ponedeljek, 30. november 2009

Eppur si muove

Naslov oddaje je sicer v tem primeru rahlo napačen - med prispodobami v zvezi z Evropsko unijo je namreč med najpopularnejšimi ugotovitev (ali predstava), da se kot kakšen bicikel brez tačke mora (ali "mora") nenehno premikati, da ne pade vstran. A vendar tokrat, v luči spodletele ustavne pogodbe in večletnih prizadevanj, ki so končno privedla do uvedbe Lizbonske pogodbe - ta bo sicer začela veljati že jutri - tudi smiseln.

Kakorkoli že, o tem, kaj Lizbonska pogodba prinaša, bo danes ob 14.30 govora tudi v kratki oddaji Eppur si mouve na prvem programu Radia Slovenija, vključno s kako mojo izjavo. (P.S. Tu je zdaj na voljo tudi posnetek.)

nedelja, 29. november 2009

LHC pri višji energiji kot Tevatron!

LHC po ponovnem zagonu očitno deluje fenomenalno. Peter Woit je na svojem blogu ravnokar sporočil, da je LHC dosegel prve trke pri energiji 1070 GeV na žarek, kar je več kot Tevatron (980 GeV na žarek), trkalnik z do sedaj najvišjo energijo trkov. Nekako megleno obljubljeno je bilo, da bi to energijo trkov na LHC dosegli pred božičem. Lepo presenečenje!

Dodatek: CERN je danes izdal tudi izjavo za javnost glede tega novega svetovnega rekorda. Po mojem zgornjem zapisu je nato ob 00:44 LHC dosegel 1.18 TeV na žarek. In nadaljevanje? Iz izjave: "First physics at the LHC is scheduled for the first quarter of 2010, at a collision energy of 7 TeV (3.5 TeV per beam)"

Razlika med (pravno) teorijo in prakso

Po prejšnji objavi in dobrodošlih komentarjih nanjo lahko dodam še lastno izkušnjo o razliki med akademskih (teoretičnim) in poslovnim (praktičnim) svetom. V eni povedi se da razliko med pravno teorijo in prakso poenostavljeno opisati nekako takole: če jima zastaviš zahtevno pravno vprašanje, bo pravni teoretik porabil dva tedna za odgovor, ki bo 99-odstotno pravilen, praktik pa dve uri za odgovor, ki bo 80-odstotno pravilen.* Praktikovo nekoliko manjšo zanesljivost bo pač odtehtala potreba po hitrih odgovorih in možnost, da zaradi tega v dveh tednih "odgovori na" (razreši/računa za) toliko več spornih pravnih vprašanj.

[*Ta trditev sicer zahteva več opomb:

(1) 74 % natančnih statističnih podatkov, objavljenih na spletu, je izmišljenih.

(2) Natančen odstotek zanesljivosti ponujenih odgovorov je seveda zelo odvisen tudi od kakovosti konkretnega teoretika in praktika.

(3) Kaj je v svetu prava "pravilen" odgovor, je v nekaterih primerih dokaj jasno, v drugih (redkejših) pa odvisno predvsem od tistega, ki o tem sprejme avtoritativno sodbo oziroma "sodbo".]

Opisano razliko sem deloma v praksi doživel tudi sam, ko sem pred leti nekaj časa preživel kot gost različnih londonskih sodnikov in odvetnikov ter v sodelovanju z njimi spremljal, kako se angleško pravo sooča z evropskim. Kadar sem gostoval pri odvetnikih, je sodelovanje pomenilo tudi pripravo mnenj, ki bi jih lahko uporabili pri svojih konkretnih zadevah.

Prva izkušnja je bila z odvetnikom, ki je prišel do mene z vprašanjem, ali bi lahko napisal kratko mnenje o razliki med pravicama "right to be heard" in "right to a fair hearing". Seveda, sem odvrnil, do kdaj pa? (V glavi sem že razmišljal, kdaj bom šel v knjižnico na lov za uporabno literaturo in da bi v kakih desetih dneh nemara nekaj spodobnega že lahko spisal.) "Do jutri zjutraj," je odgovoril odvetnik.

Nekaj mesecev kasneje sem bil - izkušen veteran - v neki drugi pravni pisarni, kjer je starejši partner lepega dne prišel do mene in rekel: "What do you know of liability in tort for negligent misstatement?" Lahko bi mu odgovoril nekaj takega: "Well, I have never studied the legal implications of any misstatements, let alone negligent ones, and I certainly don't know much about liability in tort since the Slovenian legal system doesn't even know the concept of tort law the way the English lawyers understand it." A to bi bil izhod za teoretične reve. Namesto tega sem odgovoril na edini praktika dostojen način: "Today? Not much. Tomorrow morning? I'll have an authoritative note on the subject waiting for you on your desk."

P.S. Seveda je bilo vse dosti drugače, ko sem gostoval pri sodnikih, ki si vsaj v Angliji lahko praviloma vzamejo dovolj časa za res pretehtane odločitve manjšega števila zadev - a to je že zgodba za kako drugo priložnost...

sobota, 28. november 2009

Razlika med akademskim in poslovnim svetom

To seveda nikakor ni res, je pa zabavno.

Kaj se dogaja z Japonsko znanostjo?

Medtem ko se v Sloveniji normalizira financiranje znanosti (iz novinarske konference Direktorata za znanost:

[...] Če je delež javnih sredstev za raziskave in razvoj v letu 2008 znašal 0,59% BDP, je letos ta delež, kljub gospodarski krizi že 0,74%, v letu 2010 pa se bo ta trend nadaljeval, saj naj bi prihodnje leto znašal že 0,85%, v letu 2011 pa želi Slovenija doseči lizbonski cilj, približati se enemu odstotku javnih sredstev namenjenih raziskavam in razvoju. [...]
), pa se na Japonskem po menjavi vlade soočajo s pravim tsunamijem rezanja znanstvenih (pa tudi neznanstvenih projektov). Skupno naj bi porezali kar za 33 milijard dolarjev projektov. Med drugim so dali na hladno milijardo dolarjev vreden projekt izgradnje najzmogljivejšega superračunalnika na svetu, pa tudi sinhrotrona SPring-8 (presenetljivo, po navadi so ravno sinhrotronski objekti stvari, ki jih države financirajo po vsem svetu z upanjem, da bodo uporabni tudi za industrijske raziskave. Zadnje desetletje tako visokoenergijski fiziki z žalostjo gledamo, kako nam ljube pospeševalnike pretvarjajo v sinhrotronske izvore. Se je morda trend sedaj ustavil?). Članek o tem, kakšno (upravičeno) vznemirjenje vlada med Japonskimi znanstveniki lahko preberete tukaj.

petek, 27. november 2009

Politehnika bo študente predvidoma sprejela leta 2013

Pod tem naslovom je na mvzt objavljen članek o govoru ministra Golobiča na slovesnosti ob 90. obletnici kemijskih študijev v Ljubljani. Članek-govor je izredno zanimiv, zato ga spodaj citiram skoraj v celoti (upam, da si s tem ne nakopljem jeze uradnikov na mvzt :-))

[...] Za Slovenijo pa je leto zaznamovala ustanovitev Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Novoustanovljena univerza je že naslednje leto podelila prvi doktorat prav iz kemije in to znanstvenici Anki Mayer, kar je bil za tisti čas svojevrsten dosežek.«

90 let kasneje sodita kemijska in z njo povezana farmacevtska industrija v slovenski vrh glede na bruto dodano vrednost na zaposlenega, je dejal minister Golobič. »To me ne preseneča - ta dva sektorja namreč namenita za raziskave in razvoj pol toliko, kot celo slovensko gospodarstvo skupaj. Samo Krka je v preteklem letu vložila v raziskave in razvoj slabih 85 milijonov Evrov, kar jo med evropskimi podjetji uvršča na 182. mesto. Za tako visoke vsote ponavadi niti nimamo pravega občutka: 85 milijonov je pol toliko, kot Republika Slovenija prek ARRS dodeli slovenski znanosti. In toliko, kot smo razpisali sredstev v nedavnem razpisu za Centre odličnosti. Če kje, potem lahko na tem mestu danes gotovo izpostavim, da so med osmimi sprejetimi centri odličnosti kar štirje taki, ki jih koordinirajo vaši kolegi kemiki, kar je odraz tako odličnosti v znanosti, kot inovativnosti industrije, ki jo premoremo na tem področju.

Centri odličnosti so le en od instrumentov, s katerim želimo raziskovalcem omogočiti pogoje, kjer bi lahko do polnosti razvili svoje potenciale. V naslednjem letu jim bodo sledili Kompetenčni centri, z večjim poudarkom na gospodarstvu, pa novi razpisi prek agencij ARRS, TIA in Japti. Seveda pa zgolj sredstva za raziskovalno dejavnost ne zagotavljajo spodbudnega okolja,« je na slovesnosti dejal minister Golobič.

Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani je bila že leta 1994 uvrščena v program prioritetnih investicij na področju visokega šolstva, pa vendar programe zaradi prostorske stiske še vedno izvaja na 15 različnih lokacijah. Minister je napovedal, da se bo že v naslednjem letu pričela gradnja nove Politehnike v Ljubljani, ki bo predvidoma leta 2013 že lahko sprejela študentke in študente Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.
Iz govora izvemo kar veliko, kajne? Poleg zelo zanimive primerjave investicij Krke v primerjavi z državo, tudi to, da se resno nadaljuje z razvojem centrov odličnosti (kompetenčnosti). Prav tako zanimiva je omemba Politehnike v Ljubljani. Samemu mi ni čisto jasno, kaj se pod tem imenom skriva - vem, da se je termin začel pojavljati nekako pod ministrom Zupanom. V veliko pomoč mi ni niti njegova definicija v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih 2007-2023 (oz. tukaj). Sliši se kot neka virtualna povezava različnih raziskovalnih in visokošolskih entitet (ki so fizično predvsem na Viču v Ljubljani), ampak ali se za tem skriva kaj res oprijemljivega? Morda me lahko kdo, ki je bolje poučen, razsvetli o tej zadevi?

