz najbližje zakladnice ljudske modrosti (na primer stare mame). Tako pa sem se drzno* podal v iskanje kakšnega uporabnega nasveta na spletu in ga res tudi našel; v mojem primeru takega, ki je priporočil uporabo zobne paste, kar se je - vsaj v tem primeru suknjiča - res sijajno obneslo.

(*Ta ideja je bila tedaj morda za odtenek bolj "drzna", ker govorimo še o svinčenih spletnih časih na prelomu tisočletja, ko tovrstnih spletnih nasvetov ni vsepovsod mrgolelo kot danes.)

Seveda je bilo ob tovrstni koristnosti spleta le še vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo tole. Res pa je, da bi se kdaj morali na splet za tovrstne nasvete spraviti že kak korak prej, le da bi v tem primeru morali pri nasvetih s tem iskalnim geslom besedico "if" nadomestiti z besedico "that".

torek, 15. december 2009

Osamosvojitev

... izpod "starševskega jarma", namreč. Eurostat je prejšnji teden objavil poročilo o življenjskem slogu mladih v Evropi, kjer je med drugim povedna povprečna starost, do katere mladi živijo v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši.

Na eni strani razpona sta Francija in Nizozemska, kjer moški v povprečju živijo pri starših do dobrega 24. leta starosti in ženske do dobrega 23., na drugi strani pa Slovaška in Slovenija, kjer se moški od staršev v povprečju odselijo pri 31 letih in pol, ženske pa pri slabih 30.

P.S. Stota objava na Kvarkadabri! Človeka kar ima, da nekaj časa ne bi napisal nove...

ponedeljek, 14. december 2009

Danski dnevnik, 3.

Zakaj so prekinili pogajanja?
Danes (14.12.) je bil na sporedu vsaj za zunanje oči najostrejši spor pogajalcev do sedaj; za pet ur je pogajanja prekinila skupina afriških držav, ki so jo podprle tudi ostale »države v razvoju«, Indija in Kitajska (skratka vse kjotske ne – Aneks I države).
V čem je jedro spora? O podrobnostih lahko bolj ali manj špekuliramo, konceptualna razlika pa je že omenjena dilema: ali Kjoto že pred l.2012, ko se izteče, zamenjati z novim, enotnim sporazumom z veljavnostjo do 2020. To je v principu stališče razvitih (Aneks I) držav, ki pa jim afriška skupina očita, da želijo »ubiti Kjoto«, edini sporazum, ki realno obstaja.
Pravo vprašanje je, zakaj afriška skupina (in močnejši igralci za njo) tako močno stopajo v obrambo Kjota. Njihov odgovor/očitek je, da razviti s predčasno zamenjavo Kjota izvajajo manever, s katerim bi po eni strani izigrali svoje Kjotske zaveze po zmanjšanju emisij (te po Kjotu veljajo le za razvite), istočasno pa skušajo zaveze vsiliti tudi revnim, za katere jih po Kjotu ni bilo.
Koliko to res drži, lahko ta trenutek le ugibamo. Afriški očitek se na prvo žogo zdi malo za lase privlečen, glede na to, da se razviti, posebej EU, stalno postavljajo na stališče, da mora biti zmanjšanje emisij čim večje in da je Kjoto premalo ambiciozen. Poleg tega emisije Afrike še zdaleč niso glavni problem, in bodo razviti glede njih najbrž najbolj popustljivi. Jasno je, da sta Indija in Kitajska podprli afriško stališče o ohraniitvi Kjota do 2012 zato, ker je ta zanju ugoden, saj ne nalaga obvez. Tudi koncept razšititve Kjotskega modela do 2020 ima svoje zagovornike predvsem v državah, ki jih Kjoto ni zavezoval k redukciji emisij.
Po drugi strani pa dejansko ne smemo biti pretirano naivni glede dobronamernosti in transparentnosti ciljev razvitih – gotovo obstajajo pogajalske tendence, ki poskušajo iztržiti od nerazvitih in razvijajočih največ in jim prispevati čim manj. Resno mišljen projekt prerazporeditve svetovnega bogastva tu gotovo ni resno mišljen. Je pa točka, glede katere bo realno vsak sporazum o globalnem zmanjšanju izpustov stal ali padel. Iz te perspektive so se po moje afriške države s sicer napačnimi argumenti dotaknile pravilnega in najpomembnejšega problema.