Diskrecija pri ustavnosodni presoji - drugič

Po objavi izpred dveh tednov dolgujem še povezavo na totedensko IUS kolumno o ustavnosodni presoji. Prijetno branje! (Razen tega, da se mi je ob zaposlenosti in hitenju očitno v besedilo prikradlo nekaj nadležnih slovničnih napak, ki jih bom skušal ob objavljanju naslednje kolumne popraviti.)

četrtek, 26. november 2009

The Game

Vsako leto prej ali slej pride na vrsto: enkrat tu, drugič tam. Vsaj nekaj časa pred in po njej, vsekakor pa, dokler traja, ni pomembno nič drugega. Ni pomembno, da bi tako eno kot drugo ekipo praviloma zmlela vsaka spodobna ekipa kake državne univerze. Ni pomembno, da marsikateri zunanji opazovalec njihovo prestižno športno ligo dojema kto zavetišče bogatih in nič kaj dosti gibčnih. (Taki stereotipi, kot vsi, so tudi vsaj deloma netočni.)

Enkrat na leto se v ameriškem nogometu pomerita ekipi Harvarda in Yalea, v dvoboju, ki mu (eni vzneseno, drugi nostalgično, tretji morda pomilovalno) pravijo The Game. In sta se tudi pred nekaj dnevi, na domači "zelenici" Yalea, in še osmič v zadnjih devetih dvobojih je slavila prava stran.

Seveda lahko ob tem podatku kot logik z nekaj smisla za življenje takoj ugotovim, da podatek "osmič v zadnjih devetih dvobojih" avtomatično pomeni tudi "osmič v zadnjih desetih dvobojih". In se nato spomnim, da sem ravno tisto deseto tekmo gledal tudi sam, na lep dan, ko je tekmo gostil Harvard in smo se po zajtrku prešerne volje odpravili gledat, kako bodo "naši" namahali "njihove", pa se je potem povsem nespodobno zgodilo ravno obratno.

Sem si pa s tekme vendarle najbolj zapomnil nekaj drugega. Nekje sredi dogajanja je nad stadionom, nad nekaj deset tisoči nadobudnih bodočih ameriških voditeljev, poslovnežev in intelektualcev, bodočo smetano ameriške družbe, začelo krožiti majhno letalo, ki je za seboj vleklo transparent. Na transparentu pa je razločno pisalo: "In 100 years, you will all be dead."

sreda, 25. november 2009

Dvajset let pozneje - prvič

Kot že veste, letos mineva dvajset let od padca berlinskega zidu, pa tudi od oblikovanja koalicije DEMOS in drugih pomembnih dogodkov v srednji in vzhodni Evropi. V počastitev te obletnice Inštitut dr. Jožeta Pučnika s Centrom za evropske študije iz Bruslja v četrtek in petek prireja mednarodno konferenco s samoumevnim naslovom Dvajset let pozneje, na kateri bom z referatom sodeloval tudi sam. Če vas tematika zanima, vabljeni.

torek, 24. november 2009

Žižek v. BBC

No ja, ne ravno prvi proti drugemu, a danes Slavoj Žižek gostuje na oddaji HARDtalk, kjer med drugim (presenetljivo?) ugotavlja, da je komunizem povsem odpovedal. Ob objavljenih terminih si lahko ogledate tudi cel intervju.

CRU hack: Dokončno »razkrinkanje« klimatologije

Prepričan sem, da bomo Kvarkadabrovci o tem še veliko pisali. Prav tako bo v naslednjih dneh o tem brnela blogosfera, Mišo Alkalaj in Lučka Kajfež-Bogataj. A pred tem storite nekaj z nami. Umirite se. Zajemite sapo. Vzemite si čas, preberite in premislite.

Če je bistvo afere v razkritju 16 let (sic!) dokumentacije in korespondence inštituta Climate Research Unit (CRU) na University of East Anglia, bi bilo verjetno treba začeti tu. Hackerji so vdrli na računalnike inštituta, material pa je sedaj dostopen prek Wikileaks. Težava je v tem, da je materiala nepregledno ogromno. A njegova »škandaloznost«, naj bi bila v tem, da menda kaže tendencioznost in prirejanje podatkov vodilnih klimatologov ter dogovarjanje znotraj peer-review sistema. Tipičen primer iz e-maila direktorja inštituta Phila Jonesa:

“I’ve just completed Mike’s Nature trick of adding in the real temps to each series for the last 20 years (ie from 1981 onwards) and from 1961 for Keith’s to hide the decline.”


Kar nas pripelje do drugega vira, ki ga priporočam v tej fazi, ko si ustvarjamo stališče. To je najbolj relevanten portal za tekoče informacije o klimatologiji REALCLIMATE.ORG. Realclimatovci so bili udeleženi v dogajanju, zato si preberite njihovo prvo poročilo o dogodku 20.11.2009 ter nadaljevanje (23.11.09).

Tretji članek, ki ga priporočam, je komentar vodilnega britanskega okoljskega publicista in aktivista Georgea Monbiota v današnjem Guardianu. Naj se debata in refleksija začne.

Kulturni večer na PF

Še ena prireditev ob devetdesetletnici: kulturni večer študentov Pravne fakultete, danes ob 18h v Rdeči predavalnici PF. Kot obiskovalec dosedanjih tovrstnih dogodkov ga toplo priporočam!

--

(Sedem-in-nekaj ur kasneje: še enkrat več odlično, nemara celo najbolj uspeli večer do sedaj. Skeči, recitacije, glasbeni vložki, filmi in sproščujoča rdeča nit - vse jim je uspelo. Za razliko od slavnostnega plesa je bilo tokrat med občinstvom skoraj nabito polne dvorane tudi kar nekaj pedagoških delavcev. Ni kaj, očitno imamo spet dobro generacijo študentov - zdaj bi se morali le še potruditi, da čim kasneje diplomirajo...)

ponedeljek, 23. november 2009

Prvi trki na LHC!

Danes so na LHC prvič trčili protoni. Po tem, ko sta danes v LHC prvič simultano zaokrožila žarka protonov v nasprotnih smereh, so temu sledili tudi prvi trki. Najprej so žarka nastavili tako, da sta trčila ob 14.22 po lokalnem času v detektorju ATLAS, nakar je sledil še konkurent -detektor CMS. Zatem pa še manjša bratranca obeh, ALICE in LHCb. Seveda so to šele prvi trki, in še kar nekaj časa bo minilo predno bo na voljo načrtovan raziskovalni program. Žarki imajo sedaj le energijo 450 GeV, kar je energija s katero jih že pripeljejo na vrata LHC iz prejšnje serije pospeševalnikov. Življenjski čas žarka so do sedaj povečali na 10 ur.

Naslednje na spisku je povečanje energije in količine protonov v žarku (da se seveda poveča število trkov). Če bo šlo vse po sreči, potem bi lahko že pred božičem imeli trke na LHC pri 1.2 TeV na žarek, kar bi pomenilo, da bo LHC postal pospeševalnik z najvišjo energijo. Več npr. tukaj.

Bolje vrabec v roki kot zlata ura - tretjič

(povezani predhodni objavi sta na voljo tu in tu)

Delno je razlog za objavi o mojih poglavitnih aktivnostih v četrtek in petek tudi naslednje: v zadnjih mesecih sem v mestu večkrat srečal znance ali prijatelje, ki so omenili, da so me videli na televiziji. (Kar je seveda moč in prekletstvo tega medija, čeprav - spet seveda - ne v razmerju do prijateljev in znancev.) Nekaj od njih pa me je nato (dobronamerno) tudi vprašalo, koliko mi za take nastope plačajo.

Zapisa iz četrtka in petka sta dobro sredstvo za odgovor na to in sorodna vprašanja v zvezi z raziskovalnim delom: pri vsem, kar sem počel ali žel v teh dveh dneh, bom dobil plačilo le za eno stvar* - za pregled onih sodb, ki sem ga končal v četrtek zjutraj.

(*Pa še to je bolj simbolično kot kaj drugega, a to je predmet za kako drugo razpravo in forum.)

Vse ostalo mi ne bo prineslo nobenega plačila: ne referat, vodenje sekcije ali moderiranje razprave na omenjenih konferencah ne nastopa na radiu ali televiziji ali dogovor za mnenje za potrebe revijalnega članka, kot tudi ne objava omenjene znanstvene razprave v zborniku.

To ne pomeni, da tovrstna opravila prav nikoli niso plačana, kot tudi ne, da sam nikoli nisem za kako svoje delo deležen spodobnega plačila. Pomeni pa, da je v raziskovalni (in fakultetno-pedagoški) karieri veliko opravil, pri katerih bodisi že po naravi stvari ni nobenega denarja bodisi se od udeležencev pričakuje, da so del njihovega poslanstva. Kot recimo priprava pravnega terminološkega slovarja, kjer kot član uredništva že kaka tri leta brez plačila obiskujem SAZU in tam skupaj s terminologinjo čistim, klestim in razporejam izhodiščni nabor 60.000 gesel, ki bi lahko prišli v poštev kot izhodiščna slovarska gesla. Delo na slovarju zna skupaj trajati kakih deset let, zrasel pa bo predvsem na plečih tistih soavtorjev, ki se jim bo cilj zdel vreden zelo drobnih sredstev.

Objava strokovnih prispevkov je sicer honorirana, objava znanstvenih razprav, čeprav zahtevajo dosti več časa, pa praviloma ne, prav tako kot tudi ne bolj ali manj aktivno urejanje znanstvenih revij. (S tem smo se sicer, da ne bo pomote, že zdavnaj bolj ali manj sprijaznili vsi, ki to počnemo.) Sam denimo nisem dobil nobenega honorarja niti za svoji dve monografiji, pri katerih pa sem bil sicer v prvi vrsti vesel tega, da sta deloma tudi zato dostopni po spodobno nizki ceni.

Velika večina resnih konferenc, okroglih miz in seminarjev prav tako ni honorirana, četudi je zanje včasih zahtevana - in včasih zelo visoka - kotizacija. Enako velja za medijske nastope (kar se mi sicer, da ne bo pomote, tudi ne zdi presenetljivo ali slabo, še posebno, če ima človek z novinarji oziroma njihovo korektnostjo toliko sreče, kot je imam zaenkrat sam).

Enako - navsezadnje - velja tudi za vse tiste aktivnosti s študenti, ki presegajo običajni delokrog. Raziskovalni ali prevajalski projekti, razpravljalne skupine, projektno sodelovanje, obštudijske aktivnosti: vse to se v ničemer ne odraža v tvoji plači, ampak zgolj - če imaš srečo oziroma če nimaš smole - v spodbudnem stiku z motiviranimi študenti in občutku, da ste skupaj naredili nekaj koristnega, pa čeprav predvsem za njihovo dobrobit in življenjepis.

Da ne bo pomote: raziskovalno delo in delo na univerzi lahko prinaša veliko zadovoljstev. A ta se večinoma - če človek ostaja zvest osnovnim poslanstvom raziskovanja in pedagoškega dela - ne merijo (in morda tudi ne morejo meriti) v materialnih dobrinah. Tudi v takih okoliščinah je seveda moč (in treba) najti pravo ravnovesje med projekti za denarnico in tistimi za dušo ali (čeprav se že sama beseda sliši naivno) domovino, a je že izhodiščni razpon na povsem drugem mestu.

Če se slučajno ravno odločate o tem, ali bi šli v raziskovalne (univerzitetne) vode, naj vam povedano služi kot svarilo in vzpodbuda: če vas zanima "zlata ura", potem morda tu bodisi ne boste uživali bodisi ne boste v vseh pogledih "pravi" raziskovalec; če ste finančnih ambicij (tako ali drugače) osvobojeni, pa ste zelo dobrodošli.

---
P.S. Seveda je res, da je marsikdo drug taisti četrtek in petek preživel v pisarni in se mu morda zdi kar prijetna možnost, da sem lahko namesto pisarniškega dela malo "skakal" naokrog. A tovrstni izjemni urniki potem običajno zahtevajo, da te ure v "pisarni" nadomestiš - v soboto in nedeljo, ki sta bili tudi v tem primeru ravno zaradi tega potem še toliko bolj delovni.

Bivši predsednik francoske vlade v Sloveniji

Sicer je to novica za rubriko "zadnji hip", a če koga zanima vpogled v svet visoke francoske in evropske politike, potem je danes popoldne (z začetkom ob 16h) vabljen v Kongresni center Hotela Mons, kjer bo v organizaciji Foruma 21 gostoval Michel Rocard, predsednik francoske vlade v letih 1988-1991 ter nato dolgoletni poslanec Evropskega parlamenta. Več podatkov na voljo tu.

Dosežki znanosti v letu 2009

Bliža se december in s tem čas, ko časopisi objavljajo sezname največjih dosežkov tekočega leta. Novinarje zato že zdaj zanima, če lahko izpostavimo recimo dve najpomembnejši domači in dve tuji odkritji, ki sta najbolj zaznamovali znanost v letu 2009.
Pri Kvarkadabri poskušamo dosežke domače znanosti sproti predstavljati v rubriki Kvarkadabrin fokus, a kaj lahko se zgodi, da nam kaj pomembnega tudi uide. Lestvico desetih ključnih dosežkov znanosti ponavadi konec decembra objavi revija Science, a za večino revij in časopisov je to že prepozno, saj bi radi kak namig že sedaj.
Če ima kdo kako idejo za v ožji izbor, naj se prosim oglasi s komentarjem tej objavi.

nedelja, 22. november 2009

Bolje vrabec v roki kot zlata ura - drugič

(prvi del je na voljo tu)

Petek - Kdor visoko leta, je pašteta

Zjutraj je komaj dovolj časa, da se s pomočjo spleta na hitro seznanim s poglavitno novico včerajšnjega dne: koga so evropski državni voditelji izbrali za novega predsednika Evropskega sveta in Visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko. Čeprav se s (pravom) EU dosti ukvarjam, tudi mene novica o presenetljivih izbrancih preseneti. A ni kaj - odločitev je tu in v premorih med svojimi dnevnimi opravki bom moral razmisliti o tem, kakšne sklepe lahko iz tega povlečem, saj bom popoldne na Radiu Slovenija gostoval v Studiu ob 17h, kjer bo govora prav o tem dogodku.

A za to še ni časa - namesto tega še enkrat preletim referat, ki ga bom imel na že omenjeni konferenci o nacionalnih jezikih in visokem šolstvu v EU. Nekaj minut pred deveto uro sem na SAZU in takoj najdem drobno, a dokaj všečno dvoranico, v kateri bo konferenca potekala. Udeleženci se že nabirajo v njej in približno polovica jih na ušesih že ima slušalke, prek katerih jim bosta iz male lesene kabinice tolmački slovenske referate ali intervencije prevajali v angleščino in obratno.

(Skromna kabinica za tolmačenje izgleda kot prenosna savna in hudomušno razmišljam, ali je tehnologija v njej morda še na enako zastareli stopnji kot tista dotrajana oprema, na kateri se morajo na Filozofski fakulteti tolmačenja učiti študenti tolmačenja, ki sem jim nedavno en teden intenzivno predaval o pravu EU, in ki (opreme) je sicer baje že dolgo ni več v nobeni sodobni konferenčni dvorani. Na FF bodo naslednje leto dobili povsem novo učilnico z novo opremo - in potem morda kmalu ne bo več nikogar, ki bi še znal tolmačiti iz kabine za savno na konferencah SAZU...)

Pa se začne prva sekcija in kot drugi sem na vrsti sam. Začnem s šalo o Kissingerjevi zbadljivki o tem, katero številko naj pokliče, če želi govoriti z Evropo, in zakaj ta konferenca odlično dopolnjuje Evropski vrh, ki želi Kissingerjem tega sveta to številko ponuditi, saj jih skuša opomniti, da bi se morali vprašati tudi, v katerem jeziku naj govorijo. Sicer, nadaljujem, jih preti doleteti enaka usoda kot guvernerko Teksasa iz začetka dvajsetega stoletja Miriam Ferguson, ki naj bi (čeprav verjetno ni) ob razpravi o tem, ali bi lahko zgolj špansko-govoreči otroci mehiških imigrantov del osnovne šole opravljali v svojem jeziku, ponosno dvignila Biblijo in rekla: "Če je bila angleščina dovolj dobra za Jezusa Kristusa, potem bi morala biti tudi za otroke Teksasa." Šala je dobro sprejeta in preostanek referata izpeljem v pozitivnem ter naklonjenem vzdušju.

Po svojem referatu in razpravi o prvi sekciji se preselim med občinstvo in poslušam druge referente. V razpravo se aktivneje vključim le enkrat, ob kritiki habilitacijskih meril, ki vrednotijo bolj ali zgolj tuje objave, zanemarjajo pa tiste v slovenščini. Ne morem si kaj, da ne bi opozoril, da je to sicer slab odgovor, a vendarle poskus odgovora na enako slabo obstoječe stanje, ko se v navidezni objektivizaciji meril tudi zelo slabi članki prodajajo kot znanost in da se to žal dogaja na vseh področjih in nemara še nekoliko bolj pri slovenskih revijah, kjer uredniki še nekoliko bolj revije polnijo, namesto da bi jih (lahko) urejali. To vodi v kratko burnejšo razpravo, kjer skušam (in morda ne uspem) dopovedati, zakaj tudi golo izenačenje tujih in domačih objav ne bi rešilo problema. (Če vas zanima več o tem, si lahko preberete ta (daljši) ali ta (krajši) zapis.)

Med enim od kratkih premorov opazim, da imam več neodgovorjenih klicev, ki jih sklenem vrniti. Nekaj jih je v zvezi s fakultetnimi zadevami, pa nek klic z Vala 202 (le od kje novinarji dobijo mojo številko, se včasih sprašujem), kjer so od mene želeli izjavo o izboru evropskih funkcionarjev, a so jo potrebovali že pred dvanajsto, pa s TV Slovenija, s katere potrdijo, da me vabijo na večerne Odmeve, o čemer smo sicer načelno govorili že pred dnevi.

Sicer pa so dopoldanske sekcije potekale z zavidljivo točnostjo, kar mi vliva upanje, da ne bo nepredvidenih terminskih zapletov. Organizatorji so me namreč prosili, če bi moderiral zaključno plenarno razpravo, na kateri bi obravnavali in sprejeli "Ljubljansko izjavo" (the Ljubljana Declaration - vsaj nekaj, če nam že kot ene temeljnih pogodb EU ni uspelo namesto Lizbonske kak mesec dni kasneje dobiti Ljubljanske pogodbe) o nacionalnih jezikih v visokem šolstvu. Razprava naj bi potekala od 15.30 do 16.30, pet pred 17h pa bi bil potem brez posebne naglice z lahkoto na Radiu.

A kaj, ko ob uri še veliko udeležencev manjka. Organizatorji mi sicer kot prijetno presenečenje prinesejo sveže iz tiskarne prispeli zbornik Terminologija in sodobna terminografija s prispevki, pripravljenimi na podlagi lanske poletne terminološke šole na SAZU, med katerimi je tudi nek moj sestavek. A zbornik si bom lahko ogledal kasneje - zdaj gre za minute! Ker slutim, kaj se zna zgoditi, pošljem na Radio SMS, da se zna konferenca malo zavleči in bom morda kako minuto zamudil - dobim prijazen odgovor, naj v tem primeru pridem kar v studio, čim bom lahko. A vendarle, to bi bilo malo nespodobno, pa tudi konferenca ne more teči preveč čez uro, saj gotovo tudi drugi udeleženci računajo s tem, kdaj naj bi se končala.