Civilna družba
V soboto so bile prve resne demonstracije, okoli 40.000 udeležencev. Da zadnje čase voditelji bolj ali manj demokratičnih držav svoja srečanja prirejajo v varovanih trdnjavah, je postalo folklora in karakteristika politike desetletja 00. Ljudje na ulicah smo postali neprijetnost, ovira, potencialno skrivališče teroristov ... Ampak vseeno je dobro, da se sem in tja pojavimo. Sicer nas v trdnjavah vidijo le po televiziji, ampak mogoče jih množica vsaj malo spomni na to, da v demokraciji politik po definiciji reprezentira občo voljo ljudstva. Toliko v teoriji, drugače pa danska policija priprla 1000 ljudi, kar je veliko, zelo veliko. Naslednje demonstracije pod geslom Reclaim power bodo v sredo v organizaciji Climate Campa.

Spet ti Slovenci

Najprej se skušajo z nami kosati po ravni zdravstvenega varstva, nato nas izžrebajo za tekmece v isti skupini svetovnega prvenstva v nogometu, zdaj smo pa očitno sokrivi še za njihovo - in posledično svojo - finančno krizo (bodite pozorni predvsem od 2:05 naprej).

Umrl Samuelson

Kot so tudi slovenski mediji (pa čeprav zaenkrat le po novici STA) že poročali, je včeraj umrl Paul A. Samuelson, Nobelov nagrajenec za ekonomijo in avtor enega najbolj znanih učbenikov za ekonomijo na svetu. Tudi sam se spomnim, kako smo pred davnimi leti, ko še ni bilo naročanja po internetu (kot tudi ne podobno dragega slovenskega prevoda) in je bil razpoložljivi čas večji od debeline denarnice, ta zajeten učbenik opazovali na policah Konzorcija in se spraševali, ali bi si ga tudi študenti prava vendarle morali privoščiti...

sobota, 12. december 2009

Logika kot rezultat in kot pot do rešitve

Ko smo pred leti tekmovali v tekmovanjih iz logike, je bilo treba vedno poleg rešitve napisati tudi pot, kako smo prišli do nje. Nekatere sotekmovalce je takšna zahteva zmotila - češ da jih po nepotrebnem sili v neproduktivno tlako. Drugi smo jo sprejeli z večjim odobravanjem - češ da je pot do rešitve včasih skoraj pomembnejši in pogosto zanimivejši del naloge kot pa sama rešitev. Današnja objava bo to skušala malo ponazoriti.

Nanaša pa se na nalogo, ki sem jo zastavil na koncu objave izpred nekaj dni. Tudi ta naloga je bila nekoč na ameriškem izpitu LSAT in zdaj tvori del vzorčnega besedila vrst vprašanj s pojasnili (glejte str. 15). Na koncu pojasnil je, kot si lahko preberete, navedeno, da se je naloga na izpitu izkazala za srednje težavno, saj da jo je pravilno rešilo 60 odstotkov izpitojemalcev. Če je še niste rešili, pa bi vas to mikalo, vas vabim, da si jo najprej preberete in razmislite o njej, potem pa se vrnete k tej objavi.

Vsakemu resnejšemu (ljubiteljskemu) logiku se bo nemara naloga zdela zelo lahka. Za takega bralca bo morda bolj kot rešitev sama tako zanimiv razmislek o poti do nje oziroma kritika poti, ki jo za rešitev ponujajo omenjena pojasnila vzorčnega besedila. Na kratko povzeto predlagana rešitev vsebuje te korake:

(0) Na začetku pojasnila povzame, da je bistvo naloge v izločitvi vseh rešitev, ki so bodisi napačne bodisi nepopolne, kar je na videz smiseln uvoden napotek, tako da ga ne štejem med korake sklepanja, čeprav je obenem rahlo zavajajoč.
(1) Ker se rešitev A bije s prvim pogojem, je napačna.
(2) Rešitev B se bije s četrtim pogojem, zato je tudi napačna.
(3) Rešitev C se bije z drugim pogojem, zato je prav tako napačna.
(4) Ne rešitve D ne rešitve E kot napačne ne prepoveduje nobeden od pogojev, a je vprašanje, ali sta lahko tudi popolni.
(5) Drugi pogoj zahteva, da gre poleg Burnsove na konferenco še bodisi Calogero bodisi Defeo, ni pa nobenega pogoja, da bi moral kdo spremljati dr. Defeo. Rešitev D je tako pravilna.
(6) Rešitev E pa ne more biti popolna, saj se zaradi drugega pogoja zahteva, da gre poleg Evansove z Burnsovo še kdo drug.