Dobrih deset minut kasneje začnemo in po osnovni predstavitvi izjave razprava steče - sprva počasi, s pretehtanimi pripombami, kasneje z vse bolj osredotočenimi predlogi. Že od začetka nam je vsem jasno, da povsem končnega besedila v tako kratkem času ne bomo pripravili - namesto tega je razprava posvečena opozorilom na najbolj sporne ali nerodne določbe. Kljub temu smo ob 16.30 še daleč od konca. Opozorim, da lahko nadaljujemo na enak način ali pa vse skupaj malo pospešimo ter finese pustimo kasnejšemu pisnemu piljenju, in prisotni so k sreči za slednjo možnost. Ob 16.45 na skrivaj pokličem enega od organizatorjev in ga prosim, če mi lahko pokličejo taksi, ki bi me zunaj čakal 7 minut* do petih.

(*7 oziroma 007 - v glavi mi namreč že igra naslovna glasba iz filmov o Jamesu Bondu. Mi bo uspelo? Letalo se že pelje čez rob prepada, a če skočim za njim, ni vrag, da mi ne bi uspelo proti tlom padati hitreje od njega, ga dohiteti, se zavihteti v pilotsko kabino in poleteti na RTV.)

Deset minut pred peto zmanjka pripomb. Mar že? To mi da še celi dve minuti, da povzamem načelni dogovor o nadajnjem poteku dela in spodobno predam besedo glavni organizatorki, da konferenco sklene z zaključnim govorom. Potem pa kolikor je mogoče neopazno ("ta-raa-ta-daaaaa-ta-da-daaaah") stečem ven iz stavbe in lahko celo kako dobro minuto razmišljam o tem, ali je bil taksi napaka, saj ga - žal - od nikjer ni. (Seveda bi lahko do Radia skoraj hitreje prišel peš kot s taksijem, a potem bi prvih deset minut oddaje lovil sapo, tako pa si bom lahko v taksiju morda celo malo uredil misli.)

Končno se taksi pripelje in me pobere. Vožnja je zanimiva iz dveh razlogov: ker je ena najcenejših, kar jih pomnim iz časa "po evru" (dobra dva evra), in ker se izkaže, da je taksist po duši pisatelj in ima pod vetrobranskim steklom že zvezan svoj prvi (avtobiografski) roman. Na Radio pridem tri minute do petih, sam najdem pot do studia in sem tam tako kar nekaj minut pred tem, preden se Studio zares začne. (Studio ob 17h, če ga poslušate, se namreč seveda vedno zares začne šele ob 17.05.) Hura, letalo je vzravnano, živimo še en dan.

Po taki oddaji se vedno opravi še krajši pogovor med udeleženci, nato pa se odpravim domov. Po napornem tednu sem že kar zdelan, a do konca me čaka še en dogodek - Odmevi, za katere moram biti na TV malo po pol deseti zvečer. Vmes grem domov, najprej odpišem na nekaj nujnih e-pisem - med njimi je tudi vprašanje z Mladine, na katerega odpišem, da bi se mu lahko posvetil šele v nedeljo - nato pa si privoščim eno uro spanca. Bi bilo lepo, če bi bil "teden" že končan, a malo po osmi je "treba" spet vstati, navleči nase še četrto obleko v dveh dneh in se odpraviti nazaj v mesto.

Vsaka televizijska oddaja je doživetje po svoje in tokrat sem prvič na Odmevih. Dobim celo svojo lastno "zeleno sobo" (če tako rečemo tistemu, kar v angleščini poznajo kot "green room"), vključno s pijačo in lastno televizijo, na kateri sprva na internem kanalu gledam snemanje sobotne oddaje HriBar (interni televizijski kanali - kjer se vidi prihodnost!), nato pa Odmeve, dokler me ne pridejo iskat in odpeljejo v studio. Kratek pomenek z voditeljem in nato začneva. (Če vas res zanima, si pogovor lahko ogledate tu, z začetkom malo po 27. minuti posnetka.)

Pet minut kasneje oziroma kakih dvajset minut do enajstih je tako uradni del delovnega tedna končan. (Pa čeprav bom ravno zaradi takih posebnih opravil, kot so se zvrstila v teh dveh dneh, imel še nekaj več "običajnih" opravkov čez konec tedna, ki bo tudi pretežno deloven.)

(dodatna poanta teh "dnevniških zapisov" pa je na voljo tu)

sobota, 21. november 2009

Bolje vrabec v roki kot zlata ura - prvič

Ko sem že omenjal svojo zaposlenost, ko ima ta blog že ime »Laboratorijski dnevniki« in ker vse skupaj na koncu (v tretji objavi) vodi v še eno poanto, malo za spremembo objavljam nekakšen dnevniški zapis o svojem četrtku in petku.

Četrtek – Rana ura kot golob na strehi

Burns je temu rekel »The best laid schemes o' mice an' men / Gang aft agley«. Spremembe terminov so privedle do tega, da sodelujem na dveh konferencah, ki potekata v četrtek in petek, ena v Kranjski Gori, druga v Ljubljani, hkrati pa se zato v petek ne bom mogel udeležiti redne seje Komisije za pravno redakcijo (KPR) historičnih sodb Sodišča ES, ki se sicer dobiva na Službi Vlade RS za zakonodajo.

Četrtek vseeno sredi noči začnem s pregledom »svojih« sodb za KPR, ki ju s pripombami posredujem redaktorjema. Potem se posvetim osnutku deklaracije (Ljubljanske izjave), ki naj bi jo sprejeli v okviru mednarodne konference o nacionalnih jezikih in visokem šolstvu, organizirane s strani Inštituta za slovenski jezik na SAZU, in snovalcem osnutka pošljem svoje prve pripombe – upam, da jih bodo sploh prejeli, kajti konferenca se je že začela. Sam pa se nato, po nekaj nujnih e-pismih, odpravim v Kranjsko Goro, kjer na Sedmih dnevih evropskega prava na vabilo organizatorjev vodim sekcijo o družinskem pravu v EU.

Tja pridem v času kosila in se zapletem v pogovor s predavateljem, ki mi pove, da je nemara edini nepravnik med nami, da pa se menda poznava z njegovo ženo – ime mi je res znano in se spomnim, da gre za prevajalko provokativne knjige mojega profesorja Josepha Weilerja z naslovom Krščanska Evropa. Po kosilu na poti proti dvorani srečam študentko, ki sem jo na prijazno vabilo organizatorjev priporočil za brezplačno kotizacijo za seminar: za to se mi še enkrat zahvali in nato enako prijazno pove, da jo druga sočasna sekcija (o preprečevanju finančnih prevar v EU) vendarle zanima bolj od moje. Tako opogumljen pridem do dvorane, kjer točno ob uri sedijo tri udeleženke. Mar vsi udeleženci prevaro postavljajo pred družino? K sreči ostali zgolj malo zamujajo in deset minut kasneje v dvorani vendarle sedi predvidenih petindvajset do trideset udeležencev, tako da sekcija steče. Aktualna je tudi zato, ker se neposredno nanaša na prvo predhodno odločanje Sodišča ES v kaki slovenski zadevi, o čemer sem že pisal.

Po sekciji konferenco in Kranjsko Goro zapustim – takih konferenčnih »preletov« ne maram, a tokrat niti nimam dosti izbire, saj imam v petek zjutraj že ob devetih referat na drugi konferenci. Tako pridem v Ljubljano ravno še pravi čas, da lahko odhitim na slavnostni ples, ki so ga študenti naše fakultete organizirali v počastitev devetdesetletnice PF v Ljubljani. Festivalna dvorana, predpisana večerna obleka, sama ideja slavnostnega plesa – vsekakor drobna možnost za to, da dogodek spodleti oziroma izpade kot bodisi nerodno prisiljeno bodisi izumetničeno snobovsko poziranje dvajset-in-nekaj-letnikov v maturantskih oblekah; tudi v fakultetnem organizacijskem odboru dogodkov ob devetdesetletnici, katerega član sem, smo sprva imeli nekaj pomislekov, preden so nas študenti z domišljeno zasnovo prepričali, da se idejo splača podpreti.

In večer se v bistvu izkaže za zelo prijetnega! Kar škoda, da se ga nas je poleg več sto študentov udeležilo zgolj pet članov učiteljskega zbora. S še enim kolegom se odločiva, da nama ne preostane drugega, kot da se zato še toliko bolj pomešava med študente. In se podam med šestsedežne mize, na lov za petimi polnimi in enim praznim stolom, ter brez usmiljenja prisedam. Šest miz, šest prijetnih pogovorov - med drugim mi nekje povedo, da je med študenti zaokrožila tudi moja IUS kolumna o tem, kdo (ali kakšen) je pravi študent prava.

S prakso bi vsekakor še nadaljeval, če večer ne bi imel tudi razvedrilnega programa; najprej nekaj dobronamerne in dokaj uspele improvizacije, nato pa – ob pol dvanajstih oziroma pol ure po prvotno načrtovanem času za pobeg – še vokalna skupina Pushluschtae. Tokrat spet zvenijo zelo dobro in ubrano (baje tudi zato, slišim, ker končno že snemajo ono ploščo), tako da bi kot ljubitelj glasbe a cappella rade volje ostal do konca. A kaj, ko se jutri že zgodaj začne še en poln dan.

(nadaljevanje je na voljo tu)

Največji porabniki za raziskave in razvoj

Evropska komisija je izdala "The 2009 EU Industrial R&D Investment Scoreboard", kjer primerja 2000 poslovnih družb v vsega sveta, ki so veliki investitorji v raziskave in razvoj. Na lestvici velikih vodi Toyota, s 7.6 milijarde EUR vlaganj v razvoj (huh!), medtem ko so ostali v prvi deseterici: pet iz ZDA (Microsoft, GM, Pfizer, and Johnson and Johnson) in 4 iz Evrope (Volkswagen, Nokia, Roche, and Novartis.)