Za rešitev torej uradna verzija potrebuje šest korakov in "uporabo" treh izmed navedenih pogojev. Kaj pa, če bi razmišljali takole?

(1) Zaradi drugega pogoja lahko izključimo vse rešitve, ki vsebujejo bodisi tako Calogera kot Defeo bodisi nobenega izmed njiju: torej rešitve B, C in E niso pravilne.
(2) Prvi pogoj izključi možnost A.
(3) Pravilna rešitev je očitno lahko samo D.

Trije koraki in "uporaba" le dveh pogojev (seveda so na nek način v obeh primerih relevantni vsi pogoji, če želimo potrditi, da je preostala rešitev res dopustna - a če vemo, da je ena rešitev pravilna, je pravzaprav izključitev vseh ostalih štirih že dovolj, da poznamo tudi pravilno; tudi v tem "realnem" pogledu je druga rešitev učinkovitejša od prve, ki najprej dokaže pravilnost rešitve D, nato pa še napačnost rešitve E).*

Nobene potrebe ni, da rešitev B kot napačno izključimo z uporabo četrtega pogoja, kot tudi ne, da pri rešitvi E najprej ugotovimo, da ni napačna, in šele nato, da je nepopolna. Če ustrezno upoštevamo drugi pogoj, sta ti rešitvi skupaj z rešitvijo C takoj očitno neustrezni.

Seveda na koncu po obeh poteh pridemo do iste rešitve. A če bi sam tovrstne naloge reševal ob časovni omejitvi, bi bil veliko bolj vesel druge kot prve poti. Če bi poleg rezultata ocenjeval tudi domiselnost in učinkovitost rešitve, pa bi se mi prva pot zdela dokaj okorna.

(*V bistvu bi bilo ob logični predpostavki iz vprašanja, da je le ena rešitev pravilna, dovolj, če bi sklepali takole:

(1) Rešitev D je v skladu s prvim in drugim pogojem, drugje pa ne Defeo ne (kot izhodišče) Burnsova nista omenjeni, tako da je rešitev D očitno pravilna. QEF

A taka bližnjica bi nemara vendarle izgubila nekaj točk za umetniški vtis, za katerega je vendarle "treba" ovreči tudi neustrezne možnosti.)

petek, 11. december 2009

Danski dnevnik, 2.

10.-11.12.

Pravičen delež Slovenije

Najpomembnejša današnja novica je bila odločitev EU, da bo v »vmesnem obdobju« do izteka Kjota in nastopa novega sporazuma l. 2012 razvijajočim državam donirala 7,2 milijardi EUR – prispevek, ki bo spodbudil njihove klimatske politike, verjetno pa je njegov glavni namen v tem trenutku, da podmaže kolesje kopenhagenskih pogajanj. Slovenski delež pri tem bo 8 milijonov EUR.

To je 0,1% celotne vsote. Po deležu prebivalstva je Slovencev v EU 0,4%. Slovenski delež BDP v Evropi je 0,35% (http://en.wikipedia.org/wiki/Economy_of_the_European_Union)
»Slovenija bo za pomoč državam v razvoju v boju proti podnebnim spremembam v prihodnjih treh letih prispevala osem milijonov evrov, je danes v Bruslju povedal premier Borut Pahor. To je po njegovih besedah "vzdržna vsota", ki je v primerjavi s prispevki drugih pravična

(http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042322480)

Hm. Sem jaz kaj spregledal ali ...?

Bye Bye Bora Bora

Po Tuvalujskem protokolu je včeraj skupina AOSIS (Alliance of Small Island States), 43 otoških držav, ki jih bodo klimatske spremembe najbolj prizadele, zahtevala, da se kot ciljno zvišanje temperature določi največ 1,5˚C. Ciljno zvišanje za 2˚C, o katerem je največ govora, je že ogrožujoče za njihov obstoj, pravijo. Šef pogajanj Yvo de Boer je takoj namignil, da je določitev takšnega cilja mogoča le teoretično: "It is theoretically possible that the conference will agree to hold temperatures to 1.5C but most industrialised countries have pinned their hopes on 2C." Si predstavljate, da ste soočeni z dejstvom, da vaše države skoraj gotovo čez sto let enostavno ne bo več?

http://www.guardian.co.uk/environment/2009/dec/10/copenhagen-climate-change



REDD

Izsekavanje tropskega gozda je vzrok pomembnega deleža povečanja CO2 v ozračju (16%). Eden pomembnejših pogajalskih poglavij v Kopenhagnu je tako REDD (Reducing Emissions from Deforestation and Forest Degradation), politike preprečevanja deforestacije. Na mizi so različni predlogi, ključni igralec pa je velesila v porajanju Brazilija. Zgodba je podobna kot pri emisijah Kitajske in Indije: Brazilija je načelno pripravljena na zmanjšanje izsekavanja (predlog EU je bil 50% zmanjšanje stopnje izsekavanja do 2020), vendar to veže na finančni prispevek bogatih, poleg tega pa se ni pripravljena definitivno vezati na določeno časovnico ali stopnjo. Vztraja tudi, da mora zmanjšenje ostati »prostovoljno«, suverena politika Brazilije. Drugi sklop tezav predstavjajo tehnična vprašanja, kako sploh nadzorovati izsekavanje in kako preprečiti koruptivno prelivanje sredstev. Zaradi vsega tega so bila pogajanja nekako v slepem teku, sedaj pa naj bi vseeno prišlo do preboja z novim Norveško-Brazilskim predlogom, ki ga je včeraj podprl Obama.

http://www.businessgreen.com/business-green/news/2254879/obama-backs-forest-protection

četrtek, 10. december 2009

Danski dnevnik

Spremljam tekoče dogajanje v Kopenhagnu.

8.-9. 12.

»Dansko besedilo«

Včeraj je kopenhagensko sceno razburil »non-paper«, osnutek pogajalskih izhodišč brez jasnega avtorstva, a menda s podporo Danske (kot avtorice), Velike Britanije in ZDA. Vsi so zanikali, da bi bila to njihova prava izhodišča, Yvo de Beor pa miri situacijo z izjavami v smislu, da itak kroži okoli ogromno različnih pogajalskih izhodišč, ki pa niso zares relevantna.

V čem je problem danskega besedila? Po poročanju Guardiana je ogorčenje »držav v razvoju« izzval z bolj izrazitim odstopanjem od Kjotskega razmerja zavez med razvitimi in nerazvitimi. Kot smo videli, Kjotski princip razvite zavezuje k zmanjšanju, »razvijajoče (Kitajska/Indija, …)« pa zgolj spodbuja. Kopenhagen naj bi sicer zaveze zmanjšanja razširil na vse, vendar je izhodišče »razvijajočih«, da morajo njihove zaveze tudi v Kopenhagnu vendarle ostati na nek način »manj zavezujoče« oziroma bolj fleksibilne.

Dansko besedilo nastopa izrazito proti temu in postavlja zaveze razvijajočih enako zavezujoče kot tiste razvitih. Poleg tega bi vse finančne kompenzacije zahoda striktno vezali na izpolnjevanje zavez. Omenja se tudi Svetovno banko, ki bi nastopala kot posrednik pri stimulacijah – te ne bi bile neposredne, kot pri Kjotu.

»Dansko besedilo«

Pojasnjevalni članek v Guardianu


Tuvalski protokol

Danes je pacifiška otoška država Tuvalu predlagala oziroma javno oznanila (verjetno je to tudi posledica prejšnjega razkritja) svoja pogajalska izhodišča. Ta so močno ambiciozna in predlagajo velike redukcije emisij ter še večjo pomoč bogatega zahoda. Toda realistično Tuvalci pravijo, da je večja redukcija mogoča le ob zmanjšanju izpustov Indije in Kitajske. Če »Dansko besedilo« izraža pogajalski prepad med zahodom in razvijajočimi, je »tuvalski protokol« razkril globoko razliko v bloku samih razvijajočih držav (G77). Z izrazito prizadetimi pacifiškimi otoškimi državami na enem skrajnem koncu, in Indijo in Kitajsko na drugem.