Sicer so trendi precej pozitivni. Vlaganje E.U. družb v R&D je zraslo za 8.1% v 2008, bolj kot v ZDA (5.7% growth) in na Japonskem (4.4%). Medtem ko ZDA še vedno porabi več v sektorjih, ki tradicionalno vlagajo veliko v R&D (farmacevtska industrija, biotehnologija, IT), pa Evropa vodi v sektorju alternativnih energij. A najbolj impresivne številke prihajajo iz Azije. Na Kitajskem je tako vlaganje korporacij v R&D zraslo lani kar za 40%, sledi pa ji Indija, z rastjo 27.3%.

petek, 20. november 2009

Žarek zopet kroži po LHC!

CERN je ravnokar izdal izjavo za javnost, da je po LHC ponovno zaokrožil žarek protonov. Nocoj ob desetih zvečer je namreč po LHC zaokrožil prvi žarek v smeri urinega kazalca. Operatorji sedaj poskušajo zaokrožiti žarek še v nasprotni smeri urinega kazalca. Prvi trki naj bi se zgodili čez približno en teden, najprej pri nizkih energijah, nato pa bodo zlagoma povečevali energijo trkov. Novinarska konferenca je napovedana za ponedeljek ob 2h popoldan. Na sliki desno je veselje v kontrolni sobi ob ponovnem kroženju protonov po trkalniku.

Dogajanje na cernu lahko spremljate v živo na strani CMS eCommentary in na strani ATLAS real-time events site ali pa prek twitterja.

Mionski trkalnik

Kateri bo naslednji trkalnik, tisti, ki bo nasledil LHC? Kljub temu, da LHC še ni videl trkov, je skupnost visokoenergijskih fizikov polna idej. Dolgo časa je bil v ospredju ILC (International Linear Collider), ki bi trkal elektrone in pozitrone pri energiji 500GeV. To je dva in polkrat več kot prejšnji največji elektronsko-pozitronski trkalnik, LEP v cernu, ki je bil v istem tunelu kot sedaj stoji LHC. CERN ima seveda svojega kandidata, CLIC, ki je inovativnejši in tudi večji tako po energiji kot dolžini. Medtem ko bi ILC meril dobrih 30 km, bi CLIC namerili kar več kot 40 km.

Oba trkalnika sta linearna, za razliko od LHC, ki je krožni trkalnik. Razlog je v tem, da nabiti delci ob kroženju sevajo, izgube pa so tem večje, manjša kot je masa in sicer gredo izgube kar s četrto potenco mase. Ker so elektroni dvatisočkrat lažji od protona (spomnimo se, po LHC krožijo protoni), tako sinhrotronske izgube na LHC niso pomembne, pri elektronsko pozitronskih krožnih trkalnikih pa so enormne. Od tu torej linearna zasnova obeh trkalnikov.

A sinhrotronske izgube se da zaobiti tudi drugače. Glavna prednost elektronsko-pozitronskih trkalnikov nasproti hadronskim (kot je LHC, pa tudi njegov konkurent Tevatron), je namreč ta, da trka nesestavljene delce. Protoni so namreč sestavljeni iz kvarkov, kar pomeni, da gre ob trku veliko energije v nič, ne v proizvodnjo novih delcev. Kinetična energija protona se namreč porazdeli med njegove gradnike, le te delne energije pa nato lahko uporabimo pri trku. Prednost hadronskih trkalnikov pa je nasprotno ravno ta, da imajo protoni veliko maso, ter tako majhne sinhrotronske izgube.

Je torej mogoče združiti obe dobri lastnosti obeh trkalnikov? Mogoče, če uporabimo za trke težje sorodnike elektronov - mione. Ti so ravno tako nesestavljeni, so pa dvestokrat težji od elektronov. A nič ni zastonj. Mioni namreč razpadajo z razpadnim časom 2.2 mikrosekunde. To pomeni, da jih je potrebno pospešiti do relativističnih hitrostih (tedaj relativistična dilatacija časa sorazmerno podaljša razpadni čas mionom), nakar jih lahko uporabimo v trkalniku. Kako to narediti je problem vse od začetkov idej o mionskem trkalniku. Ali bo uspelo problem rešiti je seveda odprto vprašanje. A zanimivo je, da bo Tevatron očitno bolj intenzivno razvijal tehnologijo za mionski trkalnik saj v njem vidi svojo prihodnost. Zgodba o tem je na Nature.

četrtek, 19. november 2009

Najnovejše z LHC

Včeraj je "LHC Hardware Commissioning Coordination Team" objavil konec priprav in pregledovanja trkalnika, tako da je vseh 8 sektorjev na LHC pripravljeno na žarek. Po dveh dneh dodatnih pregledov naj bi bil LHC povsem pripravljen za žarek danes, v petek, ob 17h. Zvečer in ponoči naj bi injicirali žarek v obe smeri. V soboto naj bi po načrtih žarek zaokrožil v eni smei, v nedeljo pa v drugi smeri. Šampanjec je načrtovan za ob 17h v ponedeljek v kontrolni sobi (pred peto tako ali tako ni dovoljeno piti, razen ob kosilu...).


O prostem dostopu do znanstvenih objav

V zadnjem tednu sem bil zelo zaposlen (in vse skupaj se z dvema konferencama v Kranjski Gori in Ljubljani nadaljuje še danes in jutri), zato tudi tokrat le hitra informacija za vse, ki zagovarjate prosti dostop do znanstvenih objav: včeraj so z Univerze razposlali kratko predstavitev, s katero želijo tudi vse univerzitetne sodelavce spodbuditi k večjim prizadevanjem za omogočanje tovrstnega prostega dostopa, danes pa so jo, kot se po njeni vsebini tudi spodobi, objavili še na univerzitetni spletni strani.

Tudi sam si za to, da bi vsaj izbrana besedila lahko objavil na svoji osebni fakultetni strani, prizadevam že nekaj časa in v zadnjem času tudi vse uspešneje - tako je v pripravi kar nekaj besedil, ki bodo ob ali kmalu po objavi prosto dostopne tudi na spletu. Že tako ali tako slovenska znanstvena besedila bere malo ljudi - zakaj vsaj tej peščici ne bi olajšali dostopa...

Sarah Palin o kreacionizmu

Kot običajno za javne osebnosti v ZDA, ima sedaj tudi Sarah Palin svojo knjigo, in sicer z naslovom "Going Rogue: An American Life". Nekaj zanimivih odlomkov lahko preberete na msnbc, med drugim tudi o njenem pogledu na kreacionizem in o tem, kako je o tem debatirala z McCainovim managarjem Steveom Schmidtom

"A tvoj oče je vendar učitelj naravoslovja," je ugovarjal Schmidt. "Res je." "Potem veš, da znanost potrjuje evolucijo," je dodal Schmidt. "Dele evolucije," sem rekla. "A verjamem, da nas je ustvaril Bog, in da lahko ustvari tudi evolucijski proces, ki omogoča vrstam, da se spreminjajo in prilagodijo." Schmidt je pomežiknil in dvignil obrvi. V poltemi, s sončnimi očali dvignjenimi na vrh glave. Ravnokar sem si upala omeniti besedo na K: kreacionizem. A zdelo se mi je, da sem na trdnih tleh podprta z dejstvi.


Odličen komentar je na the Atlantic spisal Marc Ambinder.

Hiša treh nobelovcev

Pred nekaj dnevi sem bil na obisku pri sodelavcih na Institute for Advanced Study (IAS) v Princetonu, NJ. Glede na to, da sem bil v Princetonu sploh prvič, sem vse skupaj izkoristil tudi za kratko turistično izobraževanje (no, vsaj v Princetonu se New Jersey res lahko imenuje "the garden state"...). Glede na to, da je bil IAS ameriški znanstveni dom Einsteina, ni presenetljivo, da nedaleč od IAS, le dve ulici stran, stoji tudi hišica, v kateri je Einstein preživel svoji zadnji dve desetletji. Hišica je sicer na pogled skromna, a ima zelo pestro zgodovino. V njej namreč sedaj stanuje Eric Maskin, nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 2007 (v službi je na IAS, sicer pa se menda za haloween rad napravi v Einsteina in poseda po verandi). Hiša pa ima tudi svojega tretjega nobelovca. Pred leti, ko je bil na IAS v službi Frank Wilczek, nobelov nagrajenec za fiziko l. 2004, je namreč tudi on prebival v taisti "Einsteinovi hiši".

ponedeljek, 16. november 2009

Darwin in leto 2009

Ker sem v prejsnjem zapisu že pisal o eni obletnici, se bom tokrat na hitro dotaknil še ene, ki je šla v letošnjem letu mimo nas mogoče vse prehitro. Letos je namreč poteklo 200 let od rojstva Charlesa Darwina in 150 let od izdaje njegove izjemne knjige O izvoru vrst. Pa ne mislim govoriti o Darwinu in njegovih idejah, ki so dale smisel večini tistega, s čimer se ukvarjamo raziskovalci na področju biomedicine še danes (in hkrati z našimi raziskavami potrjujejmo njegove ideje), ampak o tem, kako me je v zadnjih tednih presenetilo, ko sem iz nekaj primerov videl, kako malo ljudje v Sloveniji vedo o Charlesu Darwinu in o evoluciji, oziroma kako pavšalno na nivoju religije nekateri evolucijo zavračajo (pa čeprav jo je Vatikan priznal). Običajno v tem kontekstu govorimo o Američanih, kako se neumni in ne verjamejo v takšne stvari kot je evolucija. A pred kakšnim mesecem sem bil gost v radijski oddaji intelekta, kjer smo govorili o tej temi in anketa pred oddajo je pokazala, da je manj kot pol ljudi vedelo, kdo je Darwin. Po tej oddajo sem bil nekoliko bolj pozoren na članke na spletnih portalih (rtvslo, 24ur, delo) na to temo in sem malo pogledal komentarje. Čeprav vem, da komentiranje na forumih ni ravno pravi odraz javnega mnenja, je vseeno presenetljivo, koliko negativnih odzivov in zgrešenih predstav o evoluciji lahko preberemo. Od kod to neznanje in zavračanje? Govorimo, da smo (ali da vsaj želimo biti) družba znanja, pa smo na področju naravoslovja očitno daleč, daleč od tega. Kot se mi zdi, pa je glavni problem, da ljudje ne razumejo osnove evolucije. Odgovori kot: "ja, za živali že lahko, da so se razvijale, jaz se pa nisem razvil iz opice" pa: "naj kdo pojasni, če evolucija drži, zakaj se potem opica ni nič spremenila od takrat, ko se je iz nje razvil človek" in: "kako smo se lahko razvili iz opice, saj nimamo nič skupnega s šimpanzi" kažejo, kako nepopolno je naše znanje in razumevanje evolucije. Darwin sam ali njegova teorija nikjer ne trdita, da smo se ljudje razvili iz opic, razvili smo se iz skupnega prednika, ki je bil ravno tako različen od opic kot od ljudi. In s popolnoma enako pravico, kot ljudje pravimo,da smo se razvili iz opic, bi lahko šimpanzi, gorile in orangutani trdili, da so se razvili iz človeka (ali bi jim bila ta ideja všeč ali ne, lahko samo ugibamo, pa se bojim, da nam odgovor, samljubnim kot smo, najbrž ne bi bil všeč :)). In druga pogosta trditev nasprotnikov - za evolucijo ni nobenega dokaza. Seveda so dokazi. Eden najlepših je star že več kot sto let, ko so metulji v Angliji spremenili svojo barvo kril zaradi industrijske revolucije, ki je s sajami potemnila breze, pa tudi pri bakterijah lahko opazujemo evolucijo v testni posodici. Od kje potem izvira tako slabo nepoznavanje evolucije? Je to posledica neprimernega učenja te tematike v šoli? Ima religija prevelik vpliv na ljudi (to zagotovo drži za ZDA, pri nas pa bi bilo vseeno nekoliko nenavadno, glede na to, da je pri nas najpomembnejša religija katolicizem, papež pa je priznal evolucijo)? Ali pa se ljudje enostavno v svojem občutku večvrednosti ne moremo poistovetiti z idejo, da smo se razvili iz istega prednika kot opice, in da imamo nenazadnje skupne prednike z vsemi drugimi živimi bitji na našem planetu (kar dokazuje podobnost nekaterih genov tudi med tako različnimi organizmi kot smo ljudje in vinske mušice)? Odgovora ne vem in ga najbrž nihče ne ve, a če bomo res hoteli postati družba znanja in ne samo govoriti o tem, bomo verjetno morali začeti razmišljati tudi o takšnih vprašanjih, in verjetno ne le na takšnih forumih kot je tale, kjer verjetno večina bralcev ne dvomi o Charlesu Darwinu in evoluciji, ampak v širših krogih.

petek, 13. november 2009

Petdeset let od pomembnega odkritja o razvoju možganov

Petdeset let je in ni dolgo obdobje. V zgodovinskem pogledu 50 let zagotovo ni dolga doba, v današnjem času pa za znanstvene ideje, ki ostanejo aktualne tudi po 50 letih, zagotovo lahko trdimo, da so pomembne in predstavljajo določen mejnik v razvoju našega razumevanja sveta.

Letos tako poteka 50 let od objave zelo pomembne raziskave o razvoju možganov. Leta 1959 so Charles Phoenix, Robert W. Goy, Arnold A. Gerall in William C. Young objavili članek z naslovom »Organizing action of prenatally administered testosterone propionate on the tissues mediating mating behavior in the female guinea pig« (Organizacijski vpliv dodajanja testosterona pred rojstvom na tkiva, ki urejajo spolno obnašanje samic morskih prašičkov). Ta članek je popolnoma spremenil naš pogled na razvoj endokrinega dela možganov, se pravi tistega dela možganov, ki ureja delovanje hormonov v našem telesu in tako med drugim skrbi za urejanje spolnega obnašanja, odzivanje ob stresu in številne druge procese v naših telesih, ki jih urejajo hormoni. Do objave tega članka je veliko raziskav pri različnih živalih (in tudi ljudeh) pokazalo, da so spolni hormoni nujno potrebni za normalno spolno obnašanje, ki privede do parjenja in s tem do potomstva. A vse raziskave do leta 1959 so govorile o tem, da so spolni hormoni nujno potrebni za aktivacijo nekega obnašanja in delujejo v točno določenem času na točno določenem mestu, takrat ko je takšno obnašanje potrebno. Takšen vpliv imenujemo aktivacijski vpliv hormonov na možgane (ker aktivirajo neko vrsto obnašanja), do leta 1959 pa ni nihče razmišljal o tem, da bi lahko spolni (ali kateri drugi) hormoni vplivali na razvijajoče se možgane na tak način, da bi za stalno spremenili njihovo strukturo.

Omenjeni avtorji pa se niso zadovoljili s sprejemanjem uveljavljene teorije, ampak jih je zanimalo več in pokazali so, da hormoni dejansko lahko imajo tudi organizacijski vpliv na možgane, da dolgoročno spremenijo njihovo strukturo, kar se pokaže v razlikah v delovanju možganov še dolgo časa po tistem, ko so hormoni dejansko vplivali na razvoj tega organa.

Kot vsaka revolucionarna ideja je imela tudi ta veliko nasprotnikov, a pod težo dokazov so morali nasprotniki popustiti in priznati, da so rezultati Pheonixa in sodelavcev pravilni. Najdlje časa se je tej teoriji upirala klinična medicina (nekateri zdravniki tega še danes ne priznavajo povsem). Mnogi zdravniki so trdili, da je to mogoče res za laboratorijske živali, da pa gotovo ni tako pri ljudeh in da so človeški možgani ob rojstvu nekakšnega nevtralnega spola. A kljub temu, da je seveda takšne raziskave pri ljudeh mnogo težje izvajati, so se z leti nakopičili dokazi, ki so dokončno potrdili, da se možgani razlikujejo med spoloma in da so možgani fantkov že ob rojstvu drugačni od možganov punčk, kar se bo pokazalo tako že v otroštvu (različni vzorci igranja) kot kasneje v odraslem življenju, ko pravimo, da smo moški z marsa, ženske pa z venere in se zato vedno ne moremo razumeti.

četrtek, 12. november 2009

Fizika in smučanje

Ali lahko poznavanje fizike pomaga pri boljšem smučanju? Moj dolgoletni sošolec (osnovna šola, srednja šola in dodiplomski študij fizike!) dr. Matej Supej bo imel prihajajoči ponedeljek predavanje na FMF z naslovom "Kaj je pomembnejše pri alpskem smučanju: trenje ali upor?". Matej je bil vse do zadnjih letnikov srednje šole uspešen tekmovalec v alpskem smučanju, nakar je presedlal v demonstratorske in trenerske vrste, našel pa se je v študiju fizike v kombinaciji s športom. Sedaj je docent na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Napisal je tudi knjigo Biomehanika alpskega smučanje (ki jo lahko kupite recimo tukaj). Najava tokratnega predavanja je tukaj, za neučakane pa še povezava na posnetek predavanja, ki ga je imel pred leti v okviru Kvarkadabrinih večerov.

Diskrecija pri ustavnosodni presoji - prvič

Kot običajno je tu povezava na mojo totedensko IUS kolumno. Zakaj je aktualna, pa vam bo pojasnila ta objava na strani Ministrstva za pravosodje.

torek, 10. november 2009

Pogovor o EU in Lizbonski pogodbi

Če vas zanimajo Evropska unija, njena prihodnost, Lizbonska pogodba, barva Kissingerjevega telefona ali odtenki možnih "miselnih zemljevidov" Evrope, potem bi se mi lahko pridružili na obisku pri Slovenski panevropski mladini. V okviru vsakomesečnih "srečanj z gostom" bom ta četrtek, 12. novembra, ob 19h o teh oziroma povezanih temah evropskega povezovanja v zavetju Lizbonske pogodbe razpravljal v prostorih Slovenskega panevropskega gibanja (Prešernov trg 2).

Pogovor je odprt za javnost, tako da vabljeni!

ponedeljek, 09. november 2009

Neprofitne najemnine in obdavčitev

Stopnja všečnosti te novice je odvisna od tega, ali imate v družini kakšne starejše sorodnike, ki imajo za kako denacionalizirano stanovanje najemno pogodbo za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, ali pa denacionalizacijske upravičence, ki imajo v lasti kako stanovanje s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice z neprofitno najemnino.

Ustavno sodišče je nedavno tega odločilo, da lahko v najmeno razmerje z neprofitno najemnino po smrti takega najemnika vstopi le njegov partner, ki je z njim v taistem stanovanju živel ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona, ne pa tudi drugi ožji družinski člani:
37. Varstvo pravnega položaja prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice in njihovim zakoncem oziroma zunajzakonskim partnerjem je hkrati omogočilo obdobje, v katerem so se ožji družinski člani lahko prilagodili na spremenjene razmere. Načelo pravne varnosti (kot eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave) namreč ne zagotavlja nespremenljivosti pravne ureditve, terja pa ustrezno dolg čas, da se naslovljenci pravnih norm lahko prilagodijo na spremenjene razmere. Od uveljavitve SZ in ZDen leta 1991 je nedvomno preteklo dovolj časa za prilagoditev.
Sodbo si lahko preberete na navedeni povezavi, kjer boste našli tudi dve ločeni mnenji. Meni da malo misliti argument, da možnost prilagoditve in iskanja drugega domovanja, ki sicer ima določen smisel v primeru otrok tovrstnih najemnikov, ni enako smiselna v primeru njihovih staršev, ki bodo po naravi stvari ob najemnikovi smrti praviloma že v visoki starosti. Po drugi strani se lahko človek tudi na splošno vpraša, ali je res prepričljiv argument, da so imeli sorodniki od leta 1991 "dovolj časa za prilagoditev", če so pa šele ravnokar izvedeli, da jim ta pravica vstopa v enako najemno razmerje sploh ne pripada.