Guardian



Sarah Palin poziva Obamo k bojkotu Kopenhagna

V svoji današnji kolumni v Washington Postu Sarah Palin meditira o »climate-gate«, razkritju interne dokumentacije klimatološkega inštituta na University of East Anglia, ki po njeno dokočno razkriva blef klimatologije. Tipičen stavek:
»But while we recognize the occurrence of these natural, cyclical environmental trends, we can't say with assurance that man's activities cause weather changes. We can say, however, that any potential benefits of proposed emissions reduction policies are far outweighed by their economic costs.«
Zaključi z sklicevanjem na Obamov inavguracijski govor, kjer je izjavil, da bo znanost ponovno postavil na mesto, ki ji v družbi pripada. Ker je za Palinovo klimatologija dokončno razkrinkana kot »lažniva znanost«, bi Obama v skladu s svojimi načeli moral bojkotirati Kopenhagen kot neznanstven

Slaba in dobra gesla

Verjetno smo lahko še enkrat več veseli, da nas je zgolj dva milijona - če je kakšno od vaših računalniških gesel "geslo", potem boste veseli novice, da ni med 500 najslabšimi gesli "vseh časov" (kakorkoli je bilo to počez že izmerjeno).

Da v tej radosti ne boste uživali predolgo, pa je tu še stran s podatki, kako dolgo se bo vaše geslo upiralo zvedavim "vlomilcem", odvisno od strojne opreme, s katero se bodo spravili nad vas.

sreda, 09. december 2009

Sprejemni izpit za študij prava?

Po tisti izpred nekaj tednov je danes kot IUS kolumna objavljen drugi zapis iz neformalne trilogije o izbiranju ustreznih študentov za študij prava. Ona prva kolumna je bila med študenti in diplomiranimi pravniki baje dokaj brana in lepo sprejeta - me zanima, kako bo s to, ki je po mojem mnenju njena logična izpeljava.

Samo kolumno si lahko preberete na spletni strani, kjer je objavljena. Tu pa za bonus ponujam še eno vprašanje (ki bo čez nekaj dni dobilo še moj komentar):

Zdravstvena klinika ima zaposlenih pet zdravnikov - doktorje Alberta, Burnsovo, Calogera, Defeo in Evansovo. Državno zdravniško društvo sponzorira natančno pet konferenc, ki se jih udeležujejo zdravniki klinike, a v skladu z naslednjimi pogoji:

Če se konference udeleži dr. Albert, potem se je ne udeleži dr. Defeo.

Če se konference udeleži dr. Burnsova, potem se je udeleži še bodisi dr. Calogero bodisi dr. Defeo, a ne oba.
Če se konference udeleži dr. Calogero, potem se je ne udeleži dr. Evansova.

Če se konference udeleži dr. Evansova, potem se je udeleži še bodisi dr. Albert bodisi dr. Burnsova, a ne oba.


Vprašanje:
Če se dr. Burnsova udeleži ene od konferenc, katera od naslednjih možnosti bi lahko bila popoln in točen seznam drugih članov klinike, ki se prav tako udeležijo te konference?

(A) dr. Albert in dr. Defeo
(B) dr. Albert in dr. Evansova
(C) dr. Calogero in dr. Defeo
(D) dr. Defeo
(E) dr. Evans

Vsi odgovori in drugi odzivi na vsebino kolumne so seveda, kot običajno, dobrodošli med komentarji.

Nov rekord na LHC

Včeraj so uspeli na LHC s trki pri energiji 2.36 TeV (1.18 TeV na žarek), kar je nov svetovni rekord za energije trkov (Tevatron je sedaj drugi z energijo trkov 1.96 TeV)! To je nagradnja prejšnjega rekorda o katerem sem pisal tukaj, kjer je šlo "le" za najvišjo energijo žarka. Smo torej še en korak bližje končnemu cilju - nabiranja čim večjega števila trkov pri čim višji energiji. Slika trka pri 2.36 TeV, kot ga je videl ATLAS:


Nadaljevanje: končno preverjanje delovanja pospeševalnika in žarkov bo 16. decembra, nato bo preko praznikov pospeševalni kompleks ugasnjen, s ponovnim zagonom 4. januarja. Januarja bo nato sledil enomesečni pregled LHC, predvsem pregled novih varnostnih sistemov, kar bo omogočilo delovanje pri energiji 3.5 TeV/žarek. Ponovni zagon pospeševalnih predsistemov na LHC z vbrizgavanjem protonov naj bi sledilo 5. februarja, ponovno pa naj bi LHC videl žarek 8 februarja.

ponedeljek, 07. december 2009

Pravo tudi uradno znanost (khm, učenost)

Občasno pri iskanju znanstvenih tekstov uporabljam tudi Google Scholar (predvsem pri področjih, kjer literature ne poznam preveč dobro, sicer pa raje SPIRES ali pa CERN Document Server, ki sta bolj specifično vezana na moje znanstveno področje, imata pa zato bolj togo strukturo pri iskanju zadetkov). In prav s prijetnim presenečenjem ugotovim danes, da je od sredine novembra na Google Scholar mogoče tudi iskati po pravnih mnenjih ameriških sodišč (da ne bi nepravilno prevedel, spisek se glasi v originalu: "U.S. federal and state district, appellate and supreme courts" - Matej?). Pa prijetno iskanje vsem pravniškim bralcem...

Spletni slovarji in prevajalniki

V svojem načrtovanem prevzemu (spletnega) sveta je Google paleti storitev dodal še slovar, ki trenutno pokriva 28 jezikov. Žal med njimi še ni slovenščine, a zato imamo slovenščino že zelo lepo pokrito v spletni različici SSKJ.

Je pa zato slovenščina na voljo v Googlovem avtomatskem prevajalniku, ki na trenutke svoje delo opravi že presenetljivo dobro. Za hec sem vanj vstavil oni stari mit "The spirit is willing but the flesh is weak", kar je program zelo uspešno prevedel iz angleščine v ruščino in nazaj. Še več, vse je bilo v redu tudi po trojnem prevodu angleščina->ruščina->slovenščina->angleščina (čeprav v slovenščini z ne povsem najboljšim "Duh je pripravljen, vendar telo je slabo").

Nato pa za šalo še:

(1) I went to the cinema yesterday and saw an awful film.

(2) Я пошел в кино вчера и увидел ужасное кино.

(3) Šel sem v kino včeraj videl in strašen film.

(4) I went to the movies yesterday and saw a terrible film.

Ugibal bi, da je ruski ужасное oziroma "užasnoe" dosti bližje izvirnemu pomenu kot slovenski "strašen", se pa angleški prevod spet spretno popravi v sprejemljiv "terrible". Slovenščini se zalomi še s slovnico (bi sicer pomagalo, če bi angleško besedilo zapisal kot "Yesterday, I went to the cinema..."), a se čudežno angleška verzija spet popravi. Zanimivo, ni kaj.

petek, 04. december 2009

Lahko pomagate Japonski znanosti

Kot sem že pisal tukaj, se Japonska znanost sooča z velikimi zmanjšanji sredstev zaradi menjave vlade. Direktor nacionalnega laboratorija KEK (tistega, kjer stoji tudi Belle in bodoči Belle II pri kateri so slovenski znanstveniki močno prisotni) Atsuto Suzuki je 2. decembra izdal javni poziv za podporo temeljnim raziskavam na Japonskem. Javne komentarje zbirajo na tem naslovu.

četrtek, 03. december 2009

Literatura in pravo

Že nekaj let na Pravni fakulteti vodim krožek, ki je postal eno najpriljubljenejših opravil v okviru dela s študenti - krožek Literatura in pravo, v okviru katerega manjša skupina študentov, ki imajo radi tako leposlovje kot pravo, razpravlja ob prebiranju izbranih naslovov slovenskih in svetovnih avtorjev.

Z decembrom vstopamo v četrto (ali tri-in-polovično) sezono, s tem pa lahko duri krožka še enkrat več odškrtnemo za zainteresirane študente, ki bi se nam radi pridružili. Kratko vabilo z malo več podrobnosti je na voljo tudi na fakultetni spletni strani, vsekakor pa mi tisti, ki bi vas mikalo sodelovanje,* pošljite e-pismo. Ni razloga za odlašanje, prvo srečanje (s kratkim "gradivom") bo že 21. decembra.