A sodišče je odločilo in prav je, da njegovo odločitev spoštujemo. Navsezadnje ima vsaj načeloma tudi prav. Denacionalizirani upravičenci bodo prej ali slej tako odrešeni spon neprofitnih najemnin. Ali lahko pričakujemo, da bo slovenski zakonodajalec zdaj naredil še naslednji logični korak in višje obdavčil nepremičnine tistih, ki imajo to srečo, da imajo v lasti (denimo) pet ali več stanovanj ali hiš? No, pa poglejmo.

nedelja, 08. november 2009

Predavanje na FMF o letošnjih nobelovcih

V ponedeljek, 6.11.09, bo prof. Martin Čopič v okviru rednega ponedeljkovega fizikalnega kolokvija imel predavanje o letošnjih nobelovih nagrajencih z naslovom "Dosežki letošnjih Nobelovih nagrajencev za fiziko". Povzetek predavanja je sicer zelo skop,

Letošnjo Nobelovo nagrado za fiziko so si razdelili Willard S. Boyle in George E. Smith, ki sta iznašla polprevodniški CCD senzor za zajem slik ter Charles K. Kao za ključna odkritja na področju prenosa svetlobe v optičnih vlaknih.
a sem prepričan, da bo predavanje zanimivo tudi za širšo publiko.

Pravila igre med dvema ognjema in druga večna vprašanja

Včasih za hec pogledam, s kakšnimi ključnimi besedami obiskovalci tega bloga pridejo do nas prek spletnih iskalnikov (brez skrbi, identiteta posameznih iskalcev se ne razkrije in me tudi ne zanima). Gesla so zanimiva in raznolika, tudi če odštejemo nekaj rahlo nenavadnih presenečenj, o katerih ne gre izgubljati besed. Med stotinami iskalnih gesel oziroma izrazov iz zadnjih dveh mesecev so tudi naslednja [v oglatih oklepajih skušam, v službi naših bralcev, ponuditi kak odgovor]:

- ali se splača študirati pravo? ["Splača" v kakšnem smislu? Vsaj v dveh se gotovo.]

- cestitke mamici za rojstvo otroka [Dorothy Parker je eni takšni sveži mamici poslala sporočilo: "Good work, Mary. We all knew you had it in you."]

- citati, težko, politika, najtežje, kadrovska politika [? Je to morda logična uganka tipa "kaj nadaljuje zaporedje"? Potem bi predlagal "ununoktij".]

- družboslovje visoka dodana vrednosrt [Tako je! Družboslovje je brez dvoma visoka dodana vrednosrt.]

- kako poimenujemo odličnost še drugače [Hmmm... Errr... Imenitnost? Pomembnost? Odlika? Ugled? Gosposkost? Morda celo - če si upam - Kvarkadabra?]

- kako ponovno dobiti brisano e pošto na gmailu [plan A: "Abrakadabra!"; plan B: "Oprosti! Daj mi prosim še enkrat pošlji! Hvala!"]

- kako zbrišeš e - pošto na gmailu, če je že poslana [Ni razloga za skrb - glej predhodno iskalno geslo.]

- kako se obleči za na fakulteto [Udobno in (ravno prav) toplo.]

- katere zbirke osebnih podatkov poznamo [Če jih iščete prek spletnih iskalnikov na Kvarkadabri, potem ne prav veliko njih. Mi je pa všeč, da znate slovensko, za katerokoli obveščevalno službo že delate.]

- kdaj ima vlak za zurich danas [20:48]

- vsak element ima svoj [... kaj? Vsak element ima svoj KAJ? Arrrggghhh...]

- zanimivi podatki o nemčiji [Nekoč je v finalu nogometnega prvenstva igrala proti antični Grčiji.]

- zarota cern [Jure, ta je zate.]

- čemu so namenjene razlage v matematičnih učbenikih [Kvarjenju zabave dolgotrajne samoniklosti.]

Oni dan nas je nekdo našel tudi prek iskalnega gesla "med dvema ognjema pravila". Iskalnik mu je ponudil to stran (kot peti zadetek!), ki mu morda ni bila v največjo pomoč. Da bi imel v prihodnjih primerih več sreče, kajti med dvema ognjema je preklemansko nevarna igra, ki jo je treba igrati po vseh pravilih, pa še potem se človek kaj rado opeče, je tu povezava na podrobna pravila ŠKL.

Pravila so v več (dasiravno ne vseh) pogledih sijajna, vnašajo tudi ustrezno strokovno terminologijo (npr. v 7. točki: "Za zadetek igralca se ne štejejo žoge[,] odbite od stene, tal ('talne') ali drugih površin."), čeprav je poudarek posebnih izrazov včasih na malo napačnem mestu v stavku (npr. v 14. točki: "Zmagovalka je ekipa, ki ji je 'ostalo' več življenj."). Vsekakor pa nadobudnemu igralcu (ali sodniku, ki ga bo morda zmedla le določba 6. točke o obveznosti ali diskreciji kaznovanja podajanja žoge soigralcu) nudijo ustrezno formalno pripravo na to, kaj ga med onima dvema ognjema res čaka.

Dobrodošli. Ni za kaj. Res, rade volje pomagamo. Pa lepo nedeljo! :-)

sobota, 07. november 2009

Slovenija ni enaka ZDA

Pa smo ga končno dobili. Opravičilo, namreč.

Pred časom sem o družbi, v katero je (za)padla Slovenija, tudi tu že pisal. Zdaj pa se je kolumnist New York Timesa Nicholas Kristof, ki se je na tovrstno primerjavo z ZDA prav tako večkrat skliceval, končno opravičil:
V več kolumnah sem prizadeto pripomnil, da imamo v zdravstvu slabšo statistiko kot Slovenija. Tako sem denimo opozoril, da ima ameriški otrok dvakrat toliko možnosti kot slovenski, da umre v svojem prvem letu. Prizvok - slabša od Slovenije! - je globoko prizadel Slovence. Zamerijo, če se njihovo sijajno splošno zdravstveno zavarovanje primerja z notorično nedelujočim ameriškim sistemom.

Kolikor lahko sklepam, mi je pisal vsak Slovenec. Dvakrat. Zato se vam, Slovencem, globoko opravičujem za krivično primerjavo naših zdravstvenih sistemov. Vendar pa še vedno ne vidim, da bi bilo kaj narobe, če bi si Američani prizadevali za zdravstvo, ki bi bilo tako dobro kot vaše.
Ob tem bi rad tudi sam dodal svoje opravičilo za to, da sem si malo "izposodil" vaša imena, ko sem gospodu Kristofu poslal onih par milijonov pisem, ki jih je prejel.

[Da ob moji hudomušnosti iz zadnjega stavka slučajno ne bo pomote - sam mu seveda nisem pisal. Tovrsten aktivizem me ne popade skoraj nikoli in me po mojem spominu ni, vse odkar sem nazadnje žel sadove svojega truda.]

petek, 06. november 2009

Ko ptič napade LHC

V torek 3. novembra je ptič s kosom francoske štruce povzročil kratek stik na zunanji električni napeljavi na LHC. Za posledico je to imelo prekinitev delovanja hladilnega sistema LHC. Varnostni sistem se je takoj vključil, ko pa so ugotovili razlog prekinitve, so nato začeli s ponovnim ohlajanjem LHC, tako da je bil trkalnik včeraj zopet ohlajen na delovno temperaturo. Dogodek je imel podobne posledice, kot navadna redukcija elektrike.

In ptič? Ptič je ušel nepoškodovan, a brez kruha...

Znanost je tekma

Ko se trudiš, da bi odkril "nekaj novega", so tvoji kolegi hkrati tudi tvoja konkurenca. Večinoma gre tu za "časten boj", a ne vedno. Prav bizarno se na primer obnaša skupina znanstvenikov zbranih okoli eksperimenta DAMA/LIBRA. Le ti že nekaj let s svojim detektorjem v Gran Sasso nacionalnem laboratoriju v Italiji vidijo signal, ki bi ga pričakovali ob sipanju temne snovi na navadni snovi. Rezultat, če je pravilen, je izredno zanimiv, saj bi odprl možnost raziskovanja lastnosti temne snovi (ne le njene porazdelitve po vesolju, kot do sedaj). Nedvomno vredno nobelove. Ampak, ali je signal resnično zaradi temne snovi in ne zaradi nekega neznanega efekta v detektorju?

In tu se stvari zapletejo. Ostale skupine namreč signala ne vidijo- resda z drugačnimi detektorji in opazovalnimi tehnikami. Teoretikom nam seveda nato ni bilo pretežko zapisati teorij temne snovi, ki dajo signal v DAMA eksperimentu in ne drugje. Edini način ovreči ali potrditi DAMA je sedaj opraviti neodvisno enak eksperiment drugje. Kupiti je torej potrebno scintilacijske kristale NaI kot jih uporablja DAMA, jih postaviti pod zemljo skupaj s sofisticiranim sistemom za odstranjevanje neželenih dogodkov in počakati nekaj let. A glej ga zlomka, kolaboracija DAMA je podpisala pogodbo s svojim dobaviteljem ultračistih kristalov NaI, ki preprečuje prodajo kristalov ostalim skupinam (in jo tudi že uveljavila v vsaj enem primeru). Kar pomeni, da morajo sedaj "tekmeci" premagati še dodatno oviro, če se želijo približati DAMA.

Nič čudnega, da je ozračje med kolaboracijo DAMA in ostalimi skupinami strupeno. Ko sem pred nekaj več kot mesecem dni na konferenci predstavil rezultat, da velik razred modelov temne snovi ne more pojasniti DAMA (nasprotno od trditev kolaboracije), sem se počutil kot na nogometni tekmi - z navdušenim navijanjem iz enega od taborov. Zelo zanimivo, še posebno, ker sem bil navajen res prijateljsko konkurenčnega boja med tovarnama B mezonov v ZDA (BaBar) in na Japonskem (Belle) v minulem desetletju...