(*Vabilo je seveda po naravi stvari mišljeno skoraj izključno za študente prava, a naj bo poudarek tudi na besedici "skoraj" - če niste študent PF, pa bi si vseeno močno želeli sodelovati pri njem, mi torej prav tako lahko pišete in me prepričate v neizogibnost te želje.)

sreda, 02. december 2009

Dvajset let pozneje - drugič

Po tisti izpred enega tedna še druga objava, namenjena obeležbi dvajsetletnice od padca oziroma zrušitve berlinskega (ter še katerega) zidu. Danes je bila na idiličnem Gradu Jable, kjer domuje Center za evropsko prihodnost, predstavljena prva številka nove znanstvene revije European Perspectives, v katere uredniškem odboru sem tudi sam.

Vsebina te prve številke je posvečena nekaterim prvim razmislekom o zadnjih dvajsetih letih v okviru širše regije tako imenovanega "Zahodnega Balkana", tudi v prihodnje pa bi se rada ponujala kot most med to regijo in širšim evropskim prostorom, v katerega nedvomno (mora) spada(ti).

Več o sami reviji (vključno s polno vsebino prve revije) lahko izveste na njeni sveži spletni strani.

Kje pa je gorčica?

Tale video je poučen iz več razlogov.

Jutri "Zakaj LHC?"

Za tiste, ki ne sledite glavni strani Kvarkadabre - jutri imam poljudno predavanje v okviru Kvarkadabra večerov v Hiši eksperimentov. Govora bo o LHC in priložnostih za odkritja, ki jih ponuja. Vabljeni.

Od tu in tam

40 tisoč dolarjev vas čaka, če prvi odkrijete lokacije 10 rdečih balonov, ki jih bo 5. decembra postavila DARPA. Namen je izvedeti več o delovanju socialnih mrež. Več o tem tukaj, registracija pa tukaj - odprta za tekmovalce iz vsega sveta.

Na NYU so odprli razstavo “The Lost World of Old Europe: the Danube Valley, 5000-3500 B.C.,” o začetkih civilizacije iz bronaste dobe na območju današnje Romunije, Moldavije in Bolgarije. To je o tistih kulturah, ki so sproducirale kipce žensk z izredno povdarjenimi oblinami. Članek na NYTimes je tukaj.

Na Nature news je članek o raziskavi, ki je prva pokazala, da obstaja povezava med cvetenjem morja in pretiranim ribolovom. Le zmanjševanje nitratov v odpadnih vodah torej očitno ne bo zadoščalo za zmanjšanje pojava cvetenja morja. Mehanizem, ki naj bi bil v ozadju povezavem med cvetenjem in pretiranim ribolovom je prav zanimiv. Če zmanjšamo populacijo rib na vrh prehrambene verige, to pomeni, da se poveča populacija rib na srednjem nivoju s katerimi se te hranijo. Velika populacija rib na srednjem nivoju nato pomeni, da se zmanjša populacija rib, ki se hranijo z algami. In voila, že imamo cvetenje morja...

Nadaljevanje zgodbe o Japonskem znanstvenem budgetu je na voljo tukaj. Očitno je še vedno upanje celo za milijardni superkompjuter.

ITER kot se zdi ne bo začel z obratovanjem leta 2018. Več o tem tukaj.

Industrijska revolucija (presenečenje?) ni dobra za zdravje. Nekaj več tukaj, veliko pa pove že naslednji graf.

torek, 01. december 2009

Koliko fizikov (in meteorologov)?

Prav zanimivi podatki iz poročila predstojnika na zadnjem ZPS

Na Oddelku za fiziko [Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani] je v študijskem letu 2008-09 diplomirala 1000. študentka na UN študiju fizike in 100. študent na smeri Mateorologija. [...] v študijskem letu 2009-10 [..] se je vpis nekoliko povečal (za 8-12%). V prvi letnik je vpisanih 144 rednih študentov fizike, 41 meteorologije in 71 fizikalne merilne tehnike. Na vseh fizikalnih študijih je v prvem letniku še 45 izrednih študentov. Skupaj [je] brez absolventov 578 študentov, z absolventi pa 691. V prvem letniku podiplomskega študija je 19 [...], v vseh letnikih podiplomskega študija pa 59 študentov.

Profesorji fizike

Po oni zadnjič še ena prav za naše akademske "fizične delavce". En garde! :-)