Podiplomsko-projektni program na CEU

Central European University razpisuje potencialno zanimiv program podiplomskega usposabljanja na področju človekovih pravic v povezavi s prakso oziroma projektnim delom v eni od evropskih nevladnih organizacij. Kandidate sicer tudi sprejemajo le po priporočilih nevladnih organizacij.

Za več o programu si lahko ogledate sam razpis. Če bi vas tak program zamikal in bi vas predvsem zanimalo raziskovalno delo (v sodelovanju z nevladno organizacijo) na področju človekovih pravic in korupcije, pa mi lahko pošljete tudi pismo (skupaj z življenjepisom) na e-naslov matej(pika)accetto(afna)pf(pika)uni-lj(pika)si.

četrtek, 05. november 2009

Pisanje za bralce

Koliko ob pisanju znanstvenih (ali strokovnih, ali navsezadnje tudi poljudnih) člankov razmišljate o ciljnem bralstvu? V kontekstu pravnih razprav je v ZDA o tej "večni" temi kot odziv na nek drug zapis včeraj pisal Orin Kerr.

Sam se, čeprav v praksi zato včasih škrtam z zobmi, kar držim pravila, ki ga dajem kot nasvet tudi študentskim avtorjem: ne samo, da je misel na izbor pravega bralca pomembna, (relevanten) bralec ima tudi vedno prav. Če se avtorju zdi, da je nekaj zapisal sijajno, a želeni bralec, ki besedila ne bere z vnaprejšnjim vpogledom, poante ne dojame, potem je treba spremeniti bodisi samo besedilo bodisi ciljno bralstvo.

Je pa res, da je pri določenih besedilih (diplomah, doktoratih) povsem verjetno, da je prva verzija neizogibno vsaj delno namenjena samemu avtorju, ki si šele prek pisanja dokončno razčisti misli. V idealnem svetu bi to prvo verzijo nato sežgal in vse skupaj napisal znova, tokrat za bralca; v realnem svetu pa so prve verzije praviloma tudi zadnje.

sreda, 04. november 2009

Ko tudi oblasti začno soustvarjati Wikipedíjo

To je že nekoliko stara novica, a po naključju sem nanjo naletel šele pred nekaj dnevi. V vznemirljivem (mišljeno resno, če ste strokovnjak tega področja, ali sarkastično, če ste evroskeptik, pa verjetno oboje, če ste karkoli tretjega) Poročilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic z 10. 12. 2008 je moč med drugim najti tudi naslednji odstavek (na str. 10, op. izpuščena):
Države članice in Evropski parlament niso edine zainteresirane strani, s katerimi mora Komisija intenzivno sodelovati. Državljane EU je treba o njihovih pravicah v okviru Direktive še nadalje obveščati. V ta namen bo Komisija še naprej prednostno obravnavala informacije v zvezi z Direktivo in razširjala poenostavljene smernice za državljane EU32 s pomočjo interneta, predvsem spletnega portala Tvoja Evropa, s pisanjem člankov o pravici do prostega gibanja v Wikipedii in s preprostimi "podatkovnimi listi" o pravicah državljanov.
Saj vem, kdor ni naiven, dobro ve, da so razne oblasti prikrito že dolgo aktivne tudi pri različnih aktivnostih civilne družbe. A je vseeno zanimivo videti, da tudi Evropska komisija javno sporoča, da bodo njeni uradniki v okviru obveščanja javnosti pisali članke za Wikipedíjo. Nemara se to v tem primeru ni pripetilo prvič oziroma zadnjič.

Človeku se hudomušno takoj postavi še par vprašanj. Gre zgolj za vprašanje dosega čim večjega števila ljudi (=ker ljudje radi odgovore iščejo na Wikipedíji) ali tudi za vprašanje sprejemljivosti povedanega (=če bi ljudje bolj verjeli objavi na Wikipedíji kot na uradni strani evropske institucije)? In drugič ter pomembneje, ali Komisija tudi take članke na Wikipedíji potem piše v vseh uradnih jezikih EU?

Še nekaj več misli najdete na tem blogu (ki je tudi moj izvirni vir).

torek, 03. november 2009

Zabavna znanost za boljši danes

"Teorija zabave":

Pa smo spet tam...

Nekaj tednov pred prvim ponovnim kroženjem žarka v LHC so zopet tukaj "protestniki"*. Tokrat bo poskušala skupina zbrana pod imenom ConCERNed zaustaviti ponoven zagon LHC z vložitvijo pritožbe pri komisiji za človekove pravice pri Združenih Narodih. Naj ob tej priliki še enkrat ponovim zakaj so skrbi glede trkov na LHC povsem brez osnove:
  • V zemeljski atmosferi prihaja do trkov kozmičnih žarkov z molekulami atmosfere pri tudi veliko višjih energijah, kot jih bo dosegal LHC. V štirih milijardah let brez katastrofe.
  • Podobno iz stabilnosti zvezd lahko potegnemo enak pomirjujoč sklep.
  • Ne samo to. Za gornje je tudi dober razlog - dolgožive črne luknje, ki jih napovedujejo katastrofniki, namreč kršijo marsikateri fizikalni zakon, med drugim recimo CPT teorem. Tako močne kršitve zakonov bi morali opaziti preko virtualnih efektov.
Vse to je bilo (kljub že na prvi pogled absurdnim idejam) lepo razdelano v seriji varnostnih študij. Kaj torej sploh še lahko moti spanec protestnikom? Hja, problem je v tem, da so študije izdelali znanstveniki - fiziki osnovnih delcev. Ti pa so tako ali tako neobjektivni, saj jim gre za kariero (kar ima seveda po uničitvi sveta veliko smisla). Protestniki tako

... pozivajo k ustavitvi CERN in vzpostavitvi resnično neodvisne komisije, ki bi jo sestavljali etiki in pa eksperti za analizo tveganja.
Res? Zanima me kakšen je lahko ekspert, ki bo precenil, ali so te katastrofične ideje mogoče ali ne, če ne bo preštudiral fizike delcev. A takoj, ko bo študiral fiziko delcev, že postane kontaminiran. Začaran krog...


*Narekovaji zato, ker si imena protestniki v resnici ne zaslužijo - razumem, da protestiraš proti nečemu s čimer se ne strinjaš, a protestirati zato ker ne razumeš, pa čeprav ti leto dni razlagajo, no v tem primeru pa si res zaslužiš kakšen drugačen naziv...

ponedeljek, 02. november 2009

Znanost in umetnost

»Če bo delal, smo zgradili nabolj kompleksen stroj v zgodovini. Če pa ne bo, smo sestavili najdražji primerek moderne umetnosti na svetu«


Takšen je bil menda kometar enega izmed Cernovih znanstvenikov ob bližajočem se ponovnem zagonu pospeševalnika LHC po nekaj deset milijonskem popravilu lanske okvare (Guardian Science,1.11.09). Kaj je človek zares želel povedati? V mojem filozofskem laboratoriju so nastale tri različne delovne hipoteze.

1. Umetnost je v bistvu ponesrečena znanost. Primeri. Če naprava ne deluje, bo še vedno prav posrečena instalacija; če poskus vzame vrag, hudiča, tile vzorci iz elektroforeze bodo v okvirju prav čedni na steni; hipoteza se je sfižila: no ja, kot konceptualni manifest jo bomo pa že uspeli plasirati.

2. Umetnost se začne tam, kjer se zalomi znanosti. Vsa čast naprednosti moderne znanosti; a šele ko razum zadene z glavo v zid, zacveti intuitivni genij umetnosti in človek skozi lepoto ugleda božansko resnico.

3. CERN je Gesamtkunstwerk. Običajno velja, da je znanost kompleksna, umetnost pa draga. Bogataši v svojih vilah ne zbirajo elektroforez, ampak Bacone in Picassoje. CERN pa je kompleksen in drag. Celo če se pokvari, ostane enako veličasten kot umetniško delo. Je praktično popolna moderna realizacija Wagnerjevega koncepta »totalne umetnine« (Gesamtkunstwerk), ki premosti meje med umetnostjo, zanostjo in politiko.

nedelja, 01. november 2009

Statistika prašičje gripe

Pred tednom dni je Obama zaradi razširjenosti gripe H1N1 razglasil "izredne razmere". To sicer pomeni predvsem, da lahko bolnice po ZDA delujejo po nekoliko milejših pravilih in zdravijo ljudi tudi npr. v šotorih ob bolnicah. Je pa prav zanimivo ta poteza naredila mojo pot v ZDA naslednji teden veliko bolj vznemirljivo za mojo (razširjeno) družino. (Čeprav vsi že brez tega kihamo in kašljamo, vrtci pač...)

In kakšna je statistika razširjenosti prašičje gripe do sedaj? Na straneh WHO lahko najdemo, da je bilo do 11. oktobra letos po svetu 399232 laboratorijsko potrjenih primerov gripe H1N1 in 4735 smrtnih primerov. V najnovejšem poročilu pa najdemo tudi naslednje podatke: da večino primerov bolezni predstavljajo najstniki in mlajši odrasli, potreba po hospitalizaciji pa je navišja med zelo mladimi otroci. Med 1% do 10% pacientov z izraženo gripo potrebuje hospitalizacijo, med njimi pa od 10% do 25% potrebuje oskrbo na intenzivnem oddelku, 2% do 9% primerov pa je smrtnih. Skupno je kar 7% do 10% hospitaliziranih bolnikov nosečnic v drugem in tretjem trimestru nosečnosti (nosečnice kar desetkrat pogosteje potrebujejo intenzivno oskrbo, kot je povprečje v splošni populaciji). Podobne podatke poroča tudi ameriški CDC.

Za dvajset držav lahko razširjenost gripe spremljate "v živo" tudi s pomočjo Google aplikacije flutrends. Na žalost Slovenije med državami (še?) ni, sta pa v njej Avstrija in Madžarska, kar je morda dober približek